15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/151

—

ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Pakistanu,

—

ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 27. marca 2016 o terorističnih napadih v Lahoreju (Pakistan),

—

ob upoštevanju izjave posebnega predstavnika EU za človekove pravice Stavrosa Lambrinidisa z dne 29. oktobra 2014,

—

ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna z dne 27. marca 2016 o bombnem napadu v Pakistanu in z dne 21. januarja 2016 o napadu na Univerzo Bače Khana,

—

ob upoštevanju izjave varnostnega sveta Združenih narodov o terorističnih napadih v Lahoreju (Pakistan) z dne 28. marca 2016,

—

ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca Združenih narodov o svobodi veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju poročila posebne predstavnice Združenih narodov za vprašanja manjšin Rite Izsák-Ndiaye o sovražnem govoru in spodbujanju k sovraštvu do manjšin v medijih z dne 5. januarja 2015,

—

ob upoštevanju izjave dobitnice Nobelove nagrade za mir in nagrade Saharova Malale Jusafzaj z dne 27. marca 2016,

—

ob upoštevanju poročila posebne poročevalke Združenih narodov o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov Gabriele Knaul z dne 4. aprila 2013 in poročila z misije v Pakistanu z dne 26. februarja 2013, ki ga je pripravila delovna skupina Združenih narodov o prisilnih in neprostovoljnih izginotjih,

—

ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter mednarodnega pakta o socialnih, ekonomskih in kulturnih pravicah,

—

ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni, kot so bile spremenjene dne 12. aprila 2013,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o Pakistanu,

—

ob upoštevanju petletnega načrta sodelovanja med EU in Pakistanom iz marca 2012, ki vključuje prednostne naloge, kot sta dobro upravljanje in dialog o človekovih pravicah, ter z njim tesno povezanega drugega strateškega dialoga med EU in Pakistanom z dne 25. marca 2014,

—

ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2015 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2014 in politiki Evropske unije na tem področju (1),

—

ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.

ker je 27. marca 2016 na igrišču v parku Gulšan E Ikbal v Lahoreju v samomorilskem bombnem napadu umrlo več kot 73 ljudi, več kot 300 pa je bilo ranjenih, med njimi veliko žensk in otrok; ker je odgovornost za napad prevzela islamistična teroristična skupina Džamat Ul Ahrar, ki je navedla, da so bili namerna tarča napada kristjani; ker pa je večina ranjenih in mrtvih muslimanov, vse žrtve pa so Pakistanci;

B.

ker so bile v času terorističnega napada v Islamabadu nasilne demonstracije, kjer so podporniki Mumtaza Kadrija, obsojenega za umor guvernerja Salmana Tasirja, zahtevali usmrtitev Asie Bibi, obtožene bogokletstva, za katere primer se je zavzemal guverner Tasir; ker se je Kadrijevega pogreba, potem ko so ga usmrtili z obešanjem, udeležilo več deset tisoč ljudi, ki so ga slavili kot junaka, fotografije o tem pa so krožile na družbenih medijih; ker je moral sodnik, ki ga je prvi obsodil, zapustiti državo zaradi grožnje s smrtjo;

C.

ker imajo nekatere ekstremistične skupine možnost, da nemoteno razvijajo svojo ideologijo in dejavnosti, na primer nekatere študentske zveze na univerzah ali pravniški forum Khatm E Nubuvat, ki naj bi bil gonilna sila za povečanje števila pregonov zaradi obtožb bogokletstva na pakistanskih sodiščih in se upira vsem poskusom zakonodajalcev, da bi se reformiral zakon s tega področja;

D.

ker kristjanov in drugih manjšin ne ogroža zgolj preganjanje skrajnežev, temveč so tudi pravno diskriminirani, zlasti zaradi pakistanskih zakonov proti bogokletstvu, ki so diskriminatorni in se pogosto zlorabljajo iz osebnih in političnih razlogov; ker tudi muslimane še vedno obtožujejo na podlagi teh zakonov;

E.

ker terorizem in islamistični ekstremizem že leta hudo prizadevata prebivalce Pakistana, zlasti verske manjšine, ženske in otroke; ker se je od sprejetja zadnje resolucije Parlamenta o Pakistanu 15. januarja 2015 (2) zgodilo več deset terorističnih in nasilnih napadov na verske manjšine v kontekstu diskriminatornih zakonov in nezadostnega izvrševanja;

F.

