—

za Dilly’s Wellnesshotel GmbH M. Kroner, odvetnik, in K. Caspari,

—

za avstrijsko vlado C. Pesendorfer in M. Klamert, agenta,

—

za estonsko vlado K. Kraavi-Käerdi, agentka,

—

za Evropsko komisijo R. Sauer, P. Němečková in K. Herrmann, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17(1) in 25 Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov [107 PDEU in 108 PDEU] (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) (UL 2008, L 214, str. 3).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Dilly’s Wellnesshotel GmbH, ponudnico storitev, in Finanzamt Linz (davčni urad v Linzu, Avstrija), ker je ta zavrnil vlogo te družbe za povračilo davka na energijo za leto 2011.

3

Uredba Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) je v členu 2, naslovljenem „Uradna priglasitev nove pomoči“, določala:

„1.   Razen če v uredbah, sprejetih na podlagi člena [109 PDEU], ali z drugimi ustreznimi določbami Pogodbe ni drugače določeno, mora zadevna država članica vsak načrt za dodeljevanje nove pomoči pravočasno prijaviti [priglasiti] Komisiji. […]“

4

V uvodnih izjavah od 4 do 7 Uredbe (ES) št. 994/98 z dne 7. maja 1998 o uporabi členov [107 PDEU in 108 PDEU] za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 312) je bilo navedeno:

5

Člen 1 te uredbe, naslovljen „Skupinske izjeme“, je določal:

„1.   Komisija lahko z uredbami, sprejetimi skladno s postopki iz člena 8 te uredbe in skladno s členom [107 PDEU], izjavi, da bi morale biti naslednje vrste pomoči skladne [z notranjim] trgom in zanje ne veljajo zahteve za uradno priglasitev iz člena [108(3) PDEU]:

2.   V uredbah iz odstavka 1 se za vsako vrsto pomoči navedejo:

[…]

[…]“

6

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Preglednost in spremljanje“, je določal:

„1.   Komisija pri sprejemanju uredb na podlagi člena 1 državam članicam postavi podrobna pravila za zagotavljanje preglednosti in spremljanja pomoči, izvzete iz uradne priglasitve, skladno s temi uredbami. Takšna pravila sestavljajo zlasti zahteve iz odstavkov 2, 3 in 4.

[…]“

7

Uredba št. 994/98 je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU) št. 733/2013 z dne 22. julija 2013 (UL L 204, str. 11) in nato razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) 2015/1588 z dne 13. julija 2015 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije za določene vrste horizontalne državne pomoči (UL L 248, str. 1).

8

V uvodnih izjavah 5, 7 in 46 Uredbe št. 800/2008 je bilo navedeno:

[…]

[…]

9

Člen 1 Uredbe št. 800/2008, naslovljen „Področje uporabe“, ki je bil v poglavju I te uredbe, naslovljenem „Skupne določbe“, je v odstavku 1 določal:

„Ta uredba se uporablja za naslednje vrste pomoči:

[…]

[…]“

10

Člen 3 navedene uredbe, naslovljen „Pogoji za izvzetje“, ki je bil tudi v navedenem poglavju I, je v odstavku 1 določal:

„Sheme pomoči, ki izpolnjujejo vse pogoje iz poglavja I te uredbe ter vse ustrezne določbe iz poglavja II te uredbe, so združljive [z notranjim] trgom v smislu člena [107(3) PDEU] in so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu [108(3) PDEU], če vsaka individualna pomoč, dodeljena v skladu s takimi shemami, izpolnjuje vse pogoje iz te uredbe, shema pa se izrecno sklicuje na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije.“

11

Člen 25 navedene uredbe, naslovljen „Pomoč v obliki znižanja okoljskih davkov“, ki je bil v oddelku 4, naslovljenem „Pomoč za varstvo okolja“, poglavja II Uredbe št. 800/2008, naslovljenega „Posebne določbe za različne vrste pomoči“, je določal:

„1.   Sheme okoljske pomoči v obliki znižanj ali izvzetij iz okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive [Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405)], so združljive [z notranjim] trgom v smislu člena [107(3) PDEU] ter so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu [108(3) PDEU], če so izpolnjeni pogoji iz odstavkov 2 in 3 tega člena.

[…]“

12

Uredba št. 800/2008 je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 1224/2013 z dne 29. novembra 2013 (UL 2013, L 320, str. 22) glede obdobja uporabe. To obdobje je bilo s tem podaljšano do 30. junija 2014. Uredba št. 800/2008 je bila nato razveljavljena z Uredbo Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (UL 2014, L 187, str. 1, in popravek v UL 2014, L 349, str. 67).

