EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 1.10.2015

COM(2015) 481 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o napredku pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij (kot zahteva člen 21 Okvirne direktive o morski strategiji 2008/56/ES)

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o napredku pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij (kot zahteva člen 21 Okvirne direktive o morski strategiji 2008/56/ES)

1.Uvod

Zaradi človekovih pritiskov se številne morske vrste v evropskih morjih soočajo z zmanjšanjem velikosti populacije ter izgubo območja razširjenosti in habitata 1 .

Združeni narodi zadnji dve desetletji redno izražajo svojo zaskrbljenost zaradi zdravstvenega stanja oceanov in morske biotske raznovrstnosti 2 . V okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti se je EU zavezala, da bo zagotovila ohranjanje 10 % svojih obalnih in morskih območij. Ta cilj se odraža tudi v cilju trajnostnega razvoja št. 14 za ohranitev in trajnostno uporabo oceanov, morij in morskih virov za trajnostni razvoj 3 .

Evropska unija je leta 2011 sprejela strategijo za biotsko raznovrstnost, da bi zaustavila izgubo biotske raznovrstnosti in degradacijo ekosistemskih storitev na svojem ozemlju do leta 2020. Direktiva o habitatih 4 zahteva vzpostavitev posebnih ohranitvenih območij, vključno z obalnimi in morskimi habitati. Poleg tega se Okvirna direktiva o morski strategiji 5 EU osredotoča zlasti na varstvo morske biotske raznovrstnosti.

 

Okvirna direktiva o morski strategiji od držav članic zahteva, da sprejmejo programe ukrepov 6 za dosego dobrega okoljskega stanja v svojih morskih vodah 7 do leta 2020. Programi ukrepov vključujejo prostorske varovalne ukrepe, ki prispevajo k usklajenim in reprezentativnim omrežjem zaščitenih morskih območij 8 . Zaščitena morska območja so ukrep, ki se v evropskih morjih uporablja za varstvo ranljivih vrst in habitatov. Pri tem gre natančneje za:

-geografsko opredeljena morska območja,

-katerih osnovni in jasno navedeni cilj je ohranjanje narave

-ter ki se urejajo in upravljajo s pravnimi ali drugimi učinkovitimi sredstvi za dosego tega cilja 9 .

Dokazano je, da imajo dobro upravljana evropska zaščitena morska območja pozitivne ekološke učinke. V morskih rezervatih z visoko ravnjo varstva se je gostota vrst 10 povečala v povprečju za 116 %, biomasa rastlin in živali se je povečala v povprečju za 238 %, telesna velikost živali za 13 %, bogastvo vrst pa za 19 % 11 .

Učinkovito upravljana zaščitena morska območja prispevajo k ohranjanju zdravih in trajnostnih morij in oceanov ter tako podpirajo tudi storitve, ki jih morja in oceani nudijo. Vloga zaščitenih morskih območij tako ni le ohranjanje narave, saj ustvarjajo gospodarske prednosti za družbo – so zeleni temelji, na katerih je zgrajeno modro gospodarstvo. Leta 2011 so bile na primer splošne prednosti morskega omrežja Natura 2000 ocenjene na približno 1,5 milijarde EUR letno. Če bi se pokritost morskega omrežja Natura 2000 podvojila 12 , bi se te prednosti lahko povečale na 3,2 milijarde EUR.

Zaščitena morska območja ustvarjajo družbeno-gospodarske prednosti na različne načine. S povečanjem biomase vrst lahko zaščitena morska območja prispevajo k obnovitvi staležev rib 13 . Dokazi kažejo, da se pozitivni učinki zaščitenih morskih območij prelivajo na sosednja ribolovna območja. Tako se je na primer z vzpostavitvijo morskega rezervata Islas Columbretes v Španiji ulov na sosednjih ribolovnih območjih povečal za približno 10 % na leto 14 .

Čista voda, zdravi habitati in bogata morska biotska raznovrstnost so tudi eden od temeljev obalnega in morskega turizma. Zaščitena morska območja lahko postanejo pomembna turistična zanimivost, ki bo krepila obalno in morsko gospodarstvo 15 . Turizem v povodju morskega parka in območja svetovne dediščine Great Barrier Reef v Avstraliji je v letu 2012 ustvaril neposredne odhodke v višini približno 6,4 milijarde USD, dodano vrednost v višini 5,2 milijarde USD in več kot 64 000 delovnih mest v ekvivalentu polnega delovnega časa 16 .

Poleg tega lahko z izboljšanjem dobrega stanja morskega okolja zaščitena morska območja okrepijo druge morske ekosistemske storitve, kot so asimilacija odpadkov, varstvo obalnih območij in obvladovanje poplav 17 . Po ocenah naj bi imenovanje britanskega omrežja zaščitenih morskih območij ustvarilo denarno vrednost v višini 8,2 milijarde GBP za uravnavanje plinov in podnebja ter v višini 1,3 milijarde GBP za kroženje hranilnih snovi 18 .