ker so cilj več terorističnih skupin v Pakistanu verske manjšine, kot so ahmadijci, kristjani, šiiti in hindujci ter suniti drugačnih pogledov; ker je pakistanski odbor za človekove pravice v svojem letnem poročilu za leto 2015 ugotovil, da storilci v večini primerov niso kaznovani;

G.

ker naj bi ekstremistične skupine še vedno uporabljale otroke za samomorilske bombne napade; ker vlada ni sprejela zakonodaje za ustanovitev nacionalnega odbora za otrokove pravice, neodvisnega organa za varstvo in uveljavljanje otrokovih pravic;

H.

ker je po pokolu v šoli decembra 2014, ki so ga zagrešili talibanski uporniki, pakistanska vlada po šestletnem moratoriju ponovno uvedla smrtno kazen, najprej le za teroristične dejavnosti, pozneje pa za vse zločine, za katere je zagrožena smrtna kazen; ker je bilo do konca leta 2015 v Pakistanu usmrčenih 326 ljudi, kar je največ doslej in je tretje najvišje število usmrtitev na svetu;

I.

ker je zaradi spopadov med pakistansko vojsko in nedržavnimi oboroženimi skupinami več kot milijon oseb notranje razseljenih;

J.

ker pripadnice verskih manjšin v Pakistanu ugrabljajo, prisilno poročajo ter jih s prisilo spreobračajo v islam, policija in javni organi pa ta pojav večinoma prezrejo;

K.

ker ima Pakistan pomembno vlogo pri spodbujanju stabilnosti v južni Aziji in bi zato moral biti vzor pri krepitvi pravne države in varstvu človekovih pravic;

L.

ker EU ostaja trdno odločena, da bo v okviru petletnega načrta sodelovanja nadaljevala dialog in sodelovanje s Pakistanom;

1.

je globoko pretresen zaradi napada, ki se je zgodil 27. marca 2016 v Lahoreju, in ostro obsoja ta nesmiselna dejanja nasilja proti številnim nedolžnim ljudem;

2.

izreka najgloblje sočutje in sožalje družinam žrtev in izraža solidarnost s pakistanskim ljudstvom in vlado;

3.

poudarja, da je storilce tega napada nujno privesti pred sodišče; poziva pakistanske oblasti, zlasti lokalne in regionalne, naj zagotovijo, da se bodo izvedle učinkovite preiskave in pregon teh dejanj;

4.

izraža globoko zaskrbljenost zaradi sistematičnih in hudih kršitev svobode veroizpovedi in prepričanja v Pakistanu; poudarja, da je treba v skladu s temeljnimi načeli te države spoštovati temeljne pravice vseh verskih in etničnih manjšin, ki živijo v njej, da bodo lahko še naprej živele dostojanstveno, enakopravno in varno ter svojo veroizpoved izražale popolnoma svobodno brez prisile, diskriminacije, ustrahovanja ali nadlegovanja;

5.

pozdravlja reformne pobude vlade, kot so zakon o kriminalizaciji poroke otrok in zakon za zaščito žensk pred nasiljem in nadlegovanjem, deblokada spletišča YouTube, odločba, ki razglaša holi, divali in veliko noč kot praznike verskih manjšin, pozdravlja pa tudi osebna prizadevanja predsednika vlade Navaza Šarifa, da bi obiskal hindujski verski dogodek; poziva vlado, naj si še naprej prizadeva za ustvarjanje družbenega ozračja, ki sprejema manjšine in raznolikost mišljenja; v zvezi s tem opozarja na nacionalni akcijski načrt, obljubljene nujne reforme medres, zlasti vladnih ukrepov proti sovražnemu govoru, ter na policijsko in pravosodno reformo, ki še ni bila izvedena; ugotavlja, da bi bilo treba v prihodnosti sprejeti ambicioznejše ukrepe, predvsem na področju izobraževanja (tako da bi izključili negativne predsodke in pristranskost iz učnih načrtov in učbenikov) ter sodnega pregona tistih, ki hujskajo k nasilju;

6.

pozdravlja, da se je pakistanska vlada zavezala, da se bo borila proti grožnji verskega ekstremizma; spodbuja trajen dialog med EU in državami članicami ter Pakistanom o zagotavljanju varstva in spodbujanju človekovih pravic, zlasti s prizadevanji v boju proti terorizmu in z izvajanjem varnostnih predpisov;

7.

meni, da je vojaška operacija, napovedana v Pandžabu, ključnega pomena v boju proti terorizmu, enako pomembna pa je tudi zmaga v ideološkem boju proti ekstremizmu, ki bo v Pakistanu zagotovila strpnost in napredek;