13

V skladu z Budgetbegleitgesetz (spremljevalni zakon k proračunu) z dne 30. decembra 2010 (BGBl. I št. 111/2010, v nadaljevanju: BBG 2011) so bila storitvena podjetja izvzeta iz povračila davka na energijo.

14

Člen 2(1) Energieabgabenvergütungsgesetz (zakon o povračilu davka na energijo; v nadaljevanju: EAVG), kakor je bil spremenjen s členom 72 BBG 2011, določa:

„Pravico do povračila imajo le podjetja, za katera je dokazano, da je njihova glavna dejavnost proizvodnja materialnih dobrin, če ne dobavljajo energetskih virov, navedenih v členu 1(3), ali toplote (para ali vroča voda), proizvedene iz energetskih virov iz navedenega člena 1(3).“

15

Časovno področje uporabe tega člena 2 je določeno v členu 4(7) EAVG, ki določa:

„Člena 2 in 3 [EAVG] se uporabljata, če to odobri Evropska komisija, za vloge za povračilo, ki se nanašajo na obdobje po 31. decembru 2010.“

16

V pripravljalnem gradivu k EAVG je v zvezi s členom 4(7) tega zakona navedeno:

„Uporaba spremenjenih določb je odvisna od odobritve Evropske komisije. Ta sprememba začne veljati za uporabo energije po 31. decembru 2010. Vlogam storitvenih podjetij, ki se nanašajo na obdobja po 31. decembru 2010, torej ne bo več ugodeno. Če bo Komisija spremembo EAVG potrdila kot odobreno državno pomoč, bo treba zakonsko omejitev na proizvodna podjetja uporabljati od 1. januarja 2011, tako da storitvena podjetja po tem datumu ne bodo več imela pravice do povračila davka na energijo za porabljeno energijo. Če Komisija spremembe ne bo odobrila, bo sedanji pravni položaj ostal nespremenjen, pravico do povračila davka na energijo pa bodo imela proizvodna in storitvena podjetja.“

17

Družba Dilly’s Wellnesshotel je 29. decembra 2011 predložila vlogo za povračilo davka na energijo za leto 2011.

18

Ta vloga je bila zavrnjena z odločbo z dne 21. februarja 2012, ki se sklicuje na novo zakonodajo iz BBG 2011, v skladu s katero se od 1. januarja 2011 povračilo davka na energijo odobri samo še proizvodnim podjetjem. Tožba, ki jo je družba Dilly’s Wellnesshotel vložila pri Unabhängiger Finanzsenat (neodvisna finančna zbornica, Avstrija), ki ga je nasledilo Bundesfinanzgericht (zvezno finančno sodišče, Avstrija), je bila zavrnjena.

19

Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) je z odločbo z dne 19. marca 2013 (2013/15/0053) razsodilo, da bi bilo treba v skladu s sodbo, ki jo je navedeno sodišče izdalo 22. avgusta 2012 (2012/17/0175), povračilo davka na energijo odobriti storitvenim podjetjem še za januar 2011. Po mnenju navedenega sodišča Komisija za navedeni mesec še ni odobrila nove zakonodaje, ki je bila predmet prijave na podlagi Uredbe št. 800/2008, pri čemer se je ta prijava nanašala šele na obdobje od 1. februarja 2011.

20

Družba Dilly’s Wellnesshotel je pri Unabhängiger Finanzsenat (neodvisna finančna zbornica) vložila dopolnilno upravno tožbo, s katero je v bistvu predlagala zlasti popolno ugoditev vlogi za povračilo davka na energijo za obdobje od januarja do decembra 2011. Po mnenju družbe Dilly’s Wellnesshotel se v primeru, da bi se z uporabo člena 2(1) v povezavi s členom 4(7) EAVG kršilo pravo Unije, nova zakonodaja, uvedena z BBG 2011, ne bi uporabljala in bi bila storitvena podjetja lahko še naprej upravičena do povračila davka na energijo za celotno leto 2011 in obdobje po njem.

21

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je prvotna različica EAVG (BGBl. št. 201/1996) v členu 2(1) določala povračilo davka na energijo podjetjem, ki so se ukvarjala predvsem s „proizvodnjo materialnih dobrin“. Opravljanje storitev je bilo izvzeto iz povračila tega davka.

22

Sodišče je v sodbi z dne 8. novembra 2001, Adria-Wien Pipeline in Wietersdorfer & Peggauer Zementwerke (C‑143/99, EU:C:2001:598), razsodilo, da je treba nacionalne ukrepe, ki delno povračilo energetskih dajatev na zemeljski plin in električno energijo predvidevajo le za podjetja, pri katerih je proizvodnja materialnih dobrin izkazana kot primarna dejavnost, šteti za državne pomoči v smislu člena 107 PDEU.

