Choose the experimental features you want to try

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 52021AE1771

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okviru za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19 (digitalno zeleno potrdilo) (COM(2021) 130 final – 2021/0068 (COD))

EESC 2021/01771

UL C 286, 16.7.2021, p. 146–151 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)

16.7.2021   

SL

Uradni list Evropske unije

C 286/146


Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o okviru za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19 (digitalno zeleno potrdilo)

(COM(2021) 130 final – 2021/0068 (COD))

(2021/C 286/25)

Poročevalec:

George VERNICOS

Zaprosilo

Evropska komisija, 21. 4. 2021

Pravna podlaga

člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije

Pristojnost

strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo

Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju

27. 4. 2021

Plenarno zasedanje št.

560

Rezultat glasovanja

(za/proti/vzdržani)

251/0/4

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Pandemija COVID-19 je povzročila ogromen pretres v naših gospodarstvih, družbah in življenjih ter izjemno veliko škodo v turističnem sektorju. V sedanji krizi se je pokazalo, kako pomemben je turizem za Evropo, ne le z ekonomskega vidika, temveč tudi v smislu skupnega življenja in oblikovanja skupne usode.

1.2

EESO vztraja, da bi moralo digitalno zeleno potrdilo čim bolj zmanjšati zapletenost potovanj in potnikom olajšati gibanje med pandemijo COVID-19.

1.3

Po mnenju EESO je treba pojasniti, da posedovanje digitalnega zelenega potrdila ni pogoj za prosto gibanje in da predlagana uredba ne določa obveznosti cepljenja ali pravice do njega. Vendar priporoča, da je treba zlasti socialno izključenim in prikrajšanim skupinam zagotoviti dostop do ustreznih informacij, vpliv zelenega potrdila na te skupine pa je treba ustrezno oceniti in spremljati.

1.4

EESO poudarja, da potniki, ki posedujejo zeleno potrdilo, ne bi smeli biti izvzeti iz upoštevanja drugih ukrepov za zmanjšanje tveganja, temveč bi se potrdilo moralo uporabljati kot prehodna strategija za države, ki po njegovi uvedbi zahtevajo stalen mehanizem za redno preverjanje.

1.5

EESO poudarja, da bi morale vse evropske države sodelovati, da bi čim prej dosegle enotne okvirne pogoje (tj. vsebino, obliko, načela in tehnične standarde potrdila), saj si ne moremo privoščiti izgube še ene poletne turistične sezone.

1.6

EESO poudarja, da morajo biti potovalni protokoli jasni in veljavni za mednarodna potovanja po zraku, cestah in morju.

1.7

Osebni podatki zajemajo občutljive zdravstvene podatke, zato je po mnenju EESO ključno, da imajo vse države članice interoperabilne sisteme z enako strogimi določbami o varstvu podatkov. V okviru digitalnega zelenega potrdila se ne sme zahtevati vzpostavitve in vodenja centralne zbirke podatkov na ravni EU. EESO tudi priporoča, naj se potrdilo oblikuje tako, da bodo informacije o izpolnjevanju enega od meril za potovanje vidne samo potniku.

1.8

EESO želi poleg tega opozoriti, da bo digitalno zeleno potrdilo olajšalo tudi poslovna potovanja. To ne sme povzročiti diskriminacije na delovnem mestu ali zlorab z zaposlovanjem cepljenih oseb iz tretjih držav na delovnih mestih s slabimi delovnimi pogoji.

1.9

EESO poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bosta potrdilo in njegovo posodabljanje brezplačna.

1.10

EESO poudarja, da je treba pospešiti cepljenje s spodbujanjem proizvodnje cepiv ter zagotavljanjem večje preglednosti in predvidljivosti, da se z usklajenim in enotnim pristopom zagotovi ustrezna količina cepiva po vsej EU. Hkrati bi morale države še naprej vlagati v kampanje ozaveščanja o koristih cepljenja, da bi se borile proti dezinformacijam.

1.11

Po mnenju EESO je treba samotestiranje in krvne teste za ugotavljanje prisotnosti protiteles proti COVID-19 dodati med načine za pridobitev digitalnega zelenega potrdila.

1.12

EESO se zavzema za to, da bi evropske vlade vsem državljanom zagotovile enostaven in brezplačen dostop do testiranja, s čimer bi preprečile neenake omejitve prostega gibanja za tiste, ki niso bili cepljeni.

1.13

EESO meni, da je treba potrdilo priznati v vseh državah članicah EU, da se utre pot popolni svobodi gibanja znotraj EU v času pandemije COVID-19.

2.   Ozadje

2.1

Svet je 13. oktobra 2020 sprejel Priporočilo Sveta (EU) 2020/1475 (1), da bi zagotovil dobro usklajen, predvidljiv in pregleden pristop k sprejemanju omejitev prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19.

Priporočilo pa se v praksi skoraj ni uporabljalo in posamezne države članice so uvajale različne omejitve.

2.2

Še pomembneje je, da so člani Evropskega sveta v izjavi, sprejeti po neuradnih videokonferencah 25. in 26. februarja 2021, pozvali k nadaljnjim prizadevanjem za skupni pristop k potrdilom o cepljenju. Komisija je sodelovala z državami članicami v mreži e-zdravje – prostovoljni mreži nacionalnih organov za e-zdravje – da bi pripravila interoperabilnost teh potrdil. V okviru mreže e-zdravje je bil sprejet tudi dogovor o skupnih usklajenih naborih podatkov za potrdila o cepljenju proti COVID-19, opravljenem testu in preboleli bolezni, 12. marca 2021 pa je bil sprejet dogovor o osnutku okvira zaupanja.

2.3

Komisija je na podlagi dosedanjega tehničnega dela 17. marca 2021 predstavila predlog uredbe o digitalnem zelenem potrdilu, ki je okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih zdravstvenih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni za olajšanje prostega gibanja v EU (2021/0068 (COD)), in spremljajoči predlog za državljane tretjih držav, ki se zakonito zadržujejo ali prebivajo v EU (2021/0071 (COD)).

Načrtovano evropsko potrdilo bi ob spoštovanju temeljnih pravic, vključno z zasebnostjo in nediskriminacijo, zajemalo:

dokazilo, da je bila oseba cepljena proti COVID-19, in/ali

rezultate pred kratkim opravljenih testov na okužbo s SARS-CoV-2 in/ali

informacije o tem, da je oseba prebolela okužbo s SARS-CoV-2.

2.4

Potrdilo bo na voljo državljanom EU in njihovim družinskim članom, državljanom tretjih držav, ki prebivajo v EU, in obiskovalcem, ki imajo pravico potovati v druge države članice. Veljalo bo v vseh državah članicah EU ter na Islandiji, v Lihtenštajnu in na Norveškem, ki so podpisnice Sporazuma EGP. Za njegovo uvedbo se lahko odloči tudi Švica.

2.5

Za izdajo potrdila bodo odgovorni nacionalni organi držav članic EU (bolnišnice, preskusni centri ali zdravstveni organi). Na potrdilu bodo navedeni ime posameznika, datum rojstva, datum izdaje, informacije o statusu glede cepljenja, testa ali prebolele bolezni in edinstvena oznaka. Za preverjanje pristnosti potrdila, zagotavljanje varnosti podatkov in zaščito pred ponarejanjem bo izdelana koda QR.

2.6

Predlog ne zavezuje držav članic k odpravi omejitev prostega gibanja za potnike z zelenim potrdilom (če so te potrebne za varovanje javnega zdravja), temveč jim zagotavlja zanesljive, verodostojne in usklajene dokumente, ko to storijo. Torej je jasno, da bo še vedno obstajalo polje proste presoje, čeprav predlagani okvir vsebuje priporočilo, naj omejitve zajemajo le tisto, kar je nujno potrebno, in predpostavko, da bodo omejitve za imetnike potrdil odpravljene, saj bodo morale države članic obvestiti druge države članice in Komisijo, če jih bodo še naprej uveljavljale.

2.7

Predlagani sistem dopušča posodobitve na podlagi novih znanstvenih dokazov o učinkovitosti cepiv pri preprečevanju prenosa SARS-CoV-2 in trajanju zaščitne imunosti po predhodni okužbi. Okvir zdaj določa, da je obdobje veljavnosti potrdila o okrevanju po okužbi s COVID-19 največ 180 dni. V skladu s predlogom bo digitalno zeleno potrdilo začasno ukinjeno, ko bo Svetovna zdravstvena organizacija razglasila konec izrednih razmer mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju zaradi COVID-19, vendar se bo lahko znova uporabilo za prihodnje pandemije.

3.   Splošne ugotovitve o krizi v turizmu

3.1

Turizem, ki je zelo dinamičen in medsebojno povezan sektor, je eno od gonil gospodarstva Evrope in predstavlja 50 % (2) svetovnega turizma. V državah na vseh stopnjah razvoja je več milijonov delovnih mest in podjetij odvisnih od močnega in uspešnega turističnega sektorja. Turizem neposredno in posredno prispeva skoraj 10 % BDP EU.

3.2

Pandemija COVID-19 je povzročila izjemen pretres v naših gospodarstvih, družbah in življenju. Za omejevanje širjenja virusa čez svoje meje države uporabljajo kombinacijo ukrepov, nekateri med njimi pa so negativno vplivali na potovanja v države članice in znotraj njih.

Turizem je prizadet tako, kot še nikoli doslej, leto 2020 pa je doslej najslabše leto v zgodovini turizma. V Evropi se je leta 2020 število prihodov zmanjšalo za 69 %, januarja 2021 pa za 85 % (3).

3.3

Razmere so še posebej težke v državah EU, ki so glavne turistične destinacije, kot so Italija, Grčija, Portugalska, Malta, Ciper, Španija in Francija. Ocenjuje se, da turistična industrija EU, ki zaposluje približno 13 milijonov ljudi (4), zaradi pandemije COVID-19 vsak mesec izgubi približno milijardo eurov prihodkov.

3.4

Dejstvo, da več kot tretjina dodane vrednosti v turizmu, ustvarjene v domačem gospodarstvu, izhaja iz posrednih vplivov, razkriva širino in globino povezav med turizmom in drugimi sektorji (5). Tako ima zmanjšanje turističnih tokov hude posledice za širše gospodarstvo (6).

3.5

Poudariti je treba tudi družbeni vpliv turizma. Turizem prispeva k razvoju podeželskih skupnosti, zagotavlja dodatne vire dohodka in tako omogoča uravnotežen teritorialni razvoj naših družb. Turizem je tudi gonilna sila za zaščito naravne in kulturne dediščine, da se bosta ohranili za prihodnje generacije.

3.6

Glede obetov za prihodnost Svetovna turistična organizacija ocenjuje, da se bodo mednarodna potovanja v drugi polovici leta morda okrepila. To temelji na številnih dejavnikih, zlasti obsežni odpravi omejitev potovanj, uspehu programov cepljenja in uvedbi usklajenih protokolov, kot je digitalno zeleno potrdilo, ki ga pripravlja Evropska komisija.

4.   Posebne ugotovitve o predlogu uredbe o digitalnem zelenem potrdilu

4.1

EESO podpira pobudo Komisije, da v okviru mreže e-zdravje sodeluje z državami članicami pri pripravi interoperabilnosti potrdil o cepljenju z naslednjimi cilji: uvedba splošno uporabne rešitve, odprava zapletenosti, čim večja omejitev nabora podatkov v potrdilih o cepljenju za zaščito občutljivih podatkov imetnikov in razvoj edinstvene oznake. Neukrepanje na ravni EU bi najverjetneje privedlo do tega, da bi države članice uvajale različne, neusklajene in zapletene sisteme.

4.2

EESO poudarja, da je uvedba zelenega potrdila odličen skupni standard za poenostavitev upravne birokracije, vendar ga ni mogoče šteti za „ključni dejavnik pospeševanja prostega gibanja“. Za prosto gibanje bodo še naprej veljale nacionalne omejitve, ki so odvisne zgolj od zmožnosti posameznih držav in zmogljivosti njihovih zdravstvenih sistemov. Posledično bodo ukrepi, ki se uporabljajo za čezmejne potnike (na primer karantena ali samoosamitev, dodatna in ponavljajoča se testiranja pred in/ali po prihodu), lahko še naprej v uporabi in bodo odvisni od presoje držav članic, čeprav predlagani okvir vsebuje priporočila za države članice, naj ukrepi ne presegajo nujno potrebnih omejitev.

4.3

EESO poudarja, da potniki, ki posedujejo zeleno potrdilo, ne bi smeli biti izvzeti iz upoštevanja drugih ukrepov za zmanjšanje tveganja, temveč bi se to moralo uporabljati kot prehodna strategija, ki bi jo države uporabljale, kadar epidemiološke razmere dovoljujejo zmanjšanje omejitev potovanj, obenem pa so še vedno potrebni zaščitni ukrepi za varnejša potovanja. Zaenkrat še ni povsem jasno, ali so cepiva učinkovita pri zmanjševanju prenosa okužb in ali ščitijo pred nekaterimi mutacijami. Prav tako še nista jasna obseg in trajanje imunosti na ponovno okužbo s SARS-CoV-2 zaradi prisotnosti protiteles. Ostajajo tudi vprašanja glede verodostojnosti testov. EESO zato močno priporoča dodatne ukrepe za zaščito zdravja potnikov in delavcev, zlasti v zaprtih prostorih in tam, kjer se zbira veliko ljudi.

4.4

EESO poudarja, da so potrebni učinkoviti in nujni ukrepi, kot je tesnejše usklajevanje potovalnih protokolov med državami, da se zagotovi varen ponovni zagon turizma, saj si ne smemo privoščiti še enega poletja brez njega. Pandemija je globalni problem, ki ga je treba rešiti z globalnim pristopom in zaupanjem – rešitve posameznih držav ne bodo učinkovite.

4.5

EESO poudarja, da bo zeleno potrdilo učinkovito le, če bo popolnoma interoperabilno, varno in preverljivo. Zato bi morale vse evropske države sodelovati, da bi čim prej dosegle enotne okvirne pogoje (tj. vsebino, obliko, načela in tehnične standarde potrdila). To vključuje skupne standarde glede vprašanja, kako dolgo so posamezni testi in cepiva veljavni ter kako dolgo se šteje, da je oseba prebolela COVID-19.

EESO poudarja, da morajo biti potovalni protokoli jasni in se uporabljati za mednarodna potovanja po zraku, cestah in morju. Opozoriti je treba, da je uporaba zelenega potrdila skupna odgovornost mejnih organov in prevoznikov.

4.6

Po mnenju EESO mora biti zeleno potrdilo zasnovano čim enostavneje, izvajati ga je treba v obliki svežnja in temeljiti mora na zaupanju sodelujočih držav, po njegovem sprejetju pa bo potreben tudi stalni mehanizem za redno ocenjevanje.

4.7

EESO se zavzema za to, da bi sistem temeljil na naslednjih načelih: (a) cilj zelenega potrdila bi moralo biti zmanjšanje preostalega tveganja na raven, ki je sprejemljiva za nacionalne organe in v skladu s Svetovno zdravstveno organizacijo (SZO); (b) omejitve mednarodnih potovanj morajo biti sorazmerne z epidemiološkimi razmerami v državi izvora in namembni državi; (c) oblasti bi lahko še naprej po potrebi uporabljale instrument karantene; (d) države, ki so vključene v sistem, bodo priznavale teste, ki so jih odobrili nacionalni organi drugih sodelujočih držav; (e) čim bolj je treba zmanjšati zapletenost postopkov ter količino informacij, ki se zbirajo in čezmejno prenašajo; (f) sistem bi moral biti interoperabilen ter temeljiti na skupni nomenklaturi in obliki prenosa informacij; (g) sistem bi moral spoštovati načela vgrajene zasebnosti, po katerih je posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, vnaprej seznanjen z vsebino, načinom zbiranja, namenom zbiranja in trajanjem hrambe vseh zbranih podatkov.

4.8

Nacionalne vlade so še naprej izključno pristojne in odgovorne za kampanje cepljenja ter pravila o cepivih in potrdilih. Nobena država članica ni uvedla obveznega cepljenja (razen v posebnih primerih, na primer Italija za negovalno osebje), in zdi se zelo malo verjetno, da bodo to storile v prihodnjih mesecih.

Vendar je univerzalen in pravičen dostop do varnega in učinkovitega cepiva proti COVID-19 bistven za reševanje življenj, zaščito javnega zdravstvenega sistema in obnovo gospodarstev. EESO poudarja, da je treba pospešiti cepljenje s spodbujanjem proizvodnje cepiv ter zagotavljanjem večje preglednosti in predvidljivosti, da se z usklajenim in enotnim pristopom zagotovi ustrezna količina cepiva po vsej EU. To je tudi pomemben pogoj za učinkovitost digitalnega zelenega potrdila in enako obravnavo državljanov.

4.9

Evropske vlade bi morale sredstva za okrevanje po pandemiji uporabiti za programe cepljenja, namenjene delom prebivalstva, ki bi jih bilo sicer težje doseči, na primer tistim, ki živijo na podeželskih ali revnejših območjih, daleč od bolnišnic in klinik. Poleg tega se je treba izogibati vsakršni diskriminaciji etničnih manjšin.

EU bi morala prav tako še naprej vlagati v kampanje ozaveščanja o koristih cepljenja. To bi pomagalo v boju proti dezinformacijam, zaradi katerih se ljudje ne želijo cepiti.

4.10

EESO se zavzema za to, da evropske vlade vsem državljanom zagotovijo enostaven in brezplačen dostop do testiranja (in hitrega dostopa do rezultatov), zlasti ob upoštevanju možne vrzeli med podeželskimi in mestnimi območji, in tako preprečijo neenake omejitve prostega gibanja za tiste, ki niso cepljeni.

4.11

Po mnenju EESO je treba pojasniti, da posedovanje digitalnega zelenega potrdila ni pogoj za prosto gibanje in da predlagana uredba ne določa obveznosti cepljenja ali pravice do njega. EESO poudarja, da se z vsakim potrdilom o imunosti odpirajo etična vprašanja glede spoštovanja, pravic in interesov posameznika, odgovornosti na področju javnega zdravja in socialne pravičnosti. Takšen vpliv, zlasti na socialno izključene in prikrajšane skupine, je treba ustrezno oceniti in spremljati.

4.12

EESO poudarja, da digitalno zeleno potrdilo prispeva k nujnemu okrevanju potovalnega in turističnega sektorja. Poleg tega je zelo pomembno za poslovna potovanja in vsa druga družabna srečanja, ki bodo spodbudila gospodarstvo ter kulturne in druge družbene dogodke in pozitivno vplivala na splošno (duševno ali fizično) zdravje ljudi. Komisija in države članice morajo zagotoviti, da bosta potrdilo in njegovo posodabljanje brezplačna, kot je navedeno v členu 3(3). Potrdilo bi moralo imeti kodo QR, ki zagotavlja varnost in pristnost. Poleg tega mora biti napisano v uradnem(-ih) jeziku(-ih) države članice izdajateljice in v angleščini. Priznavati ga morajo vse države članice EU, da se utre pot popolni svobodi gibanja znotraj EU v času pandemije COVID-19.

4.13

EESO želi opozoriti, da se digitalno zeleno potrdilo ne bo uporabljalo le za turizem. Olajšalo bo tudi službena potovanja po Evropi, vendar lahko posamezne delavce postavi v slabši položaj. EESO državam članicam priporoča, naj s previdnostnimi ukrepi zagotovijo, da to ne bo privedlo do diskriminacije na delovnem mestu in vplivalo na zaposljivost. Poleg tega EESO svari pred zlorabo uredbe za olajšanje vstopa cepljenih oseb iz tretjih držav zaradi zaposlitve na delovnih mestih s slabimi delovnimi pogoji.

4.14

EESO dodaja, da bi morale Komisija in države članice vzpostaviti digitalno infrastrukturo okvira zaupanja, ki bi omogočala varno izdajanje in preverjanje potrdil ter podpirala države članice pri tehnični izvedbi, tako da bi v največji možni meri zagotavljala interoperabilnost z mednarodno uveljavljenimi tehnološkimi sistemi.

4.15

EESO poudarja, da osebni podatki vključujejo občutljive zdravstvene podatke, zato je treba zagotoviti zelo visoko raven varstva podatkov in ohraniti načelo najmanjšega obsega podatkov.

Okvir digitalnega zelenega potrdila predvsem ne bi smel zahtevati vzpostavitve in vzdrževanja podatkovnih zbirk na ravni EU, temveč bi moral omogočiti decentralizirano preverjanje digitalno podpisanih interoperabilnih potrdil. Tudi vlade morajo zagotoviti, da so osebni podatki varni in se ne delijo ali zlorabljajo za druge namene. Poleg tega je treba ustrezne podatke obdelovati samo za namene digitalnega zelenega potrdila, pristojni organi pa morajo zagotoviti, da se podatki nato izbrišejo. Če je zeleno potrdilo potrebno za potovanja med državami, je bistvenega pomena, da imajo vse države članice interoperabilne sisteme z enako strogimi določbami o varstvu podatkov in uvedejo obveznost upravljavcev podatkov, da se pred obdelavo podatkov posvetujejo s svojimi nacionalnimi nadzornimi organi za varstvo podatkov. Za pravilno izvajanje EESO priporoča vključitev strokovnjakov za varstvo podatkov na evropski in nacionalni ravni.

4.16

EESO opozarja tudi, da digitalno zeleno potrdilo razkriva občutljive osebne zdravstvene podatke o statusu potnikov glede cepljenja, prisotnosti protiteles ali testiranja. Zato priporoča, naj se potrdilo oblikuje tako, da bodo te informacije vidne le potniku, medtem ko lahko tretja oseba vidi le, da potnik izpolnjuje enega od pogojev.

4.17

Po mnenju EESO je treba samotestiranje in krvne teste za ugotavljanje prisotnosti protiteles proti COVID-19 dodati med načine za pridobitev digitalnega zelenega potrdila. Praksa je pokazala, da je krvni test na protitelesa proti COVID-19 enakovreden potrdilu, da je potnik prebolel COVID-19.

4.18

EESO meni, da je treba pojasniti, kaj se bo zgodilo s cepivi, ki jih trenutno pregleduje EMA. To vprašanje je pomembno zlasti za države EU, ki ta cepiva uporabljajo.

V Bruslju, 27. aprila 2021

Predsednica Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Christa SCHWENG


(1)  UL L 337, 14.10.2020, str. 3.

(2)  Največ prihodov v obdobju 2014–2018 je zabeleženih v Evropi, od koder je bilo opravljenih več kot 50 % potovanj v tujino po vsem svetu. Število potovanj na evropske destinacije se je v obdobju 2014–2018 povečalo za 24,3 %.

(3)  Svetovna turistična organizacija ZN, marec 2021.

(4)  Eurostat.

(5)  Na obseg posrednih izgub zaradi medsektorskih povezav v turistični industriji opozarja tudi Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD). Izgube BDP so po ocenah približno dva- do trikrat večje od neposrednih izgub prihodka iz mednarodnega turizma. V poročilu UNCTAD je ocenjeno, da bi lahko neposredne in posredne izgube svetovnega turizma, ki so nastale zaradi COVID-19, znašale približno 4 % svetovnega BDP, z različnimi posledicami v posameznih državah glede na njihovo odvisnost od potovanj in turizma.

(6)  OECD Economic Outlook, podatki za december 2020 in podatki Svetovnega sveta za potovanja in turizem (WTTC).


Top