21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/1

1.1

V tem mnenju želi Odbor ponazoriti, da je partnerstvo s civilno družbo pri izvajanju strategije za regijo Baltskega morja mogoče učinkovito okrepiti z uporabo partnerskega načela, kot ga določa kodeks dobre prakse v okviru partnerstva, ki ga je pripravila Evropska komisija.

1.2

Kodeks so podprli Evropski parlament, Odbor regij in EESO, Svet pa še ne, kar je za zagovornike partnerskega načela precejšnja ovira.

1.3

EESO se zaveda, da je v baltskih državah članicah premalo politične podpore za kodeks in da je treba kulturo partnerstva okrepiti.

1.4

EESO priporoča, da se v strategijo za regijo Baltskega morja neformalno vključi proces, opisan v kodeksu dobre prakse, ter da se ga redno uporablja pri razvijanju in izvajanju strategije.

1.5

V tej regiji je na voljo dovolj organizacijskih izkušenj in znanja, na podlagi katerih se lahko izvaja okrepljeno spremljanje, predvideno v kodeksu.

1.6

V baltski regiji bi se lahko po zgledu strategije za Podonavje ustanovil forum baltske civilne družbe. EESO je imel pomembno vlogo pri ustanavljanju foruma podonavske civilne družbe in je pripravljen, da tudi za Baltik prevzame naloge koordinatorja.

2.1

Zasnova makroregije se je prvič pojavila v besednjaku EU leta 2007 v okviru politične razprave o ustreznih oblikah teritorialnega upravljanja. Sledilo je sprejetje strategij za makroregionalno sodelovanje za regijo Baltskega morja leta 2009 in Podonavje leta 2011.

2.2

Strategija za regijo Baltskega morja je bila prva oblika sodelovanja na makroregionalni ravni in prvotno načrtovana kot poskus novega modela regionalnega sodelovanja. Strategija temelji na preprostem spoznanju, da je mogoče resne probleme, kot so pomorska varnost, onesnaževanje okolja in dostopnost, v regiji, kakršna je Baltik, reševati in odpraviti samo z učinkovitim sodelovanjem. Točna geografska omejitev makroregije je lahko odvisna od opredelitve in vrste problema, ki se ga je treba lotiti. Nekdanji komisar za regionalno politiko je to strnil z besedami, da se makroregionalna strategija opredeli na podlagi izzivov in čeznacionalnih priložnosti, ki zahtevajo skupno ukrepanje.

2.3

Strategija za regijo Baltskega morja določa tri glavne cilje: zaščita morja, povezava regije in večja blaginja. Za njihovo uresničitev so se države članice in Komisija dogovorile o akcijskem načrtu s 15 prednostnimi področji in približno 80 različnimi vodilnimi projekti.

2.4

Strategija temelji na že vzpostavljenem sodelovanju v regiji in se uporablja že štiri leta. V tem času je spodbudila tesno sodelovanje med udeleženimi državami in regijami. Pri usklajevanju ukrepov nacionalnih in regionalnih oblasti za izboljšanje pomorske varnosti in zmanjšanje evtrofokacije v Baltiku je bilo uporabljeno načelo upravljanja na več ravneh. EU od uvedbe strategije leta 2009 v njenem okviru organizira forume civilne družbe.

2.5

Izvajanje strategije ni negativno vplivalo na gospodarsko uspešnost regije, ki je leta 2010 okrevala hitreje kot drugi deli Evrope ter v celem letu 2011 beležila zanesljivo rast. Leta 2012 se je ta sicer upočasnila, vendar je s stopnjo 1,5 % še vedno bistveno nad povprečjem EU. Obeti za leto 2013 so skromni, vendar pa naj bi regija po podatkih baltskega foruma za razvoj še vedno prekašala evropske partnerje.

3.1

EESO že dolgo zavzema stališče, da je resnično partnerstvo nujno za vsesplošni uspeh kohezijske politike EU. Je sredstvo za dosego trajnostnega gospodarskega in družbenega razvoja. Vključeno je v mehanizem za izvajanje kohezijske politike in formalno določeno v členu 11 uredbe o skupnih določbah.

3.2

Razlaga člena 11 v državah članicah je problematična, saj je načelo partnerstva v nekaterih zgolj črka na papirju, druge pa ga v celoti izvajajo. Komisija je aprila 2012 pripravila predlog kodeksa dobre prakse v okviru partnerstva pri izvajanju skupnega strateškega okvira, s čimer je poskušala vzpostaviti formalen mehanizem za učinkovito sodelovanje vseh akterjev v kohezijski politiki.

3.3

Kodeks dobre prakse v okviru partnerstva, ki ga predlaga Komisija, določa minimalne zahteve za kakovostno partnerstvo pri uporabi skladov, ob tem pa državam članicam zagotavlja zadostno prožnost pri izbiri načina organizacije sodelovanja različnih partnerjev. Evropski kodeks določa, da lahko javne oblasti, ekonomski in socialni parterji ter organi, ki zastopajo civilno družbo, na svojem področju pristojnosti ustanovijo platforme ali krovne organizacije za lažje vključevanje v partnerstvo. Imenujejo lahko predstavnika, ki v partnerstvu zastopa stališča platforme ali krovne organizacije. Pri imenovanju predstavnika naj bi partnerji upoštevali naslednja načela: znanje, zmožnost aktivnega sodelovanja in zastopanje na ustrezni ravni.

3.4

Evropski parlament, EESO in Odbor regij so podprli predloge Komisije, Evropski svet pa je kodeks dobre prakse črtal iz splošnih predlogov Komisije. Takšna neodločena situacija je obžalovanja vredna in zahteva skupno ukrepanje vseh zagovornikov načela partnerstva, če naj bi jo odpravili.

3.5

V kodeksu so določene tri kategorije, ki so lahko partnerji v okviru kohezijske politike:

3.6

Poleg tega kodeks določa načela za vključevanje različnih kategorij partnerjev v pripravo programov ter informacije o njihovem vključevanju, ki jim jih je treba dati na voljo v različnih fazah izvajanja. Po besedah Komisije je treba partnerje vključiti v:

3.7

Pri pripravi programov je treba partnerje vključiti v:

3.7.1

Kodeks vsebuje tudi podrobna načela, na katerih naj bi temeljila pravila za članstvo v partnerstvih in odborih za spremljanje ter za njihovo upravljanje.

3.7.2

Da bi številne manjše nevladne in druge organizacije civilne družbe lahko učinkovito sodelovale v novem partnerskem procesu, bi bilo treba razmisliti o tem, da se jih v ta namen ustrezno tehnično in finančno podpre.

3.8

Čeprav je bila strategija za regijo Baltskega morja rezultat obsežnega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi, ki do takrat v takšnem obsegu še ni bilo izvedeno, pa je mogoče ugotoviti, da se načelo partnerstva, kot je opisano v kodeksu dobre prakse, v regiji tako rekoč ne uporablja. V nekaterih državah članicah je treba šele doseči politično soglasje z načelom partnerstva.

3.9

V regiji Baltskega morja uspešno deluje več organov in organizacij, v katerih so obsežno zastopani akterji civilne družbe. Ti bi bili lahko temelj baltskega partnerstva ali krovne organizacije, kot je predvidena v kodeksu dobre prakse. Podvajanje tistega, kar že obstaja, ni potrebno.

3.10

Glede sodelovanja z Rusijo bi lahko bil novi partnerski pristop članic Sveta baltskih držav (CBSS) za zgled, podobno kot je strategija za regijo Baltskega morja vplivala na novo strategijo za Severozahodno zvezno okrožje Rusije.

3.11

Široka podpora kodeksa bi pomagala znova spodbuditi tudi podporo zainteresiranih strani strategiji za regijo Baltskega morja, celo v teh zelo težkih časih in v prihodnjih letih. Strategija za to regijo je bila poskus makroregionalnega sodelovanja; tudi izvajanje načela partnerstva bi lahko prvič preskušali v tej regiji.

3.12

V prilogi je soglasje o partnerstvu in upravljanju na več ravneh, kot sta ga dosegla Svet in Evropski parlament in ki bi bil lahko podlaga za delegirani akt, s katerim bi stopil v veljavo spremenjeni kodeks dobre prakse v okviru partnerstva.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/6

1.1

Vprašanja zaposlenosti žensk ne bi smeli več obravnavati kot še eno razpravo o enakosti spolov, ampak kot ekonomsko nujnost za ustvarjanje blaginje in delovnih mest v Evropski uniji. To je družbena nujnost, da bi se lahko soočili z demografskimi, socialnimi in okoljskimi izzivi ter zagotovili trajnostno rast.

1.2

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk je že veliko prispevalo k rasti v zadnjih 50 letih. Da pa bi izkoristili celoten potencial prispevka žensk k rasti, je treba na ravni EU in na nacionalnih ravneh izvajati bolj usmerjene ukrepe. Kljub temu je pomembno zagotoviti, da so takšni ukrepi celoviti in se ne nanašajo samo na najbolj očitne ekonomske ovire, temveč tudi na področja, kot so davčni sistemi, sistemi socialnih prejemkov in pokojninski sistemi, delavske pravice, sprejemanje odločitev, podjetništvo, izobraževanje, stereotipe in nasilje. Jasno je tudi, da morajo tako ženske kot moški prevzeti svojo vlogo, če želimo najti rešitve za takšna večplastna vprašanja. Ženske in moški bi morali biti tudi vključeni v dialog in sodelovanje med ustreznimi udeleženimi stranmi ter uporabo uspešnih praks.

1.3

Poleg posebnih priporočil v nadaljevanju in v celotnem besedilu so ključni pogoji za doseganje večje udeleženosti žensk pri zaposlovanju in prispevku k rasti naslednji:

2.1

Odbor je trdno prepričan, da sama gospodarska rast ni več dovolj, da bi zagotovili resničen napredek družb, razen če je vključujoča in trajnostna. Enakost spolov tako postaja pomemben pogoj za uresničitev takšnega napredka. Obenem merjenje BDP ne bi smelo več temeljiti izključno na paradigmi proizvodnje in potrošnje, temveč bi moralo vključevati kazalnike, kot so dobro počutje in trajnost (v gospodarskem, socialnem in okoljskem smislu), da bi dosegli "bolj uravnoteženo politiko" (3).

2.2

Enakost spolov se pogosto obravnava kot omejitev ali strošek. Treba je priznati stroške neenakosti, pozitiven gospodarski prispevek enakosti spolov pa kot naložbo in produktiven dejavnik.

2.3

Ciljev strategije Evropa 2020 – zlasti povečanja stopnje zaposlenosti v starostni skupini od 20 do 64 let na 75 % do leta 2020 in zmanjšanja števila ljudi, ki živijo v revščini ali jih ogroža revščina, za vsaj 20 milijonov – ni mogoče doseči brez okrepljenega vključevanja žensk v trg dela in javno življenje. Poleg tega bi lahko pri povečanju stopnje zaposlenosti moških in žensk na enotno raven pričakovali povečanje BDP na prebivalca za približno 12 % do leta 2030 (4).

2.4

Zaradi upadanja delovno sposobnega prebivalstva (5) Evropa ne bo dosegla želene rasti brez povečanja potenciala žensk na trgu dela. V letu 2012 je bila stopnja zaposlenosti moških (v starostni skupini od 20 do 64 let) 74,6-odstotna, stopnja zaposlenosti žensk pa le 62,4-odstotna. Če zaposlenost izrazimo v ekvivalentu polnega delovnega časa, je položaj še slabši, saj trenutna stopnja zaposlenosti žensk ustreza 53,5 % stopnje zaposlenosti s polnim delovnim časom (6).

2.5

Povečanje stopnje zaposlenosti žensk je že veliko prispevalo k rasti v zadnjih 50 letih. Kljub temu pa je treba opozoriti, da se neplačano družinsko delo žensk ne upošteva kot prispevek h gospodarstvu. Ustvarjanje delovnih mest za zagotavljanje storitev za družine bi prispevalo k preoblikovanju te nevidne oblike dela v plačano delo in bi ustvarjalo davčne dohodke, prispevke za pokojnine itd.

2.6

EESO opozarja na dejstvo, da ženske, ki niso zaposlene, niso vedno zajete v statistiko in niso zabeležene kot brezposelne. Vendar so dejansko neizkoriščen potencial. Zmanjševanje zaposlenosti žensk se ne odraža neposredno kot nezaposlenost, temveč kot neaktivnost ali delo na črno, saj je zaradi "odvračilnega učinka", ki ga ima na ženske brezposelnost, ponudba ženske delovne sile manjša. Tako statistični podatki na nacionalni in evropski ravni ne morejo kazati dejanskega stanja. EESO poziva, naj bodo statistični podatki o zaposlenosti žensk, ki se zbirajo in obdelujejo na evropski ravni, bolj razčlenjeni po sektorjih zasebnih storitev.

2.7

EESO ugotavlja, da bi bilo treba v letnem pregledu rasti določiti cilje na področju zaposlovanja žensk (7), saj lahko usmerjeni ukrepi odpravljajo razlike med spoloma, spodbujajo vključevanje in tako znatno povečajo potencial rasti gospodarstva EU (8). Takšni ukrepi – med drugim, ne pa izključno, opravljanje storitev oskrbe za vzdrževane družinske člane in odstranjevanje finančnih ovir, ki odvračajo od dejavnosti prejemnike drugega dohodka v družini – so bistvenega pomena za povečanje udeležbe žensk na trgu dela. Države članice bi morale uporabljati takšne ukrepe za izboljšanje zaposljivosti ter podporo dostopu do delovnih mest in vračanju na delo.

2.8

Strogi varčevalni ukrepi vodijo v zmanjšanje javnega sektorja in storitev. Za ženske je bolj verjetno, da izgubijo delo, saj tvorijo večino delavcev v javnem sektorju. Skupine, katerih življenjska raven je zaradi krčenja javnih služb najbolj prizadeta, so starši samohranilci, med katerimi so tudi povečini ženske. Hkrati so ženske v večini med tistimi, ki zagotavljajo brezplačno oskrbo, zato bodo najverjetneje one rešilna bilka, ko bo prišlo do krčenja storitev socialnega varstva (9). Komisija bi morala pripraviti celovito študijo o vplivu varčevalnih ukrepov na enake možnosti, da bi predvidela boljše rešitve, in tudi opraviti raziskavo o vplivu varčevalnih ukrepov na obseg in kakovost zaposlenosti žensk tako v javnem sektorju kot tudi v sektorju zasebnih storitev.

2.9

Treba je omeniti, da se oblikovalci politik EU osredotočajo na splošno zaposljivost, vendar ne opredeljujejo ukrepov za vključevanje potenciala ekonomsko neaktivnih žensk, ki bi lahko precej prispevale k rasti EU.

2.10

EESO priporoča dodeljevanje sredstev EU na način, ki bolj upošteva vidik spola, ter spodbuja institucije EU in države članice, naj izvajajo priporočila, navedena v oceni Evropskega socialnega sklada v podporo enakosti spolov (10).

3.1

Povečanje stopnje izobrazbe je k rasti BDP v državah EU od leta 1960 do 2008 prispevalo približno 50 %. Približno polovica tega povečanja je odraz izboljšanja izobrazbene ravni žensk (11).

3.2

Poročila EIGE (12) in OECD kažejo, da imajo ženske v primerjavi z moškimi iz različnih razlogov na voljo manj zaposlitvenih možnosti. Prejemajo nižje plače za enako delo, čeprav imajo danes v večini držav EU višjo stopnjo izobrazbe kot moški.

3.3

Sistemske razlike med spoloma (13) pri izbiri predmetov preprečujejo gospodarstvom, da bi v celoti izkoriščala njihove talente, ter zato pomenijo napačno dodeljevanje človeškega kapitala in izgubo pri možni inovativnosti in gospodarski rasti. Institucije EU in države članice bi se morale razlik med spoloma v izobraževanju lotevati s spodbujanjem spreminjanja odnosa med učenci, učitelji, starši in širšo družbo. Delovati bi bilo treba že zgodaj v šolskem življenju, preden se ustalijo stereotipne predstave in odnosi glede tega, po čem se odlikujejo in kaj radi počnejo fantje in dekleta.

3.4

Odbor priporoča, naj se namenja posebna pozornost pobudam in projektom, financiranim z instrumenti EU (financiranje ESS, programi vseživljenjskega učenja itd.). Te instrumente bi lahko uporabili za izboljšanje možnosti žensk, ki se želijo ponovno usposobiti in pridobiti dostop do zaposlitve, in/ali za razvoj poklicnih poti žensk.

4.1

Večina držav članic EU se sooča z dvojnim problemom staranja prebivalstva in nizkih stopenj rodnosti. Ta dejavnika pomenita, da se bo v prihodnjih 20 letih, če bodo stopnje udeležbe moške in ženske delovne sile ostale nespremenjene, delež aktivnega prebivalstva zmanjšal (14).

4.2

V evropskih družbah je treba trajnostno spremeniti prevladujoče neenakosti spolov. Podpiranje boljše uravnoteženosti poklicnega in družinskega življenja pri moških je pomemben korak za doseganje bolj enakomerne porazdelitve plačanega in neplačanega dela med ženskami in moškimi. Enakopravnejše delitve starševskega dopusta med obema staršema bi zmanjšale ovire za delodajalce, da zaposlujejo ženske v rodni dobi.

4.3

Spremembe v povpraševanju po delovni sili – na primer s pojavom novih proizvodnih metod in različnih delovnih pogojev, še zlasti pa s prehajanjem s proizvodnje in kmetijstva na storitve – so pomembna gonila za povečevanje udeležbe žensk na trgu dela in povečujejo povpraševanje po delavkah.

4.4

Delo s krajšim delovnim časom je resda spodbudilo več žensk, da so se odločile za zaposlitev, vendar lahko delo s krajšim delovnim časom na dolgi rok zmanjša možnosti za usposabljanje, poklicno napredovanje, vpliva na pokojninske pravice upokojencev in povečuje tveganje revščine tako kratkoročno kot tudi v starosti. To je posebej očitno pri "neprostovoljnem" delu s krajšim delovnim časom, ki se je v zadnjih letih povečalo (15), saj je – kot eden od odgovorov na krizo – delovno razmerje s krajšim delovnim časom takoj ponujeno ženskam, ki so ga primorane sprejeti, ker glede delovnega razmerja nimajo druge izbire ali pa ker nočejo izgubiti delovnega mesta. Pozornost velja nameniti velikemu neravnovesju med deležema žensk in moških, zaposlenih s krajšim delovnim časom (31,6 % oziroma 8 %). Treba bi bilo odstraniti vsakršne morebitne ovire za prehod z dela s krajšim delovnim časom na delo s polnim delovnim časom.

4.5

Odbor opozarja, da so ukrepi, ki spodbujajo gospodinjstva z dvema prejemnikoma dohodkov in zaposlenim odraslim pomagajo pri izpolnjevanju njihovih družinskih obveznosti, pomembni dejavniki za povečanje udeležbe žensk na trgu dela. Pomembno vlogo ima tudi ustrezna kombinacija podpore v denarju in v naravi.

4.6

Višje stopnje obdavčitve drugega prejemnika dohodkov v družini lahko zmanjšajo udeležbo žensk na trgu dela, saj ženske odvračajo od opravljanja poklicne dejavnosti (16). Zato je treba sisteme davčnih in socialnih prejemkov prilagoditi, da ne bi odvračali drugega prejemnika dohodkov v družini.

4.7

Posebno pozornost je treba nameniti neformalnim, negotovim zaposlitvam, vključno z navideznimi samozaposlitvami. Ženske so pri tem bolj prizadete kot moške, zaradi česar so bolj izpostavljene izkoriščanju. Države članice EU bi morale brez odlašanja ratificirati konvencijo št. 189 Mednarodne organizacije dela (17), ki določa delovne standarde za delavce, ki delajo na domu.

5.1

EESO poziva oblikovalce politik, naj zmanjšajo neenakosti spolov z odpravo razlik v plačah med spoloma (ki v povprečju znašajo 16,2 %), saj bo enako plačilo prineslo koristi ne le ženskam, temveč celotni družbi. V skladu z oceno evropske dodane vrednosti se z zmanjšanjem razlike v plačilu med spoloma za odstotno točko poveča gospodarska rast za 0,1 % (18).

5.2

EESO izraža tudi zaskrbljenost zaradi izredno velikih razlik med spoloma pri pokojninah – v povprečju znašajo v EU-27 39 % (19) –, kar je več kot dvakratna razlika v plačah med spoloma. Še posebej vznemirljivo je, da ta problem ne vzbuja pozornosti. Ne samo, da v večini držav EU obstajajo velike razlike, temveč so te tudi pretežno zapletene, saj so odvisne od zgodovine zaposlovanja (zlasti razlike v plačah, urah in letih dela), od pokojninskih sistemov in zlasti od vpliva dohodkov v času zaposlenosti na pokojninske ugodnosti in na to, v kolikšni meri pokojninski sistemi ponujajo nadomestila za prekinitve zaposlenosti zaradi skrbi za otroke ali vzdrževane sorodnike.

5.3

EESO zato meni, da bi tako odprava razlik v plačilu med spoloma in upoštevanje "družinskega časa" – oskrbe otrok in starejših, pomoči družinskemu članu ob kratkotrajni in/ali dolgotrajni bolezni itd. – v sisteme zbiranja pokojninskih sredstev za moške in ženske (ob hkratnem zagotavljanju možnosti, da zaposleni za nudenje nege in pomoči pridobijo družinski dopust) zmanjšala razliko med spoloma pri pokojninah (20).

6.1

V eni nedavnih raziskav OECD (21) je poudarjeno, da so razlike med spoloma v podjetništvu velike in da so navzoče v najrazličnejših razsežnostih, med drugim s subjektivnimi preferencami glede podjetništva, velikosti podjetja in finančne uspešnosti ter dostopa do finančnega kapitala in njegove uporabe. Podjetnice zasledujejo poleg čim večjega dobička še druge cilje, in njihovi širši ukrepi za doseganje uspešnosti izpostavljajo njihov prispevek k družbenemu in gospodarskemu razvoju.

6.2

Odbor meni, da pomoč ženskam pri ustanavljanju podjetij in spodbujanje rasti obstoječih podjetij lahko prispevata (22) k večjemu ustvarjanju delovnih mest, večji inovativnosti, močnejši konkurenčnosti in gospodarski rasti ter zmanjševanju socialne izključenosti. Potrebni so učinkoviti ukrepi, da bi izkoristili celoten potencial podjetij za trajnostno gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest v Evropi, še posebej po krizi.

6.3

EESO je že predlagal, da bi bilo treba za spodbujanje ženskega podjetništva na ravni EU storiti naslednje (23):

7.1

Mednarodne raziskave (24) potrjujejo, da ženske na vodilnih položajih pozitivno vplivajo na finančno uspešnost podjetij, kulturo podjetij, način vodenja in odpornost na krizo. Ženske manj pogosto tvegajo in dajejo prednost trajnostnemu razvoju, vendar so ovire za doseganje enakosti spolov pri odločanju veliko globlje, kot se odprto priznava.

7.2

EESO upa, da bodo vsi javni in zasebni organi odločanja v duhu samoregulacije sprejeli minimalni standard za enakopravno sodelovanje pri odločanju. Podjetja, ki kotirajo na borzi, in vsi organi javnega sektorja bi morali spodbujati transparentne postopke za uporabo in imenovanja ter kulturo vključevanja in svobodne izbire. Vendar brez pripravljenosti moških in žensk za ukrepanje ne bo mogoče nikoli doseči prav veliko.

7.3

EESO priporoča, naj oblikovalci politike in podjetja pregledajo naslednja vprašanja, da se zagotovi doseganje enake zastopanosti spolov v vseh organih odločanja:

7.4

Za izvajanje strategije za enakost moških in žensk (2010–2015) (25) EESO spodbuja enako zastopanost moških in žensk v javnem življenju in zlasti v politiki, saj sedanja premajhna zastopanost omejuje pravice žensk do udeležbe (26). Institucije EU in države članice ter organizacije socialnih partnerjev bi morale biti zgled in uvajati cilje glede enakosti spolov v svoje politične in upravne organe, zlasti na najvišjih ravneh.

