26.11.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 424/64

Poročevalec:

Richard ADAMS

1.1

Cene energije so se gledano v celoti povzpele na zgodovinsko visoko raven in bodo po vsej verjetnosti to raven še presegle. To dejstvo močno bremeni proračune mnogih zasebnih porabnikov, podobno velja za porabnike v industriji. Komisija v sporočilu poudarja, da mora civilna družba bolje razumeti, kako lahko s sestavo cen energije uskladimo naše podnebne cilje in našo potrebo po energetski varnosti. Brez tega ni mogoče zagotoviti politične volje, pa tudi ne podpore državljanov.

1.2

Cene energije so lahko za industrijo pomemben dejavnik konkurenčnosti. Vendar pa ekonomska analiza konkurenčnosti industrije ne sme temeljiti zgolj na cenah energije. Upoštevati je treba tudi druge ključne dejavnike, kot so energetska intenzivnost ter delež stroškov energije v skupnih stroških proizvodnje in v profitnih maržah. Pri blaženju podnebnih sprememb je usklajenost na svetovni ravni ključnega pomena. Vodilna vloga Evrope lahko pomeni tveganje za nekonkurenčnost, preseljevanje industrije in izvažanje ogljikovega dioksida.

1.3

Energetska učinkovitost ter obnovljivi in drugi lokalni viri energije lahko povečajo zanesljivost oskrbe, vendar se pri vseh odpirajo vprašanja glede stroškov in sprejemanja v družbi. Ker so nacionalni pristopi in stališča različni, so pregledna analiza stroškov, revizija in boljše usklajevanje podpornih instrumentov (npr. odkupne cene energije in s tem povezani predpisi) ključnega pomena za določitev sprejemljive mešanice energijskih virov v posameznih državah članicah. Enako pomembno je sodelovanje s sosednjimi državami.

1.4

Zagotoviti je treba, da se bo industrija tudi v prihodnje sposobna prilagajati tako kot v preteklosti, ter zlasti povečati možnosti energetskega sektorja, da izvede potrebne naložbe v energetski sistem. V ta namen je potrebna trdna zavezanost vlad, ki mora biti v skladu z notranjim energetskim trgom.

1.5

Notranji energetski trg je treba dokončati, toda za polni izkoristek njegovega potenciala ga je treba podpreti z ustreznimi tržnimi instrumenti, resnično usklajevati nacionalne energetske politike na ravni EU in določiti jasno skupno usmeritev. Pri tem je nujno, da se ponovno nameni pozornost zagotavljanju preglednih in točnih podatkov. Upoštevati je treba poseben položaj posameznih držav članic, npr. vprašanje „energetskih otokov“. Pri preverjanju cen je treba tudi upoštevati, da brez razvite infrastrukture, ki zahteva precejšnje naložbe, ne bo mogoče dokončati skupnega energetskega trga in države ne bodo mogle izkoriščati njegovih prednosti.

1.6

Optimizacija stroškov s tesnejšim usklajevanjem in solidarnostjo na ravni EU je ključnega pomena, zlasti ker krmilo energetske politike ostaja v rokah držav članic. Usklajevanje je bilo doslej šibko in potreben je nov pristop. Zaradi vse večje negotovosti glede oskrbe je solidarnost med državami članicami nujna. Poleg tega si je treba prizadevati za dodatne skupne raziskave in razvoj za odpravo problemov v proizvodnji energije in dobavni verigi.

1.7

Uvedba tekoče delujočih vozlišč plina med skupinami držav članic lahko optimizira in zmanjša stroške, saj pomaga prekiniti povezanost med cenami nafte in plina ter proizvajalcem omogoči večjo prilagodljivost.

1.8

Za boljše usklajevanje EESO poziva k ukrepom in neposredni podpori obsežnega programa, ki bi zajemal tudi dialog o energiji na evropski ravni. V dialog bi morali biti vključeni zasebni in industrijski porabniki energije, komercialni in institucionalni akterji v energetski verigi ter lokalne, regionalne in nacionalne oblasti.

