10.4.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 112/16

1.

Ali je treba člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju: PDEU), prepoved diskriminacije in zahtevo, da morajo države članice dosledno in sistematično omejevati dejavnosti iger na srečo – zakonsko določen cilj, ki ga država članica v bistvu utemeljuje s sklicevanjem na boj proti zasvojenosti z igrami na srečo in varstvo potrošnikov – razlagati tako, da je državni monopol na področju spletnih in nespletnih športnih stav in stav na konjske dirke v nasprotju z navedenimi pravili, če v državi članici od reorganizacije trga, ki jo je ta izvedla, zasebni ponudniki storitev v fizičnih igralnicah na podlagi koncesije sicer lahko prirejajo druge, spletne in nespletne, igre na srečo (igralniške igre, igre s kartami, igralni avtomati, spletne igralniške igre, spletne igre s kartami), ki pa pripeljejo do precejšnjega tveganja za zasvojenost?

2.

Ali je treba člen 56 PDEU, prepoved diskriminacije in zahtevo, da morajo države članice dosledno in sistematično omejevati dejavnosti iger na srečo razlagati tako, da gre za kršitev navedenega člena in neizpolnitev navedene zahteve, če se ugotovi, da preoblikovanje trga, ki je utemeljen z bojem proti zasvojenosti z igrami na srečo in zakonsko določenim ciljem varstva potrošnikov, dejansko povzroči oziroma po reorganizaciji trga, ki jo je izvedla država članica, pride do stalnega povečevanja števila igralnic, letnega davka na igre na srečo, ki ga plačajo igralnice, ocen prihodkov v državni proračun iz koncesijskih dajatev igralnic, igralnih žetonov, ki jih kupijo igralci, in zneska, potrebnega za pridobitev pravice do igranja na igralnih avtomatih?

3.

Ali je treba člen 56 PDEU, prepoved diskriminacije in zahtevo, da morajo države članice dosledno in sistematično omejevati dejavnosti iger na srečo razlagati tako, da gre za kršitev navedenega člena in neizpolnitev navedene zahteve, če se ugotovi, da se z uvedbo državnega monopola in dovoljenjem za prirejanje iger na srečo s strani zasebnih ponudnikov storitev, ki sta v bistvu utemeljena z bojem proti zasvojenosti z igrami na srečo in zakonsko določenim ciljem varstva potrošnikov, poleg tega uresničuje še cilj gospodarske politike, in sicer pridobiti višje neto prihodke od iger in doseči izredno visoko raven ustvarjanja prihodkov na trgu igralnic v najkrajšem času z namenom financiranja drugih proračunskih izdatkov in izdatkov državnih javnih služb?

4.

Ali je treba člen 56 PDEU, prepoved diskriminacije in zahtevo, da morajo države članice dosledno in sistematično omejevati dejavnosti iger na srečo razlagati tako, da gre za kršitev navedenega člena in neizpolnitev navedene zahteve ter pride do neutemeljenega razlikovanja med ponudniki storitev, če se ugotovi, da država članica s sklicevanjem na isti razlog na področju javnega reda vzpostavi državni monopol nad nekaterimi storitvami spletnih iger na srečo, medtem pa omogoči dostop do drugih storitev iger na srečo z dodeljevanjem vedno večjega števila koncesij?

5.

Ali je treba člen 56 PDEU in prepoved diskriminacije razlagati tako, da nasprotujeta temu, da lahko samo ponudniki storitev, ki imajo fizične igralnice (s koncesijo) na madžarskem ozemlju, lahko pridobijo dovoljenje za ponujanje spletnih iger na srečo, zaradi česar ponudniki storitev, ki nimajo fizične igralnice na madžarskem ozemlju (vključno s ponudniki storitev, ki imajo fizično igralnico v drugi državi članici), ne morejo pridobiti dovoljenja za ponujanje spletnih iger na srečo?

6.

Ali je treba člen 56 PDEU in prepoved diskriminacije razlagati tako, da nasprotujeta temu, da država članica z morebitnim javnim razpisom za dodelitev koncesij za fizične igralnice in z možnostjo, da tisti, ki ima status zanesljivega prireditelja iger na srečo, predloži ponudbo [za sklenitev pogodbe] za pridobitev koncesije za fizično igralnico, zagotavlja teoretično možnost, da lahko vsak ponudnik storitev, ki izpolnjuje zakonsko določene pogoje, vključno s ponudnikom, ki ima sedež v drugi državi članici, pridobi koncesijo za obratovanje fizične igralnice in nato, ko pridobi to koncesijo, še dovoljenje za obratovanje spletne igralnice, vendar zadevna država članica dejansko ne razpiše nobenega javnega razpisa za dodelitev koncesij, ki bi bil pregleden, ponudnik storitev pa v praksi niti nima možnosti predložiti ponudbe [za sklenitev pogodbe], organi države članice pa kljub temu ugotovijo, da je ponudnik storitev ravnal nezakonito, ker je storitev opravljal brez dovoljenja, in mu naložijo upravno sankcijo?

7.

Ali je treba člen 56, prepoved diskriminacije in zahtevo, da je postopek izdaje dovoljenja pregleden, objektiven in javen, razlagati tako, da nasprotujejo temu, da država članica zasnuje sistem dodelitve koncesij za določene storitve iger na srečo, hkrati pa lahko tudi organ, ki odloča o koncesijah, sklene koncesijske pogodbe z nekaterimi subjekti, ki imajo status zanesljivega prireditelja iger na srečo, namesto da razpiše razpis za dodelitev koncesij in da da vsem ponudnikov storitev z enim samim razpisom možnost, da sodelujejo v razpisu pod enakimi pogoji?