8.1

Pomemben dejavnik, ki vpliva na udeležbo žensk na trgu dela, je dostop do celodnevnega otroškega varstva, še posebej za majhne otroke. Povečanja javne porabe na področju otroškega varstva so neposredno povezana s povečanjem zaposlitev žensk s polnim delovnim časom (27).

8.2

Zato je uresničevanje barcelonskih ciljev nuja. Vendar pa je glede na nedavno poročilo Komisije barcelonske cilje za otroke, mlajše od treh let, v letu 2010 doseglo le 10 držav članic. V istem letu je v kategoriji otrok med 3 leti in šoloobvezno starostjo doseglo cilj 90 % samo 11 držav članic (28).

8.3

Ker so države članice z najvišjimi stopnjami rodnosti obenem tiste, ki so naredile največ za izboljšanje ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem staršev ter imajo visoke stopnje zaposlenosti žensk (29), bi morale države članice zagotoviti bolj učinkovito, cenovno sprejemljivo, dostopno in kakovostno podporo za družine z otroki, in sicer z naslednjimi ukrepi (30):

9.1

Čeprav je izboljšanje izobraževalnih rezultatov deklic v zadnjih desetletjih povečalo možnosti za zaslužek žensk, odnos družbe do dela žensk ter razkorak med družinskimi vrednotami in enakostjo še naprej ostajata oviri za uravnoteženo zastopanost obeh spolov na trgu dela.

9.2

EESO je še posebej zaskrbljen zaradi diskriminacije žensk, ki so invalidke, migrantke ali pa pripadnice etničnih manjšin. V tem smislu poziva k hitremu izvajanju direktive o enakem obravnavanju (31).

9.3

Nasilje nad ženskami ni le neopravičljiv družbeni problem, temveč pomeni tudi visoke gospodarske stroške. Ocenjuje se, da nasilje nad ženskami v 47 državah članicah Sveta Evrope povzroča letni strošek najmanj 32 milijard EUR (32). Javni ukrepi za boj proti nasilju na podlagi spola so sicer pomembni, vendar se bo tradicionalna podoba o vlogi žensk v družbi spremenila šele, ko bodo ženske imele enakopraven dostop do oblasti.

9.4

Vloga medijske industrije je ključnega pomena za spodbujanje enakosti spolov. Mediji družbeno-kulturne vzorce in norme ne samo odražajo, ampak jih tudi ustvarjajo ter so močan akter pri oblikovanju javnega mnenja in kulture. Poleg tega prav medijske vsebine spodbujajo razumevanje kompleksnosti enakosti spolov pri vseh akterjih v družbi, tudi pri nosilcih političnih odločitev in javnosti, zato je nujno, da se odpravijo trdovratne neenakosti v obliki premajhne zastopanosti (zlasti na višjih ravneh), ovire za napredovanje in slabo plačilo (v primerjavi z moškimi) v medijskem sektorju (33).

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/11

1.1

EESO evropskim institucijam in t. i. odprti delovni skupini, ki je bila vzpostavljena 17. decembra 2012 na 67. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov, priporoča, naj uporabijo in pozovejo k uporabi metode predhodnega ocenjevanja gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkov tako v fazi opredeljevanja ciljev trajnostnega razvoja kot v okviru svetovnih pogajanj o ciljih, ki naj bi se splošno uporabljali, da bi zagotovili možnost izravnave ugodnih ali neugodnih razlik, ki lahko nastanejo ali morda obstajajo med posameznimi sektorji ali geografskimi območji in področji dejavnosti.

1.2

Prednostno bi bilo treba preprečiti krčenje proračuna za vse socialne programe, ki so bistveni za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, tako za programe na področju izobraževanja ali zdravja kot tudi programe, namenjene brezposelnim mladim.

1.3

EESO podpira zavezanost EU, da si bo prizadevala strategijo Evropa 2020 uresničiti v okviru evropskega semestra in s predložitvijo celovite socialne, gospodarske in okoljske strategije, pa tudi v okviru evropske strategije celostnega trajnostnega razvoja zagotovila vsebinsko smiselnost te strategije.

1.4

Predlaga, naj pri tem sodeluje evropska civilna družba z organizacijami civilne družbe, socialnimi partnerji, nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami.

1.5

Države članice in evropske institucije poziva, naj:

1.6

EESO spodbuja EU, naj:

2.1

Eden od najpomembnejših sklepov konference Rio+20 je bil, da se začne proces, ki naj bi privedel do določitve ciljev trajnostnega razvoja. Ta proces se je začel januarja 2013 z ustanovitvijo medvladne odprte delovne skupine, ki je dobila nalogo, da med septembrom 2013 in septembrom 2014 predloži poročilo in predlog za generalno skupščino ZN. V skladu s sklepnim dokumentom konference Rio+20 je treba ta proces uskladiti z dejavnostmi v zvezi s programom za razvoj po letu 2015.

2.2

To mnenje je treba obravnavati v povezavi z mnenjem strokovne skupine NAT na lastno pobudo o zelenem gospodarstvu – spodbujanje trajnostnega razvoja v Evropi  (1), ki ga je EESO sprejel junija 2013, in mnenjem strokovne skupine REX o sporočilu Komisije Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta  (2). Z vidika evropskega trajnostnega razvoja je treba ohraniti in utrditi evropski socialni model, ki je neločljivo povezan z uspešnim prehodom na zeleno gospodarstvo. Čakanje na mednarodni sporazum o določitvi ciljev trajnostnega razvoja ne sme biti izgovor za to, da industrijske države spremenijo ali zmanjšajo zaveze, sprejete v okviru politike razvojne pomoči in sodelovanja.

2.3

Komisija je v zaprosilu za to raziskovalno mnenje vzpostavila povezavo med cilji trajnostnega razvoja, vključujočim zelenim gospodarstvom in izkoreninjenjem revščine. Odbor je pozvala, naj ugotovi, kako bi v prihodnji okvir univerzalnih ciljev trajnostnega razvoja uspešno vključili gospodarsko, okoljsko in socialno razsežnost. V zvezi s tem je izrazila željo, da se v razpravi upoštevajo tudi stališča mednarodnih partnerjev EESO.

2.4

Na dveh sejah opazovalne skupine EESO za trajnostni razvoj je bilo opravljeno posvetovanje s predstavniki glavnih skupin (t. i. Major Groups), ki jih je na konferenci Rio+20 priznala OZN.

2.5

Organizacija Združenih narodov je vzpostavila skupino predstavnikov vlad na visoki ravni, ki naj bi prvo poročilo predložila septembra 2013, generalni podsekretar OZN in izvršni direktor programa Združenih narodov za okolje Achim Steiner pa je 14. maja članom EESO in drugim predstavnikom civilne družbe spregovoril na temo Pospeševanje razvoja po konferenci Rio+20. Izpostavil je potrebo po popolnoma vključujočem posvetovanju o ciljih trajnostnega razvoja, pri katerem bi morali sodelovati vlade, civilna družba in zasebni sektor. Svoje izkušnje pri delu odprte delovne skupine je predstavila tudi Kitty van der Heijden, ambasadorka Nizozemske na področju trajnostnega razvoja in članica te delovne skupine ZN.

—

temeljiti morajo na agendi 21 in izvedbenem načrtu iz Johannesburga;

—

upoštevati je treba predhodno sprejete zaveze;

—

nanašati se morajo predvsem na prednostna področja za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja v skladu s sklepnim dokumentom;

—

v okviru ciljev je treba zagotoviti ravnovesje med tremi razsežnostmi trajnostnega razvoja in njihovo medsebojno povezanost;

—

cilji morajo biti v skladu s programom Organizacije združenih narodov za razvoj po letu 2015 in jih je treba vključiti v ta program;

—

pri določitvi teh ciljev se ne sme pozabiti na uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja;

—

po potrebi je treba predvideti dejavno sodelovanje vseh zainteresiranih strani v procesu.

3.3.1

Po mnenju organizacije Oxfam International (Oxfam, Post-2015 Development Goals: Oxfam International Position, januar 2013), na primer, bi bilo treba v okviru za obdobje po letu 2015 to vizijo podpreti, določiti ustrezne cilje in podrobno opredeliti nadaljnje ukrepe za uresničitev teh ciljev. Da bi zagotovili blaginjo za vse in hkrati upoštevali zmogljivosti planeta, je treba uvesti bistvene spremembe na področju gospodarskega, družbenega in političnega razvoja.

3.3.2

Ta nevladna organizacija je ugotovila, da iz razprav v zvezi z obdobjem po letu 2015 ni jasno razvidno, kakšno vlogo mora imeti okvir in kako se lahko z njim dejansko spremeni položaj ljudi, ki živijo v revščini. Bistveno je doseči soglasje glede načina izpolnitve ciljev, da jih bo mogoče natančno opredeliti. Ti cilji morajo biti usmerjeni v spodbujanje politične volje in javnih pobud za izkoreninjenje revščine in neenakosti ter za zaščito planeta. Zato morajo:

3.4.1

Trajno oživitev realnega gospodarstva bi bilo mogoče doseči predvsem na podlagi modela proizvodnje, bolj gospodarne z viri. Evropa mora podpreti celovitejši in ambicioznejši evropski politični okvir na področju podnebja za uresničitev širših podnebnih ciljev do leta 2050, hkrati pa mora podpreti tudi svojo industrijsko bazo ter z njo povezane sektorje in zmogljivosti.

3.4.2

Glavni izziv je ugotoviti, kako doseči cilj prehoda na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri, in kako ta prehod izvesti. Glavni poudarek bi moral biti na dveh področjih: na industrijski politiki za vzpostavitev okolju prijaznega gospodarstva, ki ohranja svojo industrijsko bazo, in na možnosti zaposlovanja v tem okviru (Béla Galgóczi, Greening industries and creating jobs, Evropski sindikalni inštitut, 2012).

3.4.3

Industrija ima bistveno vlogo na področju raziskav in razvoja, trgovinskih izmenjav in v manjši meri tudi na področju naložb. Ključnega pomena je, da se spodbudi nizkoogljični razvoj, ki prispeva k izboljšanju energetske učinkovitosti, večjemu pomenu trajne zaposlitve in varstvu zdravja.

3.4.4

Evropa beleži eno najbolj nizkih ravni rasti v svoji zgodovini po letu 1929, vendar pa je za uresničitev prihodnjih ciljev trajnostnega in dolgoročnega razvoja treba zagotoviti dva ključna vidika: 1) nizko raven emisij CO2 in 2) demokracijo.

3.4.5

Naloga EU je, da svoja prizadevanja še naprej usmerja v raziskave in razvoj, da se ustvari potrebno število delovnih mest za delovno aktivno prebivalstvo, hkrati pa se upoštevajo prihodnje razvojne potrebe, ki nastajajo zaradi večje stopnje rasti na drugih celinah, in sicer na različnih področjih, kot so storitve, izobraževanje, zdravje, okolje, promet, energija, stanovanja, razvoj mest, kmetijstvo, prehrana itd.

3.5.1

Mednarodni denarni sklad je priznal, da so bili varčevalni ukrepi bolj radikalni, kot je bilo prvotno mišljeno. Nauk tega mora biti, da je treba odmerek zmanjšati. Treba bi bilo preprečiti krčenje proračuna za vse bistvene socialne programe, tako za programe na področju izobraževanja ali zdravja kot tudi za programe, namenjene brezposelnim mladim. Zaradi mednarodne finančne krize imajo države članice EU veliko potrebo po financiranju, vendar pa refinanciranje realnega gospodarstva v sporazumu Evropskega sveta o večletnem finančnem okviru EU ni ustrezno obravnavano. Ukrepi, ki jih je predlagala trojka Svetovne banke, MDS in Sveta EU, ne omogočajo oblikovanja pogojev, potrebnih za oživitev gospodarstva na podlagi trajnostne in dolgoročne rasti.

3.5.2

Pametne socialne politike, kot so programi, ki brezposelnim pomagajo pri iskanju zaposlitve, ali sistemi, ki socialno varnost zagotavljajo tudi najbolj ranljivim skupinam naše družbe, ni mogoče obravnavati zgolj kot strošek, ampak kot naložbo za prihodnost.

3.5.3

Še posebej močno so krizo občutili mladi v euroobmočju; stopnja brezposelnosti mladih je 22-odstotna, v nekaterih državah, npr. v Španiji ali Grčiji, pa je celo višja od 50 %. Leta 2010 je delež mladih, starih od 15 do 24 let, zaposlenih za določen čas, presegel 50 % in dosegel skoraj 70 %(Eurofund, Tretja evropska raziskava o kakovosti življenja, 2012).

3.5.4

Prebivalstvo je povsod plačalo visoko ceno za odpravo katastrofalnih posledic dokazano neodgovornih praks finančnega sektorja.

3.5.5

EU mora dati več vsebine socialni razsežnosti, zlasti socialnemu dialogu, kot je bilo predvideno v načrtu za dokončno vzpostavitev evropske ekonomske in monetarne unije. Državam članicam bi morala pomagati vzpostaviti sisteme jamstva za mlade, izboljšati diverzifikacijo industrije in industrijske inovacije, povečati učinkovitost storitev trga dela, spodbuditi ustvarjanje delovnih mest in okrepiti socialne naložbe (ILO, Guy Ryder, Jobs, social inclusion and growth should top EU agenda, 14. februar 2013).

4.1

Že iz prvih posvetovanj v organizaciji EESO je razvidno, da razmerje med prispevki civilne družbe, zbranimi na ravni EU, in prispevki, zbranimi na ravni ZN v okviru neposrednega posvetovanja, ni naletelo na razumevanje in ni zagotovilo preglednosti, česar si upravičeno želijo evropski državljani. Prispevki predstavniških organizacij civilne družbe so obravnavani enako kot prispevki skupin, ki zagovarjajo zasebne interese, in na isti ravni kot prispevki vlad v časovnem okviru, ki ne pušča veliko manevrskega prostora za organizacijo razprav ob upoštevanju neodvisnosti organizacij in avtonomnosti socialnega dialoga. Poleg tega se je v okviru spremljanja dela konference Rio+20 in dela t. i. odprte delovne skupine ustvaril vtis, da se spodbuja uporaba vnaprej določenega pristopa, kot da je vse že odločeno drugje.

4.2

Na srečo se je EU odločila, da celoten pristop izvede v okviru okolju prijazne strategije Evropa 2020 in evropskega semestra, da se zagotovi usklajen evropski prispevek, s čimer bo Evropa zagotovila enotno izvajanje in zagovarjala enotno stališče na svetovni ravni.

4.3

Zdaj je pomembno, da se vprašanja v zvezi s trajnostnim razvojem vključijo v najpomembnejša področja politike; to sta trenutno strategija Evropa 2020 in evropski semester, glavni element za upravljanje strategije.

EESO se z velikim zanimanjem seznanja z izjavami Komisije in Sveta, da se bodo sklepi in postopki, dogovorjeni na konferenci Rio+20, v Evropski uniji izvajali in razvijali v okviru strategije Evropa 2020. EESO bo zelo pozorno spremljal, kako se bo to dejansko upoštevalo (Svet Evropske unije, Konferenca Rio+20: izid konference Združenih narodov o trajnostnem razvoju in nadaljnje ukrepanje – sklepi Sveta, 25. oktober 2012, 15477/12).

4.4

EESO z velikim zanimanjem spremlja širjenje kroga akterjev, ki sodelujejo v procesu evropskega semestra. Generalni direktorat za okolje letos pri tem sodeluje bolj aktivno kot kdaj koli prej; Svet za okolje je decembra lani prvič razpravljal o letnem pregledu rasti. EESO bo k temu prispeval tako, da bo civilni družbi omogočil, da v tem procesu predstavi svoja stališča v zvezi s trajnostnim razvojem tako v okviru nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov, nekateri od njih imajo namreč zdaj posebne pristojnosti na tem področju, kot tudi v okviru nacionalnih svetov za trajnostni razvoj.

4.5

Odbor glede letnega pregleda rasti ugotavlja, da ni zagotovljena dovolj jasna povezava med različnimi vrstami krize, tj. finančno, gospodarsko, socialno, pa tudi okoljsko krizo, poleg tega se tudi ne zavedamo dovolj, da je nujno treba znatno pospešiti izvajanje okolju prijaznejših ukrepov in preoblikovati naše celotno gospodarstvo, in to ne le kljub krizi, temveč tudi in predvsem zaradi nje. Jasno je, da tako ne gre več naprej.

4.6

Evropska unija mora v okviru letnega pregleda rasti zagovarjati enotno stališče. EU ne more sodelovati pri svetovnih pogajanjih za spodbujanje okolju prijaznega gospodarstva, hkrati pa to vprašanje zanemarjati v najpomembnejših dokumentih na področju gospodarske politike.

4.7

V tem okviru je nekoliko nenavadno tudi, da ni opredeljen ustrezen koncept rasti. Kako lahko ima EU vodilno vlogo v mednarodni razpravi o kazalnikih, ki presegajo BDP, hkrati pa v svojem pregledu rasti omenja izključno BDP? Res je, da se v dokumentih obravnavajo socialni problemi, vendar pa se neposredno ne omenja cilj živeti dobro glede na omejitve našega planeta (ki je tudi naslov sedmega okoljskega akcijskega programa).

4.8

Na srečo so na voljo številni prispevki za usmerjanje razprave o koristnosti oblikovanja dodatnih kazalnikov, ki se mora zdaj osredotočiti na izvajanje, ki temelji na enakopravnem dialogu med institucionalnimi akterji in predstavniki civilne družbe na podlagi sodelovanja vseh zainteresiranih strani v procesu odločanja.

4.9

EESO ugotavlja, da sta odprava subvencij, škodljivih za okolje, in uvedba okoljskega davka posebna elementa v okviru letnega pregleda rasti in priporočil za posamezne države članice ter da so letos v teh dokumentih obravnavana vprašanja v zvezi z ravnanjem z odpadki in odpadno vodo, pa tudi v zvezi z izboljšanjem recikliranja.

5.1.1

Zmanjšanje revščine je povezano z zagotavljanjem enakosti in pravičnosti, to pa pomeni dostop do storitev, kot so zdravstvene storitve, izobraževanje in zaposlovanje. Pri oblikovanju razvojnih ciljev tisočletja je bil prevelik poudarek na donatorjih. V prihodnjem okviru je treba predvideti:

5.1.2

Zaradi časovnega okvira in usmerjenosti v rezultate je imelo osem razvojnih ciljev tisočletja velik učinek na politike na področju mednarodnega razvoja. Z osredotočenostjo na omejeno število merljivih ciljev so prispevali k povečanju razvojne pomoči in bolj učinkovitemu usmerjanju pomoči. Bolj ko se bližamo roku, določenemu za uresničitev ciljev, tj. letu 2015, pa postaja jasno, da bodo cilji imeli omejene rezultate; zabeleženi so bili tako uspehi kot neuspehi.

5.1.3

Cilji trajnostnega razvoja bodo morali dopolnjevati obstoječe razvojne cilje tisočletja. Med cilji trajnostnega razvoja in razvojnimi cilji tisočletja sta dve veliki razliki: cilji trajnostnega razvoja so globalni (v nasprotju z razvojnimi cilji tisočletja, ki se nanašajo v glavnem na jug) z razsežnostjo, ki presega metastandard zmanjševanja revščine (naravni viri, potrošnja, proizvodnja, energija, človekove pravice itd.).

5.1.4

Prihodnji dve leti bosta zelo pomembni za opredelitev prihodnjega programa za razvoj. Oba procesa, tj. revizija razvojnih ciljev tisočletja in formalizacija ciljev trajnostnega razvoja, bosta morala zagotavljati glavne smernice strukture trajnostnega razvoja po letu 2015.

To bi moralo vključevati horizontalno zagotavljanje proračunskih sredstev v javnih politikah za enakost spolov kot najpomembnejšega dejavnika boja proti revščini in neenakostim (4).

Pri tej zahtevni nalogi bi morali večji poudarek nameniti človekovim pravicam in sodelovanju organizacij civilne družbe pri sprejemanju odločitev, da se zagotovi pristop, ki se osredotoča na gospodarstvo in storitve kot sredstva za človekov razvoj (5).

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/16

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je treba prehransko varnost postaviti v središče politik Unije kot predpogoj za strategijo globalne stabilnosti.

1.2

V razpravi "hrana ali gorivo" se je Odbor sicer strinjal z EU, da je treba zmanjšati našo odvisnost od uvoza fosilnih goriv, vendar poziva Komisijo, naj prednostno obravnava vprašanja, kot so zanesljiva preskrba s hrano, zaščita zemljišč, konkurenčnost evropskega kmetijstva in raba zemljišč (1), ter pri tem vzpostavi tesno povezavo med zagotavljanjem prehranske varnosti in proizvodnjo bioenergije (2).

1.3

EESO meni, da mora prihodnost Evropske unije temeljiti na socialni, gospodarski in okoljski trajnosti ter da mora biti proizvodnja energije iz obnovljivih virov tesno povezana z doseganjem teh ciljev.

1.4

Odbor se strinja z odločitvijo Komisije, da v direktivi 98/70/ES in 2009/28/ES vključi zavezujoče določbe o spremembi rabe zemljišč, saj se sedanja biogoriva proizvajajo iz kmetijskih rastlin.

1.5

Odbor znova poudarja svoje stališče iz mnenja TEN/502 (3), v katerem nasprotuje odločitvi Komisije, da oceni posredno spremembo rabe zemljišč na podlagi primerjave fosilnih in biogenih energentov, ki se osredotoča le na emisije toplogrednih plinov ter zmanjšuje pomen vprašanj, kot sta zanesljiva preskrba in vpliv fosilnih goriv.

1.6

Odbor podpira predlog Komisije, da se, ob upoštevanju že izvedenih naložb, zmanjša proizvodnja biogoriv, pridobljenih iz kmetijskih kultur, in spodbudijo "napredna" biogoriva, vendar meni, da bi lahko proizvodnja biogoriv druge generacije, pri katerih se uporabljata les in slama, odpravila ponore ogljika in tako zvišala ravni CO2  (4).

1.7

Odbor meni, da bi bila njegova ocena drugačna, če bi se kot surovina za proizvodnjo biogoriv uporabljale tudi mikroalge; čeprav se trenutno še ne uporabljajo v komericalne namene, bi v primerjavi z biogorivi prve generacije zbujale manj pomislekov glede konkurence na področju obdelovalnih površin in vodnih virov.

1.8

Odbor v celoti potrjuje sklepe v zvezi z biogorivi, ki so bili sprejeti na konferenci EESO o prehranski varnosti leta 2011: "proizvodnja biogoriv bi morala biti v skladu s skupnimi načeli ter predmet presoj vplivov na okolje, v katere so tesno vključene lokalne oblasti, da se zagotovi skrbno upoštevanje pravice do hrane".

1.9

Odbor v skladu s to oceno Komisiji priporoča, da na evropski ravni sprejme orodja, kot je kazalnik na ravni izvajalca (operator level indicator), da se na ravni posamezne države članice oceni možen vpliv projektov s področja bioenergije na prehransko varnost.

2.1.1

Energetski sistem na mednarodni ravni trenutno preživlja zelo težke čase, kar je deloma posledica globalne gospodarske krize, zlasti pa geopolitičnega položaja v državah severne Afrike in na Bližnjem vzhodu.

2.1.2

Podatki OECD za leto 2009 kažejo, da se je poraba energije na svetovni ravni znižala za 4,4 %, v ZDA za 5 % in v EU za 5,5 %, medtem ko se je v državah nečlanicah OECD povpraševanje zvišalo za 2 %. K temu je treba dodati jedrsko nesrečo v Fukušimi (Japonska), ki je nekatere države, med drugim Nemčijo, spodbudila k opuščanju uporabe jedrskega goriva za proizvodnjo energije.

2.1.3

Evropa trenutno uvaža 80 % nafte, 60 % zemeljskega plina in 40 % premoga za kritje svojih potreb po energiji, ki naj bi znašale 1 583,3 Mtoe (Nomisma). Delež neobnovljivih virov energije je 91 % (nafta 36,6 %, zemeljski plin 24,5 %, premog 15,7 %, jedrska energija 13,6 %), obnovljivih virov pa 9 % (6,1 % biomasa, bioplin in komunalni odpadki, 1,7 % vodna energija, 0,7 % vetrna energija, 0,3 % geotermalna energija, 0,1 % fotovoltaična in sončna energija).