23

Avstrijska zakonodaja o povračilu davka na energijo je bila nato večkrat spremenjena.

24

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče dvomi o skladnosti nove zakonodaje o povračilu davka na energijo, uvedene z BBG 2011, z Uredbo št. 800/2008.

25

Na prvem mestu, predložitveno sodišče dvomi, da bi Republika Avstrija lahko v zvezi z nacionalno zakonodajo v postopku v glavni stvari uveljavljala izvzetje, določeno v členu 25 Uredbe št. 800/2008, saj trije pogoji, navedeni v poglavju I te uredbe, niso izpolnjeni.

26

Prvič, v tej zakonodaji naj ne bi bilo niti sklicevanja na Uredbo št. 800/2008 niti navedbe sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije. Drugič, čeprav člen 9(1) navedene uredbe določa, da je treba povzetek informacij o zadevnem ukrepu pomoči predložiti Komisiji v dvajsetih delovnih dneh „od začetka veljavnosti sheme pomoči“, naj bi bila ta predložitev v obravnavanem primeru opravljena prepozno. Tretjič, predložitveno sodišče navaja, da objava besedila zadevne sheme pomoči na spletu ni bila opravljena v skladu s členom 9(2) Uredbe št. 800/2008, saj prek spletnega naslova, ki je bil sporočen Komisiji, ni bilo mogoče in še vedno ni mogoče dostopati do zadevnega besedila.

27

Na drugem mestu, predložitveno sodišče sprašuje, ali se za ukrep pomoči lahko uporabi izvzetje, določeno v členu 25 Uredbe št. 800/2008, čeprav obveznosti, določene v poglavju II te uredbe, niso izpolnjene. Predvsem naj za shemo pomoči v postopku v glavni stvari ne bi bilo značilno ne zmanjšanje okoljske škode, ne preprečevanje te škode in tudi ne učinkovitejša raba naravnih virov. Navedeno sodišče zato dvomi o tem, ali nacionalna zakonodaja v postopku v glavni stvari pomeni pomoč za „varstvo okolja“ v smislu člena 17(1) te uredbe.

28

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče izraža dvome v zvezi s pogojem, določenim v členu 25(3) Uredbe št. 800/2008, v skladu s katerim se znižanje davkov odobri za največ deset let, saj shema pomoči v postopku v glavni stvari ne vsebuje ne izrecne omejitve časovnega obdobja, v katerem se odobri povračilo davkov, ne sklica na časovno obdobje, navedeno v prijavi izvzetja, poslani Komisiji 7. februarja 2011.

29

Bundesfinanzhof (zvezno finančno sodišče) je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

30

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) Uredbe št. 800/2008 razlagati tako, da to, da v shemi pomoči, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni izrecnega sklicevanja na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije, nasprotuje opredelitvi te sheme za shemo, ki izpolnjuje pogoje iz člena 25(1) te uredbe za izvzetje iz obveznosti priglasitve, določene v členu 108(3) PDEU.

31

V zvezi s tem je treba spomniti, da obveznost priglasitve pomeni enega od temeljnih elementov nadzornega sistema, uvedenega s Pogodbo DEU na področju državnih pomoči. V okviru tega sistema so države članice po eni strani dolžne Komisiji priglasiti vsak ukrep, s katerim se podeli ali spremeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, po drugi strani pa v skladu s členom 108(3) PDEU takega ukrepa ne smejo izvesti, dokler ta institucija glede njega ne sprejme dokončne odločitve (sodba z dne 8. decembra 2011, France Télécom/Komisija, C‑81/10 P, EU:C:2011:811, točka 58).

32

Obveznost zadevne države članice, da Komisiji priglasi vsako novo pomoč, je določena v členu 2 Uredbe št. 659/1999.

33

V skladu s členom 109 PDEU je Svet Evropske unije pooblaščen za sprejetje ustreznih uredb za uporabo členov 107 PDEU in 108 PDEU ter zlasti določitev pogojev, pod katerimi se uporablja člen 108(3) PDEU, in vrst pomoči, izvzetih iz tega postopka, določenega z zadnjenavedeno določbo.

34

Poleg tega lahko Komisija v skladu s členom 108(4) PDEU sprejme uredbe v zvezi z vrstami državnih pomoči, za katere je Svet v skladu s členom 109 PDEU določil, da so izvzete iz postopka iz člena 108(3) PDEU.