V tem poročilu je ocenjen napredek držav članic pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij do konca leta 2012, kot zahteva člen 21 Okvirne direktive o morski strategiji. Poročilo, ki temelji na delu Evropske agencije za okolje (EEA) v zvezi z oceno omrežja evropskih zaščitenih morskih območij, se najprej osredotoča na napredek držav članic pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij (oddelek 2), nato pa oceni usklajenost in reprezentativnost omrežja zaščitenih morskih območij, kot zahteva člen 13(4) (oddelek 3). Zadnji oddelek vsebuje pregled dela, ki ga je še treba opraviti. Poročilu sta priloženi dve tehnični prilogi, ki opredeljujeta terminologijo, uporabljeno v poročilu, zagotavljata evropski in mednarodni pravni okvir za ustanavljanje zaščitenih morskih območij in vsebujeta razpredelnice, ki prikazujejo številke, uporabljene v poročilu.

2.Ocena doseženega napredka

EEA bo poročilo o evropskih zaščitenih morskih območjih objavila v letu 2015 19 . EEA ocenjuje, da je Evropa od začetka veljavnosti Konvencije o biološki raznovrstnosti leta 1993 20 vložila precejšnje napore v imenovanje zaščitenih morskih območij in njihovo povezovanje v omrežja. Konec leta 2012 je bilo 5,9 % evropskih morij 21 imenovanih za zaščitena morska območja, vendar v Evropi obstajajo velike regionalne razlike glede pokritosti zaščitenih morskih območij. Leta 2012 je bila v treh od desetih morskih podregij pokritost z zaščitenimi morskimi območji višja od 10 %, medtem ko je bil delež zaščitenih morskih območij v dveh regionalnih morjih nižji od 2 % 22 (razpredelnica 1). Poleg regionalnih razlik so bile opažene velike razlike med pokritostjo z zaščitenimi morskimi območji v obalnih vodah in na odprtem morju (razpredelnica 2). Opozoriti je treba, da se je pokritost z zaščitenimi morskimi območji od leta 2012 dodatno povečala, saj so nekatere države članice imenovale znatno število zaščitenih morskih območij.

Poročilo EEA razlikuje med tremi vrstami zaščitenih morskih območij v Evropi: morska območja Natura 2000, zaščitena morska območja, imenovana na podlagi konvencij o regionalnih morjih, in posamezna nacionalna zaščitena morska območja. Poudariti bi bilo treba, da se te tri vrste zaščitenih morskih območij lahko prekrivajo (tj. dano območje ali njegov del se lahko imenuje v okviru več kot ene ureditve), sledijo različnim postopkom imenovanja in so predmet različnih pravnih zahtev.

2.1 Morska območja Natura 2000

Morsko omrežje Natura 2000 je velik uspeh, saj v smislu pokritosti največ posamezno prispeva k evropskim zaščitenim morskim območjem. Konec leta 2012 je pokrivalo več kot 228 000 km², kar predstavlja več kot 4 % evropskih morij. Vendar se pokritost območij Natura 2000 razlikuje med morskimi regijami. V širšem Severnem morju in Baltskem morju so morska območja Natura 2000 pokrivala skoraj 18 % oziroma 12 % voda. V drugih regijah, kot so Jonsko morje, Jadransko morje in Makaronezija, je bila pokritost omrežja Natura 2000 manjša od 2 % 23 (razpredelnica 3).

Podobno je bila pokritost omrežja Natura 2000 veliko večja na obalnih območjih 24 . Območja Natura 2000 so pokrivala 33,3 % priobalnih voda, 11,3 % obalnih voda in le 1,7 % odprtega morja 25 . Tako območja Natura 2000 še niso pokrivala pomembnih značilnosti morskega okolja na odprtem morju. Hkrati pa območja Natura 2000 na podlagi direktive o habitatih zagotavljajo močan pravni okvir za varstvo območij in trajnostno upravljanje človekovih dejavnosti na njih, obalne države članice pa so okrepile prizadevanja za zapolnitev obstoječih vrzeli.

2.2 Omrežja zaščitenih morskih območij, vzpostavljena na podlagi konvencij o regionalnih morjih

Omrežja zaščitenih morskih območij, imenovana na podlagi konvencij o regionalnih morjih, se v veliki meri prekrivajo z območji Natura 2000 in nacionalnimi zaščitenimi morskimi območji. Vendar konvencije o regionalnih morjih predstavljajo pomembno platformo za sodelovanje držav članic na področju razvoja in izvajanja ekosistemskega pristopa k imenovanju in upravljanju zaščitenih morskih območij. Zato so te konvencije ena od gonilnih sil za razširitev evropskega omrežja zaščitenih morskih območij 26 .

Regija Baltskega morja je bila prvo regionalno morje v Evropi, v katerem je pokritost presegla 10 %. Ko je HELCOM leta 2010 ocenila svoje omrežje zaščitenih morskih območij, je pokritost dosegla 10,3 %. Leta 2012 je omrežje zaščitenih morskih območij v Baltskem morju pokrivalo 12,4 % območja ocenjevanja 27 .

Znaten napredek je mogoče opaziti tudi na nekaterih območjih severovzhodnega Atlantskega oceana. Eden od primerov za to je območje širšega Severnega morja, kjer je pokritost z zaščitenimi morskimi območju največja v Evropi (skoraj 18 %). Leta 2012 so zaščitena morska območja pokrivala v povprečju 3,2 % območja ocenjevanja v severovzhodnem Atlantiku 28 .

Na območju ocenjevanja EEA v Sredozemskem morju je bila leta 2012 pokritost z zaščitenimi morskimi območji 9,7-odstotna. Zaradi pomanjkanja razpoložljivih podatkov EEA ni mogla oceniti pokritosti z zaščitenimi morskimi območji v Črnem morju (razpredelnica 4).