2.1.4

Evropa je vse bolj odvisna od uvoza energije. Ocenjuje se, da bodo leta 2030 države EU-28 uvažale 84 % zemeljskega plina, 59 % premoga in 94 % nafte, ki jih potrebujejo (Evropski svet za obnovljive vire energije – EREC). Podatki za leto 2009 kažejo, da sektor prometa predstavlja največji delež porabe energije, in sicer 33 %, stanovanjski sektor 26,5 %, industrija 24,2 % in storitve 14 %, medtem ko je kmetijstvo z 2,3 % na zadnjem mestu.

2.1.5

Cilje, ki si jih je zastavila EU, je mogoče povzeti na naslednji način:

2.2.1

V zadnjih letih so se pri energetskem sistemu, ki temelji na fosilnih gorivih, pokazale številne pomanjkljivosti, zaradi katerih sta prihodnja trajnost tega sistema in zagotavljanje oskrbe dvomljiva in zaradi česar so potrebni zanesljivejši energetski viri v okviru nadzorovanega sistema uvoza energije.

Povpraševanje po energiji še naprej narašča (Mednarodna agencija za energijo – IEA), zato bo prihodnje in neustavljivo izčrpavanje fosilnih goriv ogrozilo sposobnost Evrope, da zadovolji svoje naraščajoče potrebe po energiji. To izčrpavanje je posledica neobnovljive narave navedenih fosilnih goriv; proces preobrazbe traja zelo dolgo, kar ni združljivo z energetskimi potrebami sodobne družbe.

2.2.2

Glavne vrste obnovljive energije so:

To ni nujno celovit pregled, zlasti kar zadeva rezultate znanstvenih raziskav.

2.2.3

Bioenergijo je mogoče opredeliti kot energijo, ki se pridobiva iz biomase, ta pa se glede na agregatno stanje razvršča na naslednji način:

2.2.4

Biomasa je obnovljiv vir, ki je že postal učinkovit vir energije. Pomeni vsak organski material, ki neposredno ali posredno s fotosintezo uporablja sončno energijo. Pridobiva se iz energetskih kultur ali organskih ostankov gozdnih proizvodov ter s tehnološko predelavo kmetijskih proizvodov.

2.2.5

Na svetovni ravni se približno 50 % potencialno razpoložljivih ostankov pridobiva iz gozdarstva, drugih 50 % se zagotavlja iz kmetijstva, pri čemer so zlasti pomembni obrati, ki jih poganja biomasa iz kmetijstva in živinoreje (IEA).

—

Kjotski protokol, ki je začel veljati 21. marca 1994;

—

program Altener za spodbujanje uporabe obnovljivih virov energije (Odločba Sveta 93/500/EGS);

—

Zelena knjiga o obnovljivih virih energije (1996);

—

bela knjiga, v kateri je določen cilj, da se do leta 2010 12 % energije pridobiva iz obnovljivih virov;

—

Direktiva 2001/77/ES o spodbujanju proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije;

—

Direktiva 2003/30/ES o pospeševanju rabe biogoriv;

—

Direktiva 2003/96/ES o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije;

—

COM(2005) 628 final – Akcijski načrt za biomaso;

—

COM(2006) 34 final – Strategija EU za biogoriva;

—

Zelena knjiga – Evropska strategija za trajnostno, konkurenčno in varno energijo (2006);

—

sveženj podnebje/energija (20-20-20), Evropski svet, 9. marec 2007;

—

Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (besedilo velja za EGP);

—

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu - Časovni načrt obnovljive energije - Obnovljiva energija v 21. stoletju: izgradnja trajnejše prihodnosti. COM(2006) 848 final;

—

Sporočilo Komisije – Podpora električni energiji iz obnovljivih virov energije. SEC (2005) 1571 – COM (2005) 627 final.

3.1.1

Socialno-gospodarski učinki bioenergije so v veliki meri odvisni od njenih stroškov, tj. spodbud in strukturnih pomanjkljivosti, ter koristi, tj. povezanih dejavnosti, učinkov na BDP, znižanja emisij CO2, učinkov na zaposlovanje, znižanja tveganj, povezanih z gorivom, odprave stroškov odstranjevanja odpadkov, proizvodnje gnojil in drugih stranskih proizvodov (Althesys). Poleg tega proizvodnja bioenergije postane konkurenčna, ko cena nafte preseže 70 USD na sodček.

3.1.2

Sedanji sistem proizvodnje biomase v energetske namene vpliva na zemljišča, gospodarstvo, cene in družbo kot celoto. Odbor meni, da bi bilo treba te učinke oceniti, da se odpravijo pomanjkljivosti in izkrivljanja.

3.1.3

Odbor meni, da razvoj bioenergije vpliva na prehransko varnost iz razlogov, ki so tesno povezani s cenami in lokalnimi dejavniki. Glavni neposredni učinek na cene izhaja iz povpraševanja po biogorivih, saj so energetski trgi z vidika vrednosti večji od kmetijskih trgov. Cene energije določajo kmetijske cene energetskih pridelkov, saj povečanje povpraševanja po energiji, povezani s kmetijskimi proizvodi, določa najnižjo ceno sladkorne pese, koruze in oljne repice ter njihovo najvišjo ceno, ki bi, če bi bila presežena, povzročila nekonkurenčnost uporabe kmetijskih rastlin v primerjavi z drugimi viri energije, kot so vetrna, sončna in geotermalna. Poleg tega je treba opozoriti na splošen problem, ko višje cene energije zvišujejo stroške kmetijskih proizvodnih dejavnikov.

3.1.4

Bioenergija se je pokazala kot možna rešitev, ki lahko ponovno oživi območja, ki so gospodarsko prikrajšana in ne dovolj kmetijsko izkoriščena, zlasti v razvijajočih se sektorjih na različnih stopnjah proizvodnje, spravila, prevoza in predelave. Tudi z gospodarskega vidika in vidika zaposlovanja je mogoče doseči pozitivne učinke: po podatkih iz sporočila Komisije COM(2005) 628 final Akcijski načrt za biomaso naj bi bilo leta 2010 neposredno zaposlenih 300 000 novih delavcev, zlasti na podeželju.

3.1.5

Uporaba pogozdenih površin za energetske namene lahko prek boljšega upravljanja zemljišč ter zaščite pogozdenih površin prispeva k obnovi lokalnih kmetijsko-gozdarskih skupnosti. Poleg tega obstajajo možnosti za povečanje zmogljivosti gozdnih ekosistemov za izvajanje njihovih primarnih nalog, in sicer za proizvodnjo lesne biomase ter zaščito naravne dediščine in rodovitnosti tal.

3.2.1

Odbor izraža obžalovanje, ker, podobno kot se je zgodilo v preteklosti v zvezi z nafto, bogate države, kjer primanjkuje rodovitnih zemljišč za oskrbo prebivalstva, prek svojih multinacionalk ali celo državnih skladov znatno vlagajo v tretje države, da bi izkoriščale zemljišča. Tako obstaja nevarnost, da bo prišlo do prilaščanja zemljišč, kar bi lahko oslabilo strukturo podeželskih skupnosti ter ogrozilo kmetijske in gozdne vire lokalnega prebivalstva. Odbor meni, da ta situacija še zdaleč ni primer trajnostnega razvoja z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

3.2.2

Spori na področju rabe zemljišč so občutljiva tema, zlasti v primeru držav v razvoju ali velikih, redko poseljenih držav (npr. Brazilija ali ameriška zvezna država Iowa). Koncept spora na področju rabe zemljišč, čeprav ga je mogoče predvideti, je mogoče ponazoriti s podatkom, da bi s količino koruze, potrebne za proizvodnjo 25 galonov bioetanola, lahko nahranili eno osebo v celem letu (World Watch Institute).

3.2.3

Konflikt na področju rabe zemljišč je povezan z uvozom biogoriv v EU in s preskrbo s hrano v državah v razvoju, zlasti v Afriki in jugovzhodni Aziji, saj obstajajo napetosti v zvezi z lastništvom zemljišč, ker te države nimajo zemljiških knjig in običajnega prava.

3.2.4

Odbor podpira strategijo EU na področju biogoriv (COM(2006) 34 final), zlasti navedbo, da je bistveno, da za proizvodnjo surovin za biogoriva veljajo ustrezni minimalni okoljski standardi, ter poudarja pomisleke glede uporabe zemljišč v prahi zaradi možnega vpliva na biotsko raznovrstnost in tla.

3.3.1

V svetu z vse višjo stopnjo razvoja nenadzorovana uporaba vodnih virov nenehno narašča. Vzroki za to so rast svetovnega prebivalstva in njegovo preseljevanje, spremembe v prehrambenih navadah ter pomen biogoriv. Sedanja strategija za razvoj biogoriv bo nedvomno še zaostrila krizo z vodo, dostop do vode pa bi lahko bil omejevalni dejavnik pri proizvodnji surovin, kot sta koruza in sladkorni trs.

3.3.2

EESO meni, da je v zvezi z gojenjem pridelkov za biogoriva potreben prehod k pridelkom, ki ne potrebujejo namakanja in lahko rastejo tudi na območjih v notranjosti in prikrajšanih območjih, saj je sicer pri proizvodnji enega litra biodizla za namakanje pridelkov in v kemijskem procesu predelave potrebnih 4 000 litrov vode.

3.4.1

Izkrivljena uporaba tal in zlasti kmetijskih površin, pa naj gre za proizvodnjo hrane ali bioenergije, pomeni možna tveganja, kot so:

3.4.2

Vendar Odbor meni, da bi lahko racionalna raba tal v tesni povezavi z dobrimi praksami kmetovanja, ki se uporabljajo v EU, na podlagi pridelkov, povezanih s proizvodnjo različnih vrst bioenergije, dejansko povečala biotsko raznovrstnost ter zmanjšala homogenizacijo pokrajine. Odbor meni, da tukaj za Evropo ni poti nazaj.

3.4.3

S tega vidika bi se bilo treba osredotočiti na biogoriva druge generacije, čeprav – glede na to, da so primerna za intenzivno in industrijsko obdelavo – bi bila vloga kmetov omejena zgolj na dostavo surovin brez kakršnega koli jamstva za finančno nadomestilo. Odbor meni, da je treba ponovno uravnotežiti vlogo kmetov v zvezi s proizvodnjo in trženjem energetskih pridelkov, da se spodbudijo organizacije proizvajalcev v celotni oskrbovalni verigi, pri čemer bi lahko slednji imeli odločilno vlogo v pogajanjih o uravnoteženih pogodbah s sektorji, ki sledijo v proizvodni verigi.

3.5.1

V primeru obsežnega gojenja energetskih pridelkov na kopnem je potrebno trajnostno upravljanje gozdov in kmetijskih površin. Proizvodnja biomase za energetske namene lahko pozitivno vpliva na okolje samo, če bo izvedena na ustrezen način. Opuščanje podeželskih območij je na primer spodbudilo destabilizirajoče naravne dejavnike. Zemljišče, ki ni vzdrževano s pozitivnimi človeškimi dejavnostmi, je izpostavljeno višjim tveganjem zemeljskih plazov, dezertifikacije in požara.

3.5.2

Odbor meni, da je treba za spodbujanje celovitega razvoja bioenergije na terenu razviti model porazdeljene proizvodnje in kratkih energetskih verig, ki bo vključeval manjše obrate za predelavo lokalno proizvedene biomase ter tako zagotovil koristi v smislu vplivov na okolje in resnično možnost neposrednega vključevanja kmetov v proizvodno verigo (kot posameznikov ali skupin).

3.5.3

Odbor podpira smernice dobre prakse, ki jih je treba uporabljati za različne energetske pridelke in ki jih je predložila Evropska agencija za okolje, vključno z:

3.5.4

Odbor meni, da lahko razvoj energetsko usmerjenega kmetijstva ob ustreznem upravljanju prispeva k stalni človeški prisotnosti na zemljišču, s čimer se zagotovi upravljanje in izkoriščanje zemljišča kot vira, zlasti kar zadeva gozdne vire.

3.5.5

Poleg tega se lahko v kmetijskem sektorju proizvodnja bioenergije na nadzorovan način prepleta s proizvodnjo kmetijskih proizvodov, kar prispeva k diverzifikaciji tržnih poti, lažjemu prehodu na vse bolj konkurenčen kmetijski sektor ter k zagotavljanju nespornih rešitev v zvezi z uporabo kmetijskih proizvodov v novih državah članicah.

3.6.1

Za preučevanje okoljskih vplivov bioenergije se uporabljajo zelo različne metode. Odbor želi poudariti zlasti naslednji:

3.6.2

Pri presoji vplivov na okolje se lahko uporabijo ocene življenjskega cikla za določitev in količinsko opredelitev dejanskih ali možnih okoljskih in energetskih obremenitev v različnih fazah cikla proizvodnje in potrošnje bioenergije. Ta tehnika omogoča primerjavo okoljskega profila različnih oblik bioenergije s profilom fosilnih goriv, ki opravljajo podobne naloge.

3.6.3

Odbor meni, da je stališče držav globalnega partnerstva za bioenergijo, vključno z ZDA in Kitajsko, ki so podpisale mednarodni sporazum o nadzoru uporabe biogoriv ter njihovega vpliva na okolje in prehrambeno ravnovesje, v skladu z zgoraj navedenimi načeli. Vsaka država lahko izmeri okoljsko trajnost bioenergije s pomočjo 24 neobveznih meril in kazalnikov.

3.6.4

V skladu s tem Odbor meni, da je treba pri uporabi odvečnih zemljišč za proizvodnjo surovin za bioenergijo ne samo določiti s tem povezane okoljske, gospodarske in socialne omejitve, temveč z dejavnikom posredne spremembe rabe zemljišč (indirect land-use change) tudi ugotoviti, ali bi zemljišče, ki se izkorišča za energetske pridelke, lahko povzročilo zvišanje emisij CO2.

3.6.5

Odbor se strinja z odločitvijo Komisije, da spremlja tveganja, povezana z biogorivi v prometnem sektorju (Direktiva 28/2009), da omeji delež biogoriv in biotekočin, ki se pridobivajo iz poljščin, v skladu s stopnjo zrelosti različnih tehnologij, ter da spodbuja proizvodnjo bioenergije iz proizvodov, ki ne ustvarjajo dodatnega povpraševanja po zemljiščih, kot je sežiganje komunalnih odpadkov.

3.6.6

Odbor meni, da uporaba biogoriv prve generacije ne bi smela ovirati EU pri naložbah v raziskave novih virov čiste energije (5).

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/21

1.1

Cene električne energije, plina, nafte in drugih goriv se močno povečujejo in stanje se je v okviru družbeno-gospodarske krize, katere posledice občuti vse več ljudi, zelo poslabšalo. Namen tega mnenja ni ugotavljanje vzrokov za to rast cen, temveč preučitev možnih predlogov za spodbujanje usklajenega ukrepanja na evropski ravni v skladu z načelom subsidiarnosti, da bi preprečevali energetsko revščino, se proti njej borili, spodbujali solidarnost na tem področju in (tako v Evropi kot drugod) bolje zaščitili ranljive državljane.

1.2

Glede na ta velik izziv se EESO zavzema za evropsko zavezo za energetsko varnost in solidarnost v okviru evropske energetske skupnosti, za katero si Odbor prizadeva.

1.3

Ta evropska zaveza za energetsko varnost in solidarnost bi spodbudila resnično evropsko politiko za boj proti energetski revščini in za solidarnost na podlagi priznavanja univerzalne pravice do dostopa do energije, ki je po mnenju EESO ključna skupna dobrina za zagotavljanje dostojanstvenega življenja vseh državljanov. Cilji zaveze bodo tako kratkoročno kot dolgoročno

1.4

EESO poziva k oblikovanju evropskih kazalnikov energetske revščine in uskladitvi statističnih podatkov, da se ta problem bolje opredeli, prepreči in odpravi na evropski ravni ter razvije evropska solidarnost na tem področju.

1.5

EESO priporoča oblikovanje evropskega centra za spremljanje revščine, ki bi bil osredotočen predvsem na energetsko revščino. Ta center bi vključeval vse udeležene strani in prispeval k opredelitvi evropskih kazalnikov energetske revščine (v sodelovanju z Eurostatom), ugotavljanju dejanskega stanja in opredeljevanju primerov najboljše prakse, oblikovanju priporočil za boljše preprečevanje in odpravljanje problemov ter utrjevanje evropske solidarnosti na tem področju.

1.6

EESO priporoča, naj državljanski forum o energiji (t.i. londonski forum) v svoje okrilje vključi predstavnike EESO ter tesno sodeluje z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti in podobnimi institucijami v državah članicah.

1.7

EESO želi, da bi bil energetski trg bolj osredotočen na potrošnike in splošneje na državljane (v Evropi in drugod), zlasti na najbolj ranljive. EESO podpira vsak mehanizem, ki bi slednjim omogočal, da bi znova prevzeli nadzor nad lastno energetsko porabo. EESO priporoča, da Evropska komisija v poročilo, katerega pripravo je (do konca leta 2013) zahteval Evropski svet, skupaj z dejavniki ranljivosti vključi analizo energetske revščine v Uniji, predlaga evropsko strategijo in načrt za preprečevanje in izkoreninjenje revščine. Najpomembnejše vprašanje je preprečiti kakršno koli povečanje stroškov, ki bi se mu lahko izognili z usklajeno in učinkovito evropsko politiko (glej mnenje TEN/508 o gospodarskih učinkih elektroenergetskih sistemov zaradi povečane in nestalne dobave energije iz obnovljivih virov – CESE 2599/2012) (1).

1.8

Odbor priporoča, da bi bilo treba glavne ukrepe energetske politike EU in držav članic pred sprejetjem proučiti z vidika porazdelitve njihovega gospodarskega vpliva na različne skupine potrošnikov (npr. v odvisnosti od dohodkov, sestave gospodinjstva ali načina ogrevanja). Cilj bi bil posodobiti podatke o skupinah potrošnikov, ki bi se jim računi za energijo nesorazmerno povečali v primerjavi s povprečjem prebivalstva, in po potrebi predlagati izravnalne ukrepe (spremembe predpisov, izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanj itd.) v korist najbolj ranljivih potrošnikov.

1.9

EESO poziva Evropsko komisijo, naj preuči ustanovitev evropskega sklada za energetsko solidarnost, ki bo služil kot medsektorsko orodje za vse evropske ukrepe o tej tematiki, tako da bo na primeren način zagotavljal evropsko solidarnost na tem področju.

1.10

EESO se zavzema za vsakoletno srečanje civilne družbe za razpravljanje o energetski revščini in solidarnosti v Evropi, izmenjevanje izkušenj o lokalnih, nacionalnih in evropskih pobudah ter oblikovanje praktičnih priporočil za nosilce odločanja na lokalni, nacionalni in evropski ravni, ki delujejo v okviru institucij, združenj in posameznih industrij, v sodelovanju z evropskim centrom za spremljanje revščine.

1.11

Ker sta boj proti energetski revščini in razvoj solidarnosti na tem področju splošnega evropskega pomena, EESO želi, da Evropska komisija Parlamentu in Svetu predlaga, da se ta tematika posebej obravnava v okviru evropskega leta ("energetske solidarnosti"). Namen tega bi bil ozavestiti javnost in pritegniti pozornost oseb, ki sprejemajo odločitve o tej z evropskega vidika zelo pomembni problematiki.

1.12

V povezavi s tem EESO Evropski komisiji priporoča, da organizira evropsko informacijsko kampanjo o boju proti energetski revščini in razvoju solidarnosti na tem področju, ki bi se izvajala na nacionalni in lokalni ravni. Kampanja bi bila namenjena zlasti izobraževanju na področju energetske učinkovitosti, spodbujanju državljanov, da ne bi bili zgolj potrošniki, temveč bi dejavno vplivali na lastno energetsko porabo, sprejemanju odgovornosti in vključevanju predstavnikov industrije itd.

2.1

Energija je ključna skupna dobrina, ker jo nujno potrebujemo pri vsakodnevnih dejavnostih in vsakomur omogoča dostojno življenje. Kjer ni na voljo, se dogajajo tragedije. Energetska revščina ubija fizično in socialno. V Evropi je prizadetih več kot 50 milijonov ljudi (Evropski projekt European Fuel Poverty and Energy Efficiency - 2009). To nevzdržno stanje je treba odpraviti. EESO poziva k nujnemu ukrepanju na evropski ravni in sprejetju evropske zaveze za energetsko varnost in solidarnost, da bi spodbujali resnično evropsko politiko boja proti energetski revščini in razvoja solidarnosti na tem področju, katere cilji bodo:

2.2

Ta evropska zaveza bo omogočala izvajanje skupnih in usklajenih ukrepov na evropski ravni za zmanjšanje energetskega razkoraka in bo temeljila na priznavanju univerzalne pravice do dostopa do energije (da bi tako lahko vsakdo živel v dostojnih življenjskih razmerah). EESO želi, da bi bila ta pravica vključena v Lizbonsko pogodbo, želi pa tudi, da bi med cilje evropske politike, zlasti energetske politike, lahko vključili boj proti energetski revščini in spodbujanje solidarnosti v tem okviru. EESO poziva, da je treba z energijo, ki je skupna dobrina, ravnati temu primerno, kar pomeni, da zanjo veljajo obveznosti javne storitve. Oskrba z energijo prek podjetij je storitev splošnega gospodarskega pomena, katere vloga pri pospeševanju evropske socialne in teritorialne kohezije je priznana z Lizbonsko pogodbo (člen 14 PDEU / protokol št. 26). Listina EU o temeljnih pravicah priznava pravico do socialne in stanovanjske pomoči, da se zagotovi dostojno življenje (člen 34), obveznost zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov (člen 38) in temeljno pravico dostopa do javnih storitev (člen 36).

2.3

Tako bo Unija oživila načelo solidarnosti, ki je steber njene gradnje, in okrepila smisel evropskega projekta med državljani, ki so vedno bolj razočarani in nezaupljivi. EESO tudi opozarja, da 81 % anketiranih evropskih državljanov podpira boj proti energetski revščini (Eurobarometer, Evropski parlament, 2011).

2.4

EESO izraža zadovoljstvo ob zanimanju, ki ga je Evropski svet 22. maja 2013 pokazal za vprašanja stroškov in cene energije ter njihove učinke za gospodinjstva, zlasti za najbolj ranljiva. Ta vprašanja imajo veliko politično težo na primer v Bolgariji, vlada je namreč 20. februarja 2013 odstopila po demonstracijah državljanov, ki jih je sprožilo nezadovoljstvo zaradi nenadnega in izrednega povečevanja cen električne energije (v obdobju od decembra 2012 do januarja 2013 so se povečale za več kot 20 %) kot posledice nacionalnih ukrepov odprtja trga (Bolgari 17,3 % svojih dohodkov porabijo za elektriko – Nacionalni statistični urad) v državi, kjer je povprečna plača nižja od 400 eurov.

2.5

EESO opozarja, da se cene energije nenehno povečujejo: med letoma 2011 in 2012 se je električna energija v EU podražila za 6,6 %, največ na Cipru (21 %), v Grčiji (15 %), Italiji (11 %), na Irskem in Portugalskem (10 %) ter v Bolgariji, Španiji in na Poljskem (9 %). Zemeljski plin za gospodinjstva se je v EU podražil za 10,3 %, največ v Latviji (21 %), Estoniji (19 %) in Bolgariji (18 %) (Eurostat, maj 2013).

3.1

V Evropi so težave z dostopom do energije v veliki meri odpravljene, na svetovni ravni pa 1,2 milijarde ljudi še vedno nima dostopa do elektrike in 2,8 milijarde ljudi še vedno uporablja les ali drugo biomaso za ogrevanje ali kuhanje (Svetovna banka / Mednarodna agencija za energijo, maj 2013). Ta problem dostopa do sodobnih energetskih storitev je tako velik, da je OZN leto 2012 razglasila za mednarodno leto trajnostne energije za vse in predlagala trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo kot enega od 12 svetovnih ciljev trajnostnega razvoja, ki so prvič namenjeni tako državam v razvoju kot razvitim državam.

