(1)

Komisija je 15. aprila 2014 sprejela poročilo o uporabi Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 (3). V poročilu je bilo ugotovljeno, da je Uredba (ES) št. 2201/2003 instrument, ki dobro deluje in je državljanom prinesel veliko koristi, da pa bi se dalo veljavna pravila izboljšati. Potrebne so številne spremembe navedene uredbe. Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno uredbo prenoviti.

(2)

Ta uredba določa enotna pravila o pristojnosti za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze ter za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo z mednarodnim elementom. Olajšuje pretok odločb, pa tudi javnih listin in nekaterih dogovorov v Uniji, saj vsebuje določbe o njihovem priznavanju in izvrševanju v drugih državah članicah. Poleg tega natančno določa pravico otroka, da izrazi svoje mnenje v postopku, ki ga zadeva, in vsebuje tudi določbe, ki v odnosih med državami članicami dopolnjujejo Haaško konvencijo z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980). Ta uredba bi zato morala pripomoči k večji pravni varnosti in prožnosti ter boljšemu dostopu do sodnih postopkov in njihovi večji učinkovitosti.

(3)

Nemoteno in pravilno delovanje Unije kot območja pravice ter spoštovanja za različne pravne sisteme in tradicije držav članic je bistveno za Unijo. V tem smislu bi bilo treba dodatno okrepiti medsebojno zaupanje držav članic v pravosodne sisteme drugih držav članic. Unija si je zastavila cilj oblikovati, ohranjati in razvijati območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prosti pretok oseb in dostop do sodnega varstva. Za dosego navedenega cilja bi bilo treba okrepiti pravice oseb, zlasti otrok, v pravnih postopkih, da se olajša sodelovanje pravosodnih in upravnih organov ter izvrševanje odločb v zadevah družinskega prava s čezmejnimi posledicami. Okrepiti bi bilo treba vzajemno priznavanje odločb v civilnih zadevah, poenostaviti dostop do sodnega varstva ter izboljšati izmenjavo informacij med organi držav članic.

(4)

V ta namen mora Unija med drugim sprejeti ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so potrebni za pravilno delovanje notranjega trga. Pojem „civilne zadeve“ bi bilo treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) razlagati kot samostojen pojem. Obravnavati bi ga bilo treba kot samostojen koncept, ki se v prvi vrsti razlaga glede na cilje in strukturo te uredbe, v drugi vrsti pa glede na splošna načela, ki izhajajo iz celote nacionalnih pravnih sistemov. Pojem „civilne zadeve“ bi bilo torej treba razlagati tako, da lahko zajema tudi ukrepe, ki z vidika pravnega sistema države članice lahko spadajo na področje javnega prava. Zlasti bi moral zajemati vse zahtevke, ukrepe ali odločbe v sporih v zvezi s „starševsko odgovornostjo“ v smislu te uredbe in v skladu z njenimi cilji.

(5)

Ta uredba se uporablja za „civilne zadeve“, ki zajemajo civilnopravne postopke in pripadajoče sodne odločbe ter javne listine in nekatere zunajsodne dogovore v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Poleg tega bi moral pojem „civilne zadeve“ zajemati zahtevke, ukrepe ali odločbe ter javne listine in nekatere zunajsodne dogovore v zvezi z vrnitvijo otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ki v skladu s sodno prakso Sodišča in členom 19 Haaške konvencije iz leta 1980 niso postopki vsebinskega odločanja o starševski odgovornosti, a so z njimi tesno povezani in so obravnavani v nekaterih določbah te uredbe.

(6)

Da bi olajšali pretok odločb ter javnih listin in nekaterih dogovorov v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, je nujno in primerno, da pravila o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb ureja pravni instrument Unije, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja.

(7)

Da bi se zagotovila enakost za vse otroke, bi morala ta uredba zajemati vse odločbe o starševski odgovornosti, vključno z ukrepi za varstvo otroka, neodvisno od kakršne koli povezave s postopki v zakonskih sporih ali drugimi postopki.

(8)

Ker pa se vprašanje uporabe pravil o starševski odgovornosti pogosto pojavi v okviru postopkov v zvezi z zakonskimi spori, je ustrezno imeti en sam instrument za zadeve, povezane z razvezo in starševsko odgovornostjo.

(9)

Glede odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze bi bilo treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi. Uredba ne bi smela zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugih s tem povezanih ukrepov. Odločbe o zavrnitvi prenehanja zakonskih vezi ne bi smele biti zajete v njenih določbah o priznavanju.

(10)

Glede premoženja otroka bi se morala ta uredba uporabljati le za ukrepe za varstvo otroka, tj. glede določitve in nalog osebe ali organa, zadolženega za otrokovo premoženje, zastopanje ali pomoč otroku, ter upravljanja, hrambe otrokovega premoženja ali razpolaganja z njim. V tem smislu bi se morala ta uredba na primer uporabljati v primerih, kadar je predmet postopka določitev osebe ali organa za upravljanje otrokovega premoženja. Ukrepe, ki se nanašajo na otrokovo premoženje, vendar niso povezani z zaščito otroka, bi morala še naprej urejati Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Vendar pa bi moralo biti mogoče, da se v takih primerih uporabijo določbe te uredbe o pristojnosti glede predhodnih vprašanj.

(11)

Vsakršna namestitev otroka v rejniško družino – torej pri eni ali več fizičnih osebah v skladu z nacionalnim pravom in postopkom – ali v oskrbo zavoda, na primer v sirotišnico ali mladinski dom, v drugi državi članici bi morala spadati na področje uporabe te uredbe, razen če ni izrecno izključena, kar je recimo primer namestitve z namenom posvojitve ali namestitve pri enem od staršev ali, kjer je primerno, pri katerem koli drugem ožjem sorodniku, ki ga je navedla država članica sprejema. Posledično bi morale biti vključene tudi „vzgojne namestitve“, ki jih odredi sodišče ali uredi pristojni organ s soglasjem staršev ali otroka ali na njihovo zahtevo zaradi prestopniškega vedenja otroka. Izključena bi morala biti le vzgojna ali kazenska namestitev, odrejena ali urejena zaradi otrokovega dejanja, ki bi se lahko v skladu z nacionalnim kazenskim pravom obravnavalo kot kaznivo dejanje, če bi ga storila odrasla oseba, ne glede na to, ali bi to v konkretni zadevi privedlo do obsodbe.

(12)

Ta uredba se ne bi smela uporabljati za ugotavljanje očetovstva oz. materinstva, ker se te zadeve razlikujejo od podelitve starševske odgovornosti, in tudi ne za druga vprašanja, povezana s statusom oseb.

(13)

Preživninske obveznosti so izključene iz področja uporabe te uredbe, ker jih ureja že Uredba Sveta (ES) št. 4/2009 (5). Poleg sodišč, pristojnih za kraj, v katerem tožena stranka ali upravičenec običajno prebiva, bi morala tudi sodišča, ki so v skladu s to uredbo pristojna v zakonskih sporih, praviloma odločati o preživninskih obveznostih, povezanih s tem postopkom, med zakonci ali bivšimi zakonci na podlagi točke (c) člena 3 navedene uredbe. Sodišča, ki so na podlagi te uredbe pristojna v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, praviloma odločajo o preživninskih obveznostih, povezanih s tem postopkom, do otrok na podlagi točke (d) člena 3 navedene uredbe.

(14)

V skladu s sodno prakso Sodišča bi bilo treba pojem „sodišče“ razumeti širše, tako da bi zajemal tudi upravne ali druge organe, kot so notarji, ki v nekaterih zakonskih sporih ali sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo izvršujejo pristojnost. Kot „odločba“ bi moral biti priznan ali izvršen vsak dogovor, ki ga odobri sodišče po preučitvi vsebine v skladu z nacionalnim pravom in postopkom. Druge dogovore, ki po formalnem posredovanju javnega organa ali drugega organa, o katerem država članica v ta namen obvesti Komisijo, pridobijo zavezujoč pravni učinek v državi članici izvora, bi bilo treba uveljaviti v drugih državah članicah v skladu s specifičnimi določbami o javnih listinah in dogovorih iz te uredbe. Ta uredba ne bi smela dovoljevati prostega pretoka zgolj zasebnih dogovorov. Vendar pa bi morali biti v obtoku dogovori, ki niso ne odločbe ne javne listine, a so bili vendarle registrirani s strani za to pristojnega javnega organa. Taki javni organi so lahko med drugim notarji, ki registrirajo dogovore, tudi če opravljajo svobodni poklic.

(15)

V povezavi s pojmom „javna listina“ bi bilo treba pojem „pooblastitev“ v tej uredbi razumeti kot samostojen pojem v skladu z opredelitvijo „javne listine“, uporabljane horizontalno v drugih instrumentih Unije, in ob upoštevanju namena te uredbe.

(16)

Čeprav postopki vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 niso postopki vsebinskega odločanja o starševski odgovornosti, bi morale biti odločbe, ki v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980 urejajo vrnitev otroka, v skladu s poglavjem IV te uredbe priznane in izvršene, kadar morajo biti, potem ko je bila že izdana odločba o vrnitvi, zaradi novega protipravnega odvzema otroka izvršene v drugi državi članici. To ne posega v možnost, da se v zvezi z novim protipravnim odvzemom otroka ne bi mogel začeti nov postopek za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Poleg tega bi se morala ta uredba še naprej uporabljati za druge vidike v primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka, denimo določbe glede sodne pristojnosti za sodišče države članice običajnega prebivališča ter določbe glede priznavanja in izvrševanja vseh odločb navedenega sodišča.