8.

Če je treba na sedmo vprašanje odgovoriti nikalno in če je mogoče ugotoviti, da v zadevni državi članici obstajajo številni postopki za pridobitev iste koncesije: ali mora država članica na podlagi člena 56 PDEU zagotavljati enakovrednost navedenih postopkov zaradi polnega učinka zakonodaje Unije na področju temeljnih svoboščin, pri tem pa upoštevati zahtevo po preglednosti, objektivnosti in javnosti postopka izdaje dovoljenja ter zahtevo po enakem obravnavanju?

9.

Ali na odgovor na vprašanja od šest do osem vpliva dejstvo, da niti v enem niti v drugem primeru ni zagotovljen sodni nadzor nad odločitvijo o dodelitvi koncesije oziroma drugo učinkovito pravno sredstvo proti navedeni odločitvi?

10.

Ali je treba člen 56 PDEU, določbo o lojalnosti iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (v nadaljevanju: PEU) ter institucionalno in postopkovno avtonomijo držav članic v povezavi s členoma 47 in 48 Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter pravico do sredstev učinkovitega sodnega nadzora in pravico do obrambe, ki izhaja iz navedenih določb, razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, na podlagi preučitve zahtev prava Unije, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, ter nujnosti in sorazmernosti omejitve, ki jo je sprejela zadevna država članica, lahko odredi in po uradni dolžnosti preveri in izvede dokaze, tudi če nacionalna postopkovna zakonodaja države članice tega zakonsko ne predvideva?

11.

Ali je treba člen 56 PDEU v povezavi s členoma 47 in 48 Listine ter pravico do sredstev učinkovitega sodnega nadzora in pravico do obrambe, ki izhaja iz navedenih določb, razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, na podlagi preučitve zahtev prava Unije, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišče, ter nujnosti in sorazmernosti omejitve, ki jo je sprejela zadevna država članica, ne more naložiti dokaznega bremena ponudnikom storitev, ki jih omejitev zadeva, temveč je dolžnost države članice – in natančneje državnega organa, ki je izdal odločbo, ki se v sporu izpodbija – da utemelji in dokaže skladnost s pravom Unije ter nujnost in sorazmernost nacionalne zakonodaje, in če tega ne stori, to samo po sebi pomeni, da nacionalna zakonodaja krši pravo Unije?

12.

Ali je treba ob upoštevanju pravice do poštenega sojenja iz člena 41(1), pravice do izjave iz člena 41(2)(a) ter obveznosti obrazložitve iz člena 41(2)(c) Listine ter določbe o lojalnosti iz člena 4(3) ter institucionalne in postopkovne avtonomije držav članic člen 56 PDEU razlagati tako, da te zahteve niso izpolnjene, če pristojni organ države članice prireditelja iger na srečo ne obvesti o začetku upravnega postopka, v katerem se naloži sankcija v skladu z nacionalno zakonodajo, niti ga naknadno, med upravnim postopkom, ne pridobi njegovega mnenja glede skladnosti zakonodaje države članice s pravom Unije, ter ne da bi v obrazložitvi svoje odločitve podrobneje pojasnil tako skladnost in dokaze v prid navedeni skladnosti, naloži v postopku, ki ima samo eno stopnjo, sankcijo, ki je v nacionalnem pravu opredeljena kot upravna?

13.

Ali so ob upoštevanju določb člena 56 PDEU, člena 41(1) in (2)(a) in (c) Listine ter členov 47 in 48 Listine ter pravice do sredstev učinkovitega sodnega nadzora in pravice do obrambe, ki izhaja iz navedenih določb, izpolnjene zahteve, določene v navedenih členih, če prireditelj iger na srečo lahko šele pred nacionalnim sodiščem prvič izpodbija združljivost nacionalne zakonodaje s pravom Unije?

14.

Ali je mogoče člen 56 PDEU in obveznost držav članic, da utemeljijo in obrazložijo omejitev svobodnega opravljanja storitev razlagati tako, da država članica ni izpolnila navedene obveznosti, če niti ob sprejetju omejitve niti ob preverjanju ni bila niti ni na voljo ustrezna ocena učinka, na kateri temeljijo cilji omejitve s področja javnega reda?

15.

Ali je mogoče ob upoštevanju okvira, ki ga določa zakon v zvezi z določitvijo zneska upravne sankcije, ki se lahko naloži, narave dejavnosti, ki se kaznuje s sankcijo, in zlasti obsega, v katerem dejavnost vpliva na javni red in javno varnost, ter represivni namen sankcije na podlagi členov 47 in 48 Listine zadevno sankcijo obravnavati kot „kazensko“? Ali ta okoliščina vpliva na odgovor na vprašanja za predhodno odločanje od 11 do 14?

16.

Ali je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da če nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, na podlagi odgovorov na zgoraj navedena vprašanja razglasi zakonodajo in njeno izvajanje za nezakonito, ali mora razglasiti tudi, da je sankcija, ki temelji na nacionalni zakonodaji, ki ni v skladu z določbami člena 56 PDEU, v nasprotju s pravom Unije?