3.2

V Evropi se energetska revščina kaže v vedno večjem številu ljudi (več kot 50 milijonov po podatkih evropskega projekta European Fuel Poverty and Energy Efficiency, 2009), ki s težavo poravnavajo svoje račune za energijo ali pa imajo omejen dostop do energije, in sicer zaradi majhnih dohodkov, neizoliranih stanovanj, neučinkovite opreme (za ogrevanje, kuhanje in toplo vodo) ter visokih stroškov energije. Tudi mobilnost obremenjuje proračune gospodinjstev, ki so pogosto daleč od mestnih središč in za katere je zaposlitev odvisna od prevoza. To zadeva starejše, starše samohranilce, brezposelne, prejemnike socialne pomoči in druge. Posledice so mnogotere: omejena mobilnost vpliva na zaposlovanje, pomanjkanje ogrevanja vpliva na higieno in zdravje (dilema "heat or eat" ("grej ali jej"), bolezni dihal itd.) in pogosto vodi v povečano umrljivost, prezadolženost ter socialno in geografsko izolacijo.

3.3

Energetska revščina je dejavnik slabljenja, ki se pridružuje drugim, težave pa vzajemno učinkujejo kot padajoča spirala in obremenjujejo ljudi, ki že sicer živijo v revščini. Tveganje revščine pa se povečuje (Eurostat, december 2012): v EU-27 je leta 2011 socialna izključenost ogrožala 119,6 milijona ljudi zaradi tveganja revščine, hude gmotne prikrajšanosti ali zaradi življenja v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. ESSO opozarja, da je cilj strategije Evropa 2020 število ljudi, ki trpijo zaradi revščine in socialne izključenosti, zmanjšati za vsaj 20 milijonov.

3.4

Boj proti energetski revščini in razvoj solidarnosti na tem področju postaja vse pomembnejša prednostna večsektorska naloga evropske politike, ki zajema vsa politična področja, od socialnega, zdravstvenega, okoljskega in gospodarskega do političnega.

4.1

Energetska revščina / energetska negotovost: negotovost se nanaša na stanje velike začasne ranljivosti. Energetska revščina se nanaša na socialno stanje, na katero vplivajo zunanji (cene energije, energetska učinkovitost stanovanj itd.) in notranji dejavniki (staranje, dohodki itd.). EESO bo uporabljal izraz "energetska revščina" tako za prvi kot za drugi vidik.

4.2

Opredelitev imajo samo Francija, Slovaška, Združeno kraljestvo in Irska.

4.3

Združeno kraljestvo ima objektivno opredelitev energetske revščine ("fuel poverty"): to je stanje gospodinjstva, ki mora porabiti več kot 10 % svojih dohodkov, da v svojem stanovanju doseže zadovoljivo raven toplote (po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije 21 stopinj Celzija v dnevni sobi in 18 stopinj v drugih sobah). Upoštevajo se trije elementi: dohodek gospodinjstva, cena energije in poraba energije. Ta opredelitev ne upošteva drugih potreb po energiji v gospodinjstvu in jo trenutno pregleduje vlada.

4.4

V Franciji zakon Grenelle II energetsko revščino opredeljuje kot stanje, v katerem ima oseba (…) v svojem stanovanju posebne težave z oskrbo z energijo, potrebno za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb, in sicer zaradi nezadostnosti svojih sredstev ali bivalnih razmer (člen 11, odstavek 4).

4.5

Čeprav nimajo opredelitve, imajo nekatere države posebne mehanizme. Belgija je opredelila status "zaščitenega odjemalca", ki vsakemu upravičencu daje pravico do socialnih pomoči in brezplačnih ugodnosti (števec energije na kartico, zagotovitev oskrbe). Italija in Španija imata mehanizem "bonus elettrico" oziroma "bono social". V Nemčiji lokalne socialne tarife, ki so jih uvedle zvezne dežele, podpirajo lokalne ali regionalne energetske družbe. Na Švedskem sistem univerzalnega socialnega varstva poravnava neplačane račune. Več kot polovica držav članic zagotavlja zaščito pred odklopi oskrbe z energijo na podlagi zakonodaj ali kodeksov ravnanja distributerjev energije (poročilo ERGEG 2009).

4.6

Evropska unija nima opredelitve energetske revščine, niti kazalnika zanjo, kot tudi nima posebne evropske politike, namenjene temu področju, ki se obravnava le po posameznih delih.

4.7

Prek Evropske platforme proti revščini in socialni izključenosti, posebnega orodja v okviru strategije Evropa 2020, Evropska komisija energetsko revščino obravnava kot obliko "hudega pomanjkanja", "ki lahko gospodinjstva prikrajša ne le za ogrevanje ali hlajenje, temveč tudi za vročo vodo, osvetljavo in druge osnovne potrebščine".

4.8

Direktive o notranjem energetskem trgu (julij 2009) priznavajo energetsko revščino, vendar brez evropske opredelitve ali obveznosti, in pozivajo države članice, naj zagotovijo "ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev" in opredelijo "pojem ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na pomanjkanje energije in, med drugim, prepoved odklopa plina za te odjemalce v času krize". V svojem sporočilu Za boljše delovanje notranjega energetskega trga (15. november 2012) Komisija navaja, da bo "države članice podprla pri določanju, kaj pomeni ranljivost potrošnikov ter kaj jo povzroča, in sicer z zagotavljanjem smernic in lažjo izmenjavo najboljših praks."

4.9

Evropski parlament opredeljuje le ranljivega potrošnika in predlaga, naj se preseže klasični koncept (ranljivost v človekovi naravi), ki naj vključuje "potrošnike v ranljivem položaju", saj "se znajdejo v stanju začasne nemoči zaradi razkoraka med razmerami in značilnostmi posameznika" ter "zunanjega okolja", (…) "ker lahko vsak potrošnik nekoč v življenju postane ranljiv – zaradi zunanjih dejavnikov in interakcije teh dejavnikov s trgom" ter zato potrebuje posebno zaščito (resolucija z dne 22. maja 2012). Parlament poziva Komisijo in države članice k sprejetju "obsežne in skladne politične in zakonodajne strategije za odpravo ranljivosti, upoštevaje različnost in kompleksnost vseh tovrstnih okoliščin in položajev" (resolucija z dne 22. maja 2012), kot tudi posebnih ukrepov proti energetski revščini (resolucija z dne 14. marca 2013 o energetskem načrtu za leto 2050). Evropski parlament je v resoluciji o novi agendi za evropsko potrošniško politiko z dne 11. junija 2013 Unijo in države članice pozval, naj zagotovijo "primerna jamstva […] ranljivim potrošnikom", zlasti na področju energije. Evropski parlament je v resoluciji o socialnih stanovanjih v Evropski uniji z dne 11. junija 2013 države članice pozval, naj opredelijo pojem energetske revščine "na podlagi skupnih parametrov in opredelitev prilagodijo za vsako državo članico, da bi upoštevali posebne nacionalne razmere".

4.10

EESO meni, da so nujno potrebni skupni indeksi in kazalniki energetske revščine, ki vključujejo razsežnost ranljivosti za boljšo opredelitev in analizo vzrokov, ki presegajo enostavno ugotavljanje simptomov, in zagotovitev evropske strategije za boljše reševanje tega problema. EESO predlaga, da njegova opredelitev energetske revščine (TEN/420) "kot težava ali nezmožnost vzdrževanja primerne temperature stanovanjskih prostorov kot tudi uporabe drugih bistvenih energetskih storitev po sprejemljivi ceni" služi kot podlaga, ki naj se izpopolni (ob upoštevanju univerzalne pravice do ključne skupne dobrine, kot je energija), v okviru evropskega centra za spremljanje revščine, ki ga želi ustanoviti. Ta center bo lahko oblikoval skupne evropske indekse in kazalnike, ki bodo državam članicam služili za parametre pri opredelitvi energetske revščine ob upoštevanju svojih nacionalnih posebnosti. Da bi bolje uskladili obstoječe statistične podatke, bi morali Eurostat in nacionalni statistični uradi sprejeti enotne metodologije za količinsko opredelitev problema na nacionalni in evropski ravni.

5.1

EESO predlaga ustanovitev evropskega centra za spremljanje revščine z glavnim poudarkom na energetski revščini, ki bo vključil vse zainteresirane strani: nacionalne opazovalne skupine, mediatorje, regulatorje, dobavitelje energije, različna združenja (na področju zdravja, gradbeništva, energije, varstva potrošnikov, boja proti izključevanju, lokalne oblasti itd.), socialne partnerje itd. Preučeval bo učinke liberalizacije energetskih trgov na ranljive državljane, predlagal kazalnike energetske revščine, priporočila, metodologijo in možnosti, ki bi jih lahko preučili na evropski ravni na podlagi primerov najboljše prakse, zaznanih na lokalni in nacionalni ravni. Njegova naloga bo sodelovanje z londonskim forumom. EESO želi tudi, da bi forum lahko vključil člane Odbora in v boju proti energetski revščini sodeloval z nacionalnimi ekonomsko-socialnimi sveti ali podobnimi organi.

6.1

Z odprtjem trgov z energijo se cena energije za državljane ni zmanjšala. 60 % jih je ugotovilo, da so se cene energije njihovih dobaviteljev energije povečale, 3 do 4 odstotki pa, da so se zmanjšale. 7 % jih je zamenjalo dobavitelja plina, 8 % pa dobavitelja električne energije. Energija je področje, za katerega potrošniki porabijo največ (5,7 % proračuna), v glavnem za električno energijo (2,1 %) (2. pregled stanja potrošniških trgov v letu 2009). Ti odstotni deleži so se v zadnjih letih še povečali.

6.2

Sklepi Evropskega sveta z dne 22. maja 2013 so korak v pravo smer: preusmeritev evropske energetske politike na potrošnike, da se jim zagotovi varna in trajnostna oskrba po dostopnih in konkurenčnih cenah, krepitev vloge in pravic potrošnikov, boljša zaščita ranljivih potrošnikov in takojšnji prenos tretjega energetskega svežnja. Komisija mora do konca leta 2013 predložiti analizo strukture cen in stroškov energije, s poudarkom na vplivu na gospodinjstva. Najpomembnejše vprašanje je preprečiti kakršno koli povečanje stroškov, ki bi se mu lahko izognili z usklajeno in učinkovito evropsko politiko (glej mnenje TEN/508 o gospodarskih učinkih elektroenergetskih sistemov zaradi povečane in nestalne dobave energije iz obnovljivih virov – CESE 2599/2012) (2).

6.3

Odbor priporoča, da bi bilo treba glavne ukrepe energetske politike EU in držav članic pred sprejetjem proučiti z vidika porazdelitve njihovega gospodarskega vpliva na različne skupine potrošnikov (npr. v odvisnosti od dohodkov, sestave gospodinjstva ali načina ogrevanja). Cilj bi bil posodobiti podatke o skupinah potrošnikov, ki bi se jim računi za energijo nesorazmerno povečali v primerjavi s povprečjem prebivalstva, in po potrebi predlagati izravnalne ukrepe (spremembe predpisov, izboljšanje energetske učinkovitosti stanovanj itd.) v korist najbolj ranljivih potrošnikov.

6.4

EESO poudarja, da je treba navedene direktive prenesti v celoti in zagotoviti univerzalno storitev, spoštovanje obveznosti javnih služb, zaščito ranljivih ljudi in zagotavljanje razumnih, primerljivih in transparentnih cen. EESO si želi, da bi Evropska komisija v prihodnje poročilo ob koncu leta 2013 vključila pregled stanja in analizo energetske revščine v Uniji, predlagala evropsko strategijo boja proti energetski revščini in solidarnosti na tem področju ter finančna sredstva za njeno delovanje.

6.5

EESO želi, da Evropska komisija to tematiko določi za medsektorsko prednostno nalogo vseh evropskih politik in jo v svojih prihodnjih pobudah (na primer v smernicah o enotnem trgu, priročniku o izvajanju direktive o energetski učinkovitosti 2012, smernicah o pravicah potrošnikov itd.) bolj upošteva.

6.6

EESO priporoča, da postane politika energetske solidarnosti in boja proti energetski revščini sestavni del politike energetskega prehoda EU na družbo energije brez emisij ogljika. Priporoča tudi, da se Komisija trdno prepriča o spoštovanju evropskih predpisov za zmanjšanje energetske revščine v državah članicah. EESO si želi, da bi Pogodba lahko vključila pravico o dostopu do energije za vse, ki jo je treba šteti in obravnavati kot ključno skupno dobrino, in bi evropske politike, zlasti energetska politika, med svoje cilje lahko vključile boj proti energetski revščini in solidarnost na tem področju. EESO priporoča, da evropski semester v svoje ukrepe vključi boj proti energetski revščini in solidarnost na tem področju, da bi se ta tematika upoštevala v nacionalnih programih reform v državah članicah.

6.7

Po mnenju EESO je ključno, da se na evropski ravni podpre vsakršen ukrep, s pomočjo katerega bi ranljivi potrošnik postal akter lastne energetske porabe, tako da bi porabil manj in bolje (v okviru stalnih energetskih storitev) za izboljšanje kakovosti življenja in spodbujanje decentralizirane proizvodnje obnovljivih virov energije, kjer je slednja smiselna z gospodarskega in tehničnega vidika. Informiranje, usposabljanje in izobraževanje lahko povečajo ozaveščenost gospodinjstev in spodbudijo ustrezno ravnanje (ugašanje naprav v stanju pripravljenosti, izbira energetsko učinkovitih naprav, ustrezna obnova itd.). EESO želi, da Unija, zlasti z uvedbo evropskega sklada za energetsko solidarnost, podpre vsakršen nadnacionalni projekt v tej smeri, spodbudi vsakršno izmenjavo strokovnega znanja civilne družbe in vzpostavitev nadnacionalne mreže, posploši pripravo in širjenje informacij, usposabljanja na tem področju in primerov dobrih praks, ki izhajajo predvsem iz nadnacionalnih projektov, financiranih v okviru EU.

6.8

EESO poziva, naj evropski raziskovalni programi spodbujajo inovativna orodja, osredotočena na čim boljšo uporabo pri vseh potrošnikih, predvsem najbolj ranljivih. Priporoča tudi, da na primer pametni števci, da bi bili v celoti učinkoviti in koristni za potrošnike, v realnem času zagotavljajo jasne in pregledne informacije o porabi energije brez dodatnih stroškov. Na ta način bodo števci ustrezno preventivno orodje, ki bo potrošnikom pomagalo, da se bolje zavedajo svoje porabe in nanjo vplivajo, kar jim bo omogočilo, da kot dejavni potrošniki vplivajo na lastno energetsko porabo.

6.9

EESO priporoča uvedbo enotnih lokalnih izpostav za energetsko solidarnost, da bi krepili sinergije in usklajevanje med vsemi udeleženimi stranmi, vključno z energetskimi operaterji, zagotavljali boljše usklajevanje ter s tem boljše preprečevanje in odpravljanje problemov, boljše svetovanje, usmerjanje in pomoč državljanom, še posebej ranljivim. EESO priporoča usposabljanje osebja teh izpostav (pa tudi uslužbencev upravnih služb, bank, industrijskih subjektov itd.), da bi jih ozavestili glede problematike teh ranljivih državljanov, bolje obravnavali dokumentacijo in jim vse od zgodnje faze pomagali prepoznavati problematične razmere. Te izpostave bi imele globalen in celovit, preventiven in kurativen pristop k posegom akterjev civilne družbe, lokalnih oblasti, podjetij itd. Omogočile naj bi, da bi vsak državljan postal dejaven potrošnik, ki vpliva na lastno energetsko porabo, pri čemer bi se izognili pomoči socialnih služb ali ožigosanju.

6.10

EESO priporoča okrepitev in splošno uporabo instrumentov (zlasti tistih, v katere so tesno vključeni dobavitelji energije), ki denimo oskrbujejo z energijo ranljiva gospodinjstva v občutljivih obdobjih (prepoved deložacije v zimskih mesecih), zagotavljajo, da dobavitelji ne prekinejo dobave v primeru težav pri plačevanju, ter preprečujejo neporavnane zneske itd. EESO zato priporoča, da se okrepi sodelovanje energetskih in drugih industrijskih subjektov pri strategijah proti energetski revščini (ter tudi prepričevanju in reševanju problemov) in strategijah razvoja solidarnosti. Na ta način bi lahko dosegli več kot s kodeksi ravnanja.

6.11

EESO priporoča večjo regulacijo praks dobaviteljev energije, da potrošniki z nizkimi dohodki ne bi trpeli "dvojne kazni" (davka na revščino), tj. višjih stroškov na enoto za enako opravljeno storitev. Lahko bi se na primer predvideli sistemi predplačila, da bi se izognili tveganju, da bi kaznovali najbolj ranljive uporabnike.

6.12

EESO poziva Evropsko komisijo, naj predvidi evropsko leto energetske solidarnosti, ki bo omogočilo izvajanje evropske informativne kampanje (izvedene na nacionalni in lokalni ravni) ter projekte, namenjene ozaveščanju vseh udeleženih strani glede pomena odpravljanja energetske revščine, spodbujanja državljanov, da kot dejavni potrošniki vplivajo na lastno energetsko porabo, in krepitve energetske solidarnosti.

7.1

EESO predlaga Evropski komisiji, da preuči uvedbo evropskega sklada za energetsko solidarnost za podporo ukrepov, ki jih je predlagal EESO, zlasti: informiranje oz. usposabljanje državljanov, povezava lokalnih projektov v evropske mreže, podpora izmenjav, prenosa in splošne uporabe dobrih praks, ki izhajajo iz nadnacionalnih projektov, financiranih v okviru EU, ali iz lokalnih in nacionalnih projektov, na evropski ravni. Sem spadajo na primer ukrepi finančne podpore, ki jih izvajajo države ali lokalne oblasti za plačevanje računov (socialne tarife, bon, ki se unovči za energetske namene itd.), prepoved deložacije v zimskih mesecih, uvedba enotnih izpostav, usposabljanje svetovalcev za energetsko učinkovitost (npr. evropski projekt Achieve), obnovo stanovanjskih četrti, izvajanje pomoči ali tehnične pomoči za dela na področju energetske učinkovitosti (npr. evropski projekt CEB-ELENA, "European Local Energy Assistance Facility") ter za "mikro-obrate" za pridobivanje obnovljive energije in finančne svežnje, prilagojene ranljivim gospodinjstvom (npr. evropski projekt FinSH - Financial and Support Instruments for Fuel Poverty in Social Housing).

8.1

Odbor opozarja, da si je EU leta 2007 za leto 2020 zastavila cilje 3 × 20 %, ki vključujejo zmanjšanje porabe energije za 20 %. Direktiva o energetski učinkovitosti iz oktobra 2012 predvideva dolgoročno strategijo (2050) za spodbuditev vlaganj v prenovo javnih in zasebnih stanovanj ter stanovanjskih in poslovnih stavb. Države članice morajo do 30. aprila 2014 predložiti svoje nacionalne akcijske načrte za izvajanje te strategije. EESO ponovno opozarja, da je izvajanje ukrepov za energetsko učinkovitost pomembno za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida, za ustvarjanje delovnih mest, vendar tudi za učinkovito ukrepanje proti energetski revščini.

8.2

Eden glavnih vzrokov za energetsko revščino so pravzaprav slabo izolirana stanovanja ranljivih gospodinjstev, ki plačujejo pretirano visoke najemnine. Dobro izolirano stanovanje (ob ustreznem ravnanju z energijo) zmanjšuje porabo, torej tudi račun. Gospodinjstva z nizkimi dohodki, v najetem ali lastnem stanovanju, nimajo sredstev za izboljšanje toplotne izolacije ali zamenjavo ogrevalnih naprav, bodisi zaradi pomanjkanja prihrankov ali težav pri dostopu do bančnih posojil.

8.3

EESO predlaga, da se vzpostavi mehanizem, ki bi po eni strani močno spodbudil lastnike, ki oddajajo stanovanja (znesek najemnine bi se na primer pogojeval s pragom toplotne učinkovitosti itd.), da se lotijo del toplotne obnove, in jim pri tem pomagal, po drugi strani pa bi se s tem postopoma s trga najemnih storitev v Evropi umaknila stanovanja, ki so po učinkovitosti pod standardnim pragom toplotne izolacije. EESO priporoča, da se državam omogoči, da energetsko učinkovitost uvrstijo med merila za določanje, ali so stanovanja, ki se dajejo v najem, sprejemljiva in primerna.

8.4

EESO želi, da bi Evropska komisija razmislila o inovativnih načinih in instrumentih financiranja, da bi podprli prizadevanja držav za večjo energetsko učinkovitost najrevnejših gospodinjstev, ob upoštevanju njihovih finančnih omejitev.

8.5

Izboljšanje toplotne izolacije stanovanj ranljivih gospodinjstev mora postati prednostna naloga vseh evropskih ukrepov in programov. Komisija mora zagotoviti, da bodo nacionalni načrti za energetsko učinkovitost namenjali prednost vlaganjem v stanovanja najbolj ranljivih gospodinjstev.

8.6

EESO priporoča, naj strukturni skladi v programskem obdobju 2014–2020 bolj upoštevajo boj proti energetski revščini in energetsko solidarnost ter zagotovijo dovolj sredstev za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije.

8.7

EESO priporoča tudi, da se podpre decentralizirano pridobivanje energije iz obnovljivih virov, saj ta lahko reši problem dostopa do energije, zlasti za najbolj ranljive.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/27

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) ugotavlja, da Komisija predlaga spremembo Uredbe (ES) 1083/2006, s katero naj bi se povečala plačila, tako da se stopnjam sofinanciranja, ki se uporabljajo za prednostno os, doda 10 odstotnih točk, in sicer za države, ki jih je prizadela kriza in ki prejemajo pomoč iz evropskega mehanizma za finančno stabilizacijo (EFSM) ali mehanizma plačilne bilance v obdobju, ko so te vključene v mehanizme finančne pomoči. Sredstva, namenjena v okviru kohezijske politike Unije za programsko obdobje 2007–2013, se sicer ne bodo povečala, s pomočjo sofinanciranja pa se bo vendarle ohranila njihova učinkovitost.

1.2

EESO ugotavlja, da Komisija s predlogom spremembe Uredbe (ES) 1083/2006 omogoča Romuniji in Slovaški, da vložita zahtevke za plačilo do konca leta 2014 namesto do konca leta 2013 (za obveznosti za leto 2011) in do konca programskega obdobja namesto do konca leta 2014 (za obveznosti za leto 2012), ne da bi se s tem povečala skupno dodeljena sredstva v okviru kohezijske politike Unije za programsko obdobje 2007–2013. S tem se bo zmanjšalo tveganje samodejnega prenehanja obveznosti za leti 2011 in 2012.

1.3

EESO se tako kot v prejšnjih mnenjih strinja s predlogom, če se zagotovi usklajena in učinkovita poraba proračunskih sredstev tudi v prihodnosti.

2.1

V skladu s predlogom Komisije naj bi se znižali prispevki sedmih držav članic, ki prejemajo pomoč iz naslova EFSM ali mehanizma plačilne bilance, za projekte, ki se sofinancirajo s sredstvi kohezijske politike EU. To pomeni, da države članice ne bi bile prisiljene zagotoviti sredstev samo iz lastnih virov, kar bi v teh časih, ko so državni proračuni močno obremenjeni, zelo pomagalo k oživitvi njihovih gospodarstev v težavah. S sofinanciranjem se poveča učinkovitost pomoči. Nižja stopnja sofinanciranja pa prinaša tveganje manjše učinkovitosti pomoči, čemur pa se je treba čim bolj izogniti z vsemi sredstvi, ki so na voljo. EESO podpira predlog Komisije, ki je v skladu z njegovimi prejšnjimi mnenji (1).