(17)

Ta uredba bi se morala, kot Haaška konvencija z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1996), uporabljati za vse otroke do 18. leta starosti, tudi v primerih, ko so še pred to starostjo pridobili pravno in poslovno sposobnost v okviru prava, ki ureja njihov osebni status, ker so na primer s sklenitvijo zakonske zveze začeli veljati za polnoletne. S tem bi se moralo preprečiti prekrivanje s področjem uporabe Haaške konvencije z dne 13. januarja 2000 o mednarodnem varstvu odraslih oseb, ki se uporablja za osebe od 18. leta naprej, obenem pa tudi vrzeli med obema instrumentoma. Haaška konvencija iz leta 1980 in posledično tudi poglavje III te uredbe, ki dopolnjuje uporabo Haaške konvencije iz leta 1980 v odnosih med državami članicami, bi se morala še naprej uporabljati za otroke do 16. leta starosti.

(18)

V tej uredbi bi se moralo ne glede na izraze, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, šteti, da ima oseba „pravice do varstva in vzgoje“, kadar se nosilec starševske odgovornosti z odločbo, po samem zakonu ali z dogovorom, ki ima pravno veljavo v skladu s pravom države članice otrokovega običajnega prebivališča, ne more odločiti o otrokovem prebivališču brez soglasja te osebe. V nekaterih pravnih sistemih, ki uporabljajo pojma „varstvo in vzgoja“ ter „stiki“, lahko starš, ki nima pravice do varstva in vzgoje otroka, dejansko ohrani pomembne odgovornosti glede odločitev o otroku, ki presegajo zgolj pravico do stikov.

(19)

Temelji pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo so oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo otrokovo korist, in bi jih bilo treba uporabljati v skladu s tem. Vsako sklicevanje na otrokovo korist bi bilo treba razlagati v smislu člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ZN o otrokovih pravicah), kot se izvaja v skladu z nacionalnim pravom in postopkom.

(20)

Za varstvo otrokove koristi bi bilo treba pristojnost v prvi vrsti določiti glede na kriterij bližine. Posledično bi morala biti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče, razen v nekaterih primerih, določenih v tej uredbi, denimo v primeru spremembe otrokovega prebivališča ali v skladu z dogovorom med nosilcema starševske odgovornosti.

(21)

Kadar noben postopek v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo še ni v teku in se običajno prebivališče otroka zaradi zakonite preselitve spremeni, bi morala pristojnost spremljati otroka, da se ohrani bližina. Kadar je postopek že v teku, je ohranitev te pristojnosti do takrat, ko se ta postopek konča s pravnomočno odločbo ali kako drugače, upravičena zaradi pravne varnosti in učinkovitosti pravosodja. Vendar pa bi moralo imeti sodišče, pristojno za odločanje, pravico, da v nekaterih okoliščinah pristojnost prenese na državo članico, v kateri otrok živi po zakoniti preselitvi.

(22)

V primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka ter brez poseganja v morebitno izbiro sodišča v skladu s to uredbo bi morala sodišča države članice otrokovega običajnega prebivališča ohraniti svojo pristojnost, dokler ni vzpostavljeno novo običajno prebivališče v drugi državi članici in dokler niso izpolnjeni nekateri specifični pogoji. Države članice s skoncentrirano pristojnostjo bi morale razmisliti o tem, da bi sodišču, ki je začelo postopek na podlagi zahtevka za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, omogočile tudi izvajanje pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, o kateri so se stranke dogovorile ali ki so jo sprejele v skladu s to uredbo, če so tak dogovor dosegle med postopkom vrnitve. Taki dogovori bi morali zajemati tako dogovore o vrnitvi otroka kot dogovore o tem, da se otrok ne vrne. Če je dogovorjeno, da se otrok ne vrne, bi moral ostati v državi članici novega običajnega prebivališča, pristojnost za vse tamkajšnje prihodnje postopke v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje otroka pa bi morala biti določena na podlagi otrokovega novega običajnega prebivališča.

(23)

Pod določeni pogoji iz te uredbe bi moralo biti mogoče, da se pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo določi tudi v državi članici, v kateri med staršema poteka postopek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, ali v drugi državi članici, s katero ima otrok bistveno povezavo in glede katere se stranke ali dogovorijo vnaprej, in to najpozneje v trenutku, ko je sodišče začelo postopek, ali jo sprejmejo izrecno med postopkom, čeprav otrok v navedeni državi članici nima običajnega prebivališča, pod pogojem, da je izvajanje take pristojnosti v otrokovo korist. V skladu s sodno prakso Sodišča bi bilo treba v tej uredbi vsakogar, ki ni starš in ima v skladu z nacionalnim pravom status stranke v postopku, ki so ga začeli starši, šteti za stranko v postopku, kar pomeni, da bi nasprotovanje navedene stranke izbiri staršev zadevnega otroka glede sodne pristojnosti po dnevu, na katerega se je pred sodiščem začel postopek, moralo preprečevati potrditev, da so vse stranke, ki so na navedeni dan v postopku, sprejele dogovor o pristojnosti. Sodišče bi moralo, še preden začne izvajati pristojnost na podlagi dogovora o pristojnosti sodišča ali sprejetja pristojnosti, preučiti, ali ta dogovor ali sprejetje temeljita na ozaveščeni in svobodni izbiri zadevnih strank in nista rezultat dejanja ene stranke, ki je izkoristila težek ali šibek položaj druge stranke. Sodišče bi moralo zabeležiti sprejetje pristojnosti med postopkom v skladu z nacionalnim pravom in postopkom.

(24)

Da bi v morebitnih novih prihodnjih postopkih spoštovali zahtevo glede bližine, bi morala vsaka dogovorjena ali sprejeta pristojnost prenehati – razen če se stranke dogovorijo drugače – najpozneje takrat, ko zoper odločbo v navedenem postopku v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva ali pa se je postopek končal zaradi nekega drugega razloga.

(25)

Kadar ni mogoče ugotoviti otrokovega običajnega prebivališča, obenem pa pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi dogovora o pristojnosti, bi morala imeti pristojnost sodišča države članice, v kateri se otrok nahaja. To pravilo o navzočnosti bi se moralo uporabljati tudi za otroke begunce in otroke, ki so razseljeni na mednarodni ravni zaradi nemirov v njihovi državi članici običajnega prebivališča. Vendar pa bi se ob upoštevanju te uredbe v povezavi s členom 52(2) Haaške konvencije iz leta 1996 to pravilo o pristojnosti moralo uporabljati le za otroke, ki so imeli običajno prebivališče v državi članici še pred premestitvijo. Če je bilo otrokovo običajno prebivališče pred premestitvijo v tretji državi članici, bi se moralo uporabljati pravilo o pristojnosti iz Haaške konvencije iz leta 1996 v zvezi z otroci begunci in otroci, ki so razseljeni na mednarodni ravni.

(26)

V izjemnih okoliščinah sodišče države članice otrokovega običajnega prebivališča morda ni najprimernejše sodišče za obravnavo zadeve. Izjemoma in pod določenimi pogoji, nikakor pa ne obvezno, bi moralo imeti pristojno sodišče možnost prenesti svojo pristojnost v določeni zadevi na sodišče druge države članice, če je to sodišče primernejše, da oceni otrokovo korist v konkretni zadevi. V skladu s sodno prakso Sodišča bi moralo sodišče države članice pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo prenesti le na sodišče druge države članice, s katero ima zadevni otrok „posebno povezavo“. V tej uredbi bi bilo treba določiti izčrpen seznam odločilnih elementov takšnih „posebnih povezav“. Pristojno sodišče bi moralo zaprositi sodišče druge države članice le, če je njegova predhodna odločitev, da prekine postopek in zaprosi za prenos pristojnosti, postala pravnomočna, kadar je po nacionalnem pravu to odločitev mogoče izpodbijati.

(27)

V izjemnih okoliščinah in ob upoštevanju koristi otroka v konkretnem primeru bi moralo imeti sodišče države članice, ki po tej uredbi nima pristojnosti, ima pa v skladu s to uredbo posebno povezavo z otrokom, možnost, da pristojno sodišče države članice otrokovega običajnega prebivališča zaprosi za prenos pristojnosti. Vendar pa to v primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka ne bi smelo biti dovoljeno. To konkretno pristojno sodišče bi moralo biti določeno na podlagi nacionalnega prava zaprošene države članice.

(28)

Prenos pristojnosti bi moral veljati le za vsak konkreten primer, v zvezi s katerim je odobren, ne glede na to, ali je zanj zaprosilo sodišče, ki želi prenesti svojo pristojnost, ali sodišče, ki pristojnost želi pridobiti. Ko je postopek, v zvezi s katerim je bil zaprošen in odobren prenos pristojnosti, zaključen, prenos ne bi več smel imeti nobenega učinka za prihodnje postopke.

