17.11.2009

SL

Uradni list Evropske unije

C 277/62

---

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti

(COM(2008) 645 konč.)

(2009/C 277/12)

Poročevalec: g. RIBBE

Komisija je 17. oktobra 2008 sklenila, da v skladu s členom 262 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Evropski ekonomsko-socialni odbor zaprosi za mnenje o naslednjem dokumentu:

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti

COM(2008) 645 konč.

Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, zadolžena za pripravo dela Odbora na tem področju, je mnenje sprejela 17. aprila 2009. Poročevalec je bil g. RIBBE.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je mnenje sprejel na 453. plenarnem zasedanju 13. in 14. maja 2009 (seja z dne 14. maja) s 153 glasovi za, 5 glasovi proti in 6 vzdržanimi glasovi.

1.   Sklepi in priporočila

1.1   EESO pozdravlja sporočilo Komisije in podpira njegove cilje, da se krčenje in propadanje tropskih gozdov do leta 2020 zmanjša za najmanj 50 %, najpozneje do leta 2030 pa da se zaustavi. Od EU v prihodnje pričakuje veliko odločnejše ravnanje kot v preteklosti.

1.2   Čeprav je za stanje, opisano v tem dokumentu, v določenih primerih odgovorno lokalno prebivalstvo, tičijo globlji razlogi zanj drugje. Odgovornost nosi manjše število posameznikov ali včasih svetovnih korporacij, ki se pehajo za vrtoglavimi dobički na račun okolja, podnebja, biotske raznovrstnosti in lokalnega prebivalstva, pri čemer za seboj dobesedno puščajo požgano zemljo.

1.3   Današnje stanje ni posledica izključno neposrednih gospodarskih dejavnikov v kombinaciji z nejasnimi ureditvami lastništva zemljiške posesti in skorumpiranimi ali neučinkovitimi upravnimi sistemi, ki jih pravilno navaja Komisija. Tudi države, v katere se proizvodi izvažajo, nosijo velik del krivde, vključno z EU. EESO zato pozdravlja namero Komisije, da analizira neposredni in posredni delež odgovornosti EU in iz te analize potegne ustrezne zaključke.

1.4   Odločitev EU, da prevzame vodilno vlogo v boju proti krčenju gozdov, je dobra. Jasno je, da bo določene finančne prispevke morala zagotoviti tudi mednarodna skupnost. Ob tem pa EESO poziva oblikovalce politik, da upoštevajo določena načela. Predvsem je treba vedno uveljavljati načelo „plača povzročitelj obremenitve“. To pomeni, da je vsakdo, ki izvaja okolju škodljive dejavnosti, ki so zakonsko dokazljive, dolžan poravnati s tem povezane stroške. „Internalizacijo zunanjih stroškov“, ki jo je EESO že večkrat podprl, je zato treba sčasoma prenesti na svetovno raven in uskladiti z načeli STO. Načelo „plača povzročitelj obremenitve“ ne sme biti spodkopano z načelom „plača javnost“, po katerem so davkoplačevalci oziroma javna blagajna tisti, ki plačajo za preprečitev okoljske škode.

1.5   Od držav, ki želijo izkoristiti finančne instrumente za boj proti krčenju ali propadanju gozdov, bi bilo treba zahtevati, da jasno izjavijo, da jih ne zanima „prodaja odpustkov“ temveč trajnostni razvoj. Prva resna preizkušnja v zvezi s tem bi lahko bili ukrepi proti nezakoniti sečnji in trgovini z lesom. Nikakršnega smisla nima dodeljevati finančna sredstva državam, ki se niso pripravljene, s podporo EU ali brez nje, aktivno bojevati proti nezakoniti sečnji.

1.6   Čeprav posamezni ukrepi, ki naj bi jih uvedla EU za reševanje tega svetovnega problema, še niso dokončno razviti, je že zdaj jasno, da bodo uporabljeni predvsem prostovoljni ukrepi (1). Res pa je, da svetovna skupnost, ki temelji na liberalizaciji in globalizaciji, hitro naleti na omejitve, kadar gre za svetovni boj proti okoljskemu in socialnemu izkoriščanju. V zvezi s tem je zaznati pomanjkanje učinkovitih globalnih mehanizmov, pri čemer se naslavljajo pozivi na EU, da poskrbi vsaj za to, da se pobude na tem področju ne dojemajo več kot „trgovinske ovire“ v okviru STO.