8.

poziva pakistanske oblasti, naj obravnavajo socialno in ekonomsko izključenost, med drugim velike večine kristjanov in drugih verskih manjšin, ki živijo v negotovosti;

9.

je zaskrbljen zaradi nadaljnje uporabe zakonov proti bogokletstvu v Pakistanu in meni, da to povečuje vzdušje verske nestrpnosti; zato poziva pakistansko vlado, naj pregleda te zakone in njihovo uporabo; poziva oblasti, naj zagotovijo ustrezne in hitre sodne postopke v vseh primerih bogokletstva; je še posebej seznanjen s primerom Asie Bibi in toplo priporoča vrhovnemu sodišču, naj odloči o tej zadevi;

10.

poziva pakistanske oblasti, naj v skladu z mednarodnimi standardi o sodnih postopkih zagotovijo neodvisnost sodišč, spoštovanje načel pravne države in dolžno ravnanje; poleg tega jih poziva, naj zagotovijo zadostno zaščito vsem v primerih bogokletstva, zlasti odvetnikom, in zaščitijo obtožence, priče ter njihove družine in skupnosti pred nasiljem množice, prav tako pa naj zaščitijo tudi tiste, ki so bili oproščeni, vendar se ne morejo vrniti v domači kraj; poziva pakistansko vlado, naj zagotovi, da bodo žrtvam načrtnega nasilja in preganjanja na voljo ustrezna pravna in druga sredstva, ki se uporabljajo po mednarodnem pravu o človekovih pravicah;

11.

ponovno opozarja na svoje stalno nasprotovanje smrtni kazni v vseh okoliščinah; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da so se dramatično povečale smrtne kazni v Pakistanu, celo – kar je zelo žalostno – za mladoletne storilce kaznivih dejanj, in poziva k ponovni uvedbi moratorija za smrtno kazen, da bi jo v tej državi odpravili;

12.

poudarja, da je v boju proti terorizmu in verskemu ekstremizmu ključnega pomena obravnavanje njunih temeljnih razlogov, kar zajema boj proti revščini, zagotavljanje verske strpnosti in svobode prepričanja ter zagotavljanje pravice in varnega dostopa do izobraževanja za otroke, zlasti deklice;

13.

poziva pakistansko vlado, naj zagotovi odprto povabilo posebnim poročevalcem Združenih narodov, zlasti posebnemu poročevalcu za spodbujanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu, posebnemu poročevalcu za usmrtitve, izvršene po izvensodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih, ter posebnemu poročevalcu za svobodo veroizpovedi in prepričanja, ter naj v vsakem pogledu podpira delo nacionalnega odbora za človekove pravice;

14.

poziva pakistansko vlado, naj sprejme potrebne ukrepe za ustrezno zaščito šol, rekreacijskih prostorov in zbirališč manjšinskih skupnosti na območjih, kjer vladajo negotovost in konflikti, in naj čim bolj zmanjša tveganje, da bi se podobne kršitve in zlorabe človekovih pravic ponovile;

15.

spodbuja vse regionalne akterje, naj bistveno izboljšajo sodelovanje na področju boja proti terorizmu; ponovno potrjuje, da je potrebna brezpogojna mednarodna zavezanost boju proti terorizmu in da je treba med drugim pretrgati vse oblike finančne podpore za teroristične mreže in ideološko indoktrinacijo, ki spodbuja ekstremizem in terorizem;

16.

pozdravlja, da je Pakistan ratificiral Konvencijo o otrokovih pravicah, in izraža pohvalo, da so pakistanske oblasti sprejele ukrepe za obravnavanje otrokovih pravic; poziva to državo, naj ratificira Izbirni protokol h Konvenciji o človekovih pravicah o udeležbi otrok v oboroženih spopadih in ustanovi nacionalni odbor za otrokove pravice;

17.

poziva Komisijo, podpredsednico in visoko predstavnico Federico Mogherini, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj se s pakistansko vlado popolnoma obvežejo k boju proti grožnji terorizma in k nudenju nadaljnje pomoči pakistanski vladi in pakistanskemu ljudstvu pri trajnih prizadevanjih za izkoreninjenje terorizma; poziva podpredsednico in visoko predstavnico Federico Mogherini, naj Parlament redno obvešča o napredku pri teh dvostranskih prizadevanjih;

18.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije in visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice, predsedstvu varnostnega sveta OZN, visokemu komisarju OZN za begunce ter vladi in parlamentu Pakistana.