(29)

Kadar v skladu s to uredbo ni pristojno nobeno sodišče države članice, bi bilo treba pristojnost v vsaki državi članici določiti v skladu z zakonodajo te države članice. Izraz „zakonodaja te države članice“ bi moral zajemati mednarodne instrumente, ki veljajo v zadevni državi članici.

(30)

Ta uredba sodiščem države članice, ki niso stvarno pristojna, ne bi smela preprečevati, da v nujnih primerih sprejmejo začasne ukrepe, vključno z zaščitnimi ukrepi, glede otroka ali premoženja otroka, ki se nahaja v zadevni državi članici. Ti ukrepi ne bi smeli biti priznani in se ne bi smeli izvrševati v nobeni drugi državi članici na podlagi te uredbe, razen ukrepov, ki se sprejmejo, da bi se otrok zaščitil pred resno nevarnostjo iz točke (b) člena 13(1) Haaške konvencije iz leta 1980. Ukrepi, ki se sprejmejo, da bi se otrok zaščitil pred takšno nevarnostjo, bi morali ostati veljavni, dokler sodišče države članice, v kateri ima otrok običajno prebivališče, ne sprejme ukrepov, ki so po njegovem mnenju primerni. Sodišče bi moralo o sprejetih ukrepih neposredno ali prek osrednjih organov obvestiti sodišče države članice, ki je stvarno pristojno na podlagi te uredbe, če je to potrebno za varstvo otrokove koristi. Vendar dejstvo, da se takšno obvestilo ne zagotovi, še ne bi smelo biti razlog za nepriznavanje ukrepa.

(31)

Kadar se pri sodišču, ki je pristojno le za začasne ukrepe, vključno z zaščitnimi ukrepi, vloži zahtevek glede vsebine, bi se moralo to sodišče po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, če je na podlagi te uredbe stvarno pristojno sodišče druge države članice.

(32)

Če je izid postopka pred sodiščem države članice, ki ni pristojno na podlagi te uredbe, odvisen od rešitve predhodnega vprašanja, ki spada na področje uporabe te uredbe, ta uredba sodiščem navedene države članice ne bi smela preprečevati določitve zadevnega vprašanja. Če je torej predmet postopka na primer spor v dedni zadevi, v katero je vključen otrok, in je treba imenovati posebnega skrbnika, ki zastopa otroka v navedenem postopku, bi morala imeti država članica, ki je pristojna za spor v dedni zadevi, možnost imenovati skrbnika za tekoči postopek, ne glede na to, ali je pristojna za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo na podlagi te uredbe. Vsaka taka rešitev bi morala imeti učinke le v postopku, za katerega je bila sprejeta.

(33)

Če je za veljavnost pravnega dejanja, ki se je izvedlo ali naj bi se izvedlo v imenu otroka v postopku dedovanja pred sodiščem države članice, potrebno dovoljenje ali odobritev sodišča, bi moralo imeti sodišče v zadevni državi članici možnost odločiti, ali dovoli ali odobri takšno pravno dejanje, četudi ni pristojna na podlagi te uredbe. Izraz „pravno dejanje“ bi moral na primer vključevati sprejem dediščine ali odpoved dediščini ali dogovor med strankami o delitvi zapuščine.

(34)

Ta uredba ne bi smela posegati v uporabo mednarodnega javnega prava glede diplomatske imunitete. Kadar izvajanje pristojnosti na podlagi te uredbe ni mogoče zaradi diplomatske imunitete v skladu z mednarodnim pravom, bi bilo treba pristojnost izvajati v skladu z nacionalnim pravom države članice, v kateri zadevna oseba nima takšne imunitete.

(35)

Ta uredba določa trenutek, za katerega se šteje, da je sodišče začelo postopek za namene te uredbe. Glede na to, da v državah članicah obstajata različna sistema, pri katerih je treba pisanje o začetku postopka bodisi najprej vročiti nasprotni stranki bodisi najprej vložiti pri sodišču, bi moralo zadostovati, da je bila izvedena prva faza na podlagi nacionalnega prava, pod pogojem, da vlagatelj kasneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral na podlagi nacionalnega prava opraviti za izvedbo druge faze. Ob upoštevanju vse večjega pomena mediacije in drugih načinov alternativnega reševanja sporov, tudi v sodnih postopkih, bi se moralo v skladu s sodno prakso Sodišča tudi šteti, da je sodišče začelo postopek v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo pri sodišču, če je bil postopek na zahtevo stranke, ki je postopek začela, medtem začasno ustavljen, da bi se našla sporazumna rešitev, ne da bi bilo pisanje o začetku postopka že vročeno nasprotni stranki in ne da bi bila ta stranka seznanjena s postopkom ali ne da bi bila v njem kakor koli sodelovala, pod pogojem, da stranka, ki je postopek začela, kasneje ni opustila dejanj, ki bi jih morala opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja nasprotni stranki. V skladu s sodno prakso Sodišča bi moral v primeru litispendence datum, na katerega je bil vložen obvezen spravni postopek pri nacionalnem spravnem organu, veljati za datum, za katerega se šteje, da je sodišče začelo postopek.

(36)

Za vročitev listin v postopkih, začetih v skladu s to uredbo, bi se morala uporabljati Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(37)

Sodišče države članice, ki je začelo postopek v zadevi, za katero na podlagi te uredbe ni stvarno pristojno in za katero je na podlagi te uredbe stvarno pristojno sodišče druge države članice, bi se moralo po uradni dolžnosti izreči za nepristojno. Vendar bi moralo sodišče države članice, ki ima v skladu s to uredbo posebno povezavo z otrokom, imeti diskrecijsko pravico – toda ne obveznosti –, da zaprosi za prenos pristojnosti na podlagi te uredbe.

(38)

V interesu usklajenega delovanja pravosodja bi bilo treba čim bolj zmanjšati možnost sočasnih postopkov in zagotoviti, da v različnih državah članicah niso izdane nezdružljive odločbe. Obstajati bi moral jasen in učinkovit mehanizem za reševanje primerov litispendence in sorodnih pravd ter za preprečevanje problemov, ki izhajajo iz razlik med državami članicami v zvezi z določitvijo trenutka, ko se šteje, da postopek teče. Za namene te uredbe bi bilo treba ta trenutek opredeliti kot avtonomen koncept. Vendar pa določbe te uredbe o litispendenci zaradi boljše učinkovitosti dogovorov o izključni pristojnosti sodišča ne bi smele biti ovira v primerih, ko starši podelijo izključno pristojnost sodiščem države članice.

(39)

V postopkih v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo na podlagi te uredbe in postopkih vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 bi bilo treba kot osnovno načelo otroku, na katerega se ti postopki nanašajo in ki lahko oblikuje lastno mnenje, v skladu s sodno prakso Sodišča dati dejansko in učinkovito možnost, da ga tudi izrazi, pri oceni otrokove koristi pa bi bilo treba temu mnenju pripisati ustrezno težo. Možnost, da lahko otrok v skladu s členom 24(1) Listine in glede na člen 12 Konvencije ZN o otrokovih pravicah svobodno izrazi svoje mnenje, ima pomembno vlogo pri uporabi te uredbe. Vendar pa bi v uredbi moralo biti vprašanje, kdo bo zaslišal otroka in kako bo zaslišan, prepuščeno nacionalnemu pravu in postopku držav članic. Namen te uredbe torej ne bi smel biti določiti, ali bi moral otroka zaslišati sodnik osebno ali posebej usposobljen strokovnjak, ki pozneje poroča sodišču, ter ali bi moralo zaslišanje potekati v sodni dvorani ali drugje ali na drugačen način. Poleg tega zaslišanje otroka, ki še naprej ostaja njegova pravica, ne more biti absolutna obveznost, temveč bi bilo treba to možnost preučiti glede na otrokovo korist, na primer v primerih, ki so povezani z dogovori med strankama.

Čeprav glede na sodno prakso Sodišča v členu 24 Listine in v Uredbi (ES) št. 2201/2003 ni zahtevano, da sodišče države članice izvora v vsakem primeru pridobi mnenje otroka, tako da ga zasliši, in da to sodišče tako ohrani diskrecijsko pravico, pa sodna praksa poleg tega določa, da v primeru odločitve sodišča, da otroku da možnost zaslišanja, te določbe od sodišča zahtevajo, da sprejme vse ukrepe, ki so ustrezni za ureditev takega zaslišanja, pri čemer se upoštevajo otrokove koristi in okoliščine vsakega posameznega primera, da se zagotovi učinkovitost navedenih določb in da se otroku ponudi dejanska možnost, da izrazi svoje mnenje. Sodišče države članice izvora bi moralo v čim večji meri in vedno ob upoštevanju otrokove koristi uporabiti vsa sredstva, ki jih ima na voljo v skladu z nacionalnim pravom, ter posebne instrumente mednarodnega pravosodnega sodelovanja, po potrebi tudi instrumente iz Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 (7).

(40)

V primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka bi bilo treba brez odlašanja doseči otrokovo vrnitev in v ta namen bi se morala Haaška konvencija iz leta 1980 uporabljati še naprej, kot je bila dopolnjena s to uredbo, zlasti s poglavjem III.