1.7   EESO lahko za začetek podpre „prostovoljni pristop“, vendar od EU pričakuje, da najpozneje v 3 letih izvede vmesni pregled, da ugotovi, ali ukrepi dejansko delujejo in ali so bili cilji doseženi; če se izkaže, da se krčenje in propadanje gozdov še vedno nadaljuje, bi bilo treba premisliti o„trših“ ukrepih.

1.8   Sistemi certificiranja so ena prvih možnosti za izboljšave na tem področju. Ti ne smejo veljati samo za uvožene les in lesne proizvode, temveč tudi za druge proizvode iz drugih ustreznih regij (npr. krma ali biomasa za proizvodnjo energije).

1.9   EESO meni, da primer krčenja in propadanja gozdov žal kaže, da je bila razvojna politika vsaj v obravnavanih regijah v veliki meri neuspešna. Ni bilo razvitih nikakršnih inovativnih in trajnostnih, regionalno prilagojenih modelov, ki bi pripeljali do drugačnih razmer, s čimer bi se izognili današnjemu očitnemu ropanju naravnih virov. Seveda ni nikoli prepozno spodbujati ustrezne pristope v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom in v njegovo korist. EU bi morala v svoja strateška razmišljanja vključiti ustrezne pobude za razvijanje demokratičnih struktur in podpiranje civilne družbe. EESO še enkrat več ponuja svojo pomoč pri teh prizadevanjih.

2.   Sporočilo Evropske komisije

2.1   V sporočilu Komisije ne gre zgolj za gozdne površine v EU. Veliko bolj je obravnavano vprašanje, kako bi lahko v prihodnje bolje zavarovali gozdne površine, ki še niso zajete z mednarodnimi sporazumi, na primer s konvencijo o spremembi podnebja.

2.2   Po ocenah organizacije FAO znaša letna izguba gozdne površine 13 milijonov hektarjev; to je površina, ki po velikosti približno ustreza Grčiji. Približno 96 % krčenja gozdov v zadnjem času je bilo v tropskih regijah, največja neto izguba gozdne površine med letoma 2000 in 2005 pa je bila zabeležena v desetih državah (2).

2.3   Dejavniki krčenja gozdov so po eni strani različni, zapleteni in večplastni, po drugi strani pa razmeroma preprosti. Izjave v sporočilu Komisije, kot je „gozdovi se uničujejo, ker je kratkoročno dobiček večji, če se zemlja, na kateri so gozdovi, uporabi za druge namene“ ali „Dobičkonosne alternativne uporabe zemlje z visoko tržno vrednostjo, kot so pridobivanje naravnih dobrin, spodbujajo krčenje gozdov“ jasno kažejo, da so lahko povsem netrajnostne rabe zelo dobičkonosne z ekonomskega vidika. „Treba je izrecno priznati, da je eden glavnih povzročiteljev krčenja gozdov gospodarski.“

2.4   Kot nadaljnji dejavnik, ki prispeva k doslej povsem nenadzorovanemu krčenju gozdov, je naveden tudi razvoj infrastrukture. V zvezi s tem Komisija nadaljuje: „Najpomembnejši vzrok je neučinkovito upravljanje, povezano s slabo izvajanimi politikami uporabe zemlje in nezanesljivimi ureditvami lastništva zemljiške posesti.“

2.5   Posledice tega krčenja gozdov so večplastne:

—

krčenje gozdov je vzrok za približno 20 % svetovnih emisij ogljika (CO2), doslej brez vzpostavljenih mehanizmov za omilitev ogromnega vpliva, ki ga ima izguba gozdov na podnebje. Dokument Komisije cilja prav na to, med drugim tudi zaradi prihajajoče konference o varstvu podnebja v Köbenhavnu, ki bo predvidoma konec leta 2009;

—

vendar Komisija jasno navaja, da ne gre zgolj za globalno varstvo podnebja. Približno polovica svetovnih rastlinskih in živalskih vrst je v tropskih gozdovih! Zaustavitev krčenja gozdov bi pomembno prispevala k doseganju še enega cilja, h kateremu se je zavezala mednarodna skupnost, namreč k zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti;

—	poudarjeni so tudi negativni družbeni učinki, ki jih lahko ima krčenje in propadanje gozdov na revščino, in dejstvo, da avtohtono prebivalstvo izgublja svoje življenjsko okolje.