2.2

S tem podaljšanjem roka za vložitev zahtevkov za plačilo do konca leta 2014 se Slovaški in Romuniji omogoča dodatni manevrski prostor za boljšo izvedbo projektov, ki se sofinancirajo v okviru kohezijske politike EU. Podaljšanje roka za samodejno prenehanje obveznosti je primerno tudi zato, ker je omejeno na tiste države članice, za katere so bila sredstva v obdobju 2014–2020 omejena na podlagi soglasja Evropskega sveta. Podaljšanje roka za prenehanje obveznosti temelji na predlogu sklepov Evropskega sveta z dne 8. februarja 2013, v katerih je bila Komisija pozvana, naj za Romunijo in Slovaško preuči praktične rešitve za zmanjšanje tveganja samodejnega prenehanja obveznosti za sredstva iz nacionalnega okvira za obdobje 2007–2013, po možnosti tudi s spremembo Uredbe (ES) št. 1083/2006.

2.3

EESO poleg tega meni, da je nujno treba spodbujati blaginjo in konkurenčnost držav članic, ki jih je kriza najbolj prizadela, zato podpira predlog.

2.4

EESO se strinja, da ostane skupna višina sredstev, dodeljenih za te države in programe v tem obdobju nespremenjena.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/29

1.1

EESO odločno pozdravlja industrijsko politiko EU v vesoljskem sektorju (1). Podpira tudi predvideni proračun v višini 11 milijard EUR za programa Galileo in Copernicus ter raziskave in razvoj v okviru programa Obzorje 2020 v obdobju 2014–2020, ki dopolnjuje obstoječi letni proračun Evropske vesoljske agencije (ESA) v višini 4 milijarde EUR. Te odločitve so v skladu s stališči, ki jih je EESO že izrazil (2).

1.2

Vesoljska politika EU bi morala ob podpori političnih zavez po vsej Evropi zagotoviti neodvisen dostop EU do vesolja skozi celotno vrednostno verigo, tj. od faze zasnove do faze razvoja, vzpostavitve in uporabe. Te dolgoročne in zelo tvegane dejavnosti morajo biti povezane s predvidljivostjo, gotovostjo in trajnimi zavezami.

1.3

EU potrebuje kritično maso. Notranji trg na področju vesolja mora tako iz notranjih kot zunanjih razlogov temeljiti na natančno opredeljenem pojmu enakih konkurenčnih pogojev na evropski ravni.

1.4

Za soočenje z velikimi institucionalnimi trgi po svetu, ki imajo vse večji strateški in tehnološki vpliv, je potrebna proaktivna industrijska politika. Treba je izboljšati konkurenčnost industrije EU. Hkrati pa je treba postopno odpravljati še vedno velike notranje ovire.

1.5

V okviru industrijske politike EU bi bilo treba povezati različne strategije držav članic in v enem samem okviru poenotiti nacionalne težnje.

1.6

Vse zainteresirane strani si morajo prizadevati za isti cilj. Pri tem ima ESA posebno mesto. Njeno delovanje je zelo uspešno in njeni dosežki nesporni. V okviru nove strukture bo ESA poleg svoje običajne vloge tudi spodbujala vesoljske projekte v skladu s predpisi EU. Vzpostavljene bodo nove metode in odnosi. Zato je treba zagotoviti dobro razvito usklajevanje in prilagajanje med vsemi akterji, tj. službami Komisije, agencijo ESA in državami članicami.

1.7

Treba je vzpostaviti formalne pogoje za posvetovanje z industrijo, zlasti kar zadeva MSP. Zadosten delež proračunskih sredstev v okviru programa Copernicus je treba nameniti za nove storitve in aplikacije.

1.8

V vesoljskem sektorju je treba zaposliti visoko kvalificirano delovno silo na podlagi ustreznih pogodb. Stalno pozornost je treba namenjati zagotavljanju ustreznih spretnosti in znanja v okviru najsodobnejšega izobraževanja in usposabljanja ter spodbujanja mobilnosti.

1.9

Gonilna sila vesoljske politike v vseh državah so prizadevanja za strateško varnost in obrambo. Nova vesoljska politika in ukrepi EU temeljijo na členu 172 in zlasti členu 189 PDEU. Temeljiti morajo na večjem soglasju med državami članicami glede varnosti in obrambe, zato jih je treba vključiti v širši okvir zunanje politike EU. Po drugi strani so lahko izkušnje na posameznih konkretnih področjih vesoljske politike zgled za evropsko obrambno politiko. To bi bilo treba upoštevati v prihodnjih razpravah o evropski obrambi.

1.10

Vesoljska industrijska politika EU lahko resnično spodbudi konkurenčno, trdno, učinkovito in uravnoteženo industrijsko bazo v Evropi, ki zagotavlja podporo vladnim službam, pa tudi podjetjem in državljanom. Ta sektor je še vedno občutljiv, kriza pa prinaša novo negotovost. Zdaj je čas za ukrepanje.

1.11

V tem okviru EESO v celoti podpira pet ciljev, ki jih je določila Komisija: skladen in trden ureditveni okvir, trdna industrijska baza, ki vključuje MSP, konkurenčnost in stroškovna učinkovitost, trgi vesoljskih aplikacij in storitev ter tehnološka neodvisnost in neodvisen dostop do vesolja (3).

1.12

Položaj Evrope v svetu je treba utrditi in okrepiti z izboljšanjem delovanja in konkurenčnosti evropske industrije, dohajanjem ambicij drugih držav, ki opravljajo polete v vesolje, in vrhunske tehnologije, spodbujanjem stroškovne učinkovitosti skozi celotno vrednostno verigo ter razvojem trgov za vesoljske aplikacije in storitve.

2.1

Zaradi varnostnih in obrambnih vidikov se je vesoljska politika razvila izven okvira Pogodbe EU. Države članice so imele lastne vesoljske strategije. Skupni evropski interesi so bili v določeni meri obravnavani v okviru raziskav in razvoja ter industrijskih projektov agencije ESA.

2.2

Leta 2003 se je začela nova faza s sklenitvijo okvirnega sporazuma med EU in ESA. 7. okvirni program je bil vključen v raziskovalne projekte in sektorska industrijska politika EU je začela postajati realnost. Povečale so se naložbe v fazo raziskav in razvoja ter po njej, povečala se je tudi konkurenca, specializirana zasebna podjetja pa so razvila nove aplikacije in storitve.

2.3

EESO je odločno podprl strategijo EU za povezavo koncepta ESA s tesnejšim sodelovanjem evropskih institucij ter konkretne predloge in odločitve v zvezi s tem (4).

2.4

V poznejših mnenjih je EESO poudaril pomen vesoljskih politik EU za javne službe, podjetja in zlasti državljane. Pozdravil je napredek na številnih specifičnih področjih, kot so evropski program za opazovanje zemlje (GMES), vesoljska komponenta GMES in vesoljska strategija, ki koristi državljanom (5).

2.5

Leta 2012 se je EESO zavzel za vključitev financiranja GMES v večletni finančni okvir za obdobje 2014–2020 (6). Svet je 8. februarja 2013 v skladu s tem sklenil, da 3,78 milijarde EUR sredstev nameni za program GMES (ki se po novem imenuje Copernicus), 6,3 milijarde EUR za Galileo in 1,7 milijarde EUR za raziskave in razvoj v okviru programa Obzorje 2020. To odločitev mora še potrditi Evropski parlament.

2.6

Najnovejše sporočilo Komisije o industrijski politiki v vesoljskem sektorju je potreben korak naprej, saj "Evropa trenutno v vesolju zaostaja za večino, če ne celo za vsemi drugimi državami, ki opravljajo polete v vesolju" (7).

3.1

Razmere so se drastično spremenile. Po vsem svetu so naložbe novih držav, ki opravljajo polete v vesolje, vse večje. ZDA ostajajo najpomembnejši akter. Promet ZDA v tem sektorju je približno desetkrat večji kot v Evropi. Kitajska in Indija postajata pomembni konkurentki. Rusija je pred kratkim napovedala, da bo svoj proračun za vesolje znatno povečala.

3.2

Osrednjega pomena so strateška vprašanja glede neodvisnosti in samostojnosti. Vsi trgi na Kitajskem, v Indiji in na Japonskem ter večina trgov v Rusiji so popolnoma institucionalni. V ZDA je takih trgov 70 %. To je v velikem nasprotju z Evropo, kjer je 50 % trga odvisnega od zasebnega sektorja. Treba je omeniti, da 20-odstotni tržni delež zasebnega sektorja v ZDA po obsegu predstavlja več kot 50-odstotni tržni delež zasebnega sektorja v Evropi.

3.3

Svetovni trg raste, hkrati pa se s prihodom novih držav, ki opravljajo polete v vesolju, povečuje konkurenca. To ogroža težko pridobljen položaj evropske industrije, saj se poleg tega, da nove tekmice izvajajo agresivne izvozne politike, pojavljajo ovire. Tudi ameriški vesoljski sektor se zaradi zmanjševanja proračuna za obrambo usmerja v izvoz po svetu.

3.4

Zato EESO v celoti podpira cilj ohranitve neodvisnega dostopa EU do vesolja, kot je bilo predlagano v več sklepih Sveta in sporočilih Komisije. Svet in Komisija zdaj bolj kot kdaj koli prej upravičeno poudarjata potrebo po neodvisnosti EU na strateških področjih vesoljskega sektorja ob spodbujanju in ohranjanju neodvisnega dostopa EU do vesolja.

3.5

Evropa je trenutno še vedno v precejšnji meri odvisna od ameriške tehnologije. Vlade, ESA in EU si bodo morale zelo prizadevati za zmanjšanje te odvisnosti in zagotovitev neprekinjenega dotoka znanja in visoko-tehnološkega materiala.

3.6

Te dolgoročne in zelo tvegane dejavnosti morajo biti povezane s predvidljivostjo, gotovostjo in trajnimi zavezami. Sektor je na poti do polne zrelosti še vedno občutljiv, zlasti kar zadeva MSP, ki bistveno prispevajo k razvoju aplikacij. Trenutna kriza še dodatno povečuje to občutljivost.

4.1

Komisija je v sedanjih težkih razmerah pripravila predlog za dejavno industrijsko politiko EU na podlagi členov 173 in 189 PDEU.

4.2

Prvič doslej je izvedla poglobljeno analizo izzivov na podlagi posvetovanj z različnimi javnimi in zasebnimi akterji. Ta splošno sprejeta analiza je pomembno prispevala k zvišanju proračuna za agencijo ESA, ki trenutno znaša približno 4 milijarde EUR, za dodatnih 11 milijard EUR proračunskih sredstev za vesolje v obdobju 2014–2020. Glede na to, da druge države, ki opravljajo polete v vesolje, vodijo agresivno politiko, je to odločen korak naprej.

4.3

Ta dodatna sredstva so tudi dobro izhodišče za sektor, ki naj bi v naslednjem desetletju zabeležil bistveno rast iz dveh razlogov:

4.4

Vesoljske storitve koristijo vse večjemu številu dejavnosti, kot so varnost, kmetijstvo, promet, regionalni razvoj, pomorski nadzor, meteorologija, telekomunikacije, radiodifuzija in premostitev digitalnih vrzeli.

4.5

Poleg tega bo vesoljska tehnologija zagotavljala podporo pri obravnavi številnih globalnih vprašanj, kot so podnebne spremembe, zanesljiva preskrba s prehrano, ribištvo, krčenje gozdov, nadzor naravnih virov, spremljanje na področju katastrof itd. Evropa bi morala imeti na voljo lasten globalni sistem, da bi lahko v celoti izpolnila vlogo glede na svoj gospodarski položaj v svetu. Treba je povečati ozaveščenost javnosti v zvezi s tem.

4.6

EESO v celoti podpira odločitev, da EU vzpostavi ustrezne pogoje in tako izkoristi možnosti v okviru proaktivne industrijske politike. To dojema kot konkretno izvedbo širšega koncepta industrijske politike EU, kot je opredeljeno v sporočilih Komisije o industrijski politiki, objavljenih leta 2010 in leta 2012.

4.7

V okviru te politike bi bilo treba zagotoviti neodvisen dostop EU do vesolja in s tem povezane tehnologije z zasnovo in razvojem vesoljskih sistemov ter tudi z vzpostavitvijo in uporabo programov. Samostojnost in neodvisno preverjanje podatkov sta nujno potrebna, zlasti kar zadeva Kitajsko, pa tudi prijateljske države, na primer ZDA, ki so neizogibno konkurenca Evropi.

4.8

Glavnina industrijskih politik, ki se izvajajo na podlagi nacionalnih strategij, je še vedno v pristojnosti držav članic. Te strategije sodijo v širše področje varnostne in obrambne politike, kar pojasnjuje tudi tesno povezavo med vladami, nacionalnimi raziskavami in industrijo. To povzroča notranje ovire in s tem razdrobljenost in neenotnost, pa tudi zaostanek Evrope na tem področju.

4.9

Iz tega je razvidno, da so za kakršno koli industrijsko politiko EU nujno potrebni enaki konkurenčni pogoji. Komisija bi morala oblikovati jasna merila, da se natančno opredeli koncept "enakih konkurenčnih pogojev". Tak natančno opredeljen koncept je tudi nujno potreben za vse "vzajemne" ukrepe pri odpiranju mednarodnih trgov s tretjimi državami.

4.10

EESO poudarja, da mora biti končni cilj vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev in pregledne notranje konkurence. To bo znatno prispevalo k temu, da bo EU ostala v koraku s preostalim delom sveta.

4.11

EESO meni, da je treba glede politike Komisije na področju raziskav in razvoja izpolniti dva pomembna cilja:

4.12

Ta prizadevanja je treba obravnavati ob upoštevanju zmanjševanja proračunov držav članic za raziskave in razvoj. Zaradi finančnega nadomestila Komisije, ki izravnava to zmanjšanje proračunov, ostajajo skupni izdatki na skoraj enaki ravni. Edina izjema pri tem je Nemčija, ki je nedavno svoj proračun za vesolje na področju raziskav in razvoja povečala za 10 %.

4.13

EESO je že večkrat poudaril, da je uspešna industrijska politika horizontalna politika: treba je zagotoviti usklajevanje med različnimi generalnimi direktorati Komisije, da bi dosegli vse zastavljene cilje GD za podjetništvo in industrijo, na primer s pomočjo GD za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo na področju satelitskih komunikacijskih storitev ter GD za trgovino na področju odpiranja trgov in zagotavljanja zanesljive oskrbe z nujnimi sestavnimi deli.

5.1

Znanost in tehnologija sta bistvenega pomena. EESO znova poudarja, da je ESA zelo pomembna za evropsko vesoljsko politiko. Glede na ovire, ki jih je treba premagati v kakršnem koli medvladnem okviru, je preteklo in sedanje delovanje ESA nesporno uspešno. Od samega začetka je bistveno prispevala k vzpostavitvi obstoječih dejavnosti EU na področju vesolja. Ima nepogrešljivo vlogo pri raziskavah in razvoju na področju vesolja in v določeni meri tudi pri industrijskih dejavnostih, kar nenazadnje dosega na podlagi pozitivnega razmerja med stroški in kakovostjo proizvodov.

5.2

ESA je zelo izkušena partnerica nacionalnih vlad in industrije. S svojimi dosežki tako predstavlja visoko kakovosten člen verige, ki gradi in krepi bazo evropske industrije. Poleg tega je obstoječi sistem "pravičnega povračila" vlade spodbudil, da nadzorujejo skupne dosežke na področju raziskav in razvoja ter nadaljnje dejavnosti v svojih državah.

5.3

Vendar pa je sčasoma postalo jasno, da bodo potrebne nove usmeritve, če EU resnično želi postati konkurenčen globalni akter. Okvirni sporazum med ESA in EU iz leta 2003 je omogočil oblikovanje novih politik EU in zagotavljanje dodatnih finančnih sredstev ter izboljšal konkurenco in konkurenčnost. Med ESA in EU se je razvilo uspešno partnerstvo. Dolgoročne zaveze agencije ESA bodo trdna podlaga za vesoljsko industrijsko politiko EU.

5.4

Vendar pa je treba zaradi hitro spreminjajočih se razmer izvesti natančno oceno postopkov in zagotoviti optimalno uporabo finančnih sredstev, da se zagotovi podpora za trajno konkurenčnost in odpornost evropskih podjetij.

5.5

Čeprav se priznava vloga, ki jo ima ESA pri vzpostavljanju trdne podlage za uporabo lastnih vesoljskih sistemov EU s pomočjo usmerjenih in integriranih aplikacij, pa njene možnosti podpore politikam EU še niso v celoti izkoriščene. Tesnejše sodelovanje med ESA in EU bi pomenilo močno spodbudo na tem področju.

5.6

Potrebni so novi pristopi in mehanizmi za ohranitev premišljene politike za uspešno uvedbo in trajno uporabo delujočih vesoljskih sistemov. Prav tako je treba zagotoviti učinkovito evropeizacijo sredstev za uresničitev treh ciljev:

5.7

Najnovejše odločitve so v skladu s pozivi k posodobitvi, za kar se je EESO zavzel v mnenju iz leta 2008 (8). V tem mnenju je EESO poudaril, da bo zaradi vse večje zrelosti vesoljskega trga potrebna večja prožnost, ki jo v času vse hitrejših tehnoloških ciklusov ter vse večjih sinergij in vse številnejših aplikacij praviloma ne zagotavljajo togi vzorci odnosov, ki nastanejo na podlagi načela pravičnega povračila, ki ga uporablja ESA (9).

5.8

Treba se je izogibati nenadnim spremembam. Zato se je EESO zavzel za izvedbo analize in dialoga o tem, kaj želi Evropa doseči čez deset let: tako "naj bi dialog vključeval tudi način financiranja agencije ESA, dinamični prispevek srednje velikih podjetij in ohranitev najvišje stopnje konkurenčnosti" (10).

5.9

EESO meni, da je bilo z Resolucijo Sveta iz novembra 2012 o odnosu med EU in ESA (11) in novim finančnim okvirom, sprejetim 8. februarja, dejansko uresničeno njegovo priporočilo iz leta 2008. EU začenja novo fazo.

5.10

Na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj bo ESA bo pri izvajanju odločitev pristojna za izvršno upravljanje, pri čemer bo delovala v skladu s predpisi EU. Z ustreznim izvajanjem bo doseženo optimalno ravnotežje med pristojnostmi ESA in običajnim tržnim mehanizmom EU.

5.11

Za zdaj, zlasti v začetni fazi, še ni mogoče predvideti, kako bodo sprejete delovne metode delovale. Kljub manjšim spremembam v zadnjih nekaj letih, ko so bili v ospredje postavljeni tržni pristopi, je treba vzpostaviti novo povezavo med znanostjo in raziskavami na področju vesolja. Zato je Odbor zadovoljen, da se načrtujejo izvedljiva merila ločevanja med načelom pravičnega povračila (njegov namen je v Evropi razviti in uporabljati raznoliko vesoljsko industrijo), ki ga uporablja ESA, in pravili notranjega trga EU, ki so zavezujoča za Komisijo, da bo mogoče razširiti plodno sodelovanje Komisije in ESA ter nadalje okrepiti evropsko vesoljsko industrijo.

5.12

Ta vidik je bil obravnavan tudi v dopolnilnem mnenju komisije CCMI o tej temi. Na nekatera kritična vprašanja, izražena v tem mnenju, je bilo doslej že mogoče zadovoljivo odgovoriti.

6.1

Pri vzpostavljanju vesoljske politike v skladu s členom 189 bi bilo treba v čim večji meri uporabljati vzporedne pristojnosti Komisije in držav članic. Države članice bi prav tako morale prevzeti pobudo za medsebojno sodelovanje na posameznih področjih. Te procese lahko spremlja Komisija.

6.2

V spreminjajočem se konkurenčnem in dinamičnem okolju je treba opredeliti ustrezne pogoje za zagotavljanje trdne konkurenčne baze za industrijo EU. EESO zato poziva, naj se industriji odslej zagotovi formalno mesto med posvetovalnimi organi, zlasti ko gre za področja, na katerih so dejavna manjša podjetja. S tem povezane zahteve je treba opredeliti na odprt in pregleden način.

6.3

Med drugim je treba obravnavati politiko brezplačnih in odprtih podatkov, kakovost, standarde in certificiranje. Storitve zagotavljajo tako organi javnega sektorja kot zasebni akterji, zato je treba zagotavljati učinkovito spremljanje.

6.4

Z ustaljenimi mehanizmi posvetovanja se bo podprl velik potencial MSP. Za nove storitve in aplikacije je treba nameniti zadosten delež proračunskih sredstev v okviru programov Copernicus in Galileo.

6.5

Zaradi tehnološke intenzivnosti sektorja je delovna sila v povprečju zelo usposobljena. Na svetu je v vesoljskem sektorju zaposlenih 800 000 oseb, od tega 25 % v ZDA in zgolj 4 % v Evropi. Vse večja je potreba po zaposlovanju oseb z univerzitetno izobrazbo, s čimer bi povečali potencial EU in ustvarili koristne sinergije. Da se poveča privlačnost sektorja, si je treba prizadevati za sklepanje dostojnih pogodb o delu, ki bi morale biti pravilo.

6.6

Vesolje buri domišljijo mladih. EESO se zavzema za aktivno politiko trga dela, ki bi temeljila na najsodobnejšem izobraževanju in usposabljanju ter spodbujala pridobitev višje tehnične izobrazbe, zlasti z vzpostavitvijo tesne povezave med raziskavami in inovacijami. Tako se bo spodbujala tudi zaželena ustrezna mobilnost.

6.7

Industrijska politika v vesoljskem sektorju je zaradi prevladujoče vloge institucionalnega trga tesno povezana s politikami javnega naročanja. V okviru teh politik bi bilo treba izpolniti stroge zahteve glede kakovosti in preglednosti. EESO poudarja, da bi industrija zelo pozdravila oblikovanje specifične politike javnega naročanja na področju vesolja, v katero bi bila neposredno vključena EU, ko bodo Komisija in države članice opredelile njeno področje uporabe.

6.8

Taka politika bo utrla pot EU, da postane lastnica evropske vesoljske infrastrukture in uporabnica vesoljskih storitev, pri tem pa uresničuje celo vrsto javnih politik.

6.9

EESO poudarja pomen regij in regionalnega prizadevanja pri spodbujanju razvoja dejavnosti vesoljske industrije. Vloga regij je podcenjena. Treba jih je ustrezno obveščati in jim dati na voljo ustrezna sredstva, da bodo lahko izkoristile morebitne pozitivne učinke učinkovite uporabe vesoljskih storitev.

6.10

Na voljo ni zadovoljivih količinskih tržnih raziskav, zato ni dovolj zanesljivih podatkov o končnem učinku vesoljskih raziskav na prodajnem trgu aplikacij. Treba je poglobiti analitično znanje o fazi raziskav in razvoja ter nadaljnjih fazah.

6.11

Analiza podjetja Euroconsult med drugim navaja, da se v ZDA z naložbami v fazo raziskav in razvoja ustvari dvakrat več dobičkonosnih dejavnosti v nadaljnjih fazah kot v Evropi. O teh ugotovitvah sicer obstajajo dvomi, vendar pa nikoli niso bile analitično ovržene (12). Za EU je zanimiv in po svoje edinstven še en primer posodobljene analize gospodarskega učinka različnih segmentov vesoljske industrije Združenega kraljestva (13).

6.12

EESO spodbuja Komisijo, ESA in države članice, naj izvedejo skupne analize različnih segmentov sektorja in jih obravnavajo v globalnem okviru. S konsolidiranimi podatki o (novih) delovnih mestih, stopnjah rasti in aplikacijah se bo povečal pomen sektorja in zagotovila nadaljnja podpora javnosti.

7.1

Podobno kot v primeru vesoljskih politik evropskih tekmic bi bila vesoljska politika EU po mnenju EESO uspešnejša, če bi temeljila na vse večjem soglasju med državami članicami glede strateških vprašanj na področju obrambe in varnosti ter bila umeščena v širši okvir zunanje politike EU. To povezavo bi bilo treba po potrebi upoštevati v prihodnjih razpravah o evropski obrambi.