2.3 Nacionalna zaščitena morska območja

Države članice so zaščitena morska območja imenovale tudi zaradi zaščite značilnosti, ki so v nacionalnem interesu. Ta območja so lahko vključena v omrežje Natura 2000 ali omrežja zaščitenih morskih območij na podlagi konvencij o regionalnem morju, lahko pa so tudi samostojna območja. Stopnja zbliževanja med omrežji zaščitenih morskih območij, ki so bila imenovana v okviru različnih ureditev, se med posameznimi državami članicami razlikuje in je v Evropi v primeru nacionalnih območij in območij na podlagi konvencij o regionalnem morju v povprečju znašala 68,2 % (tj. več kot dve tretjini skupnega območja, ki ga pokrivajo nacionalna in regionalna zaščitena morska območja, sta imenovani na podlagi obeh ureditev), v primeru nacionalnih območij in zaščitenih morskih območij v okviru omrežja Natura 2000 pa je znašala v povprečju 54,5 % 29 . Ni bilo mogoče dokazati, da več imenovanj povečuje stopnjo varstva na zaščitenih morskih območjih.

3.Usklajena in reprezentativna omrežja zaščitenih morskih območij

Trenutno na ravni EU ni metode za oceno usklajenosti in reprezentativnosti evropskih omrežij zaščitenih morskih območij. Vendar so imele pri opredelitvi ocenjevalnih meril za usklajenost omrežja zaščitenih morskih območij pomembno vlogo konvencije o regionalnih morjih. OSPAR, HELCOM in Center območnih dejavnosti za posebej zavarovana območja (RAC/SPA), ustanovljen na podlagi Barcelonske konvencije skupaj z MedPAN v Sredozemlju, so ocenjevali usklajenost omrežja zaščitenih morskih območij.

OSPAR opredeljuje ekološko usklajenost omrežij zaščitenih morskih območij na podlagi šestih meril: značilnosti, reprezentativnost, replikacija, povezljivost, odpornost in ustreznost/sposobnost preživetja 30 . Prva ocena omrežja zaščitenih morskih območij OSPAR, ki je bila opravljena leta 2010, je pokazala, da se to omrežje na podlagi prostorske razporeditve zaščitenih morskih območij ne more šteti za ekološko usklajeno. Leta 2012 je OSPAR ponovno poskusila oceniti ekološko usklajenost svojega omrežja zaščitenih morskih območij, vendar zaradi pomanjkljivih relevantnih podatkov o distribuciji vrst in habitatov ni mogla priti do celostnega zaključka. Leta 2012 je bilo mogoče opraviti le grobo oceno prostorske ureditve zaščitenih morskih območij, iz česar je bilo mogoče sklepati, da omrežje zaščitenih morskih območij OSPAR verjetno ni bilo ekološko usklajeno. Vendar je omrežje pokazalo prve znake usklajenosti v nekaterih podregijah, npr. v širšem Severnem morju in do določene mere tudi v Keltskem morju 31 .

HELCOM je opredelila štiri merila za ekološko usklajenost: ustreznost, reprezentativnost, replikacija značilnosti in povezljivost. Kljub naraščajočemu številu imenovanih zaščitenih morskih območij na svojem ozemlju je HELCOM leta 2010 sklenila, da omrežja zaščitenih morskih območij v Baltskem morju še niso dosegla ekološke usklajenosti 32 .

MedPAN-RAC/SPA je ocenil usklajenost omrežja zaščitenih morskih območij v Sredozemlju na podlagi dveh meril: reprezentativnost in povezljivost v letu 2012. Ta ocena je pokazala, da se sredozemsko omrežje zaščitenih morskih območij ne more šteti niti za usklajeno niti za reprezentativno 33 . Zahodno Sredozemsko morje je veljalo za najbolj povezano regijo v Sredozemlju.

Kot prvi poskus, da bi se oblikovala skupen niz meril in metodologija za oceno usklajenosti in reprezentativnosti evropskih omrežij zaščitenih morskih območij, so zunanji svetovalci leta 2014 pripravili študijo za Evropsko komisijo 34 . V študiji je bilo ugotovljeno, da omrežje zaščitenih morskih območij na testnem območju v Baltskem morju ni usklajeno. Komisija si bo še naprej prizadevala za nadaljnje izboljšanje metodologije za vseevropsko oceno omrežja zaščitenih morskih območij.

4.Zaključki in obeti

Zaščitena morska območja so pomemben instrument prostorskega upravljanja za ohranjanje narave. Delujejo lahko kot zavetišča za ogroženo biotsko raznovrstnost naših morij in oceanov. Učinkovita omrežja zaščitenih morskih območij podpirajo odpornost ekosistemov in tako ustvarjajo pomembne prednosti za družbo. Med te družbeno-gospodarske prednosti spadajo ustvarjanje delovnih mest, oskrba s hrano ali uravnavanje podnebja. Zaščitena morska območja so torej močan pokazatelj zbliževanja med modrim in zelenim gospodarstvom.

Od začetka veljavnosti Konvencije o biološki raznovrstnosti leta 1993 se je evropsko omrežje zaščitenih morskih območij močno razširilo in je leta 2012 pokrivalo skoraj 6 % evropskih morij. To poročilo kaže na velik napredek pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij v Evropi. Od leta 2012 je bilo imenovanih še več zaščitenih morskih območij 35 . Vendar delo ni končano, saj naj bi bilo s pomočjo nadaljnjih prizadevanj vsaj 10 % evropskih morij zavarovanih z usklajenimi omrežji zaščitenih morskih območij 36 .