2.6   Komisija v sporočilu navaja tudi podatke o ekonomski vrednosti tropskih gozdov. Med drugim navaja projekcije, po katerih vrednost, ki naj bi bila izgubljena do leta 2050, če se pri krčenju gozdov ne bo nič spremenilo, znaša 5 % svetovnega BDP (3), in opozarja na pomemben potencial gozdov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki bi ga bilo mogoče sprostiti po razmeroma nizkih stroških glede na prihranke CO2, merjene v tonah.

2.7   Komisija nedvoumno izjavlja, da „je prišel čas za odločno ukrepanje“. Opredeli cilj, „da se do najpozneje leta 2030 zaustavi izginjanje gozdne odeje po vsem svetu in zmanjša grobo krčenje tropskih gozdov za najmanj 50 % do leta 2020, v primerjavi s sedanjimi ravnmi“. Komisija želi ta cilj prenesti v pogajanja v pokjotskem obdobju.

2.8   Skratka, Komisija meni, da je varovanje svetovnih gozdnih sistemov ključnega pomena, in da mora Evropa „prevzeti vodilno vlogo pri oblikovanju odziva svetovne politike na krčenje gozdov“.

2.9   Sporočilo Komisije opredeljuje različna področja, na katerih bi lahko EU tako ali drugače prispevala v obstoječem političnem okviru:

—

na eni strani sporočilo navede možne ukrepe, ki bi lahko spodbudili trajnostno proizvodnjo lesa in lesnih izdelkov. To je ključno vprašanje, saj je EU eden največjih svetovnih potrošnikov lesa in proizvodov iz lesa. Samo leta 2005 je bilo na trg EU uvoženih 83 milijonov m3 lesa in izdelkov iz lesa, brez upoštevanja celuloze in papirja. Komisija ocenjuje se, da znaša količina uvoženega nezakonito posekanega lesa več kot 19 % uvoza;

—

na drugi strani se sporočilo zavzema za natančnejšo proučitev možnosti, da se oceni „gozdna kompatibilnost“ politik EU, povezanih z izdelki, ki niso iz lesa. Med drugim opozarja, da „obstajajo povezave med povpraševanjem po kmetijskih proizvodih in pritiski na uporabo zemljišč“. Zato tudi napove, da je med drugim treba „proučevati učinek potrošnje uvožene hrane in neprehranskih proizvodov v EU (npr. mesa, soje, palmovega olja, rud za proizvodnjo kovin), za katere je verjetno, da bodo prispevali h krčenju gozdov“. To bi lahko vodilo k proučitvi političnih možnosti za zmanjšanje teh učinkov.

2.10   Poleg obstoječi politiki sporočilo Komisije namenja pozornost obsegu in virom financiranja ukrepov proti krčenju gozdov ter mehanizmov za reševanje problema krčenja gozdov.

—	Analiza stroškov varovanja gozdov, vsebovana v oceni učinka, ki jo je izvedla Komisija, ocenjuje, da bi bil za zmanjšanje krčenja gozdov za polovico do leta 2020 potreben znesek med 15 in 25 milijardami EUR na leto. EU zato predpostavlja, „da bodo morale razvite države dodeliti znatna sredstva“.