(41)

Za čimprejšnji zaključek postopkov vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 bi morale države članice v skladu s svojo nacionalno strukturo sodišč razmisliti o tem, da bi pristojnost za te postopke skoncentrirale na kar se da omejeno število sodišč. Pristojnost za primere protipravnega odvzema otroka bi bila lahko skoncentrirana na eno samo sodišče za celo državo ali na omejeno število sodišč, na primer tako, da se za izhodiščno točko vzame število pritožbenih sodišč in da je pristojnost za primere mednarodnega protipravnega odvzema otroka skoncentrirana na eno sodišče prve stopnje v vsakem okrožju pritožbenega sodišča.

(42)

V postopkih vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, bi morala Sodišča na vseh stopnjah izdati odločbo v šestih tednih, razen kadar zaradi izjemnih okoliščin to ni mogoče. Samo dejstvo, da se uporabijo načini alternativnega reševanja sporov, se ne bi smelo šteti za izjemno okoliščino, ki bi dovoljevala prekoračitev časovnega okvira. Vendar pa lahko pride do izjemnih okoliščin pri uporabi takih načinov reševanja sporov ali zaradi njih. Za sodišče prve stopnje bi se moral časovni okvir začeti v trenutku, ko sodišče začne postopek. Za sodišče višje stopnje bi se moral začeti v trenutku, ko se sprejmejo vsi potrebni postopkovni ukrepi. Glede na zadevni pravni sistem bi taki ukrepi lahko vključevali vročitev pravnega sredstva nasprotni stranki, bodisi v državi članici, v kateri se nahaja sodišče, bodisi v drugi državi članici, posredovanje spisa in pravnega sredstva sodišču, ki odloča o pravnem sredstvu, v državah članicah, v katerih je treba pravno sredstvo vložiti pri sodišču, katerega odločitev se izpodbija, ali vložitev zahtevka o sklicu zaslišanja s strani ene od strank, kadar je takšen zahtevek potreben na podlagi nacionalnega prava. Države članice bi morale razmisliti tudi o tem, da se število pravnih sredstev, ki jih je mogoče vložiti zoper odločbo o vrnitvi ali zavrnitvi vrnitve otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, omeji na eno.

(43)

V vseh primerih, ki zadevajo otroke, in zlasti v primerih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, bi morala sodišča preučiti možnost rešitve prek mediacije in drugih ustreznih načinov, po potrebi ob pomoči obstoječih mrež in podpornih struktur za mediacijo v čezmejnih sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Vendar zaradi teh prizadevanj ne bi smelo priti do neupravičenega podaljševanja postopkov vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Poleg tega mediacija morda ni vedno primerna, zlasti v primerih nasilja v družini. Kadar starši v okviru postopka vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 dosežejo dogovor o vrnitvi ali nevrnitvi otroka in tudi o drugih zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo, bi jim morala ta uredba v določenih okoliščinah omogočati, da se dogovorijo tudi o tem, da bi moralo biti sodišče, ki je začelo postopek na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, pristojno, da njihovemu dogovoru zagotovi zavezujoč pravni učinek, bodisi tako, da ga vključi v odločbo ali odobri, bodisi na kateri koli drug način, predviden v nacionalnem pravu in postopku. Države članice s skoncentrirano pristojnostjo bi zato morale razmisliti o tem, da bi sodišču, ki je začelo postopek vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, omogočile tudi izvajanje pristojnosti v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, o kateri so se stranke dogovorile ali ki so jo sprejele v skladu s to uredbo, kadar so tak dogovor dosegle v okviru zadevnega postopka vrnitve.

(44)

Sodišče države članice, v katero ali v kateri je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan, bi moralo biti upravičeno do zavrnitve vrnitve v posebnih ustrezno utemeljenih primerih, kot to dopušča Haaška konvencija iz leta 1980. Pred tem bi moralo preučiti, ali so bili uvedeni oziroma bi se lahko sprejeli ustrezni ukrepi za zaščito otroka pred resno nevarnostjo iz točke (b) člena 13(1) Haaške konvencije iz leta 1980.

(45)

Kadar sodišče preučuje, da bi vrnitev otroka zavrnilo izključno na podlagi točke (b) člena 13(1) Haaške konvencije iz leta 1980, vrnitve ne bi smelo zavrniti, če stranka, ki zahteva vrnitev otroka, prepriča sodišče ali je sodišče drugače prepričano, da je bila sprejeta ustrezna ureditev za zaščito otroka po njegovi vrnitvi. Primeri takšne ureditve bi lahko vključevali sodno odločbo, izdano v zadevni državi članici, ki vlagatelju prepoveduje približevanje otroku, začasen ukrep, vključno z zaščitnim ukrepom, sprejet v zadevni državi članici, ki otroku dovoljuje, da ostane pri staršu, ki je otroka protipravno odvzel, ki je dejanski skrbnik, dokler v zadevni državi članici po vrnitvi ni sprejeta odločitev o vsebini pravice do varstva in vzgoje otroka ali dokazilo o razpoložljivih zdravstvenih zmogljivostih za otroka, ki potrebuje zdravljenje. Katera ureditev je v določenem primeru ustrezna, bi moralo biti odvisno od konkretne resne nevarnosti, ki bi ji bil otrok verjetno izpostavljen ob vrnitvi brez takšne ureditve. Sodišče, ki želi ugotoviti, ali je bila sprejeta ustrezna ureditev, bi se moralo v prvi vrsti zanesti na stranke in, kadar je to potrebno in primerno, za pomoč zaprositi osrednje organe ali sodnike v okviru ustrezne mreže, zlasti evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila vzpostavljena s Sklepom Sveta 2001/470/ES (8) ter mednarodne haaške mreže sodnikov.

(46)

Kadar je to primerno bi moralo imeti sodišče možnost, da pri odreditvi vrnitve otroka, odredi začasne ukrepe, vključno z zaščitnimi ukrepi, v skladu s to uredbo, za katere meni, da jih je treba sprejeti, da bi otroka zaščitili pred z vrnitvijo povezano resno nevarnostjo telesnega nasilja ali duševne travme, zaradi katerega oziroma katere bi se vrnitev drugače zavrnila. Taki začasni ukrepi in njihov pretok ne bi smeli podaljševati postopkov vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 ali izpodbijati razdelitve pristojnosti med sodiščem, ki je začelo postopek vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, in sodiščem, ki ima pristojnost glede vsebinskega odločanja o starševski odgovornosti v skladu s to uredbo. Po potrebi bi se moralo sodišče, pred katerim se je začel postopek na podlagi Haške konvencije iz leta 1980, posvetovati s sodiščem ali pristojnimi organi v državi članici otrokovega običajnega prebivališča, in sicer ob pomoči osrednjih organov ali sodnikov v okviru ustreznih mrež, zlasti evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah ter mednarodne haaške mreže sodnikov. Navedene ukrepe bi bilo treba priznavati in izvrševati v vseh drugih državah članicah, vključno z državami članicami, ki so pristojne na podlagi te uredbe, dokler sodišče take države članice ne sprejme ukrepov, za katere meni, da so primerni. Takšni začasni ukrepi, vključno z zaščitnimi ukrepi, bi lahko na primer predvidevali, da bi moral otrok še naprej prebivati pri dejanskem skrbniku, ali določali stike z otrokom po vrnitvi, dokler sodišče otrokovega običajnega prebivališča ne sprejme ukrepov, ki so po njegovem mnenju primerni. To ne bi smelo posegati v noben ukrep ali odločbo sodišča države članice običajnega prebivališča, ki sta bila sprejeta po vrnitvi otroka.

(47)

Ne glede na morebitna pravna sredstva, bi moralo biti mogoče odločbo o vrnitvi otroka razglasiti za začasno izvršljivo, kadar je treba otroka zaradi zaščite njegove koristi vrniti pred sprejetjem odločitve o pravnem sredstvu. Vprašanje, katero sodišče lahko razglasi odločbo za začasno izvršljivo, je lahko opredeljeno v nacionalnem pravu.

(48)

Kadar se sodišče države članice, v katero ali v kateri je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan, odloči zavrniti vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, bi se moralo v svoji odločbi izrecno sklicevati na ustrezne člene Haaške konvencije iz leta 1980, na katerih temelji zavrnitev. Ne glede na to, ali je takšna odločba o zavrnitvi pravnomočna ali je zoper njo še vedno mogoče vložiti pravno sredstvo, jo je mogoče nadomestiti s poznejšo odločbo, ki jo v postopku v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje otroka izda sodišče države članice, v kateri je otrok običajno prebival pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem. V okviru tega postopka bi bilo treba natančno preučiti vse okoliščine, med drugim, in ne izključno, tudi ravnanje staršev, ob upoštevanju otrokove koristi. Če odločba, ki izhaja iz tega postopka, o vsebini pravice do varstva in vzgoje otroka nalaga vrnitev otroka, bi bilo treba vrnitev izvesti, ne da bi bil potreben kakršen koli poseben postopek za priznanje in izvršitev zadevne odločbe v kateri koli drugi državi članici.

(49)

Sodišče, ki vrnitev otroka zavrne izključno na podlagi točke (b) člena 13(1) ali člena 13(2) Haaške konvencije iz leta 1980 ali obeh, bi moralo po uradni dolžnosti izdati potrdilo v skladu z ustreznim obrazcem iz te uredbe. Namen tega potrdila je stranke seznaniti z možnostjo, da v treh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, s katero se vrnitev otroka zavrne, pri sodišču v državi članici, v kateri je imel otrok neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem običajno prebivališče, vložijo zahtevke glede vsebine pravice do varstva in vzgoje, ali, če je to sodišče že začelo postopek, sodišču posredujejo ustrezne dokumente, povezane s postopkom vrnitve.