1.9

Ta vključujoč, predstavniški, neodvisen in pregleden evropski dialog o energiji bi moral zagotoviti tudi podlago za nov proces upravljanja, ki ga je predlagala Komisija za dosego energetskih in podnebnih ciljev iz okvirnega svežnja za leto 2030.

2.1

Cene energije, zlasti elektrike, so za večino zasebnih in industrijskih porabnikov v EU v zadnjih letih narasle za več, kot je znašala stopnja inflacije. Porast cen bremeni proračune gospodinjstev v vsej Evropi in v nekaterih državah članicah se je energetska revščina močno povečala. Zmanjšala se je tudi konkurenčnost nekaterih panog, zlasti energetsko intenzivnih. Industrija se je v preteklosti pogosto odzvala na visoke cene tako, da je povečala energetsko učinkovitost in se specializirala za proizvodnjo z visoko dodano vrednostjo, vendar pa lahko mirno trdimo, da je možnosti za takšno ukrepanje vse manj. Upadanje gospodarske rasti še povečuje pritisk in kljub ukrepom za večjo energetsko učinkovitost ter varčevanju se stroški za večino porabnikov še naprej povečujejo.

2.2

Sveženj, ki ga je Komisija predstavila januarja 2014, vsebuje dve obsežnejši poročili, ki sta neposredno povezani s cenami in stroški. Prvo je delovni dokument služb Komisije o cenah in stroških energije, drugo pa obravnava razvoj energetskega gospodarstva v Evropi. Sveženj določa cilje na področju energije in podnebja za obdobje do leta 2030 ter vsebuje trditev, da so varstvo podnebja, ohranitev konkurenčnosti industrije in cenovno dostopna energija za državljane združljivi. V ta namen morajo vsi akterji razumeti in priznavati konkretne ekonomske, socialne in okoljske koristi zmanjšanja emisij in bolj zelenega gospodarstva ter o njih komunicirati. Komisija v svežnju implicitno priznava, da bo javna podpora nujna in da bo potreben bolj realističen pristop k izzivom, zlasti finančnim. Komisija navaja, da „so cilji močan signal za trg in spodbuda za zasebne naložbe v nove plinovode in električna omrežja ali nizkoogljične tehnologije“ (1).

2.3

Sporočilo o cenah in stroških energije, ki ga obravnava to mnenje, enako kot Mednarodna agencija za energijo (2) navaja, da kombinacija svetovnih tržnih cen, nujnih obsežnih naložb v infrastrukturo in energetsko učinkovitost ter dajatve za varstvo okolja ohranja cene energije na sedanji zgodovinsko visoki ravni. To ima lahko hude posledice za porabnike, poleg tega pa sedanja veleprodajna cena energije, ki znaša približno 40 EUR/MWh, energetskemu sektorju ne bo omogočila izvesti naložb, ki so potrebne za zamenjavo starih naprav ter boj proti podnebnih spremembam. To mnenje obravnava predviden odziv civilne družbe in vprašanje, v kolikšni meri je mogoče zagotoviti močne tržne signale in politično odzivnost za dosego političnih ciljev.

3.1

V petih letih po letu 2008 so se maloprodajne cene energije v Evropi kljub sorazmerno stabilnim veleprodajnim cenam energije in nespremenljivim veleprodajnim cenam plina zviševale, v nekaterih državah članicah kar precej. Zviševanje je močno vplivalo na zasebne in industrijske porabnike, zlasti med upadom gospodarske rasti, in tako bo verjetno tudi v prihodnje. Med državami članicami so sicer precejšnje razlike, saj nekateri porabniki plačujejo od 250 do 400 % več od drugih. Velik del porasta je posledica višjih stroškov za prenos in distribucijo ter višjih davkov in dajatev. Kljub temu stroški primarne energije še vedno zavzemajo največji delež v sestavi cen.