—

Predstavljena so različna razmišljanja glede vprašanja, katere mehanizme financiranja bi bilo mogoče vzpostaviti. Priznanje gozdarskih dobropisov v sistemu EU za trgovanje z emisijami za zdaj ne bi bilo realistično. Emisije, ki so posledica krčenja gozdov, so približno trikrat večje od količine emisij v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami. Po vzpostavitvi in medsebojni povezavi drugih sistemov trgovanja z emisijami, ki bodo povzročili povečanje povpraševanja po zmanjšanju emisij, bo postala izvedljiva uporaba gozdarskih dobropisov za financiranje varovanja gozdov.

—	Vendar lahko velik del financiranja EU pride iz prihodkov dražb za pravice v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami. Če bi se 5 % prihodkov iz dražb namenilo za prispevek k svetovnim prizadevanjem v boju proti krčenju gozdov, bi lahko leta 2020 zbrali 1,5–2,5 milijarde EUR.

2.11   Na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) za obdobje 2013–2020 si bo EU prizadevala, da vzpostavi shemo spodbud, ki bi imela mednarodno podporo, z namenom zmanjševati krčenje gozdov in njihovo propadanje v državah v razvoju.

—

V zvezi s tem je omenjena vzpostavitev „svetovnega mehanizma za ogljik v gozdu“, katerega cilj bi bil državam v razvoju omogočiti, da prispevajo k doseganju cilja zmanjšanja emisij, dogovorjenega na svetovni ravni, tako da izvedejo ukrepe za zmanjšanje emisij, ki so posledica krčenja gozdov in njihovega propadanja. Institucionalne in operativne podrobnosti tovrstnega mehanizma „bi bilo treba še opredeliti“.

—	Na vključitev krčenja gozdov v trge ogljika se gleda kot na dolgoročno perspektivo.

3.   Splošne pripombe

3.1   Odbor pozdravlja sporočilo Komisije in s tem zavezanost EU, da prevzame vodilno vlogo pri reševanju tega vprašanja, ki je že desetletja dobro znano in tema številnih razprav. Prihajajoča pogajanja o sporazumu o varovanju podnebja so dober okvir za to.

3.2   Po drugi strani EESO kritično pripominja, da obžaluje dejstvo, da mednarodna skupnost doslej ni naredila tako rekoč ničesar, da bi preprečila krčenje gozdov. Razlogov za ukrepanje na tem področju je bilo v preteklosti več kot dovolj. Izguba biotske raznovrstnosti zaradi krčenja in propadanja gozdov, uničevanje življenjskega okolja avtohtonega prebivalstva, očitno izkoriščanje delavcev ali izseljevanje malih kmetov iz njihovih avtohtonih kmetijskih površin niso novi pojavi. Varstvo podnebja zato ni nič drugega kot nova in dodatna možnost za reševanje starega problema; upati je, da bo temu reševanju dalo nov zagon.

3.3   EESO do neke mere razume izjavo Komisije, da „namen sporočila ni dati dokončne odgovore na številna vprašanja, povezana s krčenjem gozdov“. Kljub temu pa od Komisije pričakuje, da tega vprašanja ne bo več dajala na stranski tir. Čas je že, da se lotimo njegovega reševanja.

3.4   Odbor pozdravlja dejstvo, da Komisija jasno navaja vzroke za krčenje gozdov. Komisija izrecno navaja, da so kratkoročni gospodarski interesi glavni dejavnik, ki spodbuja to povsem netrajnostno rabo zemljišč. Ob povsem nezanesljivih ureditvah lastništva zemljiške posesti in neobstoječih, slabo izvršljivih ali povsem skorumpiranih upravnih sistemov, smo priča uničenju, ki ne samo, da je izjemno problematično z globalnega vidika, temveč pogosto tudi povsem zanemarja potrebe lokalnega prebivalstva.

3.5   EESO seveda razume, da je treba ljudem v vseh regijah sveta ponuditi možnost za gospodarski razvoj. Odbor že vrsto let skuša najti ustrezne rešitve v poglobljenem dialogu s civilno družbo v Srednji in Latinski Ameriki, Indiji, na Kitajskem itd. Pustošenje in uničevanje gozdov na svetovni ravni, o katerem govori sporočilo Komisije, pa nima ničesar skupnega z regionalnim razvojem. To namreč ni nič drugega kot zgolj nesprejemljivo izkoriščanje ljudi in okolja, saj nima niti najmanjše zveze z zavezanostjo k trajnostnemu razvoju.