(50)

Kadar postopek o vsebini pravice do varstva in vzgoje otroka v trenutku, ko sodišče, ki je začelo postopek v zvezi s prošnjo za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, zavrne vrnitev otroka izključno na podlagi točke (b) člena 13(1) ali člena 13(2) Haaške konvencije iz leta 1980 ali obeh, že teče v državi članici, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, bi moralo sodišče, ki je zavrnilo vrnitev otroka, če je seznanjeno s temi postopki v zvezi s pravico do varstva in vzgoje otroka, v enem mesecu od datuma svoje odločbe posredovati kopijo odločbe, ustrezno potrdilo in po potrebi prepis, povzetek ali zapisnik zaslišanja ter vse druge dokumente, ki so po njegovem mnenju pomembni za sodišče, ki je začelo postopek o vsebini pravice do varstva in vzgoje otroka. Izraz „vsi drugi dokumenti, ki so po njegovem mnenju pomembni“ bi se moral nanašati na vse dokumente, ki vsebujejo informacije, ki bi lahko vplivale na izid postopka v zvezi s pravico do varstva in vzgoje otroka, če take informacije še niso zajete v sami odločbi o zavrnitvi vrnitve.

(51)

Kadar v državi članici, v kateri je imel otrok neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem običajno prebivališče, postopek o vsebini pravice do varstva in vzgoje še ne teče ter ena od strank v treh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, v skladu s katero se otrok ne vrne, začne postopek pred sodiščem zadevne države članice, bi morala ta stranka sodišču, ki je začelo postopek v zvezi z zahtevkom glede vsebine pravice do varstva in vzgoje, predložiti kopijo odločbe, v skladu s katero se otrok ne vrne na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ustrezno potrdilo in po potrebi prepis, povzetek ali zapisnik zaslišanja. To sodišču, ki je začelo postopek, ne preprečuje, da bi zaprosilo za morebitne dodatne dokumente, ki so po njegovem mnenju pomembni in vsebujejo informacije, ki bi lahko vplivale na izid postopka o vsebini pravice do varstva in vzgoje otroka, če take informacije še niso zajete v odločbi o zavrnitvi vrnitve.

(52)

Če je pri sodišču, ki je pristojno za odločanje o vsebini pravic do varstva in vzgoje, ena od strank v treh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, v skladu s katero se otrok ne vrne na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, začela postopek ali je pri tem sodišču v trenutku, ko je prejelo odločbo sodišča o zavrnitvi vrnitve otroka, že tekel postopek v zvezi z vsebino pravic do varstva in vzgoje, bi morala biti vsaka odločba o vsebini pravic do varstva in vzgoje, ki izhaja iz tega postopka in nalaga vrnitev otroka v to državo članico, izvršljiva v vseh drugih državah članicah v skladu z oddelkom 2 poglavja IV te uredbe, ne da bi bil za to potreben poseben postopek in ne da bi bilo mogoče nasprotovati njenemu priznanju. To bi moralo veljati, razen če in kolikor se ugotovi nezdružljivost s poznejšo odločbo v zvezi s starševsko odgovornostjo glede istega otroka, če je bilo za odločbo o vsebini pravice do vzgoja in varstva otroka, ki vsebuje vrnitev otroka, izdano potrdilo za „privilegirane odločbe“. Če se postopek pri sodišču, ki je pristojno za odločanje o vsebini pravic do varstva in vzgoje, začne po več kot treh mesecih ali če niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila za take privilegirane odločbe, bi se morala odločba o vsebini pravic do varstva in vzgoje, ki izhaja iz tega postopka, priznati in izvršiti v drugih državah članicah v skladu z oddelkom 1 poglavja IV te uredbe.

(53)

Če stranke ali otroka ni mogoče zaslišati osebno in če so na voljo tehnična sredstva, bi lahko sodišče preučilo možnost zaslišanja prek videokonference ali katere koli druge tehnologije, razen če zaradi posebnih okoliščin zadeve uporaba take tehnologije ne bi bila primerna v smislu poštene izvedbe postopka, kar pa ne posega v druge instrumente Unije.

(54)

Medsebojno zaupanje v pravosodje v Uniji upravičuje načelo, da bi bilo treba odločbe v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdane v državi članici, priznavati v vseh državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakršen koli postopek priznanja. Pristojni organi zaprošene države članice bi morali, zlasti ko jim je predložena odločba o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze, izdana v drugi državi članici, ki je v državi članici izvora ni več mogoče izpodbijati, odločbo zakonito priznati, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben postopek, in ustrezno spremeniti osebno stanje v uradnih evidencah. Nacionalnemu pravu je prepuščeno, da določi, ali se lahko na razloge za zavrnitev sklicuje stranka, ali je treba nanje opozoriti po uradni dolžnosti, kot določa zakon. Vendar to ne izključuje možnosti, da lahko vsaka zainteresirana stranka v skladu s to uredbo vloži zahtevek za izdajo odločbe o tem, da ni razlogov za zavrnitev priznanja, kot je navedeno v tej uredbi. V nacionalnem pravu države članice, v kateri se vloži tak zahtevek, bi moralo biti določeno, za koga se lahko šteje, da je zainteresirana stranka, ki ima pravico vložiti tak zahtevek.

(55)

Priznavanje in izvrševanje odločb, javnih listin in dogovorov, izdanih v državi članici, bi moralo temeljiti na načelu medsebojnega zaupanja. Zato bi bilo treba razloge za nepriznanje omejiti na kar najmanjši obseg, glede na temeljni cilj te uredbe, ki je olajšati priznavanje in izvrševanje ter učinkovito zaščititi otrokove koristi.

(56)

Priznanje odločbe bi se moralo zavrniti le, če obstaja eden ali več razlogov za zavrnitev priznanja iz te uredbe. Seznam razlogov za zavrnitev priznanja iz te uredbe je izčrpen. Ne bi se smelo biti mogoče sklicevati na razloge za zavrnitev, ki niso navedeni v tej uredbi, kot na primer kršenje pravila o litispendenci. V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo zadnja odločba vedno nadomesti prejšnjo odločbo in velja za naprej, v kolikor sta odločbi nezdružljivi.

(57)

Kar zadeva omogočanje otroku, da izrazi svoje mnenje, bi moralo sodišče izvora odločiti, katera je ustrezna metoda za zaslišanje otroka. Zato se priznanje odločbe ne bi smelo zavrniti izključno iz razloga, da je sodišče izvora uporabilo drugačno metodo za zaslišanje otroka, kot bi jo uporabilo sodišče v državi članici priznanja. Država članica, v kateri se uveljavlja priznanje, ne bi smela zavrniti priznanja, če velja ena od izjem od tega posebnega razloga za zavrnitev, ki je dopustna v skladu s to uredbo. Učinek teh izjem je, da sodišče v državi članici izvršitve ne bi smelo imeti možnosti zavrniti izvršitve odločbe izključno iz razloga, da otroku ni bilo omogočeno, da izrazi svoje mnenje, pri čemer se upoštevajo njegove koristi, če postopki zadevajo le premoženje otroka in pod pogojem, da zaslišanje otroka ni bilo potrebno glede na vsebino postopkov, ali če obstajajo resni razlogi, pri čemer se upošteva zlasti nujnost zadeve. Taki tehtni razlogi bi bili lahko na primer podani, kadar obstaja neposredna nevarnost za otrokovo telesno in duševno celovitost ali življenje in bi vsaka dodatna zamuda lahko prinesla tveganje, da se ta nevarnost uresniči.

(58)

Poleg tega cilj, da bi bili čezmejni spori, ki se nanašajo na otroke, krajši in cenejši, upravičuje odpravo razglasitve izvršljivosti ali registracije za izvršitev pred izvršitvijo v državi članici izvršitve za vse odločbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Medtem ko je bila z Uredbo (ES) št. 2201/2003 ta zahteva odpravljena le za nekatere odločbe o pravicah do stikov in nekatere odločbe o vrnitvi otroka, bi se morala s to uredbo odpraviti za vso čezmejno izvrševanje vseh odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, medtem ko še vedno ohranja celo ugodnejšo obravnavo nekaterih odločb o pravicah do stikov in nekaterih odločb o vrnitvi otroka. Zato bi bilo treba v skladu s to uredbo odločbo sodišča katere koli druge države članice obravnavati, kot da je bila izdana v državi članici izvršitve.