7.2

Evropsko sodelovanje na področju vesolja je znatno bolj razvito kot v drugih obrambnih sektorjih. Obrambne vesoljske dejavnosti bi lahko bile povezane tudi z oblikovanjem obrambne politike EU kot pilotni primeri ali zgledi za skupne obrambne projekte. EESO ugotavlja, da je bil tak predlog podan že daljnega leta 1987. Vendar pa glede tega niso bili nikoli sprejeti nadaljnji ukrepi.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/35

1.1

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da že drugo leto zapored objavlja pregled stanja Unije inovacij, v katerem ugotavlja velik napredek, saj se po načrtu izvaja več kot 80 % zavez iz vodilne pobude. EESO se strinja z napredkom, zlasti glede okvira politik, ki se nanašajo na implementacijo konkretnih zavez, zato pričakuje, da bo do konca leta 2014 uveljavljenih vseh 34 zavez.

1.2

Kljub doseženemu napredku v letu 2012 na nekaterih pomembnih področjih, kot so enotni patent in nova pravila za sklade tveganega kapitala, ni razlogov za samozadovoljstvo. Unija inovacij še ne daje rezultatov na področju gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest. Opaziti tudi ni bistvenih premikov pri globalnem povečanju konkurenčnosti evropskega raziskovalnega prostora.

1.3

EESO z veliko zaskrbljenostjo spremlja zlasti trend zmanjševanja izdatkov za R&R v proračunih večine držav članic že drugo leto zapored. Enako zaskrbljujoče je večanje inovacijskega prepada med državami članicami in med posameznimi regijami. Potreben bo nov razmislek o učinkovitosti regionalne kohezijske politike in strukturnih skladov v odnosu do Unije inovacij, zlasti z vidika bega možganov iz regij z omejenimi možnostmi v uveljavljene raziskovalne centre.

1.4

Kriza je Evropo že prisilila v poglabljanje integracije na področju zagotavljanja makro-ekonomske stabilnosti in delovanja monetarne unije. EESO je prepričan, da sta večja integracija in poglabljanje potrebna tudi na področju R&I, če želimo, da bo projekt Unije inovacij resnično prispeval k večji konkurenčnosti evropskega znanja, gospodarski rasti in ustvarjanju novih delovnih mest. EESO poziva Evropski svet, da na oktobrski seji v svojih sklepih podpre poglabljanje koncepta Unije inovacij.

1.5

EESO je namreč prepričan, da Unija inovacij, tudi ob uresničitvi vseh 34 zavez, potrebuje nadaljnje poglabljanje, in v tej zvezi podpira priporočila ERIAB (1) ter odzive Komisije nanje. Obenem poziva Komisijo, da čim prej pripravi nabor ukrepov in področij, na katerih je poglabljanje možno in nujno. Odbor vidi priložnosti za poglabljanje zlasti v nadaljnjem izboljšanju okolja za hitro rastoče inovativne družbe, na področju inovacij v javnem sektorju, pri socialnih inovacijah ter v novih, inovativnih poslovnih modelih, ki bi radikalno spremenili miselnost in obstoječe pristope do inovativnih rešitev.

1.6

Delujoč Evropski raziskovalni prostor (ERP) je nepogrešljiva komponenta Unije inovacij. Kljub popolni podpori Evropskega sveta EESO dvomi v njegovo vzpostavitev do konca leta 2014, saj ne vidi zadovoljivega napredka na ključnih področjih: mobilnost raziskovalcev, učinkovitost nacionalnih raziskovalnih sistemov, optimizacija uporabe raziskovalnih infrastruktur, konkurenčna uporaba nacionalnih raziskovalnih sredstev, vzpostavitev trga pravic intelektualne lastnine itd. Zato EESO poziva Komisijo in države članice, da čim prej zagotovijo vse pogoje za razvoj ERP v smeri, ki jo je predlagala Komisija v svojem sporočilu (2).

1.7

EESO pozitivno ocenjuje napredek pri izgradnji vrhunskih raziskovalnih infrastruktur vse-evropskega pomena ter spodbudne začetne rezultate Evropskih partnerstev za inovacije. Pri slednjih meni, da so v določeni meri še vedno nepreverjen in nedodelan model, in poziva Komisijo, da na osnovi dosedanjih izkušenj pripravi celovito analizo učinkovitosti ter enotne okvirne pogoje za njihovo delovanje in financiranje.

1.8

Sistem podpore za raziskave in inovacije je v Evropi še vedno prezapleten, kar odvrača zlasti mikro in mala podjetja od raziskovalnih projektov EU. Poleg kompliciranih in zamudnih administrativnih zahtev gre tudi za neusklajenost postopkov pri programih na regionalni, nacionalni in evropski ravni.

1.9

Odbor vidi veliko rezervo za spodbujanje inovacij v bolj inovativno usmerjenih javnih naročilih. Zato poziva države članice, da povečajo uporabo instrumenta predkomercialnih naročil ter širijo dobre prakse in modele inovacijam prijaznih javnih naročil. To bi moralo veljati tudi za javna naročila, ki so financirana iz strukturnih skladov.

1.10

Reforma izobraževalnih sistemov bi morala, med drugim, zagotoviti Evropi bistveno več visoko usposobljenih znanstvenikov in inženirjev (3). EESO meni, da bi bilo dobro v njihove študijske programe vključiti podjetniško usposabljanje in managerska znanja, ki so potrebna za učinkovito transformacijo dobrih idej v uspešne projekte. Odbor priporoča vključevanje podjetij in socialnih partnerjev v pripravo učnih načrtov in izvajanje doktorskih programov.

1.11

EESO želi ponovno izpostaviti specifično vlogo socialnih inovacij, ki lahko igrajo pomembno vlogo pri soočanju s krizo in drugimi izzivi sodobne družbe. Zato je potrebno razviti take podporne mehanizme, ki so dosegljivi tudi potencialnim socialnim inovatorjem v civilni družbi in v sektorju socialne ekonomije. EESO poziva Komisijo, da čim prej uresniči pobudo za vzpostavitev inkubatorja inovativnih socialnih projektov.

2.1

Unija inovacij je ena od sedmih vodilnih pobud iz strategije Evropa 2020. Njen cilj je, da z izboljšanjem okvirnih pogojev ustvari Evropo, prijazno inovacijam, ter tako zagotovi, da se inovativne ideje realizirajo v izdelke in storitve, ki bodo ustvarili rast in delovna mesta. Analize kažejo, da države, ki so v preteklosti več investirale v R&I, okrevajo bistveno hitreje in imajo višje stopnje zaposlenosti (4).

2.2

V sporočilu Stanje Unije inovacij 2012 (5) Evropska komisija že drugo leto zapored povzema dosežke na ravni držav članic in na evropski ravni na področju uresničevanja Unije inovacij, ene ključnih vodilnih pobud strategije Evropa 2020.

2.3

Komisija v splošnem ugotavlja velik napredek pri uresničevanju Unije inovacij. Po načrtu se izvaja več kot 80 % zavez iz vodilne pobude. Države članice se čedalje bolj osredotočajo na ustvarjanje poslovnega okolja, naklonjenega inovacijam: znižujejo se davčne stopnje za naložbe v raziskave, znižujejo se stopnje davka na dobiček od patentov, krepi se podpora lažjemu dostopu do tveganega kapitala itd.

2.4

Kljub temu pa sporočilo navaja vrsto zaskrbljujočih trendov, ki so v pretežni meri posledica ekonomske krize in velikih proračunskih primanjkljajev:

2.5

Ključna ugotovitev sporočila je, da mora Evropa okrepiti svojo zavezo v zvezi z doseganjem rasti, ki temelji na inovacijah. Za dosego tega cilja bo nujno nadaljnje poglabljanje Unije inovacij. V tem trenutku še ni natančno opredeljeno, na katerih področjih, s katerimi ukrepi in s kakšno dinamiko se bo poglabljanje izvajalo.

3.1

EESO pozdravlja odločitev Komisije, da vsako leto pripravi analizo stanja Unije inovacij kot ene ključnih vodilnih pobud strategije Evropa 2020. Pravočasna analiza učinkov omogoča korektivne ukrepe na področjih, kjer stvari ne vodijo v pravo smer.

3.2

Obdobje dveh let je, glede na običajno prakso uveljavljanja nove zakonodaje v EU, prekratko za realno vrednotenje doseženih rezultatov (6). Kljub temu EESO ocenjuje, da je okvir politik in zakonodaje za Unijo inovacij več ali manj na mestu, a se rezultati v smislu gospodarske rasti in novih delovnih mest žal še ne kažejo.

3.3

Ob poplavi in prevladi debat o javno finančnih primanjkljajih, zloglasnih varčevalnih ukrepih ter vsesplošnem padanju zaupanja v evropske projekte predstavlja Unija inovacij eno bolj pozitivnih in uspešnih zgodb. Večina zavez iz vodilne pobude Unija inovacij se izvaja več ali manj po načrtu. Zato EESO upravičeno pričakuje, da bo do konca leta 2014 uveljavljenih vseh 34 zavez.

3.4

EESO pozitivno ocenjuje napredek na področju izgradnje sodobnih raziskovalnih infrastruktur vseevropskega pomena, zahvaljujoč učinkoviti vlogi in aktivnostim ESFRI (7). Od skupno 48 projektov s seznama ESFRI je v fazi izvedbe že 27 projektov, kar daje dobro upanje za dosego cilja – izgradnja 60 % prednostnih evropskih raziskovalnih infrastruktur do leta 2015 (8). Po mnenju Odbora Evropa še vedno premalo učinkovito koordinira in optimizira izrabo svojih raziskovalnih infrastruktur.

3.5

Nov koncept evropskih partnerstev za inovacije, ki so v prvih pilotnih projektih usmerjena v spopadanje s ključnimi družbenimi izzivi (9), za sedaj kaže spodbudno sliko. Povezati skušajo interesne skupine na vseh ravneh, preseči razdrobljenost in zagotoviti kritično maso. Kljub pozitivnim znakom so evropska partnerstva v določeni meri še nepreverjen in nedodelan model. Zato EESO poziva Komisijo, da na osnovi dosedanjih izkušenj čim prej pripravi celovito analizo učinkovitosti te pobude ter pripravi enotne okvirne pogoje za njihovo delovanje in financiranje v prihodnje.

3.6

Kljub nedvomnemu napredku na nekaterih področjih ni prostora za samozadovoljstvo. V nadaljevanju želi EESO izpostaviti področja, na katerih pozitivnih sprememb še ni zaznati v zadovoljivi meri in je potrebno hitro in učinkovitejše ukrepanje.

3.7

Sistem podpore za raziskave in razvoj v Evropi je še vedno prezapleten. Morebitni upravičenci se srečujejo z nepregledno množico obstoječih instrumentov (nacionalnih in regionalnih programov, medvladnih pobud in postopkov financiranja EU). Tudi administrativne zahteve se niso bistveno zmanjšale. To ovira čezmejno sodelovanje in odvrača zlasti mala in srednja ter mikro podjetja od raziskovalnih projektov EU. Poleg administrativnega bremena gre tudi za precejšnjo neusklajenost postopkov.

3.8

Izhodiščna točka za Unijo inovacij mora biti izgradnja odličnega in sodobnega izobraževalnega sistema v vseh državah članicah, vključno z reformo visokošolskega izobraževanja. Podjetja še vedno skoraj niso vključena v pripravo učnih načrtov in izvajanje doktorskih programov. Zato EESO ponovno zahteva, da se socialnim partnerjem omogoči aktivno sodelovanje pri načrtovanju bodočih izobraževalnih sistemov.

EESO tudi priporoča integracijo managerskih in podjetniških znanj v izobraževanje bodočih inženirjev in znanstvenikov, da se olajša in pospeši transformacijo dobrih idej v uspešne tržne projekte.

3.9

EESO podpira široko opredelitev inovacij, ki lahko segajo na številna področja. V svojih prejšnjih mnenjih je večkrat izpostavil specifično vlogo socialnih inovacij  (10), ki pogosto prihajajo prav iz organizacij civilne družbe. Mnoge komponente evropskih socialnih sistemov so plod inovativnih idej civilne družbe ter akterjev socialne ekonomije. Zato mora podpora inovativnosti zajeti vsa družbena področja, finančni mehanizmi pa odražati vso izjemno raznolikost inovacij.

3.10

Še vedno smo neučinkoviti pri komercializaciji inovativnih idej: dostop do finančnih sredstev, zlasti za mala inovativna podjetja, je še vedno otežen (krčenje skladov tveganega kapitala zaradi finančne krize). Podjetništvo in inovativnost gresta pogosto z roko v roki. V Evropi smo že po tradiciji manj tolerantni do morebitnega podjetniškega neuspeha. Še bolj rezervirani smo do rizičnih, inovativno usmerjenih projektov. Enotni trg kapitala (zlasti tveganega) še ne deluje. Prepočasi se uveljavljajo nove oblike financiranja inovativnih podjetij, kot so "skupinsko financiranje" (crowd funding) ali "poslovni angeli". Sklad za financiranje na osnovi delitve tveganja je zelo pozitivna izkušnja, a žal ne more zadostiti povpraševanju.

3.11

Vzpostavitev enotnega trga inovacij je v veliki meri odvisna od dobrega funkcioniranja enotnega evropskega trga. Ta se še vedno sooča s številnimi ovirami in pomanjkljivostmi, zlasti na področju prostega pretoka storitev in kapitala (11). EESO ponovno predlaga Komisiji, da razmisli o vzpostavitvi vseevropske elektronske baze podatkov (v obliki iskalnika), ki bi zajemala specifična znanja v posameznih podjetjih in raziskovalnih institucijah, kar bi omogočilo hitrejše povezovanje podjetij in drugih organizacij na inovativnih projektih (morda v okviru obstoječe Evropske podjetniške mreže) (12).

3.11.1

V isto kategorijo spadajo ovire pri vzpostavljanju enotnega trga pravic intelektualne lastnine. Enotni evropski patent je sicer končno ugledal luč sveta, kar je pomemben dosežek, a postopki še niso operacionalizirani.

3.12

Evropa zamuja tudi pri vzpostavljanju inovativnih trgov naročil, zlasti preko mehanizma javnih naročil (13). V EU je absolutno premalo javnih naročil namenjenih spodbujanju inovacij. Zato EESO poziva države članice, da bistveno povečajo uporabo instrumenta predkomercialnih naročil, ki bi po ocenah Komisije spodbudila nastanek dodatnih trgov naročil v vrednosti 10 milijard EUR. S tem v zvezi Odbor opozarja tudi na pobude Evropskega parlamenta za modernizacijo javnih naročil (14). Za povečanje povpraševanja po inovativnih izdelkih in storitvah bi morali v večji meri uporabljati tudi tista javna naročila, ki so sofinancirana iz strukturnih skladov.

3.13

Delujoči Evropski raziskovalni prostor, ki je sinonim za enotni trg za raziskave in inovacije, je eden ključnih pogojev za polno uveljavitev koncepta Unije inovacij. Evropski svet je določil leto 2014 kot rok za njegovo dokončno vzpostavitev (15). To pomeni, da bi morale biti do takrat odstranjene vse ključne ovire za mobilnost in čezmejno sodelovanje na področju raziskav in inovacij, vključno z odprtjem trga dela za raziskovalce, ustanovitvijo dodatnih pokojninskih skladov, optimalnim pretokom znanja in raziskovalnih dosežkov ter bolj konkurenčno uporabo nacionalnih raziskovalnih sredstev. EESO je svoje poglede na dokončanje ERP podrobneje opredelil v enem od svojih mnenj (16) in že takrat izrazil bojazen, da je leto 2014 preveč ambiciozen rok.

3.14

Prioriteta pri financiranju in spodbujanju inovativnih dejavnosti se mora odražati prav v vseh programih financiranja EU, vključno s kohezijskimi skladi, in ne le v okvirnem programu za konkurenčnost in inovativnost. Zato EESO poziva države članice, da izkoristijo priložnosti, ki se ponujajo z novo uredbo o strukturnih skladih (17).

3.15

Za dobro delovanje Unije inovacij sta potrebna trajno prizadevanje in učinkovito sodelovanje na vseh ravneh: na ravni EU, nacionalni in lokalni ravni. Nujno je večje osredotočenje na vlogo regionalne inovacijske politike, ki lahko veliko prispeva k zmanjšanju bega možganov iz regij z omejenimi možnostmi v uveljavljene evropske raziskovalne centre.

4.1

Po mnenju EESO predstavlja uveljavitev 34 zavez iz vodilne pobude le prvi korak k doseganju resnične Unije inovacij. Če želimo, da bo izdatno prispevala k pametni, trajnostni in vključujoči rasti, bo v naslednji fazi nujna njena poglobitev v smislu bistveno večje integracije in koordinacije nacionalnih R&I politik z ukrepi in politikami EU. EESO poziva Komisijo, da nemudoma pristopi k naboru konkretnih ukrepov in področij, kjer je poglabljanje ne le možno, temveč nujno.

4.2

EESO ocenjuje, da je za poglobitev veliko prostora na številnih področjih, med katerimi želi izpostaviti le nekatera:

4.3

EESO podpira ugotovitve in priporočila ERIAB, ki je izdelal prvi "stresni test" Unije inovacij (18). V njem izraža potrebo po radikalnem razmisleku o bodoči evropski strategiji rasti, temelječi na znanju in inovacijah. Med ključnimi izzivi izpostavlja:

4.4

EESO daje Komisiji pobudo, da za pospešitev razvoja novih, inovativnih poslovnih modelov razmisli o specifičnih instrumentih. Ena od možnih idej bi lahko bila uporaba t. i. "inovacijskih vavčerjev".

4.5

EESO je bil že v vodilni pobudi pozvan, da preko podjetij, socialnih partnerjev in nevladnih organizacij, ki jih zastopa, spodbuja podporo Uniji inovacij in pomaga širiti najboljše prakse. Predlagamo, da Odbor, zlasti preko svojega usmerjevalnega odbora za strategijo Evropa 2020, pripravi konkreten nabor pobud in aktivnosti, s katerimi bi preko socialnih partnerjev, nacionalnih ekonomsko-socialnih svetov in drugih organizacij civilne družbe še v večji meri kot do sedaj pomagal graditi zaupanje v Unijo inovacij.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/40

1.1

EESO pozitivno ocenjuje predlog Komisije, katerega cilj je vsem evropskim državljanom omogočiti dostop do bančnega računa ter izboljšati primerljivost provizij in mobilnost, preprečiti finančno izključenost in olajšati sodelovanje potrošnikov na notranjem trgu.

1.2

Meni, da je sprejetje direktive najustreznejši način za izvajanje teh ukrepov, ki koristijo tako potrošnikom kot ponudnikom plačilnih storitev. Prispevali bodo k dokončnemu oblikovanju enotnega trga na področju finančnih storitev in omogočili odpravo ovir za prosti pretok oseb, blaga, storitev in kapitala. Toda za uveljavljanje te pravice bo treba sprejeti pravila EU glede pranja denarja in financiranja terorizma, pri čemer pa se tudi ne bo smelo spodbujati davčnih utaj. Odbor poleg tega meni, da bi bilo treba največ pozornosti posvetiti načelom subsidiarnosti in sorazmernosti.

1.3

Vendar obžaluje, da je področje uporabe nekaterih ukrepov omejeno. Meni, da bi morali pri uskladitvi terminologije upoštevati vse stroške, pa tudi, da na seznam v dokumentu z informacijami ne bi smeli vključiti zgolj najbolj reprezentativnih transakcij. Po njegovi oceni je mogoče osveščeno odločitev sprejeti le s primerjanjem stroškov vseh tekočih transakcij, saj ima vsak potrošnik drugačne potrebe.

1.4

Odbor pozitivno ocenjuje določbe o izboljšanju preglednosti, zlasti kar zadeva ponudbo produktov v paketu, saj mora imeti potrošnik možnost, da primerja različne opcije ponudnikov plačilnih storitev in se odloči, katera izmed njih je zanj najbolj ugodna in primerna glede na njegov položaj.

1.5

Zavzema se za uvedbo zahteve o predložitvi obračuna provizij in želi, da bi jo dopolnili še z zahtevo, da se potrošnike vnaprej obvesti o obremenitvi njihovega računa zaradi kakršnih koli neobičajnih provizij, kar jim bo omogočilo, da ustrezno ukrepajo ali da provizijam ugovarjajo.

1.6

Prav zaradi zagotavljanja preglednosti se zavzema tudi za uvedbo neodvisnih primerjalnih spletnih mest in poziva, da bi morali v registru obstoječih spletnih mest omogočiti potrošnikom, da dostopajo do informacij v zvezi s finančnimi institucijami v vseh državah članicah.

1.7

EESO podpira tudi predloge o bančni mobilnosti. Vendar pa meni, da bi bilo treba preučiti izvedljivost „prenosne“ številke računa in poskrbeti za sistematično uvedbo sistemov za samodejno preusmeritev transakcij (1). Pred temi ukrepi bi bilo treba opraviti neodvisno študijo.

1.8

Prav tako opozarja, kako pomembno je usposabljanje uslužbencev ponudnikov plačilnih storitev; informacije so sicer nepogrešljive, vendar ne zadostujejo. Poudarja tudi, da je pomembno finančno izobraževanje, ki ga izvajajo neodvisna združenja potrošnikov (2).

1.9

EESO lahko seveda te določbe, katerih cilj je vsem evropskim državljanom omogočiti dostop do osnovnega bančnega računa, samo podpre, saj je bančna vključenost v današnjem svetu nujna.

1.10

V zvezi z zahtevo, da mora biti na ozemlju vsake države članice „vsaj en ponudnik plačilnih storitev“, ima Odbor pridržke; če ni konkurence, potrošniki dejansko sploh ne morejo izbirati.

1.11

Pri ugotavljanju o tem, ali so povezani stroški v primerih, ko lastništvo in upravljanje računa ni brezplačno, „razumni“, je po njegovem mnenju treba upoštevati realne stroške; opozarja, da je treba omejiti provizije za neplačevanje.

1.12

EESO tako kot Komisija meni, da je treba v primeru neupoštevanja določb iz direktive poskrbeti za preverjanje in odvračilne sankcije. Poudarja, da je učinkovitost preverjanja odvisna od tega, ali bodo za izvajanje nalog dodeljena ustrezna finančna sredstva.

1.13

Znova opozarja, da se zavzema za sisteme za alternativno reševanje sporov, ki pa morajo biti neodvisni.

2.1

Komisija je 8. maja 2013 predstavila predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o primerljivosti provizij, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov.

2.2

Ta predlog je nastal na podlagi pobud iz zadnjih let za vzpostavitev enotnega trga plačilnih storitev, ki je izjemno pomemben za evropsko rast in konkurenčnost.

2.3

Predlog temelji na členu 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, katerega cilj je odprava ovir pri prostem pretoku oseb, blaga, storitev in kapitala.

2.4

Komisija na podlagi ocen Svetovne banke ugotavlja, da približno 58 milijonov potrošnikov v Evropski uniji nima plačilnega računa in da ga približno 25 milijonov želi odpreti.

2.5

Poudarja, da je za gospodarstvo značilno stalno povečevanje brezgotovinskih transakcij, in sicer tako v podjetjih kot pri potrošnikih in javnih organih, vendar pa obenem ne predlaga nobenega ukrepa, da bi razširila njihovo uporabo.

2.6

Zato meni, da sta dostop do bančnega računa in finančnih storitev nujno potrebna, če želimo potrošnikom zagotoviti vse prednosti enotnega trga in jim omogočiti finančno in socialno vključenost.

2.7

Poleg tega poudarja tudi, da lahko sedanji pogoji na enotnem trgu določene ponudnike plačilnih storitev odvrnejo od naložb v nove trge.

2.8

Komisija želi te ovire odpraviti in v ta namen predlaga, da:

2.9

Komisija meni, da bo notranji trg finančnih storitev na podlagi teh ukrepov začel v celoti delovati in se bo še razvil. Potrošniki bodo lažje primerjali ponudbe v EU in se gibali po njej. Ponudniki plačilnih storitev bodo obravnavani pod enakimi pogoji in bodo lahko pri iskanju novih trgov izkoristili prednosti poenostavitve postopkov in uskladitve pravil.