3.6   V državah, kjer prihaja do obsežnega krčenja gozdov, se redno dogaja, da veliko kmetov seka in požiga gozdove, da bi pridobili zemljo za poljedelstvo ali živinorejo. Takšno netrajnostno rabo gozdnih virov povzročata nepravična razdelitev zemlje in odsotnost kmetijske politike na teh območjih.

3.7   Na teh območjih je raba zemljišč v rokah majhnega števila posameznikov in v nekaterih primerih svetovnih korporacij, ki se pehajo za vrtoglavimi dobički na račun okolja, podnebja, biotske raznovrstnosti in lokalnih ljudi, pri čemer za seboj dobesedno puščajo požgano zemljo. Da se to lahko spremeni, da je namreč razpoložljive lokalne vire mogoče uporabljati na trajnosten način in tako lokalnemu prebivalstvu dati možnosti za nove prihodke in razvoj, kažejo številni pozitivni primeri (4), ki jih velja podpreti.

3.8   Čeprav so posledice takega brezobzirnega uničevanja najbolj neposredne in najbolj korenite na lokalni ravni, so zaznavne tudi na svetovni ravni, na primer v obliki podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti. To pomeni, da uničevanje gozdov vpliva na vse nas. Zato moramo vsi prispevati k reševanju tega problema.

3.9   Ni najbolj produktivno, da razvite države obsojajoče opozarjajo na dramatične razmere v državah v razvoju, saj smo tudi mi del problema: velik delež proizvodov – najpogosteje nepredelane surovine ali polproizvodi – se ne prodaja na lokalnih trgih, temveč na splošno zelo daleč od njih, na trgih v razvitih državah. Za te „poceni“ proizvode obstaja torej povpraševanje, tudi iz Evrope.

3.10   Zato je povsem pravilno, da Komisija obravnava naslednja tri vprašanja:

1.	Kolikšen je „delež“ EU pri uničevanju, ki poteka na teh območjih (in kako ga je mogoče zmanjšati)?

2.

Kako bi lahko EU (in njene države članice) pomagala pri preprečevanju nezakonitih dejavnosti – tj. uničevanja, za katerega je očitno, da nikakor ne more biti v interesu prizadete države? Kako bi lahko razvili oblike rabe zemljišč, ki temeljijo na trajnostnih načelih in so usmerjene v izpolnjevanje potreb lokalnega prebivalstva?

3.	Kako bi lahko vzpostavili metode financiranja za odstranitev pritiskov, ki vodijo v uničevanje gozdnih površin?

3.11   EESO pozdravlja resnična prizadevanja Komisije in drugih institucij, da razpravo o podnebju in zaščiti biotske raznovrstnosti podprejo z gospodarskimi dejstvi. Primera za to sta Sternovo poročilo, ki nazorno prikazuje, da nas bo opustitev zaščite podnebja dolgoročno stala več kot takojšnje uvajanje obsežnih/temeljitih sprememb, in poročilo Sukhdeva, navedeno v dokumentu Komisije, ki opisuje ekonomsko vrednost neokrnjene biotske raznovrstnosti.

3.12   Ti študiji in podatki pa odlično ponazarjajo tudi dejstvo, da so ekonomske vrednosti, ki jih opisujejo, še vedno zgolj besede na papirju. Ne prispevajo k BDP, niso izražene v poslovnih izkazih podjetij, niti je z njimi mogoče trgovati na borzi. Nasprotno: primer krčenja gozdov jasno kaže na velik prepad med kratkoročnim pehanjem za dobički (vzrok za uničevanje gozdov) in dolgoročnimi interesi gospodarstva kot celote (ohranjanje gozdov za varstvo podnebja in zaščito biotske raznovrstnosti).

3.13   Brezobzirno izkoriščanje naših naravnih virov poteka na škodo družbe kot celote. Zato je glavni izziv, ki ga moramo premagati, ta, da končno dosežemo „internalizacijo zunanjih stroškov“ in tako dosežemo uvedbo že dolgo spodbujanega načela „plača povzročitelj obremenitve“. Navedeni študiji in podatki, vsebovani v sporočilu Komisije, so dober prikaz obsega sredstev na tem področju.