35

Tako je bila Uredba št. 994/98, na podlagi katere je bila nato sprejeta Uredba št. 800/2008, sprejeta na podlagi člena 94 Pogodbe ES (postal člen 89 ES, zdaj člen 109 PDEU).

36

Iz tega sledi, da lahko država članica – kljub obveznosti držav članic na podlagi pogodb, da predhodno priglasijo vsak ukrep, s katerim se podeli ali spremeni nova pomoč, kar je eden od temeljnih elementov nadzornega sistema na področju državnih pomoči – za sprejete ukrepe, ki izpolnjujejo upoštevne pogoje iz Uredbe št. 800/2008, uporabi možnost oprostitve od obveznosti priglasitve. Nasprotno je iz uvodne izjave 7 Uredbe št. 800/2008 razvidno, da je treba za državne pomoči, ki jih ta uredba ne vključuje, še naprej uporabljati obveznost priglasitve, določeno v členu 108(3) PDEU.

37

Iz tega sledi – kot je navedel generalni pravobranilec v točki 1 sklepnih predlogov – da je treba Uredbo št. 800/2008 in pogoje, ki jih ta določa, kot omilitev splošnega pravila o obveznosti priglasitve razlagati ozko.

38

Tak pristop je potrjen ob upoštevanju ciljev, ki se jim sledi s splošnimi uredbami o skupinskih izjemah za pomoč, kot so navedeni v uvodnih izjavah 4 in 5 Uredbe št. 994/98. Čeprav je namreč Komisija pooblaščena za sprejetje takih uredb, da zagotovi učinkovito spremljanje pravil o konkurenci na področju državnih pomoči in poenostavitev uprave, ne da bi oslabila nadzor Komisije na tem področju, je cilj takih uredb tudi povečanje preglednosti in pravne varnosti. Spoštovanje pogojev, določenih v teh uredbah – torej tudi v Uredbi št. 800/2008 – omogoča zagotavljanje, da so ti cilji v celoti doseženi.

39

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da ni sporno, da zadevna nacionalna zakonodaja ni bila priglašena Komisiji v skladu s členom 2 Uredbe št. 659/1999 in da bi bilo mogoče kot edino izvzetje iz obveznosti priglasitve uporabiti tisto iz člena 25 Uredbe št. 800/2008.

40

V skladu s členom 25(1) Uredbe št. 800/2008, ki je v njenem poglavju II, naslovljenem „Posebne določbe za različne vrste pomoči“, so sheme okoljske pomoči v obliki znižanj ali izvzetij iz okoljskih davkov, ki izpolnjujejo pogoje iz Direktive 2003/96 in pogoje, določene v členu 25(2) in (3) Uredbe št. 800/2008, združljive z notranjim trgom in so izvzete iz obveznosti priglasitve po členu 108(3) PDEU.

41

Ne da bi bilo treba presojati pogoje, na katere se sklicuje člen 25 Uredbe št. 800/2008, ki so predmet drugega in tretjega vprašanja, je treba navesti, da je v skladu s členom 3(1) te uredbe, ki je v poglavju I navedene uredbe, naslovljenem „Skupne določbe“, shema pomoči iz navedene obveznosti priglasitve izvzeta le pod pogojem, med drugim, da se izrecno sklicuje na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije.

42

V postopku v glavni stvari ni sporno, da v zadevni shemi pomoči ni takega sklicevanja na Uredbo št. 800/2008.

43

V zvezi s tem je avstrijska vlada na obravnavi navedla, da je bil nato na nacionalni ravni sprejet izvedbeni ukrep, da bi se odpravil neobstoj sklicevanja na Uredbo št. 800/2008 v shemi pomoči iz postopka v glavni stvari, in da je bil ta ukrep na podlagi Uredbe št. 651/2014 sporočen Komisiji med letom 2014.

44

Vendar zadošča navesti, da ne glede na morebitno pravno naravo navedenega ukrepa z njim vsekakor ni mogoče izravnati neobstoja sklicevanja na Uredbo št. 800/2008 v nacionalni zakonodaji v postopku v glavni stvari za zadevno obdobje.

45

Navesti je tudi treba – kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 54 in 55 sklepnih predlogov – da nujnost sklicevanja na Uredbo št. 800/2008 v posamezni shemi pomoči, da bi država članica lahko uveljavljala izvzetje na podlagi te uredbe glede te sheme, izhaja iz besedila člena 3(1) navedene uredbe, ki določa, da so sheme pomoči, ki izpolnjujejo med drugim „vse pogoje“ iz poglavja I Uredbe št. 800/2008, izvzete iz obveznosti priglasitve, če vsaka individualna pomoč, dodeljena v skladu s takimi shemami, izpolnjuje „vse pogoje“ iz te uredbe, navedena shema pa „se izrecno sklicuje“ na navedeno uredbo.