3.2

Vlade EU morajo leta 2014 dokončati notranji energetski trg. Liberalizacija trga bo spodbudila naložbe in konkurenco ter povečala učinkovitost na več področjih, kar bo morebiti prineslo koristi v obliki nižjih cen. Porabniki in industrija (zlasti mala in srednje velika podjetja) lahko znižajo cene, ki jih plačujejo, tako da – če je dobaviteljev dovolj – poiščejo cenejšega.

3.3

Vlade EU morajo poleg tega nadaljevati razvoj energetske infrastrukture, diverzificirati dobavo energije in dobavne poti ter v pogajanjih s pomembnimi energetskimi partnerji zavzeti enotna stališča.

3.4

Države članice morajo poleg tega zagotoviti, da se energetske politike, ki jih financirajo končni porabniki in davkoplačevalci, izvajajo na čim bolj stroškovno učinkovit način in na podlagi najboljše prakse.

3.5

EU in vlade držav članic si morajo bolj prizadevati za primerjavo omrežnih stroškov in s tem povezanih praks. Z zbliževanjem omrežnih praks v Evropi lahko izboljšamo učinkovitost in zmanjšamo element omrežnih stroškov v ceni.

3.6

Domači porabniki in industrija lahko do neke mere ohranjajo nizke stroške energije z izboljševanjem energetske učinkovitosti. Prostovoljni ukrepi porabnikov, ki prilagodijo obseg in čas porabe energije (demand response), ter inovativne energetske tehnologije lahko pomagajo varčevati z energijo in denarjem.

3.7

EU mora nadaljevati prizadevanja za sodelovanje z mednarodnimi partnerji v zvezi z subvencijami za energijo ter izvoznimi omejitvami. S fiskalnimi transferji, oprostitvami ter znižanjem davkov in dajatev lahko pomaga zaščititi nekatere industrijske porabnike.

3.8

Komisija se v bistvu zavzema za dokončanje enotnega trga za energijo v EU in predlaga, naj tako gospodinjstva kot industrija sprejmejo ukrepe za večjo energetsko učinkovitost, rešitve, ki temeljijo na prilagajanju porabe (demand response), ter druge nove energetske tehnologije in inovacije za varčevanje z energijo in denarjem. Poleg tega morajo močno izboljšati prenos in distribucijo energije. Obsežnejša uporaba obnovljivih virov energije lahko neposredno izboljša energetsko varnost. Priznava se tudi, da bodo v nekaterih državah članicah potrebni ukrepi za odpravo energetske revščine med zasebnimi porabniki, zlasti ukrepi socialne politike. Če bo resnično prišlo do napovedanega poslabšanja konkurenčnega položaja podjetij zaradi cen energije, bi ta problem lahko odpravili tako, da se predvsem v okviru STO zmanjšajo subvencije za energijo, ki jih izplačujejo mednarodno konkurenčne države, ter izvedejo še drugi fiskalni transferji.

4.1

V zvezi s strategijo, ki jo predlaga Komisija, je treba opozoriti na tri pomembna vprašanja: ali je nadaljevanje oz. okrepitev prizadevanj za „zeleno“ gospodarstvo – neodvisno od dokončanja notranjega energetskega trga – še vedno utemeljeno, kot je navedeno v okviru za leto 2030, in kaj to pomeni za cene in stroške energije; ali je mogoče civilno družbo z učinkovitim socialnim dialogom prepričati, da je takšen pristop tehten in sprejemljiv, in ali je mogoče spodbuditi trg k ustvarjanju zasebnih naložb v nove plinovode, električna omrežja in nizkoogljične tehnologije.

4.2

Energija v vseh oblikah je glede na vrednost zagotovo blago, s katerim se na svetovni ravni največ trguje. Zaradi njenega bistvenega pomena za gospodarski razvoj bodo v doglednem času potrebne obsežne naložbe na področju raziskav, pridobivanja, razvoja, proizvodnje in prenosa energije. To velja tudi v povezavi s potrebo, na katero je bilo pred kratkim opozorjeno, da se zagotovi zanesljiva oskrba z energijo, kar se pogosto izrazi s stavkom „Luči ne smejo ugasniti“; „luči“ so tukaj sinonim za pomen energije, ki je v sodobni družbi nepogrešljiva. Treba pa je priznati, da so drugi cilji energetske politike, tako na nacionalni ravni kot na ravni EU, trenutno odvisni od zanesljivosti oskrbe, ki bi ji bilo treba nameniti večjo pozornost v sporočilu, in da lahko to povzroči dodatne stroške.

4.3

Če želimo obvladovati kratkoročne in srednjeročne stroške prehoda na nizkoogljično proizvodnjo energije, je treba hkrati tudi še naprej priznavati in znova opozoriti na več pomembnih dejavnikov na globalni ravni:

Energetski prehod, tj. zmanjšanje uporabe fosilnih goriv, je nujen. Ključno vprašanje je, kako hitro bo ta prehod izveden: ali bo dovolj hiter za preprečitev prehudih posledic za podnebje in hkrati ohranitev stabilnih gospodarskih in socialnih struktur. Potrebna bodo skupna prizadevanja na svetovni ravni. Poleg tega je treba ohraniti ekonomske zmogljivosti EU, da bo sploh lahko prispevala k prehodu. Pri blaženju podnebnih sprememb je usklajenost na svetovni ravni ključnega pomena. Vodilna vloga Evrope lahko pomeni tveganje za nekonkurenčnost, preseljevanje industrije in izvažanje ogljikovega dioksida.

4.4

Danes je jasno, da trgi sami pogosto ne upoštevajo socialnih in okoljskih vidikov – to tudi ni njihova naloga. EESO meni, da je treba trge – čeprav delujejo uspešno, ko gre za uresničevanje kratkoročnih ciljev glede stroškov in učinkovitosti – preoblikovati z učinkovitimi tržnimi instrumenti, da bodo lahko upoštevali tudi najpomembnejše socialne vidike (4). V ta namen so potrebni dobra ureditev, podpora in sodelovanje civilne družbe ter razvoj trdne zavezanosti podjetij za družbeno odgovorno ravnanje.

4.5

Dokler družba ne bo razumela dileme, s katero se soočata EU in svet, ne bo politične volje pa tudi ne podpore potrošnikov. Cene bodo po vsej verjetnosti še naprej naraščale, potrošniki pa se bodo dvigovanju cen tudi v prihodnje močno upirali. Zato je glavna naloga zmanjšati politične in socialne posledice.

4.6

Najučinkovitejši pristop je po mnenju EESO obsežna vključitev evropskih zasebnih in industrijskih porabnikov energije ter komercialnih in institucionalnih akterjev v energetski verigi v aktiven in ustvarjalen dialog o teh vprašanjih, ki bo vodil k ukrepom.

4.7

Takšen pristop pa iz sedanjega sporočila ni razviden. „Trgi“ so sicer omenjeni kar 41-krat, pojmi „vključevanje“, „državljani“ in „dialog“ ali „posvetovanje“ pa vsega skupaj le trikrat in še to mimogrede. Podobno je v okvirnem dokumentu za politiko za obdobje 2020–2030.

4.8

Doslednost in ukrepanje sta pri tem vprašanju ključnega pomena. V okvirnem dokumentu Energetski načrt za leto 2050 iz leta 2011 je bil ta vidik sicer priznan in v točki 3.4 „Vključitev javnosti je ključnega pomena“ tudi obširno obravnavan, vendar je bilo sprejetih le malo ukrepov.

4.9

EESO zato poziva institucije EU in države članice, naj čim prej sprejmejo in izvajajo okvir za evropski dialog o energiji, h kateremu je Odbor pozval leta 2013 v mnenju o potrebah in načinih vključevanja in sodelovanja javnosti na področju energetske politike (5). Tovrsten dialog bi pomagal oblikovati uvajanje in izvajanje procesa upravljanja v vsej EU, namenjenega doseganju energetskih in podnebnih ciljev.

4.10

Takšen proces bi moral biti osredotočen na:

4.11

Razlike v cenah energije v EU so bile že omenjene. Vzrok zanje so deloma različni stroški proizvodnje in dobave, pomemben dejavnik pa so tudi raznovrstni davki in dajatve za energijo. Davki na energijo so v vseh državah članicah pomemben del prihodkov države; celo če bi znižali vse druge davke za energijo in izvzeli davek na nafto, bi bilo zmanjšanje prihodkov precejšnje in bi lahko težko nadomestili z drugimi viri (6)

4.12

Sicer pa je treba omeniti, da se visoki davki na nekatere vrste energije zdaj sprejemajo, čeprav z nejevoljo. Davek na nafto v EU predstavlja več kot 55 % cene, v ZDA samo 14 %, na Japonskem pa 41 %.

4.13

Upoštevati je treba poseben položaj posameznih držav članic, npr. vprašanje „energetskih otokov“. Pri preverjanju cen je treba tudi upoštevati, da brez razvite infrastrukture, ki zahteva precejšnje naložbe, ne bo mogoče dokončati skupnega energetskega trga in države ne bodo mogle izkoriščati njegovih prednosti.

5.1

Notranji energetski trg je še posebej problematičen, saj je zanesljiva oskrba z energijo temeljni nacionalni interes, ki kljub napredku pri vzpostavljanju notranjega energetskega trga v veliki meri ostaja pod neposrednim nadzorom ali vplivom države. Delovanje trga v primerjavi z npr. mnogimi drugimi kategorijami potrošniškega blaga otežujejo tudi tehnični, finančni in geografski dejavniki.

5.1.1

Cilj, določen v tretjem energetskem svežnju iz leta 2009, tj. da se dokonča notranji trg s plinom in električno energijo, ne bo dosežen, in mnogi vidiki liberalizacije na področju energije so se izkazali za težko izvedljive. Doseganje prednosti, ki jih ponuja povezovanje trgov, je naletelo na odpor vlad, podjetij in državljanov. V nekaterih državah članicah prevladuje mnenje, da bi lahko imele obsežne spremembe pri proizvodnji, distribuciji in porabi nesprejemljive posledice.

5.1.2

Kljub na splošno vse bolj enaki ravni veleprodajnih cen v osrednji in zahodni Evropi so maloprodajne cene še vedno zelo različne, in sicer zaradi različnih nacionalnih shem v državah članicah za podporo naložbam v energetskem sektorju ter zaradi različnih nacionalnih politik glede vprašanja, kako stroške tovrstne podpore porazdeliti med končne porabnike. Posledica je „plitek“ trg z električno energijo, ki zgolj zagotavlja optimalno izrabo sedanjega evropskega sistema. To pa ni dovolj, saj je potreben „poglobljen“ trg, ki spodbuja optimalne naložbe na evropski ravni, da se lahko takšne naložbe sploh izvedejo in da so stroškovno učinkovite. Tako sta na primer ključnega pomena revizija in boljše usklajevanje podpornih instrumentov (npr. odkupne cene energije in s tem povezani predpisi).

5.1.3

To zahteva bolj tekoče delujoč trg in določanje cen na temelju vozlišč, zlasti za plin. Nekatere države članice so oblikovale trge s plinom, vendar ti še vedno ne delujejo dovolj tekoče, da bi ponujali alternativno možnost za – razširjeno – indeksacijo na podlagi cen nafte ter zagotavljali tržno določanje cen. Zato je treba nujno razviti regionalna vozlišča plina ter izboljšati njihovo medsebojno povezanost z vidika zmogljivosti za prenos, pogodbenih ureditev in dostopa do trga (zlasti prožne elemente dobave). Če imajo proizvajalci električne energije dostop do trgov plina, lahko tudi bolj prožno optimizirajo obdobja proizvodnje. Tako se lahko izognejo proizvodnji v obdobju izgub in ohranijo konkurenčnost obratov, s tem pa zmanjšajo nekrite stroške, ki se prenesejo na porabnike.

5.1.4

Podrobna sestava cen energije v državah članicah je še vedno nejasna. Temeljita analiza, ki jo izvaja Komisija z namenom, da bi dosegla večjo preglednost cen energije ter obsega in učinkov subvencij za energijo, je ključnega pomena za zagotovitev enakih izhodiščnih pogojev pri proizvodnji energije in določanju njene cene. Stalno je treba zbirati podatke o cenah in stroških energije na ravni obratov, da bodo pogoji delovanja v industrijskih sektorjih bolj pregledni in da bodo politike temeljile na zanesljivih podatkih. Preglednost je prvi pogoj za stroškovno učinkovite politične odločitve in smiselne politične razprave z javnostjo. To velja tudi za sestavo dobička dobaviteljev energije. Pomanjkanje ustreznih statističnih podatkov lahko omaje verodostojnost odločitev, ki so predstavljene kot odločitve, temelječe na dejstvih. Tovrstne statistike bi morale biti na voljo na vseh ravneh upravljanja.

5.1.5

Industrija lahko izvaja naložbe za zmanjšanje porabe energije, kar je v preteklosti že storila. Vendar pa se morajo takšne naložbe ustrezno izplačati; poleg tega postajajo vse dražje.

5.1.6

EU in države članice so v preteklosti podprle ranljive industrijske panoge s kombinacijo brezplačnega dodeljevanja emisijskih pravic, izvzetja iz plačila davkov in dajatev ter v nekaterih maloštevilnih primerih tudi s kompenzacijo. Ker se ogromne razlike med stroški podnebne politike v EU in v nekaterih od njenih najpomembnejših trgovinskih partneric še ne bodo kmalu zmanjšale, bi morala Evropska komisija oceniti sedanji okvir in preučiti nove pristope za pomoč ranljivim industrijskim panogam, ki so bolje združljivi z notranjim trgom.

5.1.7

Energetska varnost je za države ključnega pomena, zato bodo vlade pristale na morebitne dodatne stroške za zagotovitev oskrbe z energijo. Države članice se tudi zaradi suverenosti težko zedinijo glede primernega procesa upravljanja na ravni EU, zato so pripravljene tolerirati tržno strukturo, ki ni optimalna. Toda v obdobjih negotove oskrbe je solidarnost ključnega pomena za neprekinjeno dobavo energije.

5.1.8

Na splošno ni veliko znakov, ki bi kazali na to, da države članice v svojih zelo različnih energetskih politikah priznavajo potrebo po tesnejšem povezovanju na ravni EU. To spodkopava notranji energetski trg in daje nejasne naložbene signale. Po mnenju EESO si je treba odločno prizadevati za resnično evropsko energetsko skupnost, da se omogoči usklajevanje nacionalnih strategij na tem področju, zlasti pa zagotovi oskrba z energijo v EU po najnižji ceni.

5.2.1

Prehod na bolj trajnostno gospodarstvo, gospodarno z viri, je na splošno trdno uveljavljen pristop. V praksi pa so upad gospodarske rasti, svetovna konkurenca in neenotnost med državami članicami glede prednostnih nalog povzročili, da je ta prehod počasnejši in manj učinkovit (7).

5.2.2

Politične izjave o ekologizaciji gospodarstva so bile pogosto zgolj zaveze na papirju za cilj EU v zvezi s trajnostnim razvojem, ki niso upoštevale niti obsežnih gospodarskih in družbenih sprememb, ki so v ta namen potrebne, niti strukturnih ovir.

5.2.3

Ta cilj se pogosto napačno razume kot naloga, da morajo postati gospodarske dejavnosti bolj „zelene“, tj. z manj emisijami, in da bodo tako zagotovljena večja rast in delovna mesta. Toda ekologizacija gospodarstva zahteva veliko bolj temeljite spremembe vzorcev proizvodnje in potrošnje, pa tudi življenjskega stila, ki jih v enem desetletju po vsej verjetnosti ni mogoče doseči tako, da bodo v družbi sprejemljive. Tako rekoč vse gospodarske dejavnosti bi bilo treba preoblikovati in ni jasno, kakšna bi bila v obdobju prehoda od tradicionalnega k zelenemu gospodarstvu stopnja rasti in odpiranja delovnih mest. Spremembe bi morala spremljati usklajena prizadevanja za raziskave in razvoj.

5.2.4

Podobno so bile tudi ovire za hitro, učinkovito in uspešno ekologizacijo gospodarstva močno podcenjene. Določanje cen je na primer pomembno pri naslednjih vprašanjih:

5.2.5

Kljub vsemu pa je ekologizacija gospodarstva nujna. Naloga je obsežna in zelo zahtevna, toda če želimo zagotoviti trajnostno prihodnost, nimamo druge izbire. Za uresničitev tega cilja bo treba določiti tempo, ki bo upošteval ravnovesje med politično verodostojnostjo, gospodarsko močjo, stabilnimi socialnimi sistemi in prosto izbiro državljanov. Vendar pa predpogoji še niso vzpostavljeni, zlasti v zvezi s sodelovanjem javnosti za odpravo ovir. Omeniti je treba tudi, da lahko nastanejo dodatne koristi, npr. vodilna vloga na trgu na področju trajnostne in nizkoogljične energije. EU je že dosegla velik napredek pri uvajanju električne energije z nizkimi emisijami ogljika v različne oblike nadomestitve toplotnih sistemov, ima pa tudi velik sektor, ki razvija trajnostne inovacije v prometu.

5.2.6

Varčevanje z energijo in energetska učinkovitost sta bistvena za zmanjšanje stroškov. Pri zasebni porabi je mogoče še veliko doseči z uravnavanjem povpraševanja. V stavbah javnega sektorja je vse več omembe vrednih primerov večje učinkovitosti in manjše porabe (vendar to povečini velja za nove zgradbe); prizadevanja za večjo energetsko učinkovitost v industriji, ki so v nekaterih sektorjih nekaj vsakdanjega, lahko še vedno prinesejo prihranke za mnoga podjetja.

5.2.7

Tržni instrumenti so zelo pomembni pri spodbujanju preusmeritve v gospodarstvih držav članic. Vendar pa sta obseg in uporaba davkov, dajatev, subvencij in drugih tržnih instrumentov v različnih delih EU večinoma precej neusklajena, kar posebej velja za področje energije. Tržni instrumenti morajo zato pospešiti prehod na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri, ter podpreti oživitev gospodarstva (8).

5.3

Učinkovito upravljanje, ki je nujno potrebno za uresničitev energetskih in podnebnih ciljev EU, določenih v podnebnem in energetskem svežnju, je jasno povezano s skladnimi tržnimi parametri, ki jih morajo uvesti nacionalni energetski regulatorji. EESO se trdno zavzema za bolj usklajeno energetsko politiko s skladnim in poenotenim upravljanjem nacionalnih politik, ki je korak naprej do optimizacije stroškov v vsej EU, zato podpira pobudo Komisije. Vendar pa meni, da je potreben temeljit razmislek, da bo mogoče s sistemom tudi zares uresničiti zastavljene cilje. Hkrati meni, da lahko koristno prispeva k prihodnjim predlogom Komisije, zlasti glede:

5.4

Komisija ima nalogo, da oblikuje sistem upravljanja, ki je učinkovit pri izvrševanju, vendar dovolj prožen, da ga bodo države članice podprle. EESO zato predlaga, da se v tesnem sodelovanju s Komisijo uvede politično nevtralen proces razmisleka, v katerega bodo vključene vse zainteresirane strani in katerega cilj je zasnovati učinkovit, prožen in vključujoč sistem upravljanja. Tako vključevanje javnosti kot sistem upravljanja sta nujna za obvladovanje in razumevanje cen ter stroškov energije.