3.14   EESO priznava, da bo treba, tako kot v dokumentu Komisije, premisliti o spodbudah, usmerjenih v ustavljanje krčenja gozdov. Zdi se mu tudi pomembno, da se pri tem upošteva eno ključnih načel, in sicer da se javna sredstva ne smejo dodeljevati podjetjem ali fizičnim osebam kot „spodbuda“, da ne ravnajo na način, ki škodi družbi kot celoti. Prizadevanja morajo biti vedno usmerjena v ustvarjanje okvirnih pogojev na svetovni ravni, ki omogočajo vnaprejšnje preprečevanje ali izključevanje škodljivih dejavnosti. Tega pomembnega načela se mora držati tudi EU, med drugim tudi v okviru pogajanj v Köbenhavnu. V primeru škodljivih posegov moramo dosledno uveljavljati načelo „plača povzročitelj obremenitve“, in ne načela „plača javnost“, v skladu s katerim se sredstva dodelijo za opustitev povzročanja škode.

3.15   Od držav, ki želijo v prihodnosti izkoristiti finančne instrumente, bi bilo treba zahtevati, da jasno izjavijo, da jih ne zanima „prodaja odpustkov“ temveč dolgoročni trajnostni razvoj. Prva preizkušnja v zvezi s tem bi lahko bil boj proti nezakonitemu krčenju in uničevanju gozdov. Prizadete države bi zato morale jasno izjaviti, da so pripravljene, s pomočjo mednarodne skupnosti ali brez nje, narediti konec tem nezakonitim ravnanjem. EESO meni, da je treba v zvezi s tem poudariti, da cilj teh prizadevanj ni uzakonitev nezakonitih dejavnosti, temveč njihova zaustavitev! To bo že samo po sebi znatno prispevalo k izboljšanju stanja.

3.16   Po drugi strani bi morale prizadete države tudi jasno izraziti svoj interes za inovativne, trajnostne in regionalno ustrezne načine, s katerimi se bodo zoperstavile krčenju in propadanju gozdov.

4.   Posebne ugotovitve

4.1   Sporočilo Komisije je na več mestih še vedno nejasno, kar je delno posledica pomanjkljivih znanja in podatkov, delno pa tudi dejstva, da predstavljene zamisli še vedno niso dokončno dodelane.

4.2   Če EU ne bo začela veliko intenzivneje delati na ukrepih proti propadanju gozdov, se bo počasi soočila z nevarnostjo, da ji bodo očitali nezainteresiranost za ta problem.

4.3   Odgovorne osebe na politični in upravni ravni že predolgo zgolj opazujejo, kako se uničujejo gozdovi in kako nezakonito pridobljeni proizvodi pristanejo v evropskih pristaniščih. Čeprav je sledljivost pošiljk lahko pogosto težavna, npr. zaradi predelave v druge proizvode ali uporabe drugačnega označevanja blaga, se zdi, da doslej ni bilo prave pripravljenosti za soočenje s tem problemom. EESO pričakuje, da bo EU veliko odločneje pristopila k reševanju tega ključnega svetovnega izziva. Še pred kratkim je EESO pozdravil napoved EU, da se bo v celoti odpovedala izdelkom iz tjulnjev, čeprav kanadska vlada dopušča zakonit lov na tjulnje. Po tem zgledu civilna družba pričakuje enako ostre ukrepe tudi na področju varstva gozdov.

4.4   V sporočilu med drugim ni jasnega odgovora na vprašanje, v kolikšni meri živalska krma, ki se uvaža v EU v velikih količinah, neposredno ali posredno prispeva h krčenju gozdov (5). To vprašanje je pogosto predmet polemičnih razprav in je obravnavano tudi v dokumentu Komisije (glej točko 2.9). EESO poziva Komisijo, da se čim hitreje loti študije, objavljene v sporočilu, o „učinku potrošnje uvožene hrane in neprehranskih proizvodov v EU (npr. mesa, soje, palmovega olja, rud za proizvodnjo kovin), za katere je verjetno, da bodo prispevali h krčenju gozdov“, in tako pojasni to področje.