(59)

Kadar začasne ukrepe, vključno z zaščitnimi ukrepi, odredi sodišče, ki je stvarno pristojno, bi bilo treba s to uredbo zagotoviti pretok teh ukrepov. Začasnih ukrepov, vključno z zaščitnimi ukrepi, ki jih je odredilo takšno sodišče, ne da bi bila tožena stranka vabljena pred sodišče, v okviru te uredbe ne bi smeli priznati in izvršiti, razen če se odločba z zadevnimi ukrepi vroči toženi stranki pred izvršitvijo. To ne bi smelo preprečiti priznavanja in izvrševanja takšnih ukrepov skladno z nacionalnim pravom. Če pa začasne ukrepe, vključno z zaščitnimi ukrepi, odredi sodišče države članice, ki ni stvarno pristojno, bi bilo treba prosti pretok takšnih ukrepov v tej uredbi omejiti na ukrepe, ki se sprejmejo v primerih mednarodnega protipravnega odvzema otroka in katerih namen je zaščita otroka pred resno nevarnostjo iz točke (b) člena 13(1) Haaške konvencije iz leta 1980. Navedeni ukrepi bi se morali uporabljati, dokler sodišče države članice, ki je stvarno pristojno na podlagi te uredbe, ne sprejme ukrepov, za katere meni, da so primerni.

(60)

Glede na nacionalno pravo so lahko postopki izvršitve sodni ali izvensodni, zato so lahko „organi, pristojni za izvrševanje“ sodišča, sodni uradniki in vsi drugi organi, ki jih določa nacionalno pravo. Kadar so v tej uredbi poleg organov, pristojnih za izvrševanje, navedena tudi sodišča, bi moralo to zajemati primere, v katerih je v skladu z nacionalnim pravom organ, pristojen za izvrševanje, drugo telo kot sodišče, vendar lahko nekatere odločbe sprejme le sodišče, bodisi že na samem začetku ali pri pregledu ravnanja organa, pristojnega za izvrševanje. Posebne ukrepe, ki jih je treba sprejeti v fazi izvrševanja, kot so morebitni neprisilni ukrepi, ki jih morda predvideva nacionalno pravo zadevne države članice, ali morebitni prisilni ukrepi, ki jih morda predvideva navedeno pravo, vključno z globami, zaporno kaznijo ali odvzemom otroka s strani sodnega uradnika, bi moral odrediti, sprejeti ali urediti organ, pristojen za izvrševanje, ali sodišče države članice izvršitve.

(61)

Zaradi lažjega izvrševanja odločb iz druge države članice o uveljavljanju pravic do stikov bi morali imeti organi, pristojni za izvrševanje, ali sodišča v državi članici izvršitve možnost, da določijo podrobnosti glede praktičnih okoliščin ali pravne pogoje, potrebne v skladu s pravom države članice izvršitve. Ureditev, določena v tej uredbi, naj bi v državi članici izvršitve olajšala izvršitev odločbe, ki je sicer zaradi nedoločenosti ne bi bilo mogoče izvršiti, saj lahko organ, pristojen za izvrševanje, ali sodišče izvršitve izboljša konkretnost in natančnost odločbe. Na enak način naj bi zagotovili tudi vse druge ureditve za izpolnitev pravnih zahtev v skladu z nacionalnim izvršilnim pravom države članice izvršitve, na primer sodelovanje organa za varstvo otrok ali psihologa v fazi izvrševanja. Vendar pa taka ureditev ne bi smela posegati v bistvene elemente odločbe o pravicah do stikov ali jih presegati. Poleg tega pooblastilo za prilagoditev ukrepov na podlagi te uredbe sodišču izvršitve ne bi smelo omogočiti, da ukrepe, ki niso poznani v pravu države članice izvršitve, nadomesti z drugačnimi ukrepi.

(62)

Izvrševanje odločbe, izdane v drugi državi članici, brez razglasitve izvršljivosti, ne bi smelo ogroziti spoštovanja pravice do obrambe. Zato bi morala imeti oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, možnost vložiti zahtevek za zavrnitev priznanja ali izvršitve odločbe, če meni, da obstaja eden ali več razlogov za zavrnitev priznanja ali izvršitve iz te uredbe. V nacionalnem pravu države članice mora biti določeno, ali bi bilo treba razloge za zavrnitev priznanja iz te uredbe preučiti po uradni dolžnosti ali na podlagi zahtevka. Enaka preučitev bi zato morala biti mogoča v zvezi z zavrnitvijo izvršitve. Uporaba katerega koli nacionalnega razloga za zavrnitev ne bi smela razširiti pogojev in modalitet, ki veljajo za razloge, določene v tej uredbi.

(63)

Stranki, ki izpodbija izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, bi moralo biti omogočeno, da, kolikor je mogoče in v skladu s pravnim sistemom države članice izvršitve, to stori v postopku izvršitve in da se v enem postopku poleg razlogov za zavrnitev iz te uredbe sklicuje na razloge za zavrnitev, ki jih predvideva pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev, in ki bi veljali še naprej, ker niso nezdružljivi z razlogi iz te uredbe. Med temi razlogi bi bili lahko, na primer, izpodbijanje na podlagi formalnih napak v skladu z nacionalnim pravom v aktu o izvršitvi ali izjave, da je ukrep, ki ga zahteva odločba, že bil izveden ali je postal nemogoč, na primer zaradi višje sile, hude bolezni osebe, ki ji je treba predati otroka, zaporne kazni ali smrti te osebe, dejstva, da je država članica, v katero naj bi bil otrok vrnjen, po sprejetju odločbe postala vojno območje, ali zavrnitve izvršitve odločbe, ki v skladu s pravom države članice, v kateri se zahteva izvršitev, nima izvršljive vsebine in je ni mogoče prilagoditi, tako da bi jo imela.

(64)

Da se osebo, proti kateri se zahteva izvršitev, obvesti o izvršitvi odločbe, izdane v drugi državi članici, bi ji bilo treba v razumnem roku pred prvim izvršilnim ukrepom vročiti potrdilo, določeno s to uredbo, ki bi mu bilo treba po potrebi priložiti odločbo. V povezavi s tem bi moral prvi izvršilni ukrep pomeniti prvi izvršilni ukrep po taki vročitvi. V skladu s sodno prakso Sodišča ima stranka, proti kateri se zahteva izvršitev, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kar vključuje možnost začetka postopka za izpodbijanje odločbe pred dejanskim začetkom izvrševanja.

(65)

V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, bo izvrševanje vedno zadevalo otroka ter v številnih primerih predajo otroka osebi, ki ni oseba, s katero otrok trenutno prebiva, in/ali preselitev otroka v drugo državo članico. Osnovni cilj bi zato moral biti najti pravo ravnotežje med načelno pravico vlagatelja, da se mu izvršitev odločbe zagotovi čim prej tudi v čezmejnih zadevah v Uniji in po potrebi tudi s prisilnimi ukrepi, ter potrebo, da se izpostavljenost otroka takim prisilnim izvršilnim ukrepom, ki bi lahko bili travmatični, v primerih, ko tega ni mogoče preprečiti, čim bolj omeji. To bi morali presoditi organi, pristojni za izvrševanje, in sodišča v vsaki državi članici glede na vsako posamezno zadevo.

(66)

S to uredbo naj bi v državah članicah vzpostavili enake pogoje pri čezmejnem izvrševanju odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. V več državah članicah so te odločbe že izvršljive, tudi če je zoper njih še mogoče vložiti pravno sredstvo ali je to že bilo vloženo. V drugih državah članicah je izvršljiva samo pravnomočna odločba, zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva. Da bi našli rešitev za nujne primere, je v tej uredbi zato določeno, da bi lahko sodišče v državi članici izvora nekatere odločbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo razglasilo za začasno izvršljive, tudi če je zoper njih še mogoče vložiti pravno sredstvo, in sicer odločbe, ki odrejajo vrnitev otroka v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980, in odločbe o pravicah do stikov.

(67)

Vendar morajo biti organi, pristojni za izvrševanje, ali sodišča v postopkih izvrševanja v zvezi z otroki sposobni, da se hitro odzovejo na zadevno spremembo okoliščin, tudi na izpodbijanje odločbe v državi članici izvora, prenehanje izvršljivosti odločbe in ovire ali nujne primere, na katere naletijo v fazi izvrševanja. Zato bi bilo treba na podlagi zahtevka ali po uradni dolžnosti organa ali sodišča začasno zadržati postopek izvrševanja, kadar je v državi članici izvora začasno zadržana izvršljivost odločbe. Vendar organ ali sodišče, pristojna za izvrševanje, ne bi smela biti obvezana, da dejavno preverjata, ali je bila izvršljivost medtem začasno zadržana zaradi vložitve pravnega sredstva ali drugih razlogov v državi članici izvora, če nič ne kaže na to. Poleg tega bi bilo treba na podlagi zahtevka in tudi če se ugotovi, da obstaja en ali več razlogov, ki jih določa ali dopušča ta uredba, dopustiti, da se izvrševanje v državi članici izvršitve začasno zadrži ali zavrne na podlagi diskrecijske odločitve organa, pristojnega za izvrševanje, ali sodišča.

(68)

Kadar je zoper odločbo v državi članici izvora še mogoče vložiti pravno sredstvo in se rok za vložitev rednega pravnega sredstva še ni iztekel, bi moral imeti organ, pristojen za izvrševanje, ali sodišče v državi članici izvršitve diskrecijsko pravico, da na podlagi zahtevka začasno zadrži postopek izvršitve. V zadevnih primerih lahko določi rok, v katerem je treba v državi članici izvora vložiti pravno sredstvo, da bi bil postopek izvršitve začasno zadržan ali da bi se začasno zadržanje postopka ohranilo. Določitev roka bi morala veljati samo za začasno zadržanje postopka izvršitve in ne bi smela vplivati na rok za vložitev pravnega sredstva v skladu s procesnimi pravili države članice izvora.

(69)

Organ, pristojen za izvrševanje, ali sodišče bi moralo imeti možnost v izjemnih primerih začasno zadržati postopek izvršitve, če bi bil otrok zaradi izvršitve v resni nevarnosti telesnega nasilja ali duševne travme zaradi začasnih ovir, ki so nastale po sprejetju odločbe, ali druge znatne spremembe okoliščin. Izvrševanje bi se moralo nadaljevati takoj, ko nevarnosti telesnega nasilja ali duševne travme ni več. Če pa še naprej obstaja, bi bilo treba pred zavrnitvijo sprejeti vse ustrezne ukrepe v skladu z nacionalnim pravom in postopkom, če je ustrezno tudi s pomočjo drugih zadevnih strokovnjakov, kot so socialni delavci ali otroški psihologi, da bi zagotovili izvedbo odločbe. Predvsem bi si morali organ, pristojen za izvrševanje, ali sodišče, v skladu z nacionalnim pravom in postopkom, prizadevati, da bi odstranili vse ovire, ki so nastale zaradi spremembe okoliščin, na primer jasnega nasprotovanja otroka, izraženega šele po sprejetju odločbe, ki pa je tako močno, da bi pomenilo resno nevarnost telesnega nasilja ali duševne travme otroka, če ne bi bilo upoštevano.

(70)

Javne listine in dogovore med strankami o prenehanju življenjske skupnosti in razvezi, ki imajo zavezujoč pravni učinek v eni državi članici, bi bilo treba za namene uporabe pravil o priznavanju obravnavati kot enakovredne „odločbam“. Javne listine in dogovore med strankami v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki so izvršljivi v eni državi članici, bi bilo treba za namene uporabe pravil o priznavanju in izvrševanju obravnavati kot enakovredne „odločbam“.

(71)

Čeprav obveznost, da mora imeti otrok možnost, da izrazi svoje mnenje, v skladu s to uredbo ne bi smela veljati za javne listine in dogovore, bi morala pravica otroka, da izrazi svoje mnenje, še naprej obstajati na podlagi člena 24 Listine in v okviru člena 12 Konvencije ZN o otrokovih pravicah, kot se izvaja v skladu z nacionalnim pravom in postopkom. Dejstvo, da otrok ni imel možnosti, da bi izrazil svoje mnenje, ne bi smelo avtomatično biti razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve javnih listin in dogovorov v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo.

(72)

V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo bi bilo treba v vseh državah članicah določiti osrednje organe. Države članice bi morale razmisliti o tem, da za to uredbo določijo isti osrednji organ kot za Haaški konvenciji iz leta 1980 in 1996. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo osrednji organi zadostne finančne in človeške vire, da lahko opravljajo svoje naloge na podlagi te uredbe.

(73)

Določbe te uredbe o sodelovanju v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo se ne bi smele uporabljati za obdelavo zahtevkov za vrnitev na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, ki v skladu s členom 19 navedene konvencije in ustaljeno sodno prakso Sodišča niso postopki vsebinskega odločanja o starševski odgovornosti. Haaško konvencijo iz leta 1980 pa bi morale dopolnjevati določbe o mednarodnem protipravnem odvzemu otrok in poglavje o priznavanju in izvrševanju ter poglavje o splošnih določbah te uredbe.

(74)

Osrednji organi bi morali pomagati sodiščem in pristojnim organom, v nekaterih primerih pa tudi nosilcem starševske odgovornosti, v čezmejnih postopkih ter sodelovati v splošnih kakor tudi v posebnih primerih, vključno z namenom, da bi dosegli sporazumno rešitev družinskih sporov.

(75)

Razen v nujnih primerih in brez poseganja v neposredno sodelovanje in komunikacijo med sodišči, ki jo dopušča ta uredba, lahko zaprosila za sodelovanje v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo v skladu s to uredbo vložijo sodišča in pristojni organi, vložiti pa bi se morali pri osrednjem organu države članice, v kateri je sodišče ali pristojni organ prosilec. Nekatera zaprosila lahko vložijo tudi nosilci starševske odgovornosti, vložiti pa bi jih morali pri osrednjem organu, kjer je običajno prebivališče vlagatelja. Taka zaprosila bi morala vključevati zaprosila za informacije in pomoč nosilcem starševske odgovornosti, ki si prizadevajo za priznanje in izvršitev odločb na ozemlju zaprošenega osrednjega organa, zlasti v zvezi s pravicami do stikov in vrnitvijo otroka, po potrebi tudi informacije o tem, kako se pridobi pravna pomoč; zaprosila za olajšanje sklenitve dogovorov med nosilci starševske odgovornosti z mediacijo ali drugimi načini alternativnega reševanja sporov ter zaprosila sodišču ali pristojnemu organu, da preuči potrebo po ukrepih za zaščito otroka ali premoženja otroka.

(76)

Takšen nujni primer, v katerem bi bil dopusten neposreden prvi stik s sodiščem ali pristojnim organom zaprošene države članice, je neposredno zaprosilo pristojnemu organu druge države članice, da preuči, ali je treba sprejeti ukrepe za zaščito otroka, kadar se predpostavlja, da je ta v neposredni nevarnosti. Obveznost vložitve zahteve prek osrednjega organa bi morala veljati le za prva zaprosila; vsa nadaljnja komunikacija s sodiščem, pristojnim organom ali vlagateljem je lahko tudi neposredna.

(77)

Osrednji organi ali pristojni organi bi morali imeti možnost, da sklenejo nove ali obdržijo veljavne dogovore ali ureditve z osrednjimi organi ali pristojnimi organi ene ali več držav članic, ki jim v medsebojnih odnosih omogočajo neposredno komunikacijo. O takih dogovorih ali ureditvah bi morali pristojni organi obvestiti svoje osrednje organe.

(78)

V posebnih primerih v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, bi morali osrednji organi med seboj sodelovati pri zagotavljanju pomoči sodiščem in pristojnim organom, pa tudi nosilcem starševske odgovornosti. Pomoč, ki jo zagotovi zaprošeni osrednji organ, bi morala vključevati zlasti izsleditev otroka, bodisi neposredno bodisi prek sodišč, pristojnih organov ali drugih teles, kadar je to potrebno za izvršitev zaprosila na podlagi te uredbe, in zagotavljanje vseh drugih informacij, ki so pomembne za postopke v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo.

(79)

Zaprošeni osrednji organi bi morali sprejeti tudi vse ustrezne ukrepe za lažje komuniciranje med sodišči, kadar je to primerno, zlasti pri uporabi pravil o prenosu pristojnosti, začasnih ukrepih, vključno z zaščitnimi ukrepi, v nujnih primerih, zlasti kadar so povezani z mednarodnim protipravnim odvzemom otroka in namenjeni zaščiti otroka pred resno nevarnostjo iz točke (b) člena 13(1) Haaške konvencije iz leta 1980, ter pri litispendenci in sorodnih pravdah. V nekaterih primerih je mogoče, da zadostuje posredovanje informacij za nadaljnje neposredno komuniciranje, na primer kontaktnih podatkov organov za varstvo otrok, sodnikov v okviru mreže ali pristojnega sodišča.

(80)

Da bi se dosegli cilji te uredbe in brez poseganja v zahteve na podlagi nacionalnega postopkovnega prava, bi moralo imeti sodišče ali pristojni organ prosilec diskrecijsko pravico prosto izbirati med različnimi razpoložljivimi kanali za pridobitev potrebnih informacij.

(81)

Kadar se vloži zaprosilo, vključno z ustreznimi razlogi, po poročilu ali kateri koli drugi informaciji, ki je pomembna za postopke v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo v državi članici prosilki, bi morali osrednji organi, neposredno ali prek sodišč, pristojni organi ali drugi organi zaprošene države članice obravnavati tako zaprosilo. Zaprosilo bi moralo vsebovati zlasti opis postopka, za katerega so potrebne informacije, in dejanskih razmer, zaradi katerih je prišlo do postopka.

(82)

Kadar je sodišče države članice že izdalo odločbo v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo ali še tehta o taki odločbi, ki naj bi se izvršila v drugi državi članici, bi moralo imeti sodišče možnost zaprositi sodišča ali pristojne organe te druge države članice za pomoč pri njenem izvrševanju. To bi moralo na primer veljati za odločbe o pravicah do nadzorovanih stikov, ki naj bi se uveljavljale v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, ki je odredilo stike, ali odločbe, ki vključujejo kakršne koli druge spremljevalne ukrepe sodišč ali pristojnih organov države članice, v kateri naj bi se odločba izvršila.