3.1

EESO se strinja z analizo Komisije o navedenih ovirah in o tem, da je treba dokončno oblikovati enotni trg finančnih storitev. Meni, da bi moral imeti vsak potrošnik možnost, da odpre bančni račun in ga uporablja, saj je bančna vključenost nujna za uresničitev zastavljenega cilja.

3.2

Podpira tudi predloge za izboljšanje preglednosti bančnih provizij in večjo mobilnost. Meni namreč, da bodo spodbudili konkurenco, kar bo v korist tako potrošnikom kot ponudnikom plačilnih storitev.

3.3

Po mnenju Odbora je najboljši način sprejetje direktive, saj je Komisija pravilno poudarila, da priporočilo ni imelo pričakovanega učinka in da prostovoljno ukrepanje nikakor ne zadostuje.

4.1.1

Terminologija. EESO v celoti podpira predlog Komisije o uskladitvi terminologije v zvezi s provizijami. Taka uskladitev je nujno potrebna zaradi večje razumljivosti za potrošnike in primerljivosti. Odbor ima kljub temu pomisleke glede omejenosti področja uporabe tega ukrepa in priporoča, da se terminologija uskladi za vse vrste provizij.

4.1.1.1

Ugotavlja, da bodo pristojni organi v vsaki državi članici odgovorni za pripravo začasnih seznamov, ki bodo predloženi Komisiji. Meni, da bi bilo treba združenja potrošnikov in ponudnike plačilnih storitev, pa tudi potrošnike, vključiti v pripravo teh seznamov, da bi tako zagotovili, da so sprejeti izrazi razumljivi vsem.

4.1.1.2

Opozarja, da mora izbrani izraz v vsaki finančni instituciji označevati iste storitve.

4.1.2

Dokument o provizijah in glosar. EESO pozdravlja obveznost za ponudnike plačilnih storitev, da morajo pred sklenitvijo pogodbe potrošnikom zagotoviti dokument z informacijami o provizijah, ki vključuje seznam najbolj reprezentativnih storitev, ter se strinja z določbo o tem, da je ta dokument vedno brezplačno na voljo, zlasti z objavo na spletnih mestih finančnih institucij. Priporoča, da se seznam uskladi. Med drugim predlaga, da bi to določbo dopolnili z obveznostjo, da je treba potrošnikom v primeru spremembe provizij poslati nov dokument z informacijami.

4.1.2.1

Kljub temu meni, da bi bilo treba v ta dokument vključiti vse provizije. Omejitev zgolj na najbolj reprezentativne provizije potrošnikom ne bo omogočala, da bi ponudbe različnih finančnih institucij lahko učinkovito primerjali s svojimi potrebami. Vsak potrošnik ima specifične potrebe, ki niso nujno navedene tudi na seznamu.

4.1.2.2

Če bi bile na seznamu navedene vse provizije, se Odbor zavzema, da bi uskladili predstavitev vseh rubrik v dokumentu z informacijami. Priporoča tudi, da bi poleg tega uskladili še predstavitev informacij glede na vrsto transakcije (po mesecih, po letih, po transakcijah), kar bi omogočilo lažje primerjanje.

4.1.2.3

Odbor v skrbi za preglednost meni, da bi moral imeti potrošnik možnost, da v skladu s svojimi potrebami presodi, ali ga določena paketna ponudba zanima ali ne, zato pozdravlja obveznost, da je treba v dokumentu z informacijami navesti točne podatke o teh ponudbah.

4.1.2.4

Ravno tako pozdravlja tudi obveznost uporabe usklajene terminologije v dokumentu in bančnih izpiskih, saj bo to prispevalo k razumljivosti.

4.1.2.5

EESO je seznanjen tudi z razpoložljivostjo glosarjev. Kljub temu meni, da bi se bilo treba bolj posvetiti temu, da bi se v dokumentih z informacijami uporabljali jasni in razumljivi izrazi.

4.1.3

Obračun provizij. EESO se strinja z obveznostjo, da je treba potrošnikom vsaj enkrat letno poslati obračun vseh zaračunanih provizij. Te informacije jim bodo omogočile, da ocenijo stroške storitev, ki so jih plačali, in izberejo ustrezne produkte. Odbor meni, da so to minimalne zahteve in da bi bilo treba ta obračun izstaviti brezplačno.

4.1.3.1

Kljub temu poudarja, da bi bilo koristno, če bi ta ukrep dopolnili z obveznostjo, da je treba potrošnike vnaprej obvestiti o kakršnih koli neobičajnih provizijah, s katerimi ponudnik plačilnih storitev bremeni njihov račun, kar jim bo omogočilo, da še pred direktno obremenitvijo sprejmejo ustrezne ukrepe, tj. poskrbijo za kritje oziroma obremenitvi ugovarjajo.

4.1.4

Primerjalno spletno mesto. EESO podpira zagotavljanje informacij o bančnih provizijah prek pooblaščenih nacionalnih ali javnih spletnih mest. Ta ukrep bo prispeval k boljši obveščenosti potrošnikov, pod pogojem, da so na spletnem mestu na voljo neodvisne in popolne informacije. Odbor meni, da je treba pozorno spremljati, kako se ta spletna mesta financirajo. Poleg tega ima tudi pomisleke glede izvajanja teh orodij, zlasti kar zadeva naravo podatkov, ki naj bi jih zagotovili - bo to zgolj cena na enoto transakcije in storitve ali bo mogoč uporabniku prilagojen izračun?

4.1.4.1

Odbor opozarja, da je treba biti še posebej pozoren na pogoje za akreditacijo zasebnih upravljavcev. Meni, da bi morali akreditacije dodeljevati pristojni organi držav članic.

4.1.4.2

Odbor poleg tega meni, da je izjemno pomembno, da se izrazi na primerjalnih spletnih mestih ujemajo z usklajeno terminologijo.

4.1.4.3

Priporoča tudi, da bi register vseboval seznam registrov drugih držav članic ali povezave nanje, tako da bodo lahko potrošniki enostavno dostopali do podatkov o provizijah vseh finančnih institucij v EU, kar bo še posebej koristno za migrantsko populacijo.

4.2.1

EESO podpira predloge Komisije, ki bodo prispevali k izboljšanju bančne mobilnosti, kar je bistvenega pomena ob upoštevanju s tem povezanih psiholoških in tehničnih ovir.

4.2.2

Kljub temu meni, da bi bilo treba izvesti neodvisno študijo o možnosti vzpostavitve prenosne številke računa, s čimer bi najbolj učinkovito poskrbeli za popolnoma operativno mobilnost.

4.2.3

Po njegovem mnenju bi morale vse finančne institucije imeti vsaj sistem za samodejno preusmeritev v obdobju 15 mesecev, da bi se tako upoštevala vsa njihova letna plačila.

4.2.4

Odbor izraža zadovoljstvo, da je Komisija določila pogoje za zaračunavanje provizij, povezanih s storitvijo zamenjave računa, s čimer se prepreči, da bi bile te provizije odvračilne.

4.2.5

Opozarja tudi na druge ovire, predvsem na stroške prenosa določenih varčevalnih produktov ali na posedovanje hipoteke.

4.2.6

Ugotavlja, da so informacije o teh ureditvah za spodbujanje mobilnosti odločilnega pomena. Po njegovem mnenju bi moral potrošnik komunicirati zgolj s svojo izbrano banko.

4.2.7

Odbor ocenjuje, da bi morali poleg bančne mobilnosti poskrbeti tudi za usposabljanje osebja, zaposlenega pri ponudnikih plačilnih storitev, zlasti osebja na recepcijah podružnic, ter da bi morala finančno izobraževanje organizirati združenja potrošnikov.

4.3.1

EESO lahko seveda pobudo Komisije samo podpre. Meni, da morajo vsi potrošniki imeti dostop do osnovnega bančnega računa, s tem pa do vseh bančnih storitev, ki jih potrebujejo v vsakdanjem življenju, kjer so brezgotovinske transakcije vse bolj razširjene. Poudarja, kako pomembno je, da banke obveščajo potrošnike o tej storitvi.

4.3.2

Nasprotno pa ima pomisleke glede omejitve ponudbe na „vsaj enega ponudnika plačilnih storitev“ na ozemlju vsake države članice. Če bi to storitev nudila zgolj ena sama finančna institucija, bi bila to zanjo velika obremenitev, hkrati pa bi jo to stigmatiziralo, tako kot potrošnike, ki bi bili njene stranke. Potrošniki poleg tega zaradi pomanjkanja konkurence ne bi imeli nobene izbire in bi morali sprejeti ponujene pogoje, zlasti provizije.

4.3.3

Odbor meni, da bi bilo treba poskrbeti vsaj za seznam osnovnih storitev, navedenih v členu 16, medtem ko bi se lahko vsaka država članica odločila še za dodatne storitve, zlasti storitve, povezane z nacionalnimi pogoji.

4.3.4

Odbor je mnenja, da je od banke odvisno, ali bo omogočila prekoračitev pozitivnega stanja na računu.

4.3.5

Strinja se s tem, da bi bila ta osnovna storitev na voljo brezplačno ali pa bi s tem povezano pristojbino omejili.

4.4.1

EESO tako kot Komisija meni, da je treba v primeru neupoštevanja določb iz direktive poskrbeti za preverjanje in odvračilne sankcije, ter poudarja, da je učinkovitost preverjanja odvisna od tega, ali bodo imeli nacionalni organi na voljo ustrezna finančna sredstva za izvajanje svojih nalog.

4.4.2

Znova opozarja, da se zavzema za sisteme za alternativno reševanje sporov, ki pa morajo biti neodvisni.

4.5.1

EESO se strinja s prenosom pooblastil na Komisijo, vendar pa je treba poskrbeti, da so s tem povezane določbe jasno opredeljene in da je zagotovljena preglednost.

4.5.2

Odbor podpira politiko ocenjevanja, ki jo predlaga Komisija.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/44

1.1

Predlog Evropske komisije bo prispeval k znatnemu izboljšanju praktične uporabe nove uredbe o biocidnih proizvodih od 1. septembra 2013 dalje, pojasnjuje delovanje prehodnih pravil ter zagotavlja večjo pravno varnost akterjev.

1.2

EESO izraža obžalovanje, da med zapletenim in dolgim procesom sprejemanja nove evropske zakonodaje o biocidnih proizvodih Komisija, Svet in Parlament niso vnaprej preučili izkrivljanja, ki bi lahko bilo posledica dvoumnih in nejasnih prehodnih pravil.

1.3

EESO se strinja, da je treba spremeniti uredbo o biocidnih proizvodih preden stopi v veljavo (1), da bo mogoče olajšati prehod z Direktive 98/8/ES na navedeno uredbo. Za zagotavljanje pravilnega delovanja sistema je nujno potreben skladen okvir prehodnih ukrepov, ki bodo omogočili postopno spremembo sistema za akterje in države članice.

1.4

EESO podpira spremembe prehodnih ukrepov v zvezi s tretiranimi izdelki ter oceno obstoječe aktivne snovi in obstoječih biocidnih proizvodov. Te spremembe bodo preprečile, da bi se dejansko zamrznilo dajanje na trg številnih novih tretiranih izdelkov, da se omogoči njihovo dajanje na trg pod pogojem, da se do 1. septembra 2016 predloži popolna dokumentacija za oceno aktivnih snovi v tretiranih izdelkih (2). Te spremembe bodo tudi omogočile boljši prehod na usklajen sistem izdajanja dovoljenj za obstoječe biocidne proizvode (3).

1.5

V zvezi z novo določbo o obvezni izmenjavi študij o usodi in obnašanju v okolju, ki se nanašajo na Prilogo II k Uredbi (ES) št. 1451/2007, EESO poziva Komisijo, naj zagotovi, da nova obveznost ne bo povzročila izkrivljanja konkurence in ne bo negativno vplivala na sposobnost nekaterih podjetij za inovacije.

1.6

EESO se strinja s tem, da se v okviru te spremembe zakonodaje obravnavajo druga pomembna vprašanja, kot so dostop do informacij, opredelitev proizvodov iz družine biocidnih proizvodov ter obveznost izmenjave podatkov.

2.1

Biocidi so aktivne snovi ali zmesi, ki vsebujejo eno ali več aktivnih snovi, pripravljene v obliki, v kakršni se dobavljajo uporabniku, in ki so namenjene kemičnemu ali biološkemu uničevanju, preprečevanju ali nevtralizaciji škodljivih organizmov, preprečevanju njihovega delovanja ali za odpravo teh organizmov na kakšen drugačen način; vse snovi, zmesi in pripomočki, ki se dajo v promet z namenom pridobivanja aktivnih snovi, se prav tako štejejo za biocidne pripravke (4). Biocidni proizvodi so prisotni v vsakodnevnem življenju, pri čemer preprečujejo širjenje bolezni ter prispevajo k visoki ravni higiene v gosto naseljenem okolju.

2.2

Z Direktivo 98/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta so bila določena pravila glede dostopnosti biocidnih proizvodov na trgu Skupnosti (5). S to direktivo se na evropski ravni usklajuje zakonodaja o teh proizvodih tako, da se določijo skupna načela za oceno in izdajo dovoljenj za biocidne proizvode, s čimer se preprečijo gospodarske in upravne ovire.

2.3

Evropska komisija je 16. maja 2013 predložila nov predlog uredbe o spremembi Uredbe (EU) št. 528/2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov v zvezi z nekaterimi pogoji za dostop na trg (6). Slednja, "uredba o biocidnih proizvodih", je bila sprejeta 22. maja 2012 (7), veljati pa naj bi začela 1. septembra 2013. Nova zakonodaja, ki razveljavlja Direktivo 98/8/ES, je rezultat intenzivnih javnih posvetovanj in podrobne ocene učinka, ki jo je pripravila Evropska komisija (8).

2.4

Namen uredbe je izboljšati prosti pretok biocidnih proizvodov v Uniji ter zagotoviti visoko raven varovanja zdravja človeka in živali ter varstva okolja. Uredba, ki ohranja strukturo Direktive 98/8/ES, temelji na previdnostnem načelu, da bi zagotovili, da proizvodnja in trženje aktivnih snovi in biocidnih proizvodov ne bosta negativno vplivala na zdravje ali okolje.

2.5

Namen te zakonodaje je odpraviti vrzeli, ugotovljene v prejšnjem zakonodajnem okviru, ter spodbuditi delovanje sistema izdaje dovoljenj s poenostavitvijo, odpravo ovir pri trženju biocidnih proizvodov ter uskladitvijo nekaterih določb.

2.6

Komisija se je odločila, da bo predložila uradno spremembo Uredbe 528/2012 o biocidnih proizvodih, preden stopi v veljavo, potem ko je ugotovila, da bi lahko nekatere njene določbe povzročile izkrivljanje pri njenem izvajanju. Spremembe naj bi v glavnem zagotovile naslednje:

3.1

EESO je leta 2010 sprejel mnenje o Uredbi št. 528/2012 o dostopnosti na trgu in uporabi biocidnih proizvodov (9). Strinjal se je o primernosti nadomestitve direktive z uredbo o biocidnih proizvodih, da se doseže poenostavitev in uskladitev zakonodaje.

3.2

Kljub oceni učinka, javnemu posvetovanju in različnim poročilom, ki so bila pripravljena v okviru sprejemanja uredbe o biocidnih proizvodih, kritike, ki so jih izrazili dobavitelji – v glavnem mala in srednje velika podjetja – glede možnosti, da se z izvajanjem uredbe na trgu ustvarijo pomembne omejitve in motnje, upravičujejo hiter odziv Evropske komisije, ki je predložila vrsto sprememb za odpravo škodljivih učinkov tržnih ovir, ki bi lahko bile posledica evropske zakonodaje na področju biocidnih proizvodov ter zlasti njenih prehodnih določb.

3.3

EESO podpira dejstvo, da je Komisija spremenila nekatere člene, kar bo omogočilo bolj racionalno uporabo zakonodaje o biocidnih proizvodih. Vendar meni, da bi bilo treba sprožitev postopka za spremembo uredbe izkoristiti tudi za obsežnejšo in bolj sistematično obravnavo nekaterih vrzeli prvotne zakonodaje na področju dostopa do informacij, obveznosti izmenjave podatkov ter opredelitve proizvodov iz družine biocidnih proizvodov.

3.4

Spremembe prehodnih pravil, zlasti členov 86, 89 in 94 Uredbe št. 528/2012, bodo preprečile ohromitev trga za nekatere obstoječe aktivne snovi ali dejansko prepoved novih tretiranih izdelkov, ki bi trajala od 1. septembra 2013 do odobritve zadnje aktivne snovi v izdelkih. EESO meni, da te spremembe prehodnih pravil preprečujejo znatne škodljive učinke in stransko škodo, ki bi lahko bili posledica prvotnega besedila navedenih členov.

4.1

Člen 89(4) in člen 93(2) Uredbe (EU) št. 528/2012 določata obdobja postopnega opuščanja biocidnih proizvodov, za katere izdaja dovoljenja ni odobrena. V skladu z novim predlaganim besedilom naj bi se enaka obdobja uporabljala za postopno opuščanje biocidnih proizvodov, ki so že na trgu, kadar je dovoljenje izdano, vendar je treba zaradi pogojev za izdajo dovoljenja proizvod spremeniti. EESO meni, da bi bilo treba v tem primeru za obdobja predvideti odstopanje od splošnega pravila, če gre za zavrnitev vloge za dovoljenje. EESO meni, da bi bilo treba v primeru, ko se odobri spremenjeni proizvod, odobriti daljše obdobje, da bi bilo mogoče proizvode uporabljati in dajati na trg do izčrpanja zalog.

4.2

Evropska agencija za kemikalije mora zagotoviti, da bo seznam, ki ga objavi (člen 95), vseboval samo informacije o ustreznih dobaviteljih, ki podpirajo podaljšanje dovoljenja za določeno aktivno snov.

4.3

Kar zadeva dostop do informacij za namene člena 66(3), EESO meni, da je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med splošnim interesom in legitimnimi zasebnimi interesi. Samodejno in sistematično posredovanje imena in naslova proizvajalca aktivne snovi kateri koli tretji osebi, ki zanju zaprosi, bi lahko oslabilo zaščito poslovnega interesa imetnika dovoljenja.

4.4

EESO je v svojem mnenju o uredbi o biocidnih proizvodih podprl obvezno izmenjavo podatkov o poskusih na živalih. Dejansko je eden od najbolj pozitivnih vidikov nove zakonodaje preprečitev nepotrebnega trpljenja vretenčarjev s stalnim ponavljanjem toksikoloških študij. Komisija bi morala v vsakem primeru oceniti, ali je obveznost izmenjave podatkov o toksikoloških in ekotoksikoloških študijah ter študijah o usodi in obnašanju v okolju, ki se nanašajo na snovi, navedene v Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1451/2007, uravnotežena in spodbuja razvoj novih aktivnih snovi. Učinkovito nadomestilo in varstvo podatkov do leta 2025 sta ključna za preprečitev neupravičenega okoriščanja s tujimi dosežki.

4.5

EESO meni, da je smiselno, da se obdobje, v katerem države članice izrazijo stališče o odobritvi biocidnega proizvoda po tem, ko je bila sprejeta odločitev za odobritev določene aktivne snovi za določeno vrsto proizvoda (člen 89 Uredbe 528/2012), podaljša z dveh na tri leta. Če do spremembe ne bi prišlo, bi zaradi različnih faz postopka izdaje dovoljenja obstajalo tveganje sistematične kršitve rokov s posledično ohromitvijo postopka.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/47

1.1

Odbor opozarja, da je na cestah v EU leta 2012 umrlo 28 000 oseb, 1,5 milijona pa je bilo ranjenih. Zato izrecno poudarja, da je zmanjšanje števila žrtev v cestnem prometu bistvenega pomena za družbo in podpira ambiciozni cilj Komisije, da se to število v obdobju 2011–2020 zmanjša za polovico v primerjavi z letom 2010.

1.2

Odbor izraža zadovoljstvo s predlaganim sklepom in uredbo Komisije o uvedbi storitve eCall, ki naj bi zagotovila, da bodo od oktobra 2015 vsi novi modeli osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil opremljeni s sistemom eCall 112 ter da bo vzpostavljena potrebna infrastruktura centrov za obveščanje (Public Safety Answering Points: PSAPs – odzivne točke javne varnosti), ki je nujna za ustrezen sprejem in obravnavo klicev v sili eCalls. Tako bodo zagotovljene združljivost, interoperabilnost in kontinuiteta storitve eCall po vsej EU.

1.3

EESO se strinja z ugotovitvami iz ocene učinka sistema eCall, iz katerih izhaja, da je obvezna uvedba storitve eCall edini način, da se s tem povezane koristi zagotovijo državljanom Unije. Odbor je v številnih mnenjih Komisiji izrazil prepričanje, da prostovoljni pristop ne bo uspešen.

1.4

EESO ugotavlja, da se bodo predlogi uporabljali samo za nove modele vozil, ki bodo prvič registrirani 1. oktobra 2015 ali pozneje, ter da se bodo že obstoječi modeli lahko še naprej proizvajali in prodajali brez opreme za eCall tudi po tem datumu. Čeprav se zaveda morebitnega finančnega bremena za avtomobilske proizvajalce, pa jih vseeno poziva, naj tehnologijo eCall čim prej vgradijo tudi v že obstoječe modele vozil, ki bodo proizvedena po oktobru 2015.

1.5

Odbor ugotavlja, da predlogi ne predvidevajo tehnologije eCall na motornih kolesih in drugih dvokolesnih motornih vozilih. Ker je tveganje za poškodbe in nesreče s smrtnim izidom za voznike teh vrst vozil in za njihove sopotnike precej veliko, EESO poziva proizvajalce in države članice, naj v sistem eCall čim prej vključijo tudi dvokolesna motorna vozila.

1.6

Poleg tega Odbor znova poziva Komisijo, naj čim prej poda predloge za bistveno izboljšanje pasivne in aktivne varnosti tovrstnih vozil.

1.7

EESO izraža občudovanje zaradi uspeha, ki so ga dosegli organi, pristojni za varnost v cestnem prometu v vrsti držav članic. Ti organi spremljajo izvajanje nacionalnih strategij za varnost v cestnem prometu, svetujejo o politiki na tem področju ter spodbujajo primere najboljše prakse. Odbor meni, da bi bilo treba ustanoviti evropsko agencijo za varnost v cestnem prometu, ki bi pomagala usklajevati in spodbujati izvajanje ukrepov na tem področju po vsej EU, vključno z uvedbo storitve eCall. V agenciji bi sodelovali tudi strokovnjaki za varnost v cestnem prometu, ki bi jih imenovale države članice.

1.8

Odbor opozarja Komisijo na svoja prejšnja mnenja, v katerih je obravnaval varnost v cestnem prometu in potrebo po obvezni uvedbi storitve eCall. (1)

2.5.1

Proizvajalci osebnih vozil in lahkih gospodarskih vozil morajo zagotoviti, da se novi modeli teh vozil od oktobra 2015 proizvajajo in homologirajo v skladu z zahtevami sistema eCall.

2.5.2

Države članice morajo zagotoviti, da bodo novi modeli vozil, za katere se uporablja predlagana uredba, prejeli homologacijo za celotno vozilo Evropske skupnosti (European Community Whole Vehicle Type Approval).

2.5.3

Organi za homologacijo morajo zagotoviti, da ta vozila izpolnjujejo predpisane standarde, preden izdajo ustrezni certifikat.

2.5.4

Proizvajalci morajo zagotoviti, da vozilom, opremljenim s tehnologijo eCall, ni mogoče stalno slediti.

2.5.5

Potrebna je zadostna zaščita pred nadzorom in uporabnikom je treba posredovati informacije o tem, kako bodo obdelani podatki, ki jih uporablja sistem.

2.5.6

Komisija je pooblaščena za sprejetje delegiranih aktov za določitev tehničnih zahtev avtomobilskih sistemov in zahtev glede zasebnosti uporabnikov. Poleg tega mora na podlagi analize stroškov in koristi izvzeti nekatere razrede osebnih vozil in lahkih gospodarskih vozil.