4.5   Glede na dejstvo, da je EU določila trajnostna merila za proizvodnjo osnovnih surovin za biogoriva, EESO meni, da je treba razviti podobna merila za krmo, les, lesne izdelke itd. Čeprav glede na nezanesljive ureditve lastništva zemljiške posesti in slabo delujoče uprave še ni jasno, ali bo mogoče vzpostaviti tekoči nadzor takih trajnostnih meril, ta merila že sama po sebi predstavljajo pomemben in zdrav pristop. Da pa bi bila učinkovita, jih je treba nujno vključiti v pravila igre svetovne trgovine!

4.6   Primer krčenja gozdov je dober dokaz, da svetovna skupnost, ki temelji na liberalizaciji in globalizaciji, hitro naleti na omejitve, kadar gre za svetovni boj proti okoljskemu in socialnemu izkoriščanju. V zvezi s tem je zaznati pomanjkanje učinkovitih globalnih mehanizmov, pri čemer se na EU naslavljajo pozivi, da poskrbi vsaj za to, da se pobude na tem področju ne dojemajo več kot „trgovinske ovire“ v okviru STO.

4.7   EESO se tudi zaveda pomanjkanja jasnih konceptov v zvezi s financiranjem ukrepov na tem področju. V ta namen bi bilo treba uporabiti pogajanja o varstvu podnebja.

4.8   V prihodnosti pristop ne bo zasnovan zgolj na dodelitvi denarja pod pogojem, da so izpolnjena določena merila (glej zgoraj). Preden se lahko pogajanja na tem področju uspešno zaključijo, je treba v prizadetih državah vzpostaviti pogoje, ki bodo omogočili reševanje teh vprašanj. Brez uveljavljanja demokratične pravice lokalnega prebivalstva, da sodeluje pri odločanju o razvoju v svoji regiji, brez priznanja pravic avtohtonemu prebivalstvu (ki konec koncev šteje okrog 60 milijonov) in malih kmetov ter brez ustrezno delujoče (neskorumpirane) uprave, je nemogoče zaustaviti nezakonito izkoriščanje in razvijati razvojne strategije za reševanje tega problema. Dejstvo, da je Komisija ta vidik praktično povsem zanemarila, je velika pomanjkljivost sporočila.

4.9   EESO meni, da primer krčenja in propadanja gozdov žal kaže, da je bila razvojna politika vsaj v obravnavanih regijah v veliki meri neuspešna. Ni bilo razvitih nikakršnih inovativnih in trajnostnih, regionalno prilagojenih modelov, ki bi pripeljali do drugačnih razmer, s čimer bi se izognili današnjemu očitnemu ropanju naravnih virov. Seveda ni nikoli prepozno spodbujati ustrezne pristope v sodelovanju z lokalnim prebivalstvom in v njegovo korist. EU bi morala v svoja strateška razmišljanja vključiti ustrezne pobude za razvijanje demokratičnih struktur in podpiranje civilne družbe. EESO še enkrat več ponuja svojo pomoč pri teh prizadevanjih.

---

(1)  Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi obveznosti gospodarskih subjektov, ki dajejo na trg les in lesne proizvode in mnenje k predlogu NAT/420 APA R/CESE 543/2009.

(2)  Brazilija, Indonezija, Sudan, Mjanmar, Zambija, Tanzanija, Nigerija, Kongo, Zimbabve in Venezuela.

(3)  Vmesno poročilo „Ekonomija ekosistemov in biotska raznovrstnost“, Pavan SUKHDEV.

(4)  Npr. projekt Rainforestation farming (Kmetovanje v deževnih gozdovih) v sodelovanju med univerzo Hohenheim (Nemčija) in univerzo Leyte State (Filipini), glej: http://troz.uni-hohenheim.de/innovations/InnovXtr/RFFS/

(5)  Enako velja za biogoriva itd.

---