(83)

Če sodišče ali pristojni organ države članice razmišlja o namestitvi otroka v drugi državi članici, bi bilo treba pred namestitvijo opraviti postopek posvetovanja, s katerim se pridobi soglasje. Sodišče ali pristojni organ, ki razmišlja o namestitvi, bi moral, preden odredi ali uredi namestitev, pridobiti soglasje pristojnega organa države članice, v kateri naj bi bil otrok nameščen. Poleg tega bi morale države članice v skladu s sodno prakso Sodišča določiti jasna pravila in postopke v zvezi s soglasjem, ki se ga pridobi na podlagi te uredbe, da bi zagotovile pravno varnost in hiter postopek. Ti postopki bi morali pristojnemu organu med drugim omogočiti, da hitro potrdi ali zavrne svoje soglasje. Če v treh mesecih ni odgovora, se to ne bi smelo šteti kot soglasje, brez soglasja pa do namestitve ne bi smelo priti. Zaprosilo za soglasje bi moralo vključevati vsaj poročilo o otroku, tudi razloge za predlagano namestitev ali zagotovitev oskrbe, pričakovano trajanje namestitve, informacije o predvidenem financiranju ter vse druge informacije, ki bi se lahko zaprošeni državi članici zdele pomembne, med drugim predvideni nadzor nad ukrepom, ureditev stikov s starši, drugimi sorodniki ali drugimi osebami, ki so otroku blizu, ali razlogi, zakaj se o takšni možnosti ne razmišlja glede na člen 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na sodno prakso Sodišča soglasje k namestitvi za določen čas ne bi smelo veljati za odločbe ali ureditve, s katerimi se podaljša čas namestitve. V takšnih primerih je potrebno novo zahteva za soglasje.

(84)

Če se v državi članici običajnega prebivališča otroka razmišlja o namestitvi otroka v oskrbo zavoda ali rejniške družine, bi moralo sodišče že v najzgodnejši fazi postopka razmisliti o ustreznih ukrepih za zagotovitev spoštovanja otrokovih pravic, zlasti pravice do ohranjanja lastne identitete in pravice do stikov s starši ali, če je ustrezno, z drugimi sorodniki, kot je določeno v členih 8, 9 in 20 Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Če sodišče ve, da je otrok tesno povezan z drugo državo članico, lahko ustrezni ukrepi v primerih, ko se uporablja točka (b) člena 37 Dunajske konvencije o konzularnih odnosih, vključujejo zlasti obvestilo konzularnemu organu te države članice. Sodišče to lahko izve tudi na podlagi informacij, ki jih zagotovi osrednji organ te druge države članice. Med ustreznimi ukrepi bi lahko bilo tudi zaprosilo, naslovljeno na to državo članico, v skladu s to uredbo za informacije o staršu, sorodniku ali drugih osebah, ki bi bile lahko primerni skrbniki za otroka. Poleg tega lahko sodišče glede na okoliščine zahteva tudi informacije o postopku in odločbah v zvezi s staršem ali s sorojenci otroka. Otrokova korist bi morala ostati najpomembnejša. Zlasti ne bi smela nobena od teh določb vplivati na nacionalno pravo ali postopek, ki se uporablja za odločbo o namestitvi, ki jo izda sodišče ali pristojni organ v državi članici, ki razmišlja o namestitvi. Te določbe zlasti ne bi smele pomeniti nobene obveznosti za pristojne organe države članice, da namestijo otroka v drugo državo članico ali da to državo članico vključijo v odločanje o namestitvi ali postopek namestitve.

(85)

Ker je čas v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo zelo pomemben, bi moral osrednji organ zaprošene države članice informacije, ki se zahtevajo na podlagi določb te uredbe, tudi o zbiranju in izmenjavi informacij, ki so pomembne v postopkih v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, in odločbo o potrditvi ali zavrnitvi soglasja k namestitvi otroka v drugo državo članico, poslati državi članici prosilki najpozneje v treh mesecih po prejemu zaprosila, razen če to zaradi izjemnih okoliščin ni mogoče. To bi moralo vključevati obveznost pristojnega nacionalnega organa, da zaprošenemu osrednjemu organu zagotovi informacije ali razloži, zakaj se ne morejo zagotoviti, dovolj zgodaj, da ta lahko spoštuje ta rok. Kljub temu bi si morali vsi pristojni organi prizadevati, da odgovor pošljejo še hitreje kot v tem najdaljšem možnem roku.

(86)

Čeprav naj bi se sestanki osrednjih organov sklicali zlasti na pobudo Komisije v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah v skladu z Odločbo 2001/470/ES, to ne pomeni, da ni mogoče organizirati drugih sestankov osrednjih organov.

(87)

Za osebne podatke, ki jih države članice obdelujejo zaradi uporabe te uredbe, se uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (9), razen če je v tej uredbi drugače določeno. Zlasti zato, da se ne ogrozi izvršitve zaprosila na podlagi te uredbe, na primer zaprosila za vrnitev otroka v skladu s Haaško konvencijo o protipravnem odvzemu otrok iz leta 1980 ali prošnje sodišču, naj preuči, ali je treba sprejeti ukrepe za zaščito otroka ali premoženja otroka, se lahko obvestilo posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, ki se zahteva v skladu s členom 14(1) do (4) Uredbe (EU) 2016/679, na primer o podatkih, ki se zahtevajo za izsleditev otroka, odloži, dokler zaprosilo, za katero so bile te informacije zahtevane, ni izvršeno. Ta izjema je v skladu s členom 14(5) ter točkami (f), (g), (i) in (j) člena 23(1) Uredbe (EU) 2016/679. To posredniku, sodišču ali pristojnemu organu, ki so mu bile poslane informacije, ne bi smelo preprečiti, da sprejme ukrepe za zaščito otroka ali poskrbi, da se takšni ukrepi sprejmejo, če je otrok izpostavljen nevarnosti ali obstajajo znaki, da bi bil lahko izpostavljen nevarnosti.

(88)

Kadar bi lahko razkritje ali potrditev ustreznih informacij ogrozila zdravje, varnost ali svobodo otroka ali druge osebe, na primer, če je sodišče zaradi nasilja v družini odločilo, da se vlagatelju ne razkrije novega naslova otroka, je cilj te uredbe vzpostaviti občutljivo ravnovesje. Ta uredba bi morala določiti, da osrednji organ, sodišče ali pristojni organ prosilcu ali tretji strani ne bi smel razkriti ali potrditi nobene informacije, zbrane ali poslane za namene te uredbe, če zaključi, da bi to ogrozilo zdravje, varnost ali svobodo otroka ali druge osebe, kljub temu pa bi moralo v njej biti poudarjeno, da to ne bi smelo ovirati osrednjih organov, sodišč in pristojnih organov pri zbiranju in pošiljanju informacij, kolikor je to potrebno za izpolnitev obveznosti na podlagi te uredbe. To pomeni, da bi se lahko zahtevek – kadar je to mogoče in primerno – obdelal v skladu s to uredbo, ne da bi se vlagatelju zagotovile vse informacije, ki so potrebne za obdelavo. Osrednji organ lahko na primer začne postopek v imenu vlagatelja, če to določa nacionalno pravo, ne da bi vlagatelju sporočil informacije o tem, kje se otrok nahaja. Toda če bi že sama zahteva ogrozila zdravje, varnost ali svobodo otroka ali druge osebe, ta uredba ne bi smela določati, da je takšna zahteva obvezna.

(89)

Za zagotovitev, da so potrdila, ki se uporabljajo v povezavi z uporabo poglavij III in IV te uredbe, posodobljena, bi bilo treba pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) prenesti na Komisijo, kar zadeva spremembe prilog I do IX k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravljalnim delom izvaja ustrezna posvetovanja, med drugim tudi na strokovni ravni, in da se navedena posvetovanja izvajajo v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (10). Za zagotovitev enakovredne udeležbe pri pripravi delegiranih aktov bi moral Svet vse dokumente prejeti istočasno kot strokovnjaki držav članic, slednji pa bi morali imeti sistematičen dostop do srečanj strokovnih skupin Komisije, ki pripravljajo delegirane akte.

(90)

Zagotoviti bi bilo treba kontinuiteto med Konvencijo, sestavljeno na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih (Konvencija Bruselj II) (11) iz leta 1998, Uredbo (ES) št. 1347/2000, Uredbo (ES) št. 2201/2003 in to uredbo, kolikor so določbe ostale nespremenjene, ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago – tudi s strani Sodišča – Konvencije Bruselj II in uredb (ES) št. 1347/2000 ter (ES) št. 2201/2003.

(91)

Opozoriti je treba, da se za sporazume z eno ali več tretjimi državami, ki jih država članica sklene pred datumom njenega pristopa k Uniji, uporablja člen 351 PDEU.

(92)

Pravo, ki se uporablja v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, bi se moralo določiti v skladu z določbami poglavja III Haaške konvencije iz leta 1996. Pri uporabi navedene konvencije v sodnih postopkih v državi članici, v kateri se ta uredba uporablja, bi se moralo sklicevanje na „določbe poglavja II“ v členu 15(1) navedene konvencije razumeti kot „določbe te uredbe“.

(93)

Da bi se zagotovilo pravilno delovanje te uredbe, bi morala Komisija oceniti njeno uporabo in predlagati spremembe, ki se zdijo potrebne.

(94)

Komisija bi morala omogočiti javen dostop do informacij, ki jih sporočijo države članice in te informacije posodabljati.

(95)

V skladu s členom 3 in členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in PDEU, sta obe državi članici podali uradno obvestilo, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(96)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(97)

V skladu z drugim pododstavkom člena 41(2) in členom 46(d) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je 15. februarja 2018 predložil mnenje (13).

(98)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi razlik med nacionalnimi pravili o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb, temveč se zaradi neposredne uporabe in zavezujoče narave te uredbe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.