Cilji strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 se vse pogosteje izvajajo prek okvira politike EU, kar je odlična priložnost za imenovanje in integrirano upravljanje zaščitenih morskih območij. Okvirna direktiva o morski strategiji, direktivi o habitatih in pticah, direktiva o pomorskem prostorskem načrtovanju in prenovljena skupna ribiška politika vsebujejo določbe, ki lahko pospešijo širitev evropskih omrežij zaščitenih morskih območij v prihodnjih letih.

 

Da bi v celoti uresničila svoj potencial, morajo zaščitena morska območja vključevati ukrepe za upravljanje 37 , pri čemer bi bilo treba zagotoviti njihovo učinkovito spremljanje in izvrševanje. Ukrepi za upravljanje lahko vključujejo načrte upravljanja za sama zaščitena morska območja in prostorske varovalne ukrepe na sosednjih območjih kot dopolnilno orodje za povečanje učinkov zaščitenih morskih območij. Zaščitena morska območja bi morala biti sestavni del pomorskih prostorskih načrtov, ki podpirajo pristop zelene in modre infrastrukture 38 , da bi se zagotovilo in izboljšalo zagotavljanje več ekosistemskih storitev z istega območja. Ta integrirani pristop je tudi bistven za zmanjšanje pritiska na morju, zaradi česar bi se okrepila odpornost ekosistemov.

Komisija bo še naprej podpirala nacionalna in mednarodna prizadevanja v zvezi z imenovanjem in učinkovitim upravljanjem zaščitenih morskih območij, kot tudi izvajanje drugih prostorskih varovalnih ukrepov za morsko biotsko raznovrstnost. Zlasti bo:

 

podprla države članice pri učinkovitem in integriranem izvajanju veljavne zakonodaje z izboljšano komunikacijo ali smernicami, npr. v zvezi s členom 11 uredbe o SRP;

spodbujala skupno razumevanje člena 13(4) Okvirne direktive o morski strategiji;

nadalje razvijala metodologijo EU za oceno usklajenosti in reprezentativnosti omrežja zaščitenih morskih območij;

podprla države članice prek obstoječih finančnih mehanizmov EU, zlasti Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in programa LIFE, ali prek tekočih procesov, kot je biogeografski proces Natura 2000, da bi se povečalo imenovanje zaščitenih morskih območij, zlasti na odprtem morju, in učinkovito upravljala 39 zaščitena morska območja;

spodbujala vključujoče strukture upravljanja za zaščitena morska območja, ki omogočajo široko udeležbo deležnikov (npr. lokalnih organov, lokalnih skupnosti, gospodarskih akterjev, itd.) pri upravljanju zaščitenih morskih območij;

po potrebi nadaljevala z delom pri mehanizmih podpore na ravni EU za učinkovito izvrševanje in nadzor nad ukrepi za upravljanje zaščitenih morskih območij;

spodbujala raziskave na evropski ravni in podpirala prizadevanja držav članic za odpravo obstoječih pomanjkljivosti podatkov, ki ovirajo učinkovito upravljanje in oceno zaščitenih morskih območij 40 ;

prispevala k določanju gospodarskih prednosti zaščitenih morskih območij 41 s pripravo študij in sodelovanjem z mednarodnimi organizacijami, kot je OECD;

zagotovila zastopanost EU pri pogajanjih o izvedbenem sporazumu k UNCLOS za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti na območjih, ki so zunaj nacionalne pristojnosti 42 , da bi postala člena 192 in 194(5) UNCLOS bolj operativna na teh področjih.

Komisija bo pripravila naslednje poročilo o napredku pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij v okviru izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji, tj. poročilo Komisije o programih ukrepov, ki so jih predložile države članice 43 . To poročilo bo izhodišče za to oceno. Poleg tega bo leta 2019, ko bo Komisija ocenjevala prvi cikel izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji 44 , ocenjen tudi napredek pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij v Evropi. Z namenskim prizadevanjem na vseh ravneh bi morali biti cilji, ki so bili določeni z evropskim in mednarodnim pravom ter politikami, dosegljivi, pokritost zaščitenih morskih območij v Evropi po do leta 2020 večja kot 10 % 45 .

 

(1)

Evropska agencija za okolje (2015), Poročilo o stanju okolja; http://www.eea.europa.eu/soer-2015/europe/marine-and-coastal.

(2)

 Glej na primer Agendo 21, https://sustainabledevelopment.un.org/content/documents/Agenda21.pdf in resolucijo Generalne skupščine ZN A/RES/66/288 - The Future We Want z dne 27. julija 2012 http://daccess-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N11/476/10/PDF/N1147610.pdf?OpenElement .

(3)

Resolucija Generalne skupščine ZN A/69/L.85 z dne 12. avgusta 2015, http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/69/L.85&Lang=E .

(4)

Direktiva 92/43/EGS.

(5)

Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji), UL L 164, 25.6.2008.

(6)

Člen 13 Okvirne direktive o morski strategiji.

(7)

Morske vode, kakor so opredeljene v Okvirni direktivi o morski strategiji (člen 3(1)).

(8)

Člen 13(4) Okvirne direktive o morski strategiji.

(9)

Za natančnejšo opredelitev glej Prilogo na str. 8.

(10)

Število rastlin in živali v danem morju.

(11)

Fenberg, P. B., et al. (2012) „The science of European marine reserves: Status, efficacy, and future needs“, Marine Policy 36(5), str. 1012–1021.

(12)

Evropska komisija (2013), „The Economic Benefits of the Natura 2000 Network“; http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/financing/docs/ENV-12-018_LR_Final1.pdf.  

(13)

Ugotovljeno je bilo, da dobro upravljana zaščitena morska območja vsebujejo več kot petkratno skupno biomaso velikih rib in štirinajstkratno biomaso morskih psov v primerjavi z ribolovnimi območji. Edgar, G. J. et al. (2014) „Global conservation outcomes depend on marine protected areas with five key features“, Nature 506, str. 216–220.

(14)

Sala, E. (2012) „Here is one great way to save fish – and the fishing industry“ v Tackling Science Challenges, Harvard Business Review 85.

(15)

Avstralska vlada, Oddelek za okolje in dediščino (2003), „The benefits of marine protected areas“; http://www.environment.gov.au/system/files/resources/5eaad4f9-e8e0-45d1-b889-83648c7b2ceb/files/benefits-mpas.pdf.  

(16)

Great Barrier Reef Marine Park Authority (2014), “Great Barrier Reef Region Strategic Assessment – Strategic Assessment Report“; http://elibrary.gbrmpa.gov.au/jspui/handle/11017/2861.  

(17)

Potts at al. (2014), „Do marine protected areas deliver flows of ecosystem services to support human welfare?“, Marine Policy 44.

(18)

Hussain et al. (2010) „An ex-ante ecological economic assessment of the benefits arising from marine

protected areas designation in the UK“, Ecological Economics 69(4), str. 828–838.

(19)

Evropska agencija za okolje (2015), „Marine Protected Areas in Europe's Seas – An overview and reflections on the way forward“.

(20)

Konvencija od svojih pogodbenic zahteva vzpostavitev sistemov zaščitenih območij, glej Prilogo na str. 10.

(21)

EEA je začrtala območje ocenjevanja, tako da je uporabila mejo 200 nm od obale ali ekvidistanco do držav, ki niso članice EU, z izjemo Grčije, kjer je bila uporabljena meja 6 nm. Zaščitena morska območja obstajajo zunaj teh meja, vendar niso bila vključena v analizo. Podobno so bila iz analize izključena zaščitena morska območja, ki varujejo bogato biotsko raznovrstnost v najbolj oddaljenih regijah, in sicer zaradi omejenega geografskega področja uporabe Okvirne direktive o morski strategiji. Za več informacij glej EEA (2015), „Spatial analysis of Marine Protected Area Networks in Europe's Seas“, str. 1–2.

(22)

Podatki iz zbirke podatkov Natura 2000 in skupne zbirke podatkov o določenih območjih.

(23)

Od leta 2012 so nekatere države članice vzpostavile znatno več območij Natura 2000, s čemer se je pokritost z zaščitenimi morskimi območji na nekaterih območjih povečala.

(24)

To je deloma posledica dejstva, da je bila direktiva o habitatih prvotno osredotočena na kopno, in pomanjkljivega poznavanja globokomorskih habitatov.

(25)

Priobalne vode pokrivajo območje 0–1 nm, obalne vode pokrivajo območje 1–12 nm, vode odprtega morja pa pokrivajo območje 12 nm do konca območja ocenjevanja. EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.

(26)

V zvezi z regionalnim sodelovanjem glej člena 5 in 6 Okvirne direktive o morski strategiji.

(27)

EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.

(28)

EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.

(29)

EEA (2015), „Marine Protected Areas in Europe's Seas – An overview and reflections on the way forward“.

(30)

OSPAR (2006), „Guidance on developing an ecologically coherent network of OSPAR marine protected areas“, referenčna številka 2006-3.

(31)

Za več podrobnosti o merilih za ekološko usklajenost in ugotovitvah glej Johnson D., et al. (2013), „An assessment of the ecological coherence of the OSPAR Network of Marine Protected Areas in 2012“.

(32)

Boedeker D., et al. (2010), „Towards an ecologically coherent network of well-managed Marine Protected Areas – Implementation report on the status and ecological coherence of the HELCOM BSPA network“, Baltic Sea Environment Proceedings št. 124A.

(33)

Gabrié C., et al., (2012), „The Status of the Marine Protected Areas in the Mediterranean Sea“ , MedPAN & RAC/SPA, Izdaja: MedPAN Collection.

(34)

Wolters H. A., et al., (2014), „Proposal for an assessment method of the ecological coherence of networks of marine protected areas in Europe“; https://circabc.europa.eu/sd/a/b993ca97-579c-4aee-8e0e-22794682ac16/MPA%20coherence%20report-final.pdf.  

(35)

 Npr. do konca leta 2014 se je površina območij Natura 2000, ki so bila imenovana na podlagi direktiv o habitatih in pticah, povečala na skoraj 320 000 km² v primerjavi s približno 228 000 km² leta 2012 – glej http://ec.europa.eu/environment/nature/info/pubs/docs/nat2000newsl/nat37_en.pdf . 

(36)

Glej cilj 11 iz Aičija v točki 2 Priloge k temu poročilu.

(37)

Oceana (2014), „Management matters: Ridding the Baltic Sea of paper parks“; http://eu.oceana.org/sites/default/files/oceana_ridding_the_baltic_sea_of_paper_parks.pdf.  

(38)

 Za več informacij glej  http://ec.europa.eu/environment/nature/ecosystems/index_en.htm . 

(39)

 Komisija je financirala različne raziskovalne projekte na tem področju (glej na primer MESMA, http://www.mesma.org/ ).

(40)

Glej na primer dokument s stališčem evropskega odbora za pomorstvo št. 18, „Achieving Ecologically Coherent

MPA Networks in Europe: Science Needs and Priorities“, april 2013;

http://www.esf.org/fileadmin/Public_documents/Publications/EMB_PP18_Marine_Protected_Areas.pdf.  

(41)

Prek namenske študije.

(42)

Generalna skupščina ZN je nedavno sklenila, da bo leta 2016 začela medvladna pogajanja o izvedbenem sporazumu k UNCLOS za ohranjanje in trajnostno rabo biotske raznovrstnosti v ABNJ (Resolucija A/69/L.65 z dne 19. junija 2015).

(43)

Države članice morajo svoje programe ukrepov Komisiji predložiti do 31. marca 2016.

(44)

Člen 20 Okvirne direktive o morski strategiji.

(45)

Glej cilj 11 iz Aičija v točki 2 Priloge k temu poročilu.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 1.10.2015

COM(2015) 481 final

PRILOGI

k

Poročilu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu

o napredku pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij (kot zahteva člen 21 Okvirne direktive o morski strategiji 2008/56/ES)

Priloga I

1. Terminologija

V Okvirni direktivi o morski strategiji izraza „zaščiteno morsko območje“ in „prostorski varovalni ukrep“ nista opredeljena. Cilj tega oddelka je opredelitev pojmov, ki so se uporabljali pri pripravi tega poročila ter bodo veljali v okviru izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji in druge zakonodaje.

1.1 Zaščitena morska območja

V mednarodnem pravu člen 8 Konvencije o biološki raznovrstnosti določa temeljno obveznost pogodbenic, da ustanovijo zaščitena območja 1 . Opredelitev zaščitenih območij 2 v členu 2 Konvencije je osnova za opredelitvi zaščitenih območij in zaščitenih morskih območij, ki ju uporabljajo druge mednarodne organizacije, kot so Mednarodna zveza za ohranjanje narave in naravnih virov (IUCN) 3 ali konvencije o regionalnih morjih 4 .

V Evropski uniji so zaščitena območja določena v okviru direktiv o naravi (glej posebna ohranitvena območja v direktivi o habitatih in posebna območja varstva v direktivi o pticah). Opredelitev teh območij 5 je v skladu z opredelitvijo zaščitenih območij iz Konvencije o biološki raznovrstnosti, tj. so geografsko določena, imajo jasen cilj ohranjanja in za uresničitev tega cilja je treba na njihovem ozemlju sprejeti ukrepe za upravljanje.

 

Na podlagi skupnih elementov teh opredelitev se predlagajo naslednja merila za opredelitev zaščitenih morskih območij v okviru Okvirne direktive o morski strategiji in vseh povezanih politik EU 6 :

-gre za geografsko opredeljena morska območja,

-katerih osnovni in jasno navedeni cilj je ohranjanje narave

-ter ki se urejajo in upravljajo s pravnimi ali drugimi učinkovitimi sredstvi za dosego tega cilja.

1.2 Prostorski varovalni ukrepi

Cilj 11 strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020 7 določa, da bo „(...) 10 odstotkov obalnih in morskih območij, predvsem tistih, ki imajo velik pomen za biotsko raznovrstnost in ekosistemske storitve, zavarovanih ter učinkovito in pravično upravljanih; območja morajo biti ekološko reprezentativna in dobro povezana v sistem zavarovanih območij ali pa varovana z drugimi učinkovitimi ukrepi varstva za posamezna območja (...)“. Vendar pa mednarodno sprejeta opredelitev besedne zveze „drugi učinkoviti ukrepi varstva za posamezna območja“ ne obstaja.

Okvirna direktiva o morski strategiji kot tudi direktivi o pticah in habitatih predvidevajo ohranitvene ukrepe zunaj zaščitenih območij, da bi se zagotovila ustrezna zaščita vrst in habitatov ter optimalno izkoristile prednosti zaščitenih območij. Okvirna direktiva o morski strategiji govori izrecno o prostorskih varovalnih ukrepih 8 . Direktiva o habitatih predvideva vzpostavitev strogega režima varstva za vrste in podvrste, ki so navedene v Prilogi IV k Direktivi, ter ukrepov varstva za vrste in podvrste, ki so navedene v Prilogi V 9 . Nekateri od teh ukrepov so vezani na posamezna območja (npr. začasna ali krajevna prepoved odvzema osebkov iz narave in izkoriščanje nekaterih populacij, vzpostavitev sistema dovoljenj za odvzem osebkov iz narave ali uvedba kvot 10 itd.). Direktiva o pticah vzpostavlja podobno strukturo 11 .

Zato so prostorski varovalni ukrepi opredeljeni v skladu z logiko Okvirne direktive o morski strategiji in direktiv o naravi, tj. da gre pri prostorskih varovalnih ukrepih za širšo kategorijo od zaščitenih morskih okolij ter da podpirajo ohranjanje narave. Zato se izraz „prostorski varovalni ukrepi“ uporablja za 12 :

-ohranitvene ukrepe za posamezna območja,

-ki ne izpolnjujejo meril za zaščitena morska območja, ker ohranjanje ni njihov glavni cilj ali ker je njihov cilj osredotočen na določeno dejavnost ali sektor, da bi se zaščitil del ekosistema.

V tem smislu nekateri ukrepi za upravljanje ribištva, ki vključujejo vidike ohranjanja, spadajo v okvir opredelitve prostorskih varovalnih ukrepov. Takšni ukrepi za upravljanje ribištva lahko vključujejo posebna dovoljenja za ribolov ali prepoved uporabe posebnih ribolovnih orodij 13 na določenih območjih, da bi se na primer zaščitili občutljivi morski ekosistemi ali rastišča morske trave, ali nekatere ohranitvene ukrepe, sprejete v skladu s členom 7 uredbe o skupni ribiški politiki 14 .

Za prostorske varovalne ukrepe bi se lahko šteli tudi nekateri ukrepi, ki se sprejmejo na podlagi direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju, saj je eden od ciljev pomorskih prostorskih načrtov varstvo in izboljšanje okolja.

2. Zadevno pravo EU in mednarodno pravo

Cilj Okvirne direktive o morski strategiji 15 je zagotoviti vključitev okoljskih vprašanj v različne politike, sporazume in zakonodajne ukrepe, ki vplivajo na morsko okolje 16 . Ta oddelek zato vsebuje pregled zakonodaje EU in mednarodnega prava, ki zadevata ustanavljanje zaščitenih morskih območij na podlagi Okvirne direktive o morski strategiji.

Zakonodaja EU

1.Direktivi o habitatih 17 in pticah 18 : predvidevata določitev zaščitenih območij, ki tvorijo usklajeno evropsko ekološko omrežje (omrežje Natura 2000) 19 ter za katera veljajo stroge zahteve glede varovanja in upravljanja, da bi se doseglo ugodno stanje ohranjenosti za najbolj ranljive habitate in vrste EU.

 

2.Skupna ribiška politika: nedavno prenovljena osnovna uredba določa sprejetje ohranitvenih ukrepov v skladu s cilji Okvirne direktive o morski strategiji ter direktiv o habitatih in pticah 20 . Omogoča tudi vzpostavitev zaščitenih območij biološke občutljivosti 21 . Poleg tega se lahko na podlagi uredbe vzpostavijo ribolovna zavarovana območja, na katerih se uvedejo ukrepi za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju 22 .

3.Okvirna direktiva o vodah 23 : se uporablja za celinske somornice, vendar so njene določbe zelo relevantne za zaščitena morska območja v priobalnih vodah, kjer se nahajajo bogata območja drstenja in odraščanja ter so zato pomembna z vidika ohranjanja.

4.Direktiva o pomorskem prostorskem načrtovanju 24 : zaščitena morska območja bodo del pomorskih prostorskih načrtov, vzpostavljenih na podlagi Direktive.

Mednarodna razsežnost

1.Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu: od pogodbenic zahteva, da sprejmejo ukrepe za varstvo in ohranjanje morskega okolja na splošno ter zlasti redkih ali občutljivih ekosistemov, habitatov redkih in ogroženih vrst ali vrst, ki jim grozi nevarnost, da bodo izumrle, ter drugih oblik morskega življenja 25 .

2.Konvencija o biološki raznovrstnosti: je namenjena zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti ter zagotavljanju ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti. V skladu s ciljem 11 iz Aičija v zvezi z biotsko raznovrstnostjo 26 bi moralo biti 10 % obalnih in morskih območij zavarovanih ter „učinkovito in pravično upravljanih; območja morajo biti ekološko reprezentativna in dobro povezana v sistem zavarovanih območij ali pa varovana z drugimi učinkovitimi ukrepi varstva za posamezna območja“. Ta cilj je postal svetovna zaveza z vključitvijo v sklepni dokument konference Rio+20 „Prihodnost, ki si jo želimo“ 27 ter v predlagani cilj v zvezi z oceani 28 v Razvojnem načrtu za obdobje po letu 2015, o katerem potekajo pogajanja v Združenih narodih. Poleg tega so v Konvenciji o biološki raznovrstnosti ekološko ali biološko pomembna morska območja opisana zaradi njihovega pomembnega prispevka k zdravemu delovanju oceanov, s tem pa se priznava tudi morebitna potreba po njihovi zaščiti. V regionalnih delavnicah po vsem svetu je bilo opisanih približno 200 ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in konferenca pogodbenic je odobrila njihovo vključitev v „repozitorij“ ekološko ali biološko pomembnih morskih območij Konvencije o biološki raznovrstnosti. Od držav in pristojnih medvladnih organizacij je odvisno, ali se bodo odločile za sprejetje kakršnih koli ukrepov upravljanja in varstva za navedena območja ali njihove dele, vključno z njihovim imenovanjem za zaščitena morska območja.

3.    Konvencije o regionalnih morjih: so namenjene izboljšanju regionalnega upravljanja zaščitenega morskega okolja. Štiri konvencije o regionalnih morjih zajemajo morske vode, ki spadajo na področje uporabe Okvirne direktive o morski strategiji: OSPAR za severovzhodni Atlantik, HELCOM za Baltsko morje, Barcelonska konvencija za Sredozemlje in Bukareška konvencija za Črno morje. Vse štiri konvencije so bile dejavne pri ustanavljanju zaščitenih morskih območij ter ocenjevanju usklajenosti omrežja zaščitenih morskih območij 29 .

Priloga II

Razpredelnice

Razpredelnica 1 – Pokritost zaščitenih morskih območij v evropskih morjih (2012) 30

 

Razpredelnica 2 – Odstotek pokritosti zaščitenih morskih območij v evropskih morjih v območjih 0–1 nm, 1–12 nm in od 12 nm do konca območja ocenjevanja (2012) 31

Razpredelnica 3 – Pokritost omrežja Natura 2000 (N2K) v evropskih regionalnih morjih (2012) 32

Razpredelnica 4 – Skupna površina območja, odstotek pokritosti območij konvencij o regionalnih morjih (RSC) na območju ocenjevanja zaščitenih morskih območij ter prekrivanje z omrežjem Natura 2000 (N2K) v EU (2012) 33

(1)

Ta obveznost se uporablja na območjih, ki spadajo pod suverenost in jurisdikcijo države.

(2)

„‚Zaščiteno območje‘ pomeni geografsko določeno območje, ki je določeno ali urejeno in upravljano v posebne ohranitvene namene“. Člen 2 Konvencije o biološki raznovrstnosti (1992).

(3)

Glej opredelitev v IUCN (2008), „Guidelines for Applying Protected Area Management Categories“, str. 8.

(4)

Za opredelitve glej OSPAR (2003), „Recommendation on a Network of Marine Protected Areas 2003/3“, člen 1.

HELCOM (2013), „Overview of the status of the network of Baltic Sea marine protected areas“, str. 7.

Členi 4, 6 in 7 Protokola k Barcelonski konvenciji o posebej zavarovanih območjih in biotski raznovrstnosti v Sredozemlju (1999).

(5)

Člen 1(l) direktive o habitatih in člen 4 direktive o pticah.

(6)

Glej točko 2 Priloge.

(7)

Konvencija o biološki raznovrstnosti (2010), COP 10, Priloga k Sklepu X/2.

(8)

Glej člen 13(4) Okvirne direktive o morski strategiji.

(9)

Glej člene 12–16 direktive o habitatih.

(10)

Glej člen 14 direktive o habitatih.

(11)

Glej člen 5 direktive o pticah.

(12)

Glej dokument „Programmes of measures under the Marine Strategy Framework Directive – Recommendations for implementation and reporting“, 25. november 2014; https://circabc.europa.eu/w/browse/0ee797dd-d92c-4d7c-a9f9-5dffb36d2065.  

(13)

Glej na primer Uredbo Sveta (ES) št. 734/2008 z dne 15. julija 2008 o varstvu občutljivih morskih ekosistemov na odprtem morju pred škodljivimi vplivi orodja za pridneni ribolov.

(14)

Glej člen 7(1)(a), (b), (h) in (i) ter člen (7)(2)(c), (d) in (e) Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki.

(15)

Člen 1 Okvirne direktive o morski strategiji.

(16)

 Glede splošnih interakcij med Okvirno direktivo o morski strategiji, politikami EU in mednarodnimi sporazumi glej Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu – Prispevek okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES) k izvajanju obstoječih obveznosti, zavez in pobud držav članic ali EU na ravni EU ali mednarodni ravni na področju varstva okolja v morskih vodah, COM(2012) 662, 16. november 2012.

(17)

Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, UL L 206, 22.7.1992.

(18)

Direktiva Sveta 79/409/EGS z dne 2. aprila 1979 o ohranjanju prosto živečih ptic, UL L 103, 25.4.1979.

(19)

Člen 3 direktive o habitatih.

(20)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki, člen 11.

(21)

Uredba (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki, člen 8 o območjih obnove staležev rib.

(22)

Uredba Sveta (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006.

(23)

Direktiva 2000/60/ES o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike.

(24)

Direktiva 2014/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o vzpostavitvi okvira za pomorsko prostorsko načrtovanje. Člen 8 direktive o pomorskem prostorskem načrtovanju poziva države članice, naj v svoje pomorske prostorske načrte vključijo dejavnosti, ki so povezane z območji za varovanje narave in ohranjanje vrst ter zaščitenimi območji.

(25)

Člena 192 in 194(5) UNCLOS.

(26)

Del strateškega načrta za biotsko raznovrstnost za obdobje 2011–2020, ki so ga leta 2010 sprejele pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti (UNEP/CBD/COP/DEC/X/2).

(27)

Resolucija UNGA 66/288 z dne 27. julija 2012 – Prihodnost, ki si jo želimo, odstavek 177.

(28)

Glej cilj 14 v UNGA A/68/970 z dne 12. avgusta 2014 – Poročilo odprte delovne skupine generalne skupščine Združenih narodov za oblikovanje ciljev trajnostnega razvoja.

(29)

Glej oddelka 2.2 in 3 tega poročila.

(30)

EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.

(31)

Prilagojeno po razpredelnici 3.8 v dokumentu EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.

(32)

Evropska agencija za okolje (2015), „Marine Protected Areas in Europe's Seas – An overview and reflections on the way forward“.

(33)

Prilagojeno po razpredelnici 3.4 v dokumentu EEA (2015), „Spatial Analysis of Marine Protected Areas in Europe's Seas“.