46

Ta razlaga je okrepljena s ciljem, ki mu sledi člen 3(1) Uredbe št. 800/2008, in sobesedilom, v katerega je umeščena ta določba.

47

Na prvem mestu, glede sobesedila, v katerega je umeščena ta določba, je treba, prvič, navesti, da je člen 3 Uredbe št. 800/2008 naslovljen „Pogoji za izvzetje“, kar pomeni, da je izpolnjevanje pogojev, določenih s tem členom, nujno za to, da je posamezen ukrep pomoči na podlagi te uredbe izvzet iz obveznosti priglasitve. Drugič, člen 3(1) Uredbe št. 800/2008 je treba brati ob upoštevanju uvodnih izjav te uredbe, zlasti uvodne izjave 5, v skladu s katero je treba s to uredbo izvzeti vsako pomoč, ki izpolnjuje „vse ustrezne pogoje“ te uredbe, in vsako shemo pomoči, če katera koli individualna pomoč, ki se lahko dodeli v skladu s tako shemo, izpolnjuje „vse ustrezne pogoje“ te uredbe.

48

Na drugem mestu, cilj zahteve po izrecnem sklicevanju na Uredbo št. 800/2008 je mogoče razbrati tudi iz navedene uvodne izjave 5, v kateri je navedeno, da „[se mora] [z]a zagotovitev preglednosti ter učinkovitejšega spremljanja pomoči […] vsak ukrep individualne pomoči, dodeljen v skladu s to uredbo, izrecno sklicevati na veljavno [upoštevno] določbo iz poglavja II in na nacionalno pravo, ki je osnova za posamezno individualno pomoč“.

49

Poleg tega člen 3(1) Uredbe št. 994/98 na splošno določa, da „Komisija pri sprejemanju uredb na podlagi člena 1 državam članicam postavi podrobna pravila za zagotavljanje preglednosti in spremljanja pomoči, izvzete iz uradne priglasitve, skladno s temi uredbami […]“. Enako je v uvodni izjavi 5 te uredbe navedeno, da „bodo uredbe o skupinskih izjemah povečale preglednost in pravno varnost […]“.

50

Kot namreč trdi Komisija in kot je navedel generalni pravobranilec v točki 58 sklepnih predlogov, izrecno sklicevanje na Uredbo št. 800/2008 v posameznem ukrepu pomoči upravičencem in njihovim konkurentom omogoča, da razumejo, zakaj je mogoče navedeni ukrep izvajati, čeprav ni bil niti priglašen Komisiji niti ga ta ni odobrila. Tako sklicevanje s tem ne omogoča le Komisiji, da izvaja nadzor, temveč tudi tretjim osebam, da se seznanijo z načrtovanimi ukrepi pomoči, da lahko po potrebi uveljavljajo svoje procesne pravice.

51

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da pogoj, določen v členu 3(1) Uredbe št. 800/2008, v skladu s katerim se mora shema pomoči za to, da bi bila izvzeta iz obveznosti priglasitve po členu 108(3) PDEU, izrecno sklicevati na to uredbo, ni zgolj formalnost, ampak nujnost, tako da je njegovo neizpolnjevanje ovira za odobritev izvzetja iz te obveznosti na podlagi navedene uredbe.

52

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) Uredbe št. 800/2008 razlagati tako, da to, da v shemi pomoči, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni izrecnega sklicevanja na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije, nasprotuje opredelitvi te sheme za shemo, ki izpolnjuje pogoje iz člena 25(1) te uredbe za izvzetje iz obveznosti priglasitve, določene v členu 108(3) PDEU.

53

Ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje ni treba odgovoriti na drugo in tretje vprašanje.

54

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:

Člen 3(1) Uredbe Komisije (ES) št. 800/2008 z dne 6. avgusta 2008 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive s skupnim trgom z uporabo členov [107 PDEU in 108 PDEU] (Uredba o splošnih skupinskih izjemah) je treba razlagati tako, da to, da v shemi pomoči, kot je ta v postopku v glavni stvari, ni izrecnega sklicevanja na to uredbo z navedbo njenega naslova in sklica na objavo v Uradnem listu Evropske unije, nasprotuje opredelitvi te sheme za shemo, ki izpolnjuje pogoje iz člena 25(1) te uredbe za izvzetje iz obveznosti priglasitve, določene v členu 108(3) PDEU.