3.1

Odbor opozarja, da je na cestah v EU leta 2012 umrlo 28 000 oseb, 1,5 milijona pa je bilo ranjenih. Ko se na prizorišče nesreče pokliče služba za ukrepanje, je vsaka minuta usodna za reševanje življenj in zmanjšanje resnosti poškodb. Toda ljudje, ranjeni v nesrečah, niso vedno fizično zmožni poklicati pomoči.

3.2

Sistem eCall odpravlja ta problem tako, da takoj opozori službe za ukrepanje, tudi če je voznik ali potnik v nezavesti ali kakor koli drugače nezmožen za klic. EESO ugotavlja, da naj bi uporaba tega sistema po pričakovanjih pospešila prihod služb za ukrepanje za približno 40 % v mestih in 50 % na podeželju. Ko bo sistem v celoti uveden, bo v Evropi vsako leto rešil več sto življenj ter v več deset tisočih primerov zmanjšal resnost poškodb in travm.

3.3

Vrsta držav članic je ustanovila organe za varnost v cestnem prometu, ki so na nacionalni ravni pristojni za ocenjevanje strategije za varnost v cestnem prometu ter svetovanje vladam o prednostnih ukrepih. Evropska agencija za varnost v cestnem prometu, pristojna za vsa področja cestne varnosti (infrastruktura, vozila in uporabniki cest) v vsej Uniji, bi lahko pomagala izboljšati izvajanje usklajene strategije EU za varnost v cestnem prometu. Takšna agencija bi imela posebne naloge v zvezi z opredeljevanjem, opisovanjem in uvajanjem najboljše prakse ter seznanjanjem z njo in tudi s spodbujanjem čezmejne izmenjave informacij in sodelovanja.

4.1

Predlog se nanaša zgolj na homologacijo novih osebnih in lahkih gospodarskih vozil ter ne predvideva obvezne vgradnje sistema eCall pred prvo registracijo novih modelov, kar pomeni, da se lahko obstoječi modeli vozil še naprej proizvajajo in prodajajo brez te tehnologije. Odbor tako ugotavlja, da se bo zaradi te politike storitev eCall v celoti uporabljala šele leta 2033. Čeprav razume, da je treba upoštevati finančne posledice in težave pri oblikovanju, s katerimi se bi lahko soočili avtomobilski proizvajalci, pa jih vseeno poziva, naj tehnologijo eCall čim prej vgradijo tudi v že obstoječe modele vozil, ki bodo proizvedena po oktobru 2015.

4.2

Uredba o zahtevah za homologacijo za sistem eCall v vozilih ne bo veljala za dvokolesna motorna vozila (motorna kolesa ipd.). Toda njihovi vozniki so izpostavljeni 18 do 20-krat večjemu tveganju hudih poškodb na cesti kot vozniki avtomobilov. Vprašanjem varnosti tega razreda z visoko stopnjo tveganja je treba posvetiti posebno pozornost. Poleg opremljanja s tehnologijo eCall so čim prej potrebni predlogi za izboljšanje pasivne in aktivne varnosti dvokolesnih motornih vozil.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/50

1.1

Odbor pozdravlja pobudo Evropske komisije in meni, da je treba zadevni direktivi prenoviti, da bi se spopadli z demografskimi in ekonomskimi izzivi.

1.2

Da bi lahko Evropska unija dosegla cilje strategije Evropa 2020 in drugih pomembnih pobud, nujno potrebuje smiselno in trdno migracijsko politiko. Če želi ostati inovacijsko in močno industrijsko središče, mora privabiti nadarjene ljudi in zagotoviti učinkovito "kroženje možganov".

1.3

Odbor meni, da mora biti politika spodbujanja migracij in mobilnosti trdno zakoreninjena v sistemu temeljnih človekovih pravic. Načela Listine o temeljnih pravicah je treba uporabljati na vseh ravneh.

1.4

Odbor spodbuja Komisijo in Agencijo EU za temeljne pravice, naj ocenita ranljivosti državljanov tretjih državah in državam članicam priporočita aktivne ukrepe za njihovo odpravo. Proti diskriminaciji se je treba odločno boriti na vseh ravneh.

1.5

Odbor odločno podpira prizadevanja Evropske komisije za oblikovanje dvostranskih partnerstev na področju mobilnosti, ki naj bi zagotovila okvir za sodelovanje med Evropsko unijo in tretjimi državami, zlasti državami v njenem sosedstvu.

1.6

Odbor spodbuja Komisijo in države članice, naj upoštevajo razsežnost spola in programe zasnujejo tako, da spodbujajo večjo udeležbo žensk.

1.7

Natančno je treba analizirati vse vrste ovir, ki otežujejo vizumske postopke, in opredeliti ukrepe za njihovo premostitev. Vizumski postopki morajo biti enostavni, pravični, dostopni in nediskriminatorni.

1.8

Odbor poudarja, da je treba v zvezi z dostopom do blaga in storitev državljane tretjih držav obravnavati enako kot državljane države članice gostiteljice.

1.9

Odbor opozarja, da je treba ustrezno zaščito zagotoviti študentom, raziskovalcem, prostovoljcem in varuškam au pair, ki opravljajo plačano delo ali so dejavni na trgu dela. Te plačane dejavnosti so pogosto krinka za delovna razmerja, zato je treba zagotoviti enako obravnavanje vseh teh skupin tretjih državljanov, da bi se izognili kršitvam, ki bi lahko bile posledica takšnih situacij. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti osebam, zlasti ženskam, ki kot varuške au pair opravljajo gospodinjska dela.

1.10

Odbor pozdravlja člen 24, ki državljanom tretjih držav omogoča, da v obdobju 12 mesecev po dokončanju študija oz. raziskovanja ostanejo v državi članici, da bi si poiskali zaposlitev. Vendar pa določbe o enakem obravnavanju iz Direktive 2011/98/EU vsebujejo izjeme, ki se zdijo v nasprotju s cilji predloga za prenovitev obeh direktiv.

1.11

Po mnenju Odbora je za uspeh te politike ključna komunikacija. Države članice in evropske institucije morajo komunicirati z državljani tretjih držav in jim zagotoviti dostop do kakovostnih informacij.

2.1

Unija se sooča z velikimi demografskimi in ekonomskimi strukturnimi izzivi. Delež delovno aktivnega prebivalstva se zmanjšuje in podjetja imajo težave pri iskanju usposobljenih kadrov.

2.2

Splošen okvir migracijske politike EU je opredeljen na podlagi globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti, ki ga Unija uporablja tudi za organizacijo dialoga in sodelovanja s tretjimi državami.

2.3

EU se z izrednimi razmerami sooča tudi na področju inovacij. Med cilji strategije Evropa 2020 in njene vodilne pobude Unija inovacij je tudi povečanje naložb v raziskave in inovacije, za kar bo po ocenah treba ustvariti milijon dodatnih delovnih mest na področju raziskav. Priseljevanje iz tretjih držav lahko Uniji zagotovi visoko usposobljene in nadarjene posameznike, ki jih lahko in bi jih tudi morale privabljati vse njene države članice.

2.4

V členu 79 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je Uniji zaupana naloga, da oblikuje skupno politiko priseljevanja, s katero zagotovi učinkovito upravljanje migracijskih tokov in pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državah članicah.

2.5

V Direktivi 2004/114/ES so določena zavezujoča pravila za sprejem študentov, ki so državljani tretjih držav. Države članice same odločijo, ali bodo direktivo uporabljale tudi za učence, prostovoljce in neplačane pripravnike. V Direktivi 2005/71/ES je določen hitri postopek za sprejem raziskovalcev iz tretjih držav, ki so sklenili sporazum o gostovanju z raziskovalno organizacijo, ki jo je odobrila država članica.

2.6

V zvezi z izvajanjem teh dveh direktiv je Komisija leta 2011 Evropskemu parlamentu in Svetu predložila poročili, ki sta pokazali na številne pomanjkljivosti teh dveh pravnih aktov.

2.7

Glavni problem obeh direktiv je povezan z dovoljenji za vstop in bivanje državljanov tretjih držav v EU (vizumi za dolgoročno bivanje, dovoljenja za prebivanje). Zakonske določbe na tem področju so pogosto zapletene in nejasne, postopki pa so predolgi in se ne izvajajo vedno pravično in dosledno. Sedanja pravila o priseljevanju niso dovolj naklonjena programom Unije, ki vključujejo ukrepe mobilnosti, kot sta Erasmus Mundus in Marie Curie.

2.8

Kar zadeva trg dela, diplomanti tretjih držav po končanem študiju nimajo dovolj možnosti za zaposlitev, kar velja tudi za raziskovalce, ki so zaključili svoje raziskovalne projekte. V nekaterih primerih se državljani tretjih držav ne morejo zaposliti pri univerzah, saj se te štejejo za del javnega sektorja. Prednostna naloga mora biti spodbujanje dostopa žensk do znanstvenih poklicev, pri čemer bi bilo treba odpraviti vse oblike neposredne in posredne diskriminacije ter tudi druge ovire, ki jim preprečujejo dostop do visoko kvalificiranih delovnih mest na področju znanosti.

3.1

Odbor pozdravlja pobudo Evropske komisije in meni, da je treba zadevni direktivi prenoviti.

3.2

Odpiranje zunanjemu svetu ostaja prednostna naloga Evropske unije, tudi če je ta cilj v sedanjih razmerah težko uresničevati. Unija mora olajšati mobilnost in uporabiti vse instrumente, ki jih ima na razpolago, da bi izboljšala dostop državljanov tretjih držav do izobraževalnih in raziskovalnih dejavnosti, pa tudi do trga dela.

3.3

Evropska unija potrebuje nov pristop k ekonomski migraciji, ki bi državljanom tretjih držav omogočil pridobivanje znanj in spretnosti. V okviru sodelovanja s tretjimi državami je treba spodbujati "kroženje možganov", da bi imele koristi tako države gostiteljice kot tudi države izvora.

3.4

Oktobra 2010 je Evropska komisija sprejela pobudo, v kateri je predlagala vrsto odločnih ukrepov in politik, potrebnih za preobrazbo Evropske unije v "Unijo inovacij". V ta namen bi morala EU poenostaviti pravila, ki urejajo vstop in prebivanje državljanov tretjih držav v EU.

3.5

Državljani tretjih držav lahko v izobraževalne, znanstvene, kulturne in gospodarske dejavnosti v Evropi prinesejo dinamičnost in raznolikost. Odbor meni, da je spodbujanje mobilnosti državljanov tretjih držav eden od odgovorov na izzive, s katerimi se sooča Evropska unija na področju demografije in gospodarskega razvoja. Prepričan je, da mora biti ta politika trdno zakoreninjena v sistemu temeljnih človekovih pravic.

3.6

Odbor pozdravlja zavezo za poenotenje in poenostavitev postopkov za omogočanje dostopa na ozemlje Evropske unije. Trenutne gospodarske in politične razmere bi lahko privedle do razdrobljenosti nacionalnih sistemov, politik in zakonodaje o državljanih tretjih držav.

3.7

Naloga Evropske unije je, da centralizira razprave, opredeli skupne rešitve, spodbuja dobre prakse ter podpira prizadevanja držav članic, tretjih držav in njihovih državljanov.

3.8

Odbor pozdravlja tudi pojasnilo glede tega, katere skupine državljanov tretjih držav so upravičene do lažjega dostopa na ozemlje EU. To prispeva k večji jasnosti in predvidljivosti, tako za države članice kot tudi za državljane tretjih držav. Čeprav se pogoji za sprejem in prebivanje teh skupin razlikujejo, pa že samo dejstvo, da so vključene v novo direktivo, prispeva k spodbujanju bistvenih medsektorskih vidikov, kot je spoštovanje temeljnih človekovih pravic.

3.9

Državljani tretjih držav imajo tako pravice kot tudi dolžnosti, ki jih morajo poznati in spoštovati.

3.10

Odbor ceni prizadevanja za učinkovitejše povezovanje politike dostopa državljanov tretjih držav in glavnih dejavnosti na področju migracij, izobraževanja in raziskav, zlasti v zvezi s priznanimi programi, kot sta Erasmus Mundus in Marie Curie.

3.11

Odbor pozdravlja tudi dejstvo, da je temeljnim pravicam državljanov tretjih držav pripisan velik pomen. Vendar meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti učinkovitim ukrepom za zagotovitev njihovega enakega obravnavanja. V praksi so državljani tretjih držav pogosto v ranljivem položaju, zlasti študenti in varuške au pair. Odbor spodbuja Komisijo in Agencijo EU za temeljne pravice, naj ocenita te ranljivosti in državam članicam priporočita aktivne ukrepe za njihovo odpravo.

3.12

Odbor je zaskrbljen zaradi širjenja rasizma in ksenofobije do državljanov tretjih držav. Če pri spodbujanju njihove mobilnosti teh dveh pojavov ne bomo uspeli zajeziti, bodo ogroženi vsi cilji politike.

3.13

Odbor ugotavlja, da predlog vsebuje konkretne ukrepe, s katerimi bi spodbudili vključevanje državljanov tretjih držav v evropsko območje raziskav in izobraževanja ter na trg dela.

3.14

Spodbujati je treba dostop državljanov tretjih držav do oblik zaposlovanja, ki delo združujejo z izobraževanjem in usposabljanjem. Pomembno je okrepiti načelo enakega obravnavanja v zvezi z zaposlovanjem in delovnimi pogoji oseb, katerih položaj urejata obravnavani direktivi.

3.15

Odbor spodbuja Komisijo in države članice, naj upoštevajo razsežnost spola in programe zasnujejo tako, da spodbujajo večjo udeležbo žensk. Uresničevanje tega cilja je še posebej pomembno pri mobilnosti študentov in zlasti raziskovalcev.

3.16

Odbor spodbuja države članice in evropske institucije, naj preučijo več področij možnih interakcij, vključno z raziskovanjem, izobraževanjem in zaposlovanjem. V evropskem prostoru so umetniške in ustvarjalne dejavnosti tako dejavnik vključevanja in družbenega napredka kot tudi dejavnik gospodarskega razvoja.

3.17

Odbor poziva Evropsko komisijo, države članice in Evropski parlament, naj državljanom tretjih držav, sprejetih v EU za namene študija, raziskav ali dela au pair, zagotovijo večjo zaščito na delovnem mestu in pri njihovi udeležbi na trgu dela. Zlasti meni, da je treba za študente, raziskovalce in varuške au pair odpraviti odstopanja od določb Direktive 2011/98/EU o enakem obravnavanju.

4.1

Po mnenju Odbora je primerno, da se splošno področje uporabe direktive razširi na plačane pripravnike in varuške au pair.

4.2

Odbor meni, da v praksi še vedno obstajajo številne postopkovne in institucionalne ovire za mobilnost. Te ovire se zlasti nanašajo na vizumske postopke, ki so dolgotrajni, nepredvidljivi in celo samovoljni. Za osebe, ki zaprosijo za vizum, pa pomenijo zelo visoke stroške, zaradi česar je vizum zanje skoraj nedosegljiv. Dostop do veleposlaništev ali konzularnih predstavništev je pogosto omejen. Natančno je treba analizirati vse te ovire, ne glede na njihovo naravo, in opredeliti ukrepe za njihovo premostitev. Vizumski postopki morajo biti enostavni, pravični, dostopni in nediskriminatorni.

4.3

Zasebni sektor ima zelo pomembno vlogo pri doseganju ciljev v zvezi s financiranjem in razvojem raziskav. Podjetja je treba spodbuditi, da uporabijo proaktiven pristop do privabljanja raziskovalcev. Poleg tega bi morali organi držav članic v sodelovanju z zasebnimi ustanovami in družbami oblikovati posebne ukrepe, s katerimi bi odpravili praktične ovire, ki preprečujejo vključevanje tujih državljanov. Kot primer naj navedemo postopek odprtja bančnega računa, ki je lahko dolgotrajen in zapleten.

4.4

Odbor ugotavlja, da postopkovne težave obstajajo tudi pri izdajanju vizumov osebam, ki opravljajo prostovoljno delo. Prostovoljstvo je zelo specifična dejavnost, ki ne šteje niti kot zaposlitev niti kot študij, vendar je vsaj do neke mere povezana z obema. Prostovoljstvo je treba formalno priznati kot dejavnost, ki utemeljuje izdajo vizuma.

4.5

Po mnenju Odbora bi bilo koristno, če bi se v prizadevanja na tem področju vključile tudi lokalne in regionalne oblasti.

4.6

Poleg tega Odbor pozdravlja določbo, v skladu s katero lahko države članice osebam, za katere se uporablja predlog direktive, omogočijo ugodnejše pogoje, saj zagotavlja možnost, da države članice oblikujejo lastne politike za privabljanje državljanov tretjih držav na svoje ozemlje. Čeprav to ne vpliva na področje uporabe direktive, politike držav članic ne bi smele privesti do diskriminacije določenih skupin državljanov tretjih držav ali posameznih državljanov tretjih držav.

4.7

V okviru te politike Odbor podpira razvoj partnerstev za mobilnost in poudarja, da je treba izboljšati sodelovanje med EU in tretjimi državami, da bi zagotovili učinkovito "kroženje možganov". Razvoj izobraževanja in raziskav v Evropski uniji ne sme povzročiti, da bi bile tretje države prikrajšane spretnosti in znanj lastnih državljanov. V predlogu Komisije ni jasno navedeno, kateri konkretni ukrepi so predvideni v ta namen.

4.8

Kar zadeva študente in novo skupino plačanih pripravnikov, Odbor odobrava predlog, v skladu s katerim bi lahko prebivali v drugi državi članici v posameznih obdobjih od tri do šest mesecev, če izpolnjujejo splošne pogoje, določene v predlogu direktive.

4.9

Odbor se strinja, da se študentom omogoči lažji dostop do trga dela pod pogoji, določenimi v direktivi, pri čemer imajo pravico, da delajo vsaj 20 ur na teden, vsaka država članica pa v okviru socialnega dialoga s socialnimi partnerji za tako dejavnost določi največje število dovoljenih ur na teden ali dni ali mesecev na leto, ki ne sme biti manj kot 20 ur na teden ali temu ustrezno število dni ali mesecev na leto. Ker pa je njihov primarni cilj dokončati študij, mora biti dovoljeno obdobje opravljanja dela omejeno v obsegu, ki jim omogoča izpolnitev tega cilja. Študenti bi morali redno zagotavljati potrdila o napredku pri študiju.

4.10

Odbor poudarja, da je treba v zvezi z dostopom do blaga in storitev državljane tretjih držav obravnavati enako kot državljane države članice gostiteljice.

4.11

V mnenju o zeleni knjigi o ekonomskih migracijah iz leta 2006 (1) in mnenju o enotnem dovoljenju, uvedenem leta 2008 (2), je Odbor poudaril, da je treba zakonitim priseljencem poleg enakega obravnavanja na delovnem mestu, ki se nanaša na delovne pogoje, plačo in odpustitev, zdravje in varnost pri delu ali svobodo združevanja, zagotoviti tudi pravico do izobraževanja in poklicnega usposabljanja.

4.12

Države članice morajo zagotoviti, da se temeljne pravice državljanov tretjih držav spoštujejo v praksi.

4.13

Po mnenju Odbora je za uspeh te politike ključna komunikacija. Države članice in evropske institucije morajo komunicirati z državljani tretjih držav in jim zagotoviti dostop do kakovostnih informacij.

4.14

Evropski ekonomsko-socialni odbor bo še naprej deloval kot institucija, ki povezuje organizirano civilno družbo in evropske institucije, ter namerava tudi v prihodnje spodbujati dobre prakse na področju priseljevanja in vključevanja.

21.11.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 341/54

1.1

Odbor ugotavlja, da je izmed štirih svoboščin, zapisanih v Pogodbi, prosto gibanje delavcev tista, za katero so v praksi še vedno največje ovire.

1.2

Odbor meni, da bo izvajanje prostega gibanja delavcev brez ovir ali diskriminacije – kot eden od stebrov strategije Evropa 2020 – prispevalo k varovanju človekovih pravic, izboljšalo konkurenčnost EU, produktivnost podjetij in kakovost zaposlovanja delavcev.

1.3

Prosto gibanje delavcev v Evropi mora ostati politična prednostna naloga EU. Odbor meni, da bo direktiva prispevala k pošteni in uravnoteženi mobilnosti.

1.4

EESO podpira predlog direktive Komisije, s katerim bo za evropske delavce, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, olajšana enakopravna obravnava in nediskriminacija na podlagi državljanstva. Vendar obstajajo še druge ovire za mobilnost, na kar je Odbor opozoril v drugih mnenjih.

1.5

Da bi nadalje zmanjšali obstoječe ovire za mobilnost, bi bilo treba sprejeti dodatne ukrepe, namenjene temu, da se za mobilne delavce zagotovijo razumljive informacije o delovni in socialni zakonodaji v jezikih zadevnih držav. Poleg tega bi bilo treba za delavce uveljaviti posebno pravico do svetovanja. Ustrezne svetovalne strukture bi morale tesno sodelovati s socialnimi partnerji in mrežo EURES ter zagotavljati, da so mobilni delavci že v državah izvora seznanjeni s socialnimi in pravnimi razmerami v ciljnih državah.

1.6

EESO podpira cilje, ki jih namerava doseči Komisija z direktivo, kot so varstvo pravic, ki izhajajo iz načela enake obravnave delavcev in njihovih družin pri zaposlovanju in glede različnih socialnih pravic, z upravnimi in sodnimi postopki; dejavnosti združenj, organizacij in drugih pravnih subjektov, imenovanje podpornih in nadzornih struktur na nacionalni ravni, socialni dialog in izboljšanje obveščanja za podjetja in delavce. Odbor izraža zadovoljstvo, da bo prenos v nacionalne zakonodaje potekal ob spoštovanju nacionalnih pravnih postopkov in praks.

1.7

Odbor podpira vzpostavitev služb za obveščanje in svetovanje o izvajanju prostega gibanja in mobilnosti, da bi tako pomagali delavcem in podjetnikom. Treba bi bilo ustrezno obveščati tudi delodajalce.

1.8

EESO podpira prizadevanja Evropske komisije za spremembo in razširitev vloge mreže Eures, da bi olajšali mobilnost in izboljšali ujemanje znanja in usposobljenosti delavcev ter potreb na trgu dela.

2.1

V poročilu Maria Montija Nova strategija za enotni trg iz maja 2010 je poudarjeno, da je prosto gibanje delavcev s pravnega vidika uspeh, vendar je to med štirimi svoboščinami enotnega trga tista, ki se najmanj uresničuje. Razkorak med teorijo in prakso se odraža tudi v političnih smernicah 2010–2014, ki jih je predstavil predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso.

2.2

Komisija predlaga direktivo, s katero naj bi izboljšali izvajanje zakonodaje EU in olajšali uresničevanje pravic, podeljenih delavcem v okviru prostega pretoka. Pogodba in ustrezna evropska zakonodaja dajejo vsakemu državljanu EU pravico, da se prosto seli v drugo državo članico, da bi tam delal ali bival; ščiti ga pred diskriminacijo na podlagi državljanstva v zvezi z zaposlovanjem in mu zagotavlja enako obravnavo.

2.3

V zadnjih letih (1997, 2002 in 2007) so se začeli izvajati trije akcijski načrti (1) za mobilnost delavcev. Vendar pravico do mobilnosti uveljavlja le 3 % evropskih delavcev. Komisija, Parlament, Odbor regij, EESO in socialni partnerji so opozorili na ovire, ki v praksi otežujejo njeno uresničevanje:

2.4

Posledica teh težav je, da diskriminacija na podlagi državljanstva še vedno ostaja velika ovira za delavce migrante EU.

2.5

Komisija je izvedla obsežen program posvetovanja z državami članicami, socialnimi partnerji, civilno družbo in specializiranimi agencijami, ter ugotovila, da je za lažje uveljavljanje pravic delavcev do prostega gibanja najustreznejši instrument direktiva, da se tako zagotovi enotno uresničevanje pravic iz člena 45 Pogodbe (PDEU) in členov od 1 do 10 Uredbe (ES) št. 492/2011.

2.6

Področje uporabe direktive se nanaša na vidike, ki jih na področju prostega gibanja delavcev zajema Uredba (ES) št. 492/2011. Ta zagotavlja enakopravno obravnavo in nediskriminacijo glede: