15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/1

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/2

—

ob upoštevanju Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) in njenih dveh izvedbenih sporazumov: Sporazuma o izvajanju XI. dela in Sporazuma OZN o staležu rib (UNFSA),

—

ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN o oblikovanju pravno zavezujočega instrumenta na mednarodni ravni v okviru Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije,

—

ob upoštevanju sklepnega dokumenta konference OZN o trajnostnem razvoju, ki je leta 2012 potekala v Riu de Janeiru, z naslovom „Prihodnost, ki si jo želimo“,

—

ob upoštevanju poročil neformalne odprte ad hoc delovne skupine OZN,

—

ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti in ciljev iz Aičija, ki so jih sprejele pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti, zlasti ciljev 6, 10 in 11,

—

ob upoštevanju znanstvenih meril in smernic, sprejetih leta 2009 na Azorih, za določitev ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in oblikovanje reprezentativnih omrežij zaščitenih morskih območij na odprtem morju in globokomorskih habitatov iz Konvencije o biološki raznovrstnosti,

—

ob upoštevanju postopka iz Konvencije o biološki raznovrstnosti za opis ekološko ali biološko pomembnih morskih območij, kar je že omogočilo opis 204 območij, ki dosegajo merila, med katerimi jih je mnogo na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije,

—

ob upoštevanju dejstva, da medtem ko so bila ekološko ali biološko pomembna morska območja označena v južnem Indijskem oceanu, vzhodnih tropskih in umirjenih vodah Tihega oceana, v severnem Tihem oceanu, jugovzhodnem Atlantiku, na Arktiki, v severozahodnem Atlantiku, v Sredozemlju, jugozahodnem Tihem oceanu, na širšem karibskem območju in zahodnem osrednjem Atlantiku, druge regije še niso vključene,

—

ob upoštevanju Deklaracije o okolju in razvoju iz Ria, Agende 21, Programa za nadaljnje izvajanje Agende 21 ter Načrta izvedbe Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju (Deklaracija iz Johannesburga o trajnostnem razvoju in Načrt izvedbe),

—

ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki ga je oktobra 1995 sprejela konferenca Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, in z njim povezanih instrumentov, zlasti sporazuma FAO iz leta 1995 o izpolnjevanju mednarodnih ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki veljajo za ribolovna plovila na odprtem morju,

—

ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 (resolucija generalne skupščine OZN A/RES/70/1, sprejeta leta 2015) in cilja 14 o trajnostnem razvoju za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje oceanov, morja in morskih virov za trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju cilja 14 programa OZN za trajnostni razvoj,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0042/2016),

A.

ker morja pokrivajo 71 % zemeljske površine in vsebujejo 97 % vodnih virov planeta; ker je morje vir znatnega dela svetovne biotske raznovrstnosti, ki je še vedno neraziskana;

B.

ker je po ocenah 64 % morja, zlasti območja odprtega morja in morskega dna, zunaj nacionalne jurisdikcije držav in ga ureja mednarodno pravo;

C.

ker imajo oceani pomembno vlogo v mnogih Zemeljskih sistemih, vključno s podnebjem in vodo, ter so kraj, kjer se odvijajo mnoge človekove dejavnosti, kot je ribištvo, energija, promet in trgovina;

D.

ker je manj kot 1 % območjih zunaj nacionalne jurisdikcije zaščitenih na podlagi vzpostavitve zaščitenih morskih območij in ker za veliko večino oceanskih regij ni okvira za upravljanje s pravnim mandatom za vzpostavitev zaščitenih morskih območij;

E.

ker je varovanje in ohranjanje morske biotske raznovrstnosti skupna skrb vsega človeštva in bi jo bilo treba kot tako tudi obravnavati;

F.

ker je ohranjanje zdravih morskih habitatov in trajnostnih ribjih staležev bistveno za dolgoročno trajnostno ribištvo;

G.

ker je bilo leta 2014 v zaščitene ekosisteme vključenih 15,2 % kopenskih in le 8,4 % morskih območij po svetu;

H.

ker podnebne spremembe in zakisljevanje zaostrujejo negativne posledice prekomernega izkoriščanja, onesnaževanja, morskih odpadkov in uničevanja morskih habitatov in ekosistemov;

I.

ker je v sklepnem dokumentu konference OZN o trajnostnem razvoju (Rio de Janeiro, 2012) z naslovom Prihodnost, ki si jo želimo, poudarjeno, da je varovanje in upravljanje naravnih virov, ki so temelj gospodarskega in družbenega razvoja, glavni cilj trajnostnega razvoja in bistveni pogoj zanj;

J.

ker imajo morja in oceani potencial za modro rast, ki je še zelo neizkoriščen, kot na primer na področju obnovljive energije in farmacevtskih proizvodov, kar lahko predstavlja dobro razvojno pot za današnje države v razvoju; ker je razvijanje znanja o morskih vrstah in morskem okolju, njegove batimetrije in kartiranje občutljivih morskih ekosistemov pogoj za pomorski razvoj in njegov potencial za modro rast;

K.

ker je ohranitev morske biotske raznovrstnosti in njene trajnostne uporabe neposredno povezano z dolgoročnim razvojem in ima torej za vse države in območja socialni, ekonomski in okoljski pomen;

L.

ker veljavni ustrezni pravni okvir za območja zunaj nacionalne jurisdikcije, ki je bil vzpostavljen pred več kot 30 leti in temelji na načelu svobode odprtega morja, zahteva nadaljnjo obdelavo, da bi lahko uspešno spodbujal ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj jurisdikcije;

M.

ker se je v zadnjih desetletjih povečalo število dejavnosti v morskem okolju; ker poznamo dinamiko med različnimi dejavnostmi na odprtem morju in vemo, kako te dejavnosti vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost;

N.

ker poznamo medsebojno delovanje in kumulativni vpliv različnih dejavnosti na odprtem morju in ker te dejavnosti vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost;

O.

ker je generalna skupščina OZN leta 2004 ustanovila neformalno odprto ad hoc delovno skupino, ki naj bi preučila in analizirala ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

P.

ker je leta 2011 delovna skupina priporočila, naj se začne proces za identifikacijo pomanjkljivosti in nadaljnjih rešitev, vključno z možnostjo večstranskega sporazuma v okviru Konvencije OZN o pomorskem pravu (UNCLOS), ter da bi ta proces moral skupaj obravnavati morske genetske vire (tudi vprašanje delitve koristi), ukrepe, kot so instrumenti za upravljanje posameznih območij, vključno z zaščitenimi morskimi območji, študije vpliva na okolje ter krepitev zmogljivosti in prenos pomorske tehnologije;

Q.

ker so sopredsedniki delovne skupine v svojem povzetku iz leta 2011 potrdili, da obstaja vrzel med znanstvenim postopkom za opis ekološko in biološko pomembnih območij ter dejansko opredelitvijo/razglasitvijo takih območij, saj v tistem času noben svetovni forum ni imel uradnih pristojnosti, obstoječi regionalni in sektorski forumi pa so se pri tem spopadali z vprašanjem legitimnosti;

R.

ker so sopredsedniki delovne skupine v svojem povzetku iz leta 2011 ugotovili, da so omejitve in pomanjkljivosti sedanjega stanja splošno priznane;

S.

ker so se voditelji držav in vlad v končnem dokumentu iz Ria+20 v juniju 2012 zavezali, da bodo na podlagi dela delovne skupine nujno in pred koncem 69. zasedanja generalne skupščine OZN obravnavali vprašanje ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, vključno s sprejetjem odločitve o pripravi mednarodnega instrumenta na podlagi Konvencije o pomorskem pravu;

T.

ker ribolov, sam in skupaj z dejavnostmi v zvezi s podnebnimi spremembami, onesnaževanjem morja ali drugimi človeškimi pomorskimi dejavnostmi pomembno vpliva na morsko biomaso in biotsko raznovrstnost, bi morali vsi ukrepi za ohranjanje in upravljanje celovito obravnavati vpliv ribolova na morsko biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, da bi se izognili negativnemu vplivu ali ga omejili; ker poleg tega ribištvo ni edini smrtonosni dejavnik za oceanske vire, ki ga povzroča človek, zato ne bi smel biti edini razlog za mednarodno delovanje;

U.

ker med drugim pridobivanje mineralov, vrtanje za pridobivanje energije ter uporaba zemljišč za mestne platforme niso edini smrtonosni dejavniki za ribolovne vire danes, bodoči pomorski razvoj pa bi lahko omogočil nastanek nepredvidljivih smrtonosnih dejavnikov, zaradi katerih je treba izvajati nadzor;

V.

ker se je morska biotska raznovrstnost že zelo zmanjšala; ker obstaja tesna povezanost med ohranjanjem ribolovnih zmožnosti za bodoče generacije in varovanjem morske biotske raznovrstnosti in ohranjanjem morskih ekosistemov;

W.

ker so trajnostne in selektivne ribolovne tehnike ključno orodje za trajnostno upravljanje ribolovnih virov in čim večje zmanjšanje naključnega ulova in torej pomoč pri ohranjanju morske biotske raznovrstnosti;

X.

ker je medsebojno usklajevanje vseh ustreznih akterjev, ki opravljajo pomorske dejavnosti, bistveno za ohranjanje morske biološke raznovrstnosti in trajnostne rabe virov;

Y.

ker imajo najbolj oddaljene regije EU zaradi svoje narave poseben geografski in včasih geopolitični položaj in so vključene v posebne mehanizme regionalnega sodelovanja;

Z.

ker je ribolov zelo pomembna dejavnost, ki se izvaja tako znotraj kot zunaj območij nacionalne jurisdikcije;

AA.

ker ima EU ključno vlogo v svetovnem upravljanju morij in oceanov in velik mednarodni vpliv na področju ribištva, saj sodeluje v 17 regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva; ker ta vodilna vloga pomeni, da je EU odgovorna za sprejemanje proaktivne politike za zaščito morske biotske raznovrstnosti na svetovni ravni;

AB.

ker je sporazum UNFSA, ki določa pravice in obveznosti držav pogodbenic na področju ohranjanja in upravljanja čezconskih ali izrazito selivskih staležev rib, celovit in daljnoviden dokument, ki ga ne bi smeli spreminjati, spodkopavati ali omiliti, njegovo celovito izvajanje pa je treba zagotoviti s pomočjo okrepljenega sodelovanja, ki ga je treba sprejeti v okviru novega mednarodnega instrumenta;

AC.

ker je treba upoštevati nauke nedavnega nesoglasja med EU in Ferskimi otoki ter Islandijo, da se omogoči trajnostno upravljanje staležev na svetovni ravni;

AD.

ker ima vsaka država pravico, da uživa prednosti ohranjanja in trajnostne rabe svojih virov, kot je določeno s konvencijo UNCLOS;

AE.

ker priznavamo obveznost držav, da varujejo in ohranjajo morsko okolje, vključno z varovanjem redkih in občutljivih ekosistemov ter habitatov občutljivih, redkih, prizadetih in ogroženih vrst in drugih oblik morskega življenja;

AF.

ker sporazum UNFSA zagotavlja okvir za uporabo previdnostnega pristopa ter pristopa k upravljanju ribolova, ki upošteva ekosisteme, ukrepe za ohranjanje in upravljanje čezconskih in izrazito selivskih staležev rib, za mednarodno sodelovanje s pomočjo regionalnih in podregionalnih organizacij za upravljanje ribištva ter dogovorov; ker je treba izboljšati njegovo dejansko izvajanje;

AG.

ker resoluciji generalne skupščine OZN 61/105 in 64/72 pozivata države in regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje dejanskega ohranjanja virov v globokih morjih in preprečijo pridneni ribolov zaradi velikega negativnega vpliva na občutljive morske ekosisteme na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

AH.

ker priznavamo in podpiramo pravice in posebne zahteve držav v razvoju v okviru krepitve zmogljivosti, da bodo lahko uživale prednosti ohranjanja in trajnostne rabe virov in čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib;

AI.

ker se z delovanjem v okviru tako imenovanega procesa iz Kobeja priznavajo dosedanja prizadevanja regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, ki upravljajo staleže tunov in izvajajo neodvisne preglede uspešnosti, ter te regionalne organizacije poziva, naj takšne preglede redno opravljajo, naj dajo rezultate na voljo javnosti ter naj v celoti izvajajo priporočila iz teh pregledov; ker so pristojni organi, kot sta generalna skupščina OZN in Odbor FAO za ribištvo, regionalne organizacije za upravljanje ribištva pozvali, naj storijo enako, in ker so bili pregledi opravljeni;

AJ.

ker regionalne organizacije za upravljanje ribištva obstajajo, nekatere pa si tudi prizadevajo za vzpostavitev zaščitenih morskih območij, da se ohranijo in obnovijo ribji staleži na trajnostno raven;

AK.

ker je Konvencija o biološki raznovrstnosti omogočila vrsto delavnic za opis ekološko ali biološko pomembnih morskih območij, tudi na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, rezultati teh delavnic pa so dosegljivi prek spletišča Konvencije o biološki raznovrstnosti za informacije o upravljanju;

AL.

ker sta za sprejemanje dobrih odločitev na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj zelo pomembna poznavanje ter zbiranje znanstvenih podatkov in seznanjanje drugih z njimi;

AM.

ker je okoljski problem plastičnih morskih odpadkov neposredna grožnja morski biotski raznovrstnosti in ker so razsežnost problema in sredstva za boj proti njemu še vedno neustrezno raziskani in ker je rešitev tega problema lahko ekonomska priložnost;

AN.

ker je delovna skupina v svojem dokumentu z dne 23. januarja 2015 poudarila, da je potrebna celovita globalna ureditev, ki bo boljše obravnavala vprašanje ohranjanja in upravljanja morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

AO.

ker EU aktivno razvija in spodbuja najboljše prakse za uresničitev trajnostne rabe ribjih staležev in prek svojih programov, kot je Obzorje 2020, spodbuja in financira zbiranje podatkov, raziskovanje in trajnostni razvoj;

AP.

ker je delovna skupina 23. januarja 2015 podprla priporočilo, da se v okviru konvencije razvije pravno zavezujoč instrument na mednarodni ravni;

AQ.

ker je generalna skupščina OZN 19. junija 2015 sprejela resolucijo o oblikovanju pravno zavezujočega instrumenta na mednarodni ravni v okviru konvencije UNCLOS glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

1.

pozdravlja odločitev generalne skupščine OZN, da pripravi mednarodni pravno zavezujoč instrument, ki bo temeljil na Konvenciji OZN o pomorskem pravu za ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, da bi se, med drugim, odpravile sedanje pomanjkljivosti; poudarja, da ta proces ne bo ogrozil sedanjih ustreznih instrumentov in okvirov, pa tudi ne ustreznih svetovnih, regionalnih in sektorskih organov (na primer regionalnih organizacij za upravljanje ribištva); poudarja, da je treba hitro, a tudi previdno napredovati pri pripravi tega novega instrumenta ter da je treba do konca leta 2017 doseči cilj dokončanja osnutka besedila;

2.

poudarja vizijo, možnosti in posledice dobrih odnosov med državami ter za trajnostno izkoriščanje virov v okviru UNCLOS, a priznava, da novi pritiski in možnosti zahtevajo prilaganje;

3.

poudarja pomen ohranjanja in trajnostne rabe oceanov in morij ter njihovih virov; poziva EU in mednarodno skupnost, naj spodbujata ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti, tako da skupaj z drugimi ukrepi uvedeta sodobne in trajnostne koncepte upravljanja morskega ekosistema, načelo upravljanja oceanov, upravljanje izkoriščanja morskih virov (pridobivanje mineralov, vrtanje za pridobivanje energije itd.) in ribištva, vključno z znanstveno utemeljenim pomorskim upravljanjem, obnavljanjem in ohranjanjem staležev na ravneh, ki omogočajo največji trajnostni donos, ekosistemskim upravljanjem in ohranjanjem morske biotske raznovrstnosti, izvrševanjem obstoječe zakonodaje in previdnostnim pristopom;

4.

poudarja, da bodo morale države članice za soočenje s pritiskom na morsko biotsko raznovrstnost do leta 2020 sprejeti ukrepe za izvajanje načrtov upravljanja, nadzorovanje nad izvajanjem pravil, poglabljanje temeljnega znanja in krepitev raziskovalnih mrež ter usklajevanje informacij o morski biotski raznovrstnosti;

5.

priznava in podpira pozitivno in vodilno vlogo, ki jo imata EU in Komisija, ob upoštevanju pomembne vloge ribiške industrije in trga EU kot glavnega akterja ter dejstva, da je evropska ribiška industrija usmerjena v trajnost;

6.

priznava pomembno vlogo, ki jo ima EU pri zagotavljanju trajnostnega upravljanja živih morskih virov, zlasti v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu; poudarja, da je nezakonit, neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov po svoji naravi grožnja za morsko biotsko raznovrstnost ter resno spodkopava ohranjanje morskih ekosistemov; poudarja, da je boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu prednostna naloga EU ter da je mednarodno sodelovanje ključno za to, da je ta boj uspešen; spodbuja FAO in regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj okrepijo prizadevanja za izboljšanje večstranskega sodelovanja;

7.

poudarja pozitivno vlogo okoljskega označevanja v sektorju morskih prehranskih izdelkov, ki potrošnikom omogoča, da z ozaveščeno izbiro prispevajo k trajnosti virov in ohranjanju morske biotske raznovrstnosti;

8.

spodbuja Komisijo, naj nadalje promovira, usklajuje in zagotavlja, da se posledice človeških dejavnosti za biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, tudi ribištva in vseh oblik izkoriščanja morskega dna in oceanov, dejansko obravnavajo v okviru tega novega mednarodnega sporazuma; poleg tega ugotavlja, da je treba nadalje spodbujati izvrševanje obstoječe zakonodaje in razvijati potrebno upravljavsko orodje za zagotavljanje skladnosti in doslednosti;

9.

spodbuja regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj v celoti zagotavljajo izvajanje njihovih priporočil, naj nadalje opravljajo redno in neodvisno ocenjevanje ter naj zagotavljajo ustrezno izvrševanje teh ocen;

10.

poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja celosten in širok pristop k zaščitenim morskim območjem, ker pravo usklajevanje in sodelovanje v zvezi z ohranitvenimi ukrepi ni mogoče brez sodelovanja kar najširšega možnega kroga deležnikov, vključenih v široko vrsto pomorskih dejavnosti na morjih in oceanih;

11.

spodbuja in poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo določitev in izvajanje ekološko ali biološko pomembnih morskih območij na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

12.

poziva Komisijo, naj v okviru novega mednarodnega sporazuma, ki temelji na Konvenciji OZN o pomorskem pravu, sodeluje z vsemi ustreznimi deležniki za pomoč in spodbujanje razvoja institucionalnega mehanizma določanja, upravljanja in pripravljanja potrebnih določb za nadzorovanje in izvajanje povezanih, skladnih, uporabnih in reprezentativnih omrežij zaščitenih morskih območij kot bistvenega orodja za zagotavljanje ekološke in biološke povezljivosti;

13.

poziva Komisijo, naj obdela celovit sveženj podatkov o morski biotski raznovrstnosti v evropskih regionalnih morjih; ugotavlja, da je zbiranje teh podatkov nujen izziv, saj je 80 % vrst in habitatov, vključenih v okvirno direktivo o morski strategiji, uvrščenih pod oznako „neznani“;

14.

poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v boju proti plastičnim morskim odpadkom in pri ustreznih raziskavah, ki naj se financirajo v okviru modrega gospodarstva;

15.

poudarja, da bi bilo treba z novim mednarodnim sporazumom zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse deležnike; meni, da bi moral novi mednarodni sporazum obravnavati tudi posebne potrebe držav v razvoju, zlasti malih otoških držav, kar zadeva gradnjo zmogljivosti, da bi, med drugim, uresničile cilje mednarodne skupnosti v zvezi z zaščitenimi morskimi območji;

16.

poziva Komisijo, naj spodbuja okrepljeno sodelovanje, usklajevanje, preglednost in odgovornost med vsemi zadevnimi deležniki, tudi med izpogajanimi novimi instrumenti, veljavnimi instrumenti v okviru sporazumov UNFSA in FAO, regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in drugimi sektorskimi organi, kot sta, med drugimi, Mednarodna oblast za morsko dno in Mednarodna pomorska organizacija;

17.

poziva OZN, naj sodeluje z državami za učinkovitejše izvajanje veljavnih predpisov in po potrebi za uvajanje dodatnih predpisov, ki bi lahko posredno pomagali pri zaščiti biotske raznovrstnosti na odprtem morju in izboljšali socialne in varnostne pogoje ter pogoje za spremljanje, na primer z uvedbo globalnih orodij za upravljanje, tj. centraliziranega instrumenta za registracijo plovil, kot je globalna evidenca ribiških plovil, ki se je oblikovala v okviru FAO, a hkrati preprečili porast birokratskih obremenitev za ribiče;

18.

poudarja, da bodo morale biti posledice ribištva na morsko biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije del mandata regionalnih organizacij za upravljanje ribištva;

19.

spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru mandata novega mednarodnega sporazuma, ki temelji na Konvenciji OZN o pomorskem pravu, podpirajo in spodbujajo razvoj institucionalnega mehanizma za predhodno izvedbo presoje vpliva na okolje tistih dejavnosti, ki imajo potencialne posledice za morsko okolje, kot to zahteva člen 206 Konvencije OZN o pomorskem pravu, tudi izkoriščanja morskih virov, kar naj v največji možni meri temelji na trdni znanstveni podlagi, te dejavnosti pa naj spremlja natančen okoljski in družbeno-ekonomski nadzor;

20.

poziva Komisijo, naj v okviru novega mednarodnega sporazuma zahteva priznavanje okoljske škode na morju in določitev verige odgovornosti za nastalo škodo;

21.

poziva Komisijo, naj spodbuja države, ki tega še niso storile, naj ratificirajo Konvencijo OZN o pomorskem pravu ali k njej pristopijo;

22.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje generalni skupščini OZN in pripravljalnemu odboru, odgovornemu za pripravo besedila bodočega mednarodnega sporazuma.

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/9

—

ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 in njenih dodatnih protokolov, zlasti pravice do nevračanja,

—

ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

—

ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

—

ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989 in resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije ZN o otrokovih pravicah (1),

—

ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju iz leta 1974 in Mednarodne konvencije o iskanju in reševanju na morju iz leta 1979 kakor so bile spremenjene;

—

ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990,

—

ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva (2010–2014)“ (COM(2010)0213) in svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o položaju mladoletnikov brez spremstva v Evropski uniji (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju migracij in azila (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o migraciji in beguncih v Evropi (4),

—

ob upoštevanju razprav v Odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, in sicer v letu 2015: z dne 14. aprila v prisotnosti komisarja Avramopulosa; z dne 6. maja o solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja; z dne 26. maja o strategiji sodelovanja s tretjimi državami; z dne 4. junija o oblikovanju varnih in zakonitih poti za prosilce za azil in begunce v EU in o izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema; z dne 25. junija o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile, o razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti ter o upravljanju meja in vizumski politiki; z dne 2. julija o tem, kako se sredstva za notranje zadeve porabljajo v okviru migracije in razvoja; z dne 6. julija o prvem svežnju predlogov Komisije na podlagi agende o migracijah in o solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja, ter oblikovanju varnih in zakonitih poti za prosilce za azil in begunce v EU; z dne 16. julija v prisotnosti strokovnjakov za sredstva EU za migracijsko politiko o politikah, praksah in podatkih o mladoletnikih brez spremstva v državah članicah EU in na Norveškem, sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije in preučitvi novih zakonodajnih možnosti na področju ekonomske migracije; z dne 22. septembra o drugem svežnju predlogov Komisije na podlagi agende o migracijah; z dne 23. septembra z nacionalnimi parlamenti o pristopu žariščnih točk in obravnavanju migracij na nacionalni in lokalni ravni; z dne 19. oktobra o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile; z dne 10. novembra o sporočilu Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0510); z dne 19. novembra o notranjih in zunanjih sredstvih EU, povezanih z njeno migracijsko in azilno politiko; z dne 10. decembra o sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije; z dne 21. decembra o upravljanju meja in vizumski politiki, učinkovitem izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema in razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti,

—

ob upoštevanju razprav s skupne seje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za razvoj z dne 1. aprila 2015 o povezavi med razvojem in migracijami in s skupne seje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Pododbora za človekove pravice z dne 15. septembra 2015 o spoštovanju človekovih pravic v okviru migracijskih tokov v Sredozemlju,

—

ob upoštevanju poročil Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obiskih njegovih delegacij na otoku Lampedusa glede operacij iskanja in reševanja septembra 2015 in v Tuniziji glede sodelovanja s tretjimi državami na področju migracij, azila in nadzora meja oktobra 2015 ter ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obisku njune skupne delegacije na Siciliji julija 2015 glede reševanja migracijskih pritiskov na regijo, zlasti s proračunskega vidika,

—

ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije o migraciji v desetih točkah, predstavljenega na skupnem zasedanju Sveta za zunanje in Sveta za notranje zadeve v Luxembourgu 20. aprila 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska agenda o migracijah (COM(2015)0240),

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2015/778 z dne 18. maja 2015 o vojaški operaciji Evropske unije v južnem delu osrednjega Sredozemlja,

—

ob upoštevanju sklepa o začetku druge faze operacije EUNAVFOR MED, preimenovane v operacijo Sofija, ki so ga sprejeli veleposlaniki EU v okviru Političnega in varnostnega odbora (5),

—

ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2240 (2015) z dne 9. oktobra 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Akcijski načrt za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020) (COM(2015)0285),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o izvajanju uredbe Eurodac v zvezi z obveznostjo odvzema prstnih odtisov (SWD(2015)0150),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije o evropskem programu za ponovno naselitev (C(2015)3560) in sklepov predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o preselitvi 20 000 oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v okviru večstranskih in nacionalnih shem, predstavljenih na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve 20. julija 2015,

—

ob upoštevanju obrazložitve Komisije o pristopu žariščnih točk in poročil o stanju v Grčiji in Italiji z dne 10. februarja 2016, pa tudi poročila o napredku v Grčiji z dne 4. marca 2016;

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

—

ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi kriznega mehanizma za premestitev in spremembi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2015)0450),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav za namene Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in o spremembi Direktive 2013/32/EU (COM(2015)0452),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Akcijski načrt EU o vračanju (COM(2015)0453),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (C(2015)6250) in njegove priloge,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o predpisih o javnem naročanju v okviru sedanje krize na področju azila (COM(2015)0454),

—

ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice o reševanju begunske krize v Evropi: Vloga zunanjega delovanja EU (JOIN(2015)0040),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije o vzpostavitvi nujnega skrbniškega sklada Evropske unije za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (C(2015)7293),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: takojšnji operativni, proračunski in pravni ukrepi v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0490) in njegovih prilog,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0510) in njegovih prilog,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska mejna in obalna straža ter učinkovito upravljanje zunanjih meja Evrope (COM(2015)0673) ter predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropski mejni in obalni straži ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2007/2004, Uredbe (ES) št. 863/2007 in Odločbe Sveta 2005/267/ES (COM(2015)0671), predloga uredbe o evropski potni listini za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (COM(2015)0668), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z okrepljenim preverjanjem podatkov v ustreznih zbirkah podatkov na zunanjih mejah (COM(2015)0670), predloga sklepa Sveta o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Švedske v skladu s členom 9 Sklepa Sveta (EU) 2015/1523 in členom 9 Sklepa Sveta (EU) 2015/1601 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije (COM(2015)0677) ter priporočila Komisije za prostovoljni program humanitarnega sprejema s Turčijo (C(2015)9490),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2016)0085),

—

ob upoštevanju priporočila Komisije, naslovljenega na Helensko republiko, o nujnih ukrepih, ki bi jih morala Grčija sprejeti zaradi ponovne vzpostavitve predaj v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 (C(2016)0871),

—

ob upoštevanju predloga izvedbenega sklepa Sveta o začasni odložitvi premestitve 30 % prosilcev, ki so Avstriji dodeljeni v skladu s Sklepom Sveta (EU) 2015/1601 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije (COM(2016)0080),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z naslovom Vrnitev k schengenski ureditvi – časovni načrt (COM(2016)0120),

—

ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o drugem poročilu o napredku Turčije pri izpolnjevanju zahtev iz časovnega načrta za liberalizacijo vizumske ureditve (COM(2016)0140) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2016)0097),

—

ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o zagotavljanju nujne pomoči v Uniji (COM(2016)0115) in prihodnje spremembe proračuna št. 1/2016 za uvedbo proračunske vrstice za ta instrument,

—

ob upoštevanju sklepov, ki jih je Evropski svet sprejel na izrednem zasedanju 23. aprila 2015, zasedanju 25. in 26. junija 2015, neformalnem srečanju voditeljev držav ali vlad članic EU o migracijah 23. septembra 2015, zasedanju 15. oktobra 2015, zasedanju 17. in 18. decembra 2015 in na zasedanju 18. in 19. februarja 2016,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o varnih izvornih državah in o migracijah, z dne 8. oktobra 2015 o prihodnosti politike vračanja, z dne 12. oktobra 2015 o migracijah, z dne 9. novembra 2015 o ukrepih za reševanje begunske in migracijske krize, z dne 4. decembra 2015 o apatridnosti in z dne 10. marca 2016 o tihotapljenju migrantov,

—

ob upoštevanju sklepov predsedstva, sprejetih 14. septembra 2015,

—

ob upoštevanju sklepov predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o preselitvi 20 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, v okviru večstranskih in nacionalnih shem, sprejetih na zasedanju 20. julija 2015,

—

ob upoštevanju skupnega akcijskega načrta EU in Turčije z dne 15. oktobra 2015 in poročil o njegovem izvajanju z dne 10. februarja in 4. marca 2016,

—

ob upoštevanju izjav voditeljev držav ali vlad EU z dne 7. marca 2016,

—

ob upoštevanju izjave s konference na visoki ravni o vzhodnosredozemski in zahodnobalkanski poti, sprejete 8. oktobra 2015, in izjave voditeljev o begunskih tokovih na zahodnobalkanski poti, sprejete 25. oktobra 2015, in poročila o napredku z dne 10. februarja 2016;

—

ob upoštevanju akcijskega načrta in politične izjave, sprejetih na vrhu EU-Afrika o migracijah v Valletti 11. in 12. novembra 2015,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil Evropskega azilnega podpornega urada, zlasti letnega poročila o razmerah na področju azila v Evropski uniji za leto 2014 ter mesečnih trendov na področju azila,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil agencije Frontex, zlasti letne analize tveganja 2015 in četrtletnih poročil mreže za analizo tveganja,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil Europola, zlasti skupne operacijske skupine Mare, ter nedavne ustanovitve Evropskega centra za boj proti tihotapljenju migrantov (EMSC) v okviru Europola,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil Eurojusta, zlasti njegovih poročil o trgovini z ljudmi,

—

ob upoštevanju dejavnosti, letnih poročil in študij Agencije Evropske unije za temeljne pravice, zlasti študij o hudih oblikah izkoriščanja delovne sile ter o kriminalizaciji migrantov brez urejenega statusa in oseb, ki sodelujejo z njimi,

—

ob upoštevanju študij tematskega sektorja C o izvajanju člena 80 PDEU, o novih pristopih, alternativnih načinih in sredstvih za dostop do azilnega postopka za prosilce mednarodne zaščite, o proučitvi novih zakonodajnih možnosti na področju delovne migracije v EU, o okrepitvi skupnega evropskega azilnega sistema in alternativah dublinski uredbi, o sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije in o sprejemu begunk in prosilk za azil v EU ter ob upoštevanju študije tematskega sektorja D o sredstvih EU za migracijske politike: analiza učinkovitosti in najboljše prakse za prihodnost ter študijo tematskega sektorja EXPO o migrantih v Sredozemskem morju: varstvo človekovih pravic,

—

ob upoštevanju študij Evropske migracijske mreže, zlasti študije o politikah, praksah in podatkih o mladoletnikih brez spremstva,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil visokega komisarja Združenih narodov za begunce,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil posebnega poročevalca Združenih narodov o človekovih pravicah migrantov,

—

ob upoštevanju dejavnosti, poročil in resolucij Sveta Evrope,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil Mednarodne organizacije za migracije,

—

ob upoštevanju dejavnosti in poročil Urada Združenih narodov za droge in kriminal,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij – Evropska agenda o migracijah, sprejetega na 115. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2015,

—

ob upoštevanju mnenj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropski agendi o migracijah ter o akcijskem načrtu EU za boj proti tihotapljenju migrantov,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji (6),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o členu 80 – solidarnost in pravična delitev odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o upravljanju meja in vizumski politiki, vključno z vlogo agencije Frontex in drugih pristojnih agencij,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o razvoju varnih in zakonitih poti v Evropsko unijo za prosilce za azil in begunce, vključno s politiko Unije na področju preselitve in ustreznimi politikami vključevanja,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o notranjih in zunanjih sredstvih EU, povezanih z njeno migracijsko in azilno politiko,

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta o učinkovitem izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, vključno z vlogo Evropskega azilnega podpornega urada,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za promet in turizem, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter Odbora za peticije (A8-0066/2016),

A.

ker je Parlament v resoluciji z dne 17. decembra 2014 Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve pozval, naj preuči različne politike za to tematiko, oblikuje priporočila in poroča na plenarnem zasedanju v obliki strateškega samoiniciativnega poročila;

B.

ker je bilo po podatkih agencije Frontex (7) leta 2015 odkritih 1,83 milijona oseb, ki so poskušale nezakonito prečkati zunanje meje EU, kar je absolutni rekord v primerjavi z 282 500 migranti, ki so prišli v EU v celem letu 2014; ter ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije in Unicefa med vsemi migranti, ki pridejo po morju, 20 % otrok (8);

C.

ker je bilo po podatkih (9) Evropskega azilnega podpornega urada leta 2015 v EU+ (10) vloženih več kot milijon prošenj za mednarodno zaščito, njihovo število pa je od aprila stalno naraščalo, obenem pa se je število ponovnih prošenj zmanjševalo; in ker je približno 6 % prosilcev trdilo, da so mladoletniki brez spremstva; ker je bilo med tistimi, ki so februarja 2016 po morju prispeli v Grčijo, 22 % žensk in 40 % otrok (11);

D.

ker je za namene Konvencije OZN o otrokovih pravicah otrok vsak človek, ki je mlajši od osemnajst let;

E.

ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije leta 2015 več kot 3 771 oseb izgubilo življenje v Sredozemskem morju ali je pogrešanih (12); ker je po podatkih do 8. marca 2016 v Sredozemskem morju utonilo 444 oseb; ker je v prvih devetih tednih leta 2016 umrlo 77 otrok – v povprečju več kot en otrok na dan; ker je po najnovejših podatkih Europola izginilo najmanj 10 000 otrok brez spremstva, potem ko so prispeli v Evropo;

F.

ker bi bilo treba 3. oktober priznati kot dan spomina na vse moške, ženske in otroke, ki so izgubili življenje, ko so iz svoje države bežali pred preganjanjem, konflikti in vojno, pa tudi na vse moške in ženske, ki vsak dan tvegajo svoje življenje, da bi te ljudi rešili;

G.

ker prebivalstvo nekaterih delov sveta trpi zaradi vojne, nasilja in skupnih učinkov skrajne revščine, propadanja okolja in pomanjkanja priložnosti za mlade, kar lahko povzroči še več nasilja in negotovosti v regiji in privede do nadaljnjih premikov prebivalstva;

H.

ker člen 80 PDEU načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti postavlja v središče celotnega sistema Unije in zagotavlja pravno podlago za izvajanje tega načela v politikah Unije o azilu, migracijah in nadzoru meja;

I.

ker je lahko solidarnost po obliki notranja ali zunanja solidarnost; in ker so premestitve, vzajemno priznavanje odločb o azilu, ukrepi za operativno podporo, proaktivna razlaga veljavne dublinske uredbe in direktiva o začasni zaščiti orodja za notranjo solidarnost, medtem ko preselitev, humanitarni sprejem ter iskanje in reševanje na morju spodbujajo zunanjo solidarnost, mehanizem na področju civilne zaščite pa lahko zajema obe obliki;

J.

ker je bilo 3. marca 2016 le 338 od 39 600 prosilcev za azil, ki čakajo na premestitev iz italijanskih sprejemnih objektov, dejansko premeščenih v druge države članice, medtem ko je bilo v primeru Grčije dejansko izvedenih 322 od 66 400 načrtovanih premestitev;

K.

ker so tihotapljenje migrantov brez urejenega statusa, trgovanje z njimi in njihovo izkoriščanje kot delovno silo ločeni pravni pojavi, ki se obravnavajo z ločenimi pravnimi okviri na ravni Unije in mednarodni ravni, zanje pa so potrebne ustrezno usmerjene rešitve, čeprav se v praksi pogosto prekrivajo; in ker lahko mreže, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi in trgovino z njimi, zelo hitro spremenijo način delovanja, zato je treba odzive hitro prilagajati glede na najnovejše in natančne podatke; ker prizadevanja v boju proti tihotapljenju migrantov ne bi smela vplivati na prizadevanja za zagotavljanje humanitarne pomoči migrantom brez urejenega statusa;

L.

ker so za boj proti tihotapljenju ljudi, trgovini z njimi in njihovo izkoriščanje kot delovno silo potrebni kratko-, srednje- in dolgoročni odzivi, vključno z ukrepi za razbitje kriminalnih mrež in privedbo storilcev kaznivih dejanj pred sodišče, za zbiranje in analizo podatkov, za zaščito žrtev in vračanje migrantov brez urejenega statusa, pa tudi sodelovanje s tretjimi državami in dolgoročne strategije, ki obravnavajo povpraševanje po osebah, ki so žrtve trgovine z ljudmi in tihotapljenja, ter temeljne vzroke za migracije, ki ljudi silijo v roke tihotapcev;

M.

ker redni zakonodajni postopek o številnih predlogih Komisije s področja meja in vizumske politike, in sicer o predlogu uredbe o vizumskem zakoniku Unije (prenovitev) (2014/0094(COD)), predlogu uredbe o popotniškem vizumu (2014/0095(COD)) in predlogu uredbe o enotni obliki za vizume: varnost (2015/0134(COD)), še poteka; in ker je Komisija nedavno objavila nove predloge za to področje, ki se bodo obravnavali po rednem zakonodajnem postopku;

N.

ker morajo odpravo nadzora na notranjih mejah spremljati učinkovito upravljanje zunanjih meja z visokimi skupnimi standardi, učinkovita izmenjava informacij med državami članicami in polno spoštovanje temeljnih pravic za vse;

O.

ker je Evropski parlament agencijo Unije za meje pozval, naj okrepi zmogljivosti za obravnavanje morebitnih kršitev temeljnih pravic, tudi v okviru delovnih dogovorov, sprejetih s pristojnimi organi tretjih držav, in ker predlog Komisije o novi agenciji za meje vsebuje mehanizem za pritožbe;

P.

ker veljavni vizumski zakonik državam članicam omogoča odstopanja od običajnih meril o dopustnosti pri vlogah za izdajo vizuma zaradi humanitarnih razlogov (člena 19 in 25);

Q.

ker 86 % beguncev po vsem svetu gostijo neindustrializirane države; in ker kriminalne mreže in tihotapci izkoriščajo obup ljudi, ki na begu pred preganjanjem in vojno želijo vstopiti v Unijo;

R.

ker je varnih in zakonitih poti za vstop beguncev v Unijo malo in ker številni še naprej tvegajo in potujejo po nevarnih poteh; ker bi vzpostavitev novih varnih in zakonitih poti v Unijo za prosilce za azil in begunce na podlagi veljavne zakonodaje in prakse EU in državam članicam omogočila boljši pregled nad potrebami po zaščiti in pritokom teh ljudi v Unijo ter bi omajala poslovni model tihotapcev;

S.

ker se sodelovanje med EU in tretjimi državami oblikuje s političnimi instrumenti, kot so regionalni in dvostranski dialogi, skupne agende o migracijah in mobilnosti ter partnerstva za mobilnost, pravnimi instrumenti, kot so klavzule o migracijah v „globalnih sporazumih“, sporazumi o ponovnem sprejemu, sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov in sporazumi o izvzetju iz vizumske obveznosti, ter operativnimi instrumenti, kot so regionalni programi zaščite, regionalni programi za razvoj in zaščito, delovni dogovori agencije Frontex in sodelovanje Evropskega azilnega podpornega urada s tretjimi državami;

T.

ker posamezne države članice še naprej intenzivno razvijajo zunanje delovanje na področju migracij na dvostranski ravni;

U.

ker je Unija okrepila zunanje delovanje s tretjimi državami na področju migracij in azila, da bi se ustrezno odzvala na trenutno begunsko krizo, in je sprožila nove pobude za sodelovanje, kot so skupni akcijski načrt med EU in Turčijo, sprejetje zavez glede zahodnobalkanskih poti in akcijski načrt, sprejet na vrhu v Valletti;

V.

ker naj bi se delovno sposobno prebivalstvo v Uniji do leta 2020 predvidoma zmanjšalo za 7,5 milijona; ker napovedi o razvoju potreb na trgu dela v EU kažejo na pomanjkanje delovne sile, ki se na nekaterih področjih že pojavlja ali se bo pojavilo v prihodnosti; ker se državljani tretjih držav soočajo s številnimi težavami v postopku priznavanja tujih kvalifikacij, zato so pogosto za svoje delo preveč kvalificirani;

W.

ker je sedanji pristop Unije do delovne migracije razdrobljen, saj veljajo številne direktive, ki se osredotočajo na posebne kategorije delavcev in državljanov tretjih držav, ki smejo delati pod določenimi pogoji; in ker ta pristop lahko služi zgolj izpolnjevanju kratkoročnih specifičnih potreb;

X.

ker obstajajo številni finančni instrumenti Unije za financiranje delovanja držav članic in tretjih držav na področju migracij, azila in upravljanja meja; ker se sredstva državam članicam dodelijo v glavnem prek Sklada za azil, migracije in vključevanje ter Sklada za notranjo varnost, seveda pa se lahko za dejavnosti, povezane z migracijami, uporabijo še številni drugi programi in sredstva; in ker financiranje tretjih držav, ki se dodeli predvsem iz instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, upravljajo številni generalni direktorati Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje;

Y.

ker sedanja razdrobljenost proračunskih vrstic in odgovornosti otežuje celovit pregled nad porabo sredstev in celo natančen izračun, koliko Unija porabi za migracije;

Z.

ker skupni evropski azilni sistem vključuje sklop skupnih pravil za skupno azilno politiko, enoten azilni status in skupne azilne postopke, ki veljajo v vsej Uniji; ker številna opozorila, tudi odločitve Komisije v zvezi s kršitvami, kažejo, da se skupni evropski azilni sistem v številnih državah članicah vseeno ne izvaja v celoti; ker je njegovo izvajanje nujno, da bi se harmonizirale nacionalne zakonodaje in spodbujala solidarnost med državami članicami, in ker lahko države članice Evropski azilni podporni urad zaprosijo za pomoč pri doseganju standardov, ki se zahtevajo v skupnem evropskem azilnem sistemu; ker bi lahko s harmonizacijo pogojev za sprejem in azilnih postopkov, ki je nadvse pomembna za delitev odgovornosti, preprečili pritisk na države, ki ponujajo boljše pogoje;

AA.

ker sedanji mehanizmi dublinskega sistema niso objektivni, ne vzpostavljajo pravičnih meril za določanje odgovornosti za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito in ne omogočajo hitrega dostopa do zaščite; ker se sistem v praksi ne izvaja in je Svet s sklepoma o začasni premestitvi sprejel izrecna odstopanja; in ker je Komisija napovedala, da bo do marca 2016 pripravila predlog o temeljiti reviziji uredbe Dublin III;

AB.

ker člen 3 Ženevske konvencije iz leta 1951 določa, da države članice ne diskriminirajo beguncev na podlagi njihove rase, vere ali države izvora;

1.

poudarja, da mora delovanje Unije na področju migracij temeljiti na načelu solidarnosti; ugotavlja, da načelo solidarnosti, kot je določeno v členu 80 PDEU, zajema politike na področju azila, priseljevanja in mejnega nadzora; meni, da člen 80 „skupaj“ s členi 77–79 PDEU zagotavlja pravno podlago za izvajanje načela solidarnosti na teh področjih;

2.

izhaja iz predpostavke, da mora biti reševanje življenj prva prednostna naloga in da je ustrezno financiranje, tako na ravni Unije kot držav članic, za iskalne in reševalne akcije bistvenega pomena; ugotavlja, da se je povečalo število nezakonitih prihodov po morju in da se zaskrbljujoče povečalo število smrtnih žrtev na morju ter da še vedno čakamo na boljši evropski odziv;

3.

opozarja, da je reševanje življenj dejanje solidarnosti z ljudmi, ki so ogroženi, hkrati pa gre tudi za pravno obveznost po mednarodnem pravu, saj je v členu 98 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki so jo ratificirale vse države članice in tudi sama Unija, določeno, da je treba zagotoviti pomoč vsem osebam v stiski na morju;

4.

meni, da je stalen, zanesljiv in učinkovit odziv Unije pri iskalnih in reševalnih operacijah na morju ključen za to, da se prepeči nadaljnje povečanje števila smrtnih žrtev med migranti, ki skušajo prečkati Sredozemsko morje;

5.

v zvezi s tem predlaga nujno okrepitev zmogljivosti za iskanje in reševanje, vlade držav članic pa morajo na ravni Unije več virov – v obliki finančne pomoči in finančnih sredstev – nameniti za humanitarne operacije za iskanje, reševanje in pomoč migrantom v nevarnosti ter njihovo premestitev na najbližje varno mesto;

6.

poudarja, da zasebnim kapitanom ladij ali nevladnim organizacijam (NVO), ki resnično pomagajo osebam v stiski na morju, ne bi smela groziti kazen za zagotavljanje take pomoči; meni, da trgovske ladje ne bi smele predstavljati alternativne možnosti, s katero bi se države članice in Unija lahko izognile svojim obveznostim v zvezi z iskanjem in reševanjem;

7.

poziva k jasnemu razlikovanju med osebami, ki so pretihotapljene v Unijo, in tistimi, ki v Unijo pridejo kot žrtve trgovine z ljudmi, saj je treba politični odziv ne le ustrezno vključiti, temveč tudi ustrezno usmeriti; ugotavlja, da na splošno tihotapljenje migrantov vključuje omogočanje nezakonitega vstopa posameznih oseb v državo članico, medtem ko trgovina z ljudmi vključuje novačenje, prevoz ali sprejem posameznih oseb z uporabo nasilja, prevaro ali zlorabo, za namene izkoriščanja;

8.

meni, da mora celostni pristop k migracijam nujno vsebovati ukrepe, ki so usmerjeni v onemogočanje dejavnosti kriminalnih mrež, ki so vključene v trgovino z ljudmi in tihotapljenje ljudi;

9.

pozdravlja dosedanjo pozitivno vlogo vojaške mornarice pri reševanju življenj na morju in onemogočanju kriminalnih mrež; podpira cilje mornariških operacij, kot je operacija Sophia, ter poudarja, da je treba varovati življenja, pri tem pa želi poudariti, da mora biti operacija v celoti usmerjena v varovanje življenj migrantov;

10.

poudarja, da vojaške operacije ne bi smele biti prevladujoči vidik celostnega pristopa k migracijam, in ponavlja, da se sredstva, ki so že namenjena reševanju življenj v Sredozemskem morju, ne smejo zmanjšati zaradi operacije Sophia;

11.

poudarja, da je treba politični odziv prilagoditi glede na najnovejše in najtočnejše podatke, saj lahko storilci kaznivih dejanj zelo hitro spreminjajo svoj način delovanja in to tudi počnejo; kot pozitiven korak naprej ocenjuje to, da je Komisija 27. maja 2015 sprejela akcijski načrt EU za boj proti tihotapljenju migrantov (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za boj proti tihotapljenju), v okviru katerega predvideva ustanovitev kontaktne skupine agencij Unije za problematiko tihotapljenja migrantov, da bi okrepili njihovo operativno sodelovanje in izmenjavo informacij med njimi;

12.

poudarja, da bi bilo treba v celoti izkoristiti obstoječe instrumente, kot so agencijske analize tveganja; ugotavlja, da bi morale agencije Unije med seboj polno sodelovati, hkrati pa tudi okrepiti sodelovanje z državami članicami; ugotavlja, da bi z boljšim usklajevanjem prizadevanj lahko zbirali podatke na ravni posameznih držav in jih posredovali naprej agencijam;

13.

opozarja, da je postopek premestitve – to je transfer prosilca za mednarodno zaščito ali upravičenca do mednarodne zaščite iz ene države članice v drugo – praktičen primer solidarnosti v Uniji; poleg tega opozarja, da Parlament od leta 2009 poziva k vzpostavitvi zavezujočega mehanizma za porazdelitev prosilcev za azil med vse države članice;

14.

ugotavlja, da je v zadnjem letu Svet sprejel dva sklepa o začasni premestitvi v Uniji (v nadaljnjem besedilu: sklepa o premestitvi) (13), ki vključujeta transfer prosilcev za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije v druge države članice; ugotavlja, da sklepa o premestitvi pomenita začasno odstopanje od veljavnih pravil dublinske uredbe o določanju odgovornosti, čeprav jih ne ukinjata;

15.

meni, da je vzpostavitev ukrepov za nujno premestitev korak v pravo smer, ter poziva države članice, naj čim prej izpolnijo svoje obveznosti v zvezi z navedenimi ukrepi;

16.

opozarja, da bodo za namene sklepov o premestitvi premeščeni le državljani tistih držav, za katere delež pozitivnih odločb o odobritvi mednarodne zaščite v Uniji na podlagi podatkov Eurostata v prejšnjih treh mesecih znaša vsaj 75 %; ugotavlja, da bosta sklepa o premestitvi vplivala na razmeroma majhno število ljudi in ne bosta zajemala velikega števila prosilcev iz drugih tretjih držav, ki jih ne bo mogoče premestiti na podlagi navedenih sklepov;

17.

je zaskrbljen glede tega, da morajo države članice prvega vstopa v skladu s sedanjima sklepoma o premestitvi še vedno obravnavati bolj zapletene prošnje za mednarodno zaščito (in pritožbe), organizirati daljša obdobja za sprejem in bodo morale organizirati vračanje tistih, ki na koncu ne bodo upravičeni do mednarodne zaščite; ponovno izjavlja, da morajo vsi novi sistemi za upravljanje skupnega evropskega azilnega sistema temeljiti na solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti;

18.

meni, da bi bilo treba poleg meril iz sklepov o premestitvi (to so BDP posamezne države članice ter število prebivalstva, stopnja brezposelnosti in število prosilcev za azil v tej državi članici v preteklosti) razmisliti tudi o dveh drugih merilih, in sicer velikosti ozemlja države članice in gostoti njenega prebivalstva;

19.

meni, da bi bilo treba želje prosilcev pri njihovem premeščanju upoštevati, kolikor je to v praksi mogoče; priznava, da je to eden od načinov za odvračanje od sekundarnih gibanj in za spodbujanje prosilcev samih, da sprejmejo sklepe o premestitvi, vendar to ne bi smelo zaustaviti postopka premestitve;

20.

meni, da preselitev predstavlja eno od najprimernejših možnosti za zagotovitev varnega in zakonitega vstopa na ozemlje Unije za begunce in osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ko se begunci ne morejo niti vrniti v domovino niti prejeti učinkovite zaščite ali se vključiti v državo gostiteljico;

21.

poleg tega opaža, da je preselitev pod okriljem Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) že uveljavljen humanitarni program in da je koristno orodje za upravljanje zakonitih prihodov oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, na ozemlje držav članic;

22.

poudarja, da Unija – glede na doslej največje tokove migrantov, ki so dosegli zunanje meje Unije in ki še naprej prihajajo, in stalno povečevanje števila ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito – potrebuje zavezujoč in obvezen zakonodajni pristop k preselitvi, kot je določeno v agendi Komisije o migracijah; priporoča, da takšen pristop, da bi bil učinkovit, zagotavlja preselitev znatnega števila beguncev glede na skupno število beguncev, ki prosijo za mednarodno zaščito v Uniji, in ob upoštevanju svetovnih potreb po preselitvi, ki jih vsako leto objavi UNHCR;

23.

poudarja, da je potreben stalen program preselitve na ravni Unije, ki bo temeljil na obveznem sodelovanju držav članic in s pomočjo katerega bo mogoče preseliti znatno število beguncev glede na skupno število beguncev, ki prosijo za zaščito v Uniji;

24.

poudarja, da se humanitarni sprejem lahko uporablja kot dopolnilo k preselitvi, da bi najbolj ranljivim, npr. mladoletnikom brez spremstva ali invalidnin beguncem ali tistim, ki potrebujejo nujno medicinsko evakuacijo, po potrebi zagotovili nujno zaščito, ki je pogosto začasna;

25.

poudarja, da bi bilo treba, če preselitev za državljane tretjih držav ni mogoča, vse države članice spodbujati k temu, da uvedejo in izvajajo programe za humanitarni sprejem;

26.

poudarja, da vizumi iz humanitarnih razlogov osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočajo vstop v tretje države, da bi tam zaprosili za azil; poziva države članice, naj izkoristijo vse razpoložljive možnosti za izdajanje vizumov iz humanitarnih razlogov, zlasti za ranljive osebe, na veleposlaništvih in konzularnih predstavništvih Unije v izvornih ali tranzitnih državah;

27.

meni, da bi morali imeti prosilci za mednarodno zaščito možnost, da za evropski vizum iz humanitarnih razlogov zaprosijo neposredno na konzulatu ali veleposlaništvu katere koli države članice, in če bi bil po oceni odobren, bi smel njegov imetnik vstopiti na ozemlje države članice, ki vizum izda, izključno za to, da tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito; zato meni, da je treba vizumski zakonik Unije spremeniti, tako da bi vanj vključili natančnejše določbe o vizumih iz humanitarnih razlogov;

28.

poudarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za zagotovitev, da bo skupni evropski azilni sistem postal resnično enoten sistem;

29.

opozarja, da je za izboljšanje harmonizacije nujno potrebna celovita ocena o izvajanju tega svežnja (v obliki ocenjevalnih poročil Komisije), ki ji naj sledijo hitri nadaljnji ukrepi, če je izvajanje v določenih državah članicah nezadovoljivo;

30.

ugotavlja na primer, da so nedopustne prošnje, naknadne prošnje, pospešeni postopki in postopki na meji posebni primeri, v katerih se je poskušalo s prenovljeno direktivo o azilnih postopkih najti občutljivo ravnotežje med učinkovitostjo sistema in pravicami prosilcev, zlasti ranljivih oseb, in poudarja, da je to ravnotežje mogoče doseči le, če se zakonodaja v celoti in ustrezno izvaja;

31.

poudarja, kako pomemben je sodni nadzor nad vsemi oblikami omejitve gibanja na podlagi zakonodaje o priseljevanju in azilu; želi spomniti, da morajo države članice v skladu z mednarodnim pravom in Listino EU o temeljnih pravicah preučiti možne alternative omejitvi gibanja; poziva države članice, naj v zvezi z dostopom do centrov za pridržanje pravilno uporabljajo direktivo o azilnih postopkih in direktivo o pogojih za sprejem;

32.

želi spomniti, kako pomembno je zmanjšati število oseb brez državljanstva, in spodbuja države članice, naj uvedejo postopke določanja števila oseb brez državljanstva in med seboj izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi z zbiranjem zanesljivih podatkov o osebah brez državljanstva ter v zvezi s postopki za določanje statusa oseb brez državljanstva;

33.

ugotavlja, da se je pri izvajanju uredbe Dublin III (14) porodilo mnogo vprašanj v zvezi s pravičnostjo in solidarnostjo postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito; ugotavlja, da sedanji sistem ne upošteva v zadostni meri velikega migracijskega pritiska, s katerimi se soočajo države članice na zunanjih mejah Unije; meni, da morajo države članice sprejeti stalne težave, ki so povezane z logiko dublinske uredbe, in da bi morala Unija razviti možnosti za solidarnost med državami članicami, pa tudi med zadevnimi migranti;

34.

poudarja, da je pritisk vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Unijo, na sistem, vzpostavljen z dublinsko uredbo, pokazal, da sistem, kot se izvaja zdaj, večinoma ni izpolnil svojih dveh glavnih ciljev, to je določitev objektivnih in pravičnih meril za določitev odgovornosti ter zagotavljanje hitrega dostopa do mednarodne zaščite; ponovno izraža pomisleke glede merila, po katerem je trenutno država članica prvega vstopa odgovorna za proučitev prošnje za mednarodno zaščito, in meni, da je treba to merilo spremeniti;

35.

nadalje poudarja, da po Uniji hkrati pogosto prihaja do sekundarnih gibanj; meni, da je samoumevno, da dublinski sistem od svoje vzpostavitve ni bil mišljen za delitev odgovornosti med državami članicami, temveč je bil njegov glavni namen hitro določiti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil;

36.

priporoča, da se merila, na katerih temeljita sklepa o premestitvi, vključijo neposredno v standardna pravila Unije o določanju odgovornosti za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito; poudarja, da bi bilo treba v okviru pregleda dublinske uredbe pojem „prosilcev, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito“ pregledati, saj bi morala migrante in begunce, ki ne spadajo v navedeno kategorijo, nato vseeno obravnavati država članica prvega vstopa;

37.

meni, da bi morala Evropska unija državam članicam, ki prejmejo največ prošenj za azil, nuditi sorazmerno in ustrezno finančno ter tehnično podporo; meni, da je razlog za uporabo ukrepov solidarnosti in delitev odgovornosti izboljšanje kakovosti in delovanja skupnega evropskega azilnega sistema;

38.

poudarja, da bi bilo dublinski sistem med drugim mogoče temeljito prenoviti z uvedbo centralne zbirke prošenj na ravni Unije – pri čemer bi posamezne prosilce za azil obravnavali kot osebe, ki prosijo za azil v Uniji kot celoti in ne v posamezni državi članici – in vzpostavitvijo centralnega sistema za določitev odgovornosti za vse osebe, ki prosijo za azil v Uniji; predlaga, da bi s tem sistemom uvedli določene relativne pragove za posamezne države članice, pri prekoračenju katerih ne bi bila mogoča nadaljnja dodelitev odgovornosti, dokler ne bi bili doseženi pragovi vseh ostalih držav članic, kar bo morda pomagalo pri preprečevanju sekundarnih gibanj, saj bodo vse države članice v celoti vključene v centralizirani sistem in ne bodo več nosile individualne odgovornosti za dodelitev prosilcev v druge države članice; meni, da bi lahko takšen sistem deloval na podlagi številnih žariščnih točk Unije, prek katerih bi morala potekati porazdelitev po Uniji; poudarja, da morajo vsi novi sistemi določanja odgovornosti vključevati ključni načeli enotnosti družine in otrokove koristi;

39.

ugotavlja, da države članice odločbe o azilu drugih držav članic trenutno priznavajo le, kadar so negativne; ponavlja, da je vzajemno priznavanje pozitivnih odločb o azilu med državami članicami logičen korak k ustreznemu izvajanju člena 78(2)(a) PDEU, v katerem se poziva k „enotnemu statusu azila (…), ki velja v celotni Uniji“;

40.

poudarja, da lahko Komisija v primeru množičnega prihoda na lastno pobudo ali po proučitvi zahteve države članice predlaga uporabo Direktive Sveta 2001/55/ES o začasni zaščiti (v nadaljnjem besedilu: direktiva o začasni zaščiti) (15); ugotavlja, da je za dejansko uporabo potreben sklep Sveta, ki ga sprejme kvalificirana večina; ugotavlja, da bi se morala direktiva uporabiti, če obstaja tveganje, da v okviru azilnega sistema Unije ne bo mogoče obvladati množičnega prihoda ali skorajšnjega množičnega prihoda razseljenih oseb; vendar poudarja, da direktiva o začasni zaščiti od svojega sprejetja leta 2001 nikoli ni bila uporabljena;

41.

ugotavlja, da direktiva o začasni zaščiti predvideva tudi možnost evakuacije razseljenih oseb iz tretjih držav in da bi pri takšni evakuaciji, izvedeni v sodelovanju z UNHCR, lahko uporabili humanitarne koridorje, pri čemer bi morale države članice po potrebi kar najbolj olajšati pridobitev vizumov;

42.

meni, da so azilni sistemi nekaterih držav članic na prvi črti že zdaj očitno preobremenjeni in da bi morali direktivo o začasni zaščiti glede na njeno lastno logiko že uporabiti; v vsakem primeru poziva k jasni opredelitvi izraza „množični prihod“ pri reviziji te direktive; se zaveda, da je lahko takšna revizija direktive o začasni zaščiti sestavni del pregleda dublinskega sistema;

43.

ugotavlja, da je ključnega pomena, da sodelujejo vsi akterji družbe, zato predlaga, da se ob upoštevanju pristojnosti držav članic glede ukrepov vključevanja okrepi izmenjava primerov najboljše prakse na tem področju; poudarja, da bi bilo treba z vsemi ukrepi vključevanja državljanov tretjih držav z zakonitim prebivališčem spodbujati vključevanje, ne pa osamitev; ugotavlja, da imajo lokalni in regionalni organi, vključno z mesti, ključno vlogo pri postopkih vključevanja;

44.

poudarja, da morajo države članice gostiteljice beguncem nuditi podporo in priložnosti za vključevanje v novo družbo in ustvarjanje življenja v njej; ugotavlja, da bi moralo to nujno vključevati nastanitev, tečaje opismenjevanja in jezikovne tečaje, medkulturni dialog, izobraževanje in poklicno usposabljanje, pa tudi učinkovit dostop do demokratičnih struktur v družbi, kot je določeno v direktivi o pogojih (16); ugotavlja, da imajo begunci – enako kot državljani Evropske unije – pravice in obveznosti v državah članicah gostiteljicah; zato poudarja, da je vključevanje dvosmeren postopek in da morata biti spoštovanje vrednot, na katerih temelji Unija, kot tudi spoštovanje temeljnih pravic beguncev sestavna dela postopka vključevanja;

45.

želi spomniti, da v skladu s členom 15 direktive o pogojih za sprejem države članice določijo pogoje, pod katerimi se odobri dostop do trga dela za prosilce za mednarodno zaščito, pri čemer mora biti dostop dejansko mogoč in v skladu s časovnim okvirom, določenim v členu 15(1) direktive; se zaveda, da lahko države članice v skladu s členom 15(2) navedene direktive zaradi politik v zvezi s trgom dela prednostno obravnavajo državljane Unije, državljane držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in državljane tretjih držav z zakonitim prebivališčem;

46.

meni, da bi morale imeti osebe, ki se jim prizna mednarodna zaščita v Uniji in ki so dobile ponudbo za zaposlitev v drugi državi članici, kakor je tista, ki jim je dodelila mednarodno zaščito, možnost, da to ponudbo sprejmejo;

47.

ponovno potrjuje, da je boljše priznavanje tujih kvalifikacij eden od praktičnih načinov zagotavljanja, da se tisti državljani tretjih držav, ki že prebivajo v Uniji, lahko bolje vključijo, ter poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne predloge v zvezi s tem;

48.

spodbuja zasebne programe za vključevanje in tovrstne programe na ravni skupnosti za osebe, ki so bile izbrane za preselitev, v sodelovanju z državami članicami in lokalnimi organi in na podlagi njihovih primerov dobre prakse;

49.

spodbuja države članice, naj si prizadevajo za ohranjanje enotnosti družine, kar bo dolgoročno izboljšalo možnosti za vključitev, saj se bo pozornost lahko usmerila k ustvarjanju novega življenja namesto k skrbi zavoljo družinskih članov, ki so še vedno v negotovem položaju;

50.

poudarja, da bi morale države članice odpraviti pravne in praktične ovire, da bi lahko hitreje odločale o združitvi družine;

51.

priporoča, da države članice bolje uporabljajo diskrecijske klavzule za spoštovanje načela enotnosti družine, vse dokler ne pride do temeljite prenove dublinske uredbe;

52.

poudarja ranljiv položaj otrok, ki prihajajo v Unijo, in ponovno poudarja pravico vsakega otroka, da je v prvi vrsti obravnavan kot otrok; poziva države članice, naj v celoti uporabljajo posebne določbe skupnega evropskega azilnega sistema o mladoletnikih brez spremstva, vključno z dostopom do pravne pomoči, skrbništvom, dostopom do zdravstvenega varstva, nastanitve in izobraževanja, pravico, da se z njimi govori v jeziku, ki ga razumejo, in da razgovore z njimi opravljajo ustrezno usposobljeni uradniki; ponovno izjavlja, da države članice otrokom gibanja ne bi smele omejiti zato, ker so migranti;

53.

želi spomniti, da je treba v največjo korist otrok brez spremstva in ločenih otrok podpirati, obveščati in ščititi tudi njih in da bi bilo treba pospešeno obravnavati prošnje o združitvi družine, ki jih vložijo otroci brez spremstva ali ločeni otroci;

54.

ugotavlja, da sta učinkovito skrbništvo in zaščitni sistem, prilagojen otroku, ključnega pomena za preprečevanje zlorabe, zanemarjanja in izkoriščanja otrok brez starševske oskrbe; poudarja, kako pomembno je, da se na ravni Unije določijo smernice za sistem skrbništva, katerih namen je ustrezna pomoč in zaščita ter jamstvo, da se domači in tuji otroci obravnavajo enako;

55.

meni, da bi bilo treba ugotavljanje starosti opraviti na kar najmanj vsiljiv, multidisciplinaren in varen način, ob spoštovanju telesne nedotakljivosti otrok in njihovega človekovega dostojanstva, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti dekletom, izvajati pa bi ga morali neodvisni in usposobljeni strokovni delavci in strokovnjaki;

56.

poziva države članice, naj zberejo razčlenjene podatke o položaju otrok beguncev in migrantov, da bi izboljšali sposobnost sistemov za vključitev otrok beguncev in migrantov;

57.

se zaveda, da mora biti varna vrnitev ljudi, za katere se po individualni obravnavi njihove prošnje za azil izkaže, da niso upravičeni do zaščite v Uniji, del ustreznega izvajanja skupnega evropskega azilnega sistema;

58.

priznava, da je treba izboljšati učinkovitost sistema Unije za vračanje glede na to, da je bilo v letu 2014 dejansko vrnjenih 36 % državljanov tretjih držav, ki jim je bilo naloženo, da zapustijo Unijo;

59.

meni, da bo treba za večjo učinkovitost ponovnega sprejema in za zagotovitev usklajenosti vračanja na evropski ravni sprejeti nove sporazume EU o ponovnem sprejemu, ki bi morali imeti prednost pred dvostranskimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami;

60.

meni, da bi se moralo vračanje migrantov izvajati le, če bi bilo varno in bi bile v celoti spoštovane temeljne in procesne pravice zadevnih migrantov ter le, če je država, v katero se jih vrača, zanje varna; v zvezi s tem ponavlja, da bi morale imeti prostovoljne vrnitve prednost pred prisilnimi;

61.

meni, da je vsak poskus držav članic, da vnaprej zavrnejo migrante, ki niso dobili priložnosti vložiti prošnje za azil, v nasprotju s pravom Unije in mednarodnim pravom in da bi morala Komisija ustrezno ukrepati proti državam članicam, ki bi to poskusile izvajati;

62.

je seznanjen z nedavnim predlogom Komisije o pripravi seznama EU varnih izvornih držav ter o spremembi direktive o azilnih postopkih (17); ugotavlja, da bi bil lahko takšen seznam Unije načeloma pomembno orodje za pospeševanje azilnega postopka, vključno z vračanjem, če bi postal zavezujoč za države članice;

63.

obžaluje sedanje stanje, v katerem države članice uporabljajo različne sezname, ki vsebujejo različne varne države, kar ovira enotno uporabo in spodbuja sekundarna gibanja;

64.

poudarja, da se s seznami varnih izvornih držav v nobenem primeru ne bi smelo posegati v načelo, da je vsaka oseba upravičena do ustrezne individualne obravnave svoje prošnje za mednarodno zaščito;

65.

ugotavlja, da je morala Komisija septembra 2015 sprejeti 40 odločb o kršitvah, povezanih z izvajanjem skupnega evropskega azilnega sistema, proti 19 državam članicam, poleg 34 primerov, ki že potekajo; ponavlja, da bi moral biti Parlament v celoti obveščen o postopkih, ki jih je sprožila Komisija proti državam članicam, ki niso izvajale zakonodaje Unije na tem področju oziroma so jo izvajale nepravilno;

66.

ponovno poudarja, kako pomembno je, da države članice spoštujejo svoje obveznosti in izvajajo dogovorjeno in sprejeto zakonodajo Unije;

67.

nadalje ugotavlja, da je nemogoče ustrezno oceniti prednosti in slabosti nekaterih elementov skupnega evropskega azilnega sistema, ker številne države članice še niso v celoti prenesle zakonodaje;

68.

priporoča, naj urad EASO postopoma postane glavni koordinator skupnega evropskega azilnega sistema, da bi tako zagotovili enotno izvajanje pravil tega sistema; ponavlja, da je treba ob razvoju skupnega evropskega azilnega sistema v sistem, ki bo vključeval vso EU, urad EASO preoblikovati iz nabora strokovnjakov iz držav članic v pravo agencijo Unije, ki bo zagotavljala operativno pomoč državam članicam in na zunanjih mejah; v zvezi s tem poudarja, da je treba uradu kratko-, srednje- in dolgoročno zagotoviti potrebna finančna sredstva in človeške vire;

69.

ugotavlja, da proračun EASO za premestitev, preselitev in zunanje delovanje v letu 2015 znaša le 30 000 EUR; ponavlja, da tega zelo majhnega proračuna ni mogoče obravnavati resno glede na trenutno dogajanje v Sredozemlju in glede na številne omembe EASO v sklepih o premestitvi; opozarja, da bo treba v kratko-, srednje- in dolgoročnem smislu znatno povečati proračun EASO, njegove človeške vire in denarna sredstva, ki jih zagotavlja za premestitev in preselitev;

70.

je seznanjen z vlogo agencije Frontex, ki jo je imela nedavno pri zagotavljanju pomoči vsem plovilom ali osebam v stiski na morju, ter priznava njen prispevek pri reševanju številnih življenj v Sredozemlju v okviru skupnih operacij Triton in Poseidon;

71.

je seznanjen z nedavnim predlogom, v skladu s katerim naj bi evropska obmejna in obalna straža nadomestila agencijo Frontex in zagotavljala skupno evropsko upravljanje zunanjih meja, da bi zagotovili učinkovito upravljanje migracij in visoko stopnjo notranje varnosti v Uniji ter obenem ohranili prosto gibanje oseb znotraj Unije; je seznanjen, da lahko v skladu s Pogodbama in njunimi protokoli države članice, ki so pogodbenice Schengenskega sporazuma, vendar še niso vključene v schengensko območje brez nadzora notranjih meja, sodelujejo in/ali imajo koristi od vseh ukrepov v okviru novega predloga;

72.

se veseli pogajanj o predlogu v posameznih sozakonodajalnih organih in med njimi v okviru rednega zakonodajnega postopka v skladu s členom 294 PDEU;

73.

opominja, da je Unija od ustanovitve schengenskega območja območje brez notranjih meja, da so schengenske države članice postopoma razvile skupno politiko za schengenske zunanje meje in da od nekdaj velja, da morajo odpravo nadzora na notranjih mejah spremljati nadomestni ukrepi za krepitev zunanjih meja schengenskega območja in izmenjave informacij prek schengenskega informacijskega sistema (SIS);

74.

priznava, da sta celovitost schengenskega območja in odprava nadzora na notranjih mejah odvisna od uspešnega upravljanja zunanjih meja, visokih skupnih standardov, ki se uporabljajo v vseh državah članicah na zunanjih mejah, ter učinkovite izmenjave informacij med njimi;

75.

priznava, da mora Unija okrepiti varovanje zunanjih meja in nadalje razvijati skupni evropski azilni sistem in da so potrebni ukrepi za povečanje zmogljivosti schengenskega območja za reševanje novih izzivov, s katerimi se sooča Evropa, in ohranitev temeljnih načel varnosti in prostega gibanja oseb;

76.

poudarja, da se nadzor nad dostopom do ozemlja schengenskega območja na splošno izvaja na zunanjih mejah v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah in da poleg tega državljani mnogih tretjih držav potrebujejo vizum za vstop v schengensko območje;

77.

ponavlja poziv visokega komisarja OZN za begunce, da je spoštovanje temeljnih pravic in mednarodnih obveznosti mogoče zagotoviti le, če bodo operativni postopki in načrti odražali te obveznosti v obliki praktičnih in jasnih smernic za osebje na mejah, vključno na kopenskih, morskih in zračnih mejah; poudarja, da je treba dodatno okrepiti mehanizem Unije na področju civilne zaščite, s katerim bi se odzvali na dogodke z daljnosežnimi posledicami za številne države članice;

78.

ponovno poudarja, da je za uspešnost zakonodaje o notranjih in zunanjih meja, tako kot to velja za specifično zakonodajo na področju azila in migracij, bistvenega pomena, da države članice pravilno izvajajo ukrepe, sprejete na ravni Unije; poudarja, da je zaradi povečanega pritiska bistveno boljše izvajanje ukrepov v državah članicah na zunanjih mejah in da se bodo s tem blažili varnostni pomisleki državljanov;

79.

je seznanjen s predlogom Komisije z dne 15. decembra 2015 za ciljno usmerjeno revizijo Zakonika o schengenskih mejah, v katerem je predlagala uvedbo sistematičnih kontrol za vse državljane Unije, ne le za državljane tretjih držav, na podlagi ustreznih zbirk podatkov na zunanjih mejah schengenskega območja;

80.

meni, da je schengensko območje eden pomembnejših dosežkov evropskega povezovanja; ugotavlja, da zaradi konfliktov v Siriji in drugod v regiji v Unijo prihaja rekordno število beguncev in migrantov, pri čemer so se na nekaterih delih zunanjih meja izkazale pomanjkljivosti; izraža zaskrbljenost, da so se nekatere države članice na to odzvale z zaprtjem notranjih meja ali uvedbo začasnega nadzora meja, s čimer se izpodbija pravilno delovanje schengenskega območja;

81.

opozarja, da bi morale agencija za zunanje meje, EASO, Europol in Eurojust v okviru pristopa žariščnih točk, ki ga je Komisija predlagala v evropski agendi za migracije, v skladu s svojimi pristojnostmi državam članicam zagotavljati operativno podporo;

82.

v zvezi s tem poudarja, da agencije Unije za izpolnitev dodeljenih nalog potrebujejo ustrezna sredstva; vztraja, da morajo agencije Unije in države članice Parlament v celoti obveščati o delu na žariščnih točkah;

83.

ugotavlja, da oba sklepa o premestitvi tako za Italijo kot za Grčijo določata operativno podporo na žariščnih točkah pri pregledovanju migrantov ob njihovem prvem prihodu, registraciji njihove prošnje za mednarodno zaščito, zagotavljanju informacij prosilcem glede premestitve, organizaciji operacij vračanja za tiste, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito in ki niso kako drugače upravičeni ostati, ter za tiste, ki so dobili negativno odločbo, ter olajševanju vseh korakov v samem postopku premestitve;

84.

poziva k čim hitrejši vzpostavitvi žariščnih točk, da bo mogoče tem državam članicam nuditi konkretno operativno podporo; poziva k dodelitvi tehničnih in finančnih sredstev ter pomoči državam članicam prvega vstopa, kot sta Italija in Grčija, da bi zagotovili hitro in učinkovito registracijo ter napotitev na pristojne organe vseh prosilcev za azil, ki prihajajo v Unijo, ob doslednem upoštevanju njihovih temeljnih človekovih pravic; meni, da je za vzpostavitev vzajemnega zaupanja pomembno zagotavljanje hitre in učinkovite pomoči Unije državam članicam ter sprejetje takšne pomoči;

85.

ugotavlja, da je eden glavnih namenov žariščnih točk omogočiti Uniji, da ljudem v stiski hitro zagotovi zaščito in humanitarno pomoč; poudarja, da si je treba bistveno prizadevati za zagotovitev, da bo razvrščanje migrantov na žariščnih točkah potekalo ob doslednem spoštovanju pravic vseh migrantov; vendar priznava, da bi morala ustrezna identifikacija prosilcev za mednarodno zaščito na točki prvega vstopa v Unijo olajšati splošno delovanje prenovljenega skupnega evropskega azilnega sistema;

86.

ugotavlja, da Komisija v svojem akcijskem načrtu za boj proti tihotapljenju navaja, da načrtuje morebitno revizijo Direktive Sveta 2004/81/ES o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi;

87.

meni, da je takšna sprememba potrebna in da bi bilo treba razmisliti o uvedbi sistema, ki bi žrtvam trgovine z ljudmi in tihotapljenja omogočal, da se razkrijejo in pomagajo pri uspešnem pregonu trgovca z ljudmi ali tihotapca brez strahu, da bodo sami preganjani;

88.

ugotavlja, da Komisija razmišlja o reviziji Direktive Sveta 2002/90/ES o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju; meni, da ne bi smeli kaznovati tistih, ki nudijo različne oblike humanitarne pomoči ljudem v pomanjkanju, in da bi moralo pravo Unije odražati to načelo;

89.

poudarja, da je ključen korak pri uničenju kriminalnih združb trgovcev z ljudmi in tihotapcev tudi prednostno obravnavanje finančnih preiskav, saj je izsleditev in zaseg dobičkov teh kriminalnih združb bistvenega pomena, če jih želimo oslabiti in postopoma odpraviti; v zvezi s tem poziva države članice, naj hitro in učinkovito prenesejo četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja;

90.

opozarja, da je za učinkovito izvajanje kazenskih preiskav usposabljanje strokovnjakov bistvenega pomena, zato da sodelujoči v celoti razumejo pojav, ki ga želijo odpraviti, in so ga sposobni prepoznati že v zgodnjih fazah;

91.

poudarja, da bi bilo treba steber globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM) na področju azila in mednarodne zaščite nadalje razviti ter razširiti vključenost tretjih držav; ugotavlja, da se sedanji ukrepi na tem področju v okviru regionalnih programov zaščite ali regionalnih programov za razvoj in zaščito osredinjajo na krepitev zmogljivosti v boju proti kriminalnim mrežam trgovine z ljudmi in tihotapljenja iz tretjih držav izvora in tranzita; obenem ugotavlja, da je element preselitve v teh programih še naprej šibek; meni, da bi bilo treba prizadevanja za krepitev zmogljivosti in dejavnosti preselitve okrepiti in izvajati skupaj s tretjimi državami, ki so sprejele veliko število beguncev;

92.

ugotavlja, da je GAMM osnovni instrument, ki opredeljuje cilje zunanje politike Unije na področju migracij, azila in meja; ugotavlja, da obstajajo v tem okviru različni instrumenti, med drugim regionalni dialogi, dvostranski dialogi, partnerstva za mobilnost, skupne agende o migracijah in mobilnosti, sporazumi o ponovnem sprejemu, sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov, sporazumi o izvzetju iz vizumske obveznosti, regionalni programi zaščite in regionalni programi za razvoj in zaščito;

93.

meni, da bi se morali v okviru zunanjega delovanja osredotočiti na sodelovanje s tretjimi državami pri reševanju in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij v Evropo; meni, da morata biti partnerstvo in sodelovanje s ključnimi državami izvora in tranzita ter ciljnimi državami še naprej v središču pozornosti, na primer prek kartumskega in rabatskega procesa, dialoga med Afriko in EU na področju migracij in mobilnosti ter budimpeškega in praškega procesa;

94.

izpostavlja, da morajo biti Unija in njene države članice selektivne pri podpiranju organov pregona v tretjih državah in pri tem upoštevati seznam kršitev človekovih pravic migrantov s strani teh organov;

95.

priporoča, da se pri sodelovanju s tretjimi državami ocenijo azilni sistemi teh držav, njihova podpora beguncem ter njihova sposobnost in pripravljenost za boj proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju v te države kot bodisi ciljne ali tranzitne države;

96.

poziva Unijo, naj tretjim državam pomaga pri krepitvi njihovih azilnih sistemov in strategij vključevanja, da bi državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočili, da v njih zaprosijo za to zaščito; meni, da mora EU pri sodelovanju s tretjimi državami vzpostaviti pristop, ki bo ugoden za vse udeležene strani, tj. za Unijo, zadevne tretje države ter begunce in migrante v tej tretji državi;

97.

želi opomniti, da je Unija okrepila svoje zunanje sodelovanje s tretjimi državami na področju migracij in azila, da bi se ustrezno odzvala na nastalo begunsko krizo, in je sprožila nove pobude za sodelovanje, kot je skupni akcijski načrt med EU in Turčijo; v zvezi s tem poudarja, da morajo vse pogodbenice uresničiti svoje zaveze, ki izhajajo iz skupnega akcijskega načrta, vključno z odpravljanjem temeljnih vzrokov za množično migracijo Sircev ter pospeševanjem sodelovanja za podporo tako Sircem, ki uživajo začasno zaščito, in njihovim gostiteljskim skupnostim v Turčiji, kot tudi Turčiji pri izpolnjevanju njene zaveze za preprečevanje nedovoljenih migracij z njenega ozemlja v Unijo;

98.

poudarja, da se številne pretihotapljene osebe do določene mere zavedajo tveganj, ki jim bodo izpostavljene na potencialno nevarni poti v Evropo, a se ne glede na to odločijo za pot, saj presodijo, da so ta tveganja manjša od tistih, ki bi jim bile izpostavljene, če ne bi migrirale;

99.

pozdravlja dejstvo, da akcijski načrt na področju boja proti tihotapljenju začetek novih kampanj za večjo ozaveščenost povezuje s presojo že obstoječih; priporoča, naj vsaka kampanja vsebuje informacije o merilih za določitev statusa zaščite v Uniji, saj bi te informacije nekatere migrante lahko prepričale, da se ne bi odločili za nevarno pot, saj obstaja možnost, da jim zaščita ne bo odobrena in da se bodo morali vrniti;

100.

ponovno poudarja, da mora Unija sprejeti dolgoročno strategijo, ki bo prispevala k spopadanju z dejavniki odvračanja v tretjih državah (konflikti, preganjanje, etnično čiščenje, splošno nasilje ali tudi dejavniki, kot so ekstremna revščina, podnebne spremembe ali naravne nesreče), zaradi katerih ljudje zapadejo v roke kriminalnih mrež tihotapcev, v katerih vidijo svojo edino možnost, da pridejo v Unijo;

101.

opozarja, da je posebni poročevalec OZN o človekovih pravicah migrantov Unijo pozval k odprtju dovoljenih migracijskih poti, ki bi migrantom omogočile uporabo uradnih poti za vstop in izstop, da se jim ne bi bilo treba zatekati k tihotapskim mrežam;

102.

poudarja, da se je s povečanjem prihodov beguncev v Unijo v zadnjem času izkazalo, da zgolj preprečevalni ukrepi ne zadoščajo za upravljanje sedanjega pojava migracij;

103.

ugotavlja, da si moramo dolgoročno bolj prizadevati za reševanje geopolitičnih vprašanj, ki vplivajo na temeljne razloge za migracije, kot so vojna, revščina, korupcija, lakota in pomanjkanje priložnosti, zaradi katerih bodo ljudje še naprej prisiljeni bežati v Evropo, razen če se Unija ne odloči, da bo pomagala pri obnovi teh držav; poudarja, da morajo zato Komisija in države članice zagotoviti denarna sredstva za pomoč pri gradnji zmogljivosti v tretjih državah, na primer s spodbujanjem naložb in izobraževanja, krepitvijo in uveljavljanjem azilnih sistemov, pomočjo pri boljšem upravljanju meja ter krepitvijo pravne države in sodnega sistema;

104.

ugotavlja, da je glavni instrument financiranja za tretje države Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, ki vključuje edino globalno tematsko financiranje Unije za migracije in je na voljo v okviru programa Svetovne javne dobrine in izzivi, upravlja pa ga Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj (DEVCO); prav tako ugotavlja, da podobno kot v primeru sredstev, ki so dodeljena neposredno državam članicam, tudi pri upravljanju tega instrumenta sodelujejo drugi generalni direktorati Komisije in organi Unije, zato da pomoč Unije sosednjim državam zagotavlja Generalni direktorat za sosedstvo in širitvena pogajanja z instrumentom za predpristopno pomoč; humanitarno pomoč zagotavlja Generalni direktorat za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO), medtem ko Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS) upravlja instrument za prispevanje k stabilnosti in miru; opozarja, da glede na to, da oba sklada, Sklad za migracije, azil in vključevanje (AMIF) ter Sklad za notranjo varnost (ISF), ki ju upravlja Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve (HOME), dajeta zunanjo razsežnost, to omogoča novega zunanjega finančnega deležnika;

105.

pozdravlja nedavno ustanovljeni skrbniški sklad za Afriko, ki mu je bilo dodeljenih 1,8 milijarde EUR, kar je dodatni element v financiranju tretjih držav; poziva države članice, naj še nadalje prispevajo sredstva v sklad;

106.

priporoča, da bi morali biti v skladu z globalnim pristopom k vprašanju migracij in mobilnosti štirje tematski stebri za obravnavo (i) zakonitih migracij in mobilnosti, (ii) nedovoljenih migracij in trgovine z ljudmi, (iii) mednarodne zaščite ter (iv) učinka migracij na razvoj v zunanji politiki Unije in pri financiranju enakovredni;

107.

ugotavlja, da se migracijska politika Unije izvaja z različnimi političnimi instrumenti, od katerih ima vsak svoje cilje, ki niso nujno povezani med seboj, ter da ni dovolj usklajenosti med različnimi akterji, ki sodelujejo pri tem financiranju; poudarja, da upravljavska struktura zaradi razdrobljenosti proračunskih vrstic in pristojnosti otežuje celovit pregled nad dodeljevanjem in končno porabo različnih sredstev; prav tako poudarja, da je zaradi te razdrobljenosti težje izračunati, koliko Unija skupaj porabi za migracijsko politiko;

108.

meni, da je treba predložiti celovit pregled nad financiranjem, ki ga Unija nameni migracijam zunaj in znotraj nje, saj bi bila brez takšnega pregleda onemogočena preglednost in dobro oblikovanje politike; v zvezi s tem ugotavlja, da je ena od možnosti vzpostavitev spletišča, ki bi vsebovalo podatkovno zbirko z vsemi projekti, povezanimi z migracijsko politiko, ki jih financira Unija; poudarja, naj se preglednost razširi tudi na proračunske vrstice, da se zagotovi ustrezno financiranje vseh ciljev migracijske politike Unije;

109.

opozarja, da je treba za doseganje pozitivnega učinka skladov EU za migracije s postopki na nacionalni ravni in na ravni EU zagotavljati preglednost, učinkovito spremljanje in odgovornost, in meni, da bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi lahko postopka spremljanja in ocenjevanja preoblikovali v tekoča postopka, da ju ne bi več opravljali samo naknadno; meni, da bi bilo treba vzpostaviti kvalitativne in kvantitativne kazalce, s katerimi bi ugotavljali učinek skladov EU in prispevali k ocenitvi doseganja njihovih ciljev;

110.

pozdravlja dodatno financiranje iz proračuna Unije za leto 2016, kar omogoča začetek reševanja nastale migracijske krize; poudarja, da gre večina novih sredstev iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, ki so bila prenesena v naslednje obdobje, kar pomeni, da Unija danes troši sredstva, ki so bila namenjena za prihodnost;

111.

se strinja, da je treba pozdraviti nedavne proračunske predloge in dodatno financiranje, predvideno v proračunu Unije za leto 2016, vključno z uporabo instrumenta prilagodljivosti, medtem ko srednjeročno in dolgoročno financiranje še vedno vzbuja skrb; je zaskrbljen, ker predlagano povečanje zneskov proračunskih vrstic za Sklad za migracije, azil in vključevanje za leto 2016 ne spremlja predlagana revizija skupnih sredstev, ki so na voljo v okviru tega sklada za obdobje 2014–2020; meni, da bodo sredstva iz Sklada za migracije, azil in vključevanje tako usahnila že veliko pred letom 2020, če se sedanje stanje ne spremeni;

112.

spodbuja države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti, ki jih nudijo skladi, ki niso neposredno povezani z migracijsko politiko, ki pa se lahko uporabijo za financiranje ukrepov na tem področju (na primer ukrepi vključevanja), kot so Evropski socialni sklad, Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, Obzorje 2020, Evropski sklad za regionalni razvoj in Program za pravice in državljanstvo;

113.

priporoča, da se pri pregledu večletnega finančnega okvira, ki je predviden za konec leta 2016, v proračunu Unije zagotovijo znatna dodatna sredstva v okviru razdelka 3 o državljanstvu, svobodi, varnosti in pravici, da bodo na voljo zadostna sredstva glede na migracijske trende in z njimi povezane finančne zahteve za politiko Unije in držav članic na področju azila, migracij in vključevanja;

114.

poudarja, da je zagotavljanje operativnih sredstev ključni izziv za nevladne organizacije, saj je večina sredstev vezanih na projekte; poudarja, da bi bilo treba spodbujati prostovoljske pobude in pobude nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč migrantom, kjer je to primerno, pa bi jih morale financirati Evropska komisija in države članice; poziva države članice in Evropsko komisijo, naj si prizadevajo, kadar je to primerno in mogoče, za financiranje projektov organizacij civilne družbe, ki delujejo na področju migracij, vključevanja in azila;

115.

poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje civilne družbe pri razvoju ukrepov Unije in nacionalnih programov, v skladu s partnerskim načelom iz določb Sklada za azil, migracije in vključevanje; predlaga, naj na se ravni Unije preuči možnost rednega posvetovanja med Komisijo in ustreznimi partnerji civilne družbe, ki delujejo na področju azila, migracij in vključevanja;

116.

ugotavlja, da je pred povečanjem migracijskih tokov v Unijo leta 2015 študija OECD in Komisije iz leta 2014 pokazala, da se bo med letoma 2013 in 2020 v Uniji število aktivnega prebivalstva v starosti med 15 in 64 let zmanjšalo za 7,5 milijona, če pa se iz teh napovedi izključijo migranti, bo upad še očitnejši, saj bi se aktivno prebivalstvo zmanjšalo za 11,7 milijona;

117.

kljub temu poudarja, da je bila v novembru 2015 stopnja brezposelnosti med mladimi v vseh državah članicah 20 %;

118.

poleg tega ugotavlja, da bo po nedavnih napovedih Eurostata delež prebivalstva, starega 65 let ali več, v primerjavi s prebivalstvom med 15. in 64. letom narastel od 27,5 % v začetku leta 2013 do skoraj 50 % v letu 2050; ugotavlja, da bi to pomenilo spremembo sedanjega deleža štirih ljudi v aktivni dobi za vsako osebo, staro 65 let ali več, na le dva človeka v aktivni dobi na eno osebo, staro 65 let ali več;

119.

navaja, da je pravna podlaga za upravljanje zakonite migracije na ravni Unije opredeljena v členu 79 PDEU;

120.

se zaveda, da člen 79(5) državam članicam posebej pridržuje pravico, da določijo število sprejetih državljanov tretjih držav, ki prihajajo na njihovo ozemlje iz tretjih držav zaradi iskanja zaposlitve;

121.

poudarja, da je v strategiji Evropa 2020 opredeljeno, da je za dosego ciljev Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast potrebna celovita politika na področju delovnih migracij ter boljše vključevanje migrantov;

122.

ugotavlja, da je veljavni zakonodajni okvir EU, ki ureja dostop državljanov tretjih držav do dela v Uniji, precej razdrobljen, saj je osredotočen na posebne kategorije delavcev in ne na urejanje vseh delavcev migrantov na splošno;

123.

meni, da bo morala Unija dolgoročno določiti bolj splošna pravila za vstop in prebivanje tistih državljanov tretjih držav, ki v Uniji iščejo delo, da bi zapolnili vrzeli na trgu dela v Uniji;

124.

poziva k celoviti viziji za trg dela v Uniji kot nujnem pogoju za pripravo politik v zvezi s trgom dela; poudarja, da je treba razviti orodja za boljše opredeljevanje in predvidevanje sedanjih in prihodnjih potreb na trgu dela v Uniji; glede tega predlaga, da bi lahko izboljšali obstoječa orodja, kot so orodja, ki sta jih razvila Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja ali Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, in jih celo združili z mednarodnimi statistikami o potencialni delovni sili iz tretjih držav, s čimer bi dobili natančnejši pregled razmer;

125.

meni, da bi lahko boljši podatki in izboljšana orodja za njihovo analizo pomagali oblikovalcem politik pri določanju prihodnjih politik glede delovne migracije, Unija in države članice pa bi morale opredeliti vrzeli na svojih trgih dela, ki bi jih lahko zapolnili z delovnimi mesti, ki bi sicer ostala nezasedena;

126.

ugotavlja, da je lahko izkoriščanje delovne sile posledica trgovine z ljudmi ali tihotapljenja ali pa z njima tudi ni povezana, posledica pa je nekaznovanje tistih, ki migrante brez urejenega statusa izkoriščajo v državah članicah, v katerih kot tako ni kaznivo;

127.

obžaluje, da se je kot pomemben dejavnik izkazalo nizko tveganje za razkritje in/ali pregon delodajalca, ki izkorišča migrante brez urejenega statusa, še posebej v sektorjih, kjer je nevarnost takega izkoriščanja največja (v kmetijstvu, gradbeništvu, hotelirstvu in gostinstvu, pri delavcih v gospodinjstvu in na področju nege); priporoča, da je treba za odpravo nekaznovanja najprej zagotoviti, da se vsi primeri hudih oblik izkoriščanja delovne sile v okviru nacionalnih zakonodaj določijo kot kaznivo dejanje in ustrezno kaznujejo, zatem pa je treba povečati število delovnih inšpekcij v ogroženih sektorjih;

128.

ugotavlja, da je trenutno v veliko državah članicah izkoriščanje delovne sile kaznivo dejanje le, če poteka kot trgovina z ljudmi, s čimer pa nastaja velika praznina v vseh primerih, ko izkoriščevalci delovne sile niso vključeni v trgovino z ljudmi ali jim tega ni mogoče dokazati;

129.

ponavlja, da je treba v celoti izvajati posebne postopke za omogočanje pritožb iz Direktive 2009/52/ES o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (direktiva o sankcijah zoper delodajalce) in jih v praksi pravilno uporabljati; meni, da je treba povečati zaščito za tiste žrtve trgovine z ljudmi ali tiste, ki so jih pretihotapili v Evropsko unijo, ki sodelujejo pri pregonu trgovcev z ljudmi in/ali tihotapcev ter ga olajšajo; predlaga, da je treba poleg tega podpreti ustanovitev Evropske poslovne koalicije proti trgovini z ljudmi (kot je bilo predlagano v strategiji za preprečevanje trgovine z ljudmi iz leta 2014), da bi vzpostavili oskrbovalne verige, ki ne bodo vključevale trgovine z ljudmi;

130.

zato meni, da je treba pri vseh poskusih za odpravo izkoriščanja delovne sile uporabiti dvojen pristop, kjer se učinkovito preganjajo izkoriščevalski delodajalci in zaščitijo žrtve takega izkoriščanja;

131.

opozarja, da je Komisija v agendi o migracijah sporočila svojo namero o reviziji direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve za visokokvalificirane delavce (direktiva o modri karti), pri čemer se bo posebej posvetila vprašanjem glede področja uporabe (morebitna vključitev podjetnikov, pripravljenih vlagati v Evropi) in izboljšanja predpisov o mobilnosti znotraj EU;

132.

ponavlja, da so v poročilu Komisije o izvajanju veljavne direktive o modri karti izpostavljene pomanjkljivosti te direktive, tudi zelo omejena stopnja harmonizacije, ki je posledica velike svobode držav članic pri njenem izvajanju, zlasti pa pravice držav članic, da ohranijo vzporedne nacionalne sheme;

133.

poleg tega meni, da je povsem očitno, da bi se morala direktiva osredotočiti ne le na visokokvalificirane delavce, ampak tudi na ciljne visokokvalificirane poklice, kjer je ugotovljeno pomanjkanje delovne sile; poleg tega meni, da bi moral biti pregled direktive o modri karti ambiciozen in usmerjen, hkrati pa bi si bilo treba prizadevati za odpravo nedoslednosti v veljavni direktivi, zlasti glede vzporednih nacionalnih shem; priporoča, da je treba preučiti možnost spremembe področja uporabe, da bi vanj vključili državljane tretjih držav, ki bi lahko pomagali zapolniti vrzeli, ugotovljene na trgih dela Unije;

134.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, parlamentom in vladam držav članic ter Evropskemu azilnemu podpornemu uradu (EASO), Evropski agenciji za zunanje meje (Frontex), Evropskemu policijskemu uradu (Europol), Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje (Eurojust), Agenciji Evropske unije za temeljne pravice, Evropski agenciji za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice, Svetu Evrope, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/33

—

ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (1),

—

ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010) (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih (4),

—

ob upoštevanju letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2012 (COM(2013)0566) in letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2013 (COM(2014)0506),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

—

ob upoštevanju sklepov konference predsednikov parlamentov Evropske unije z dne 21. aprila 2015,

—

ob upoštevanju polletnih poročil konference COSAC z dne 27. septembra 2012, 17. maja 2013, 4. oktobra 2013, 19. junija 2014 in 14. novembra 2014 o razvoju postopkov in praks Evropske unije, ki se uporabljajo pri parlamentarnem nadzoru,

—

ob upoštevanju končnega poročila skupine na visoki ravni neodvisnih zainteresiranih strani za upravne obremenitve z dne 14. oktobra 2014 z naslovom „Zmanjšanje birokracije v Evropi – zapuščina in obeti“ (5),

—

ob upoštevanju členov 52 in 132 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0301/2015),

A.

ker je 2012 Komisija prejela 83 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2012 skupno prejela 292 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

B.

ker je 2013 Komisija prejela 99 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2013 skupno prejela 313 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

C.

ker so nacionalni parlamenti leta 2012 podali 12 obrazloženih mnenj v zvezi z drugim Montijevim predlogom (6), kar predstavlja 19 glasov (meja je 18 glasov), in tako prvič sprožili postopek t. i. rumenega kartona, po katerem mora institucija, ki je predlog predstavila, tega pregledati in svojo odločitev, da ga umakne, spremeni ali ohrani, utemeljiti;

D.

ker je Komisija drugi Montijev predlog umaknila, vendar je menila, da je bil predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da je bil umaknjen zaradi nezadostne podpore v Evropskem parlamentu in Svetu ministrov (7);

E.

ker so nacionalni parlamenti leta 2013 izdali 13 obrazloženih mnenj o predlogu za ustanovitev evropskega javnega tožilstva (8), kar pomeni 18 glasov, in s tem sprožili drugi postopek rumenega kartona;

F.

ker je Komisija ugotovila, da je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da umik ali sprememba nista potrebna; ker je Komisija izjavila, da bo v zakonodajnem postopku ustrezno upoštevala obrazložena mnenja (9);

G.

ker je več nacionalnih parlamentov izrazilo zadržke zaradi pristopa Komisije in menilo, da so obrazložitve in argumenti, ki jih je predložila, nezadostni; ker sta Odbor za pravne zadeve in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve Evropskega parlamenta razpravljala o tej temi;

H.

ker so bili obseg in delovne metode v nadaljnjih pogajanjih s Svetom o evropskem javnem tožilstvu zoženi v primerjavi s prvotnim predlogom, o katerem so bila pripravljena obrazložena mnenja;

I.

ker mora Komisija glede na svojo pravico do pobude zagotoviti, da se že v začetnih fazah razvoja politik sprejmejo pravilne odločitve o tem, ali naj se predlaga ukrepanje na ravni EU in kako naj se to stori;

J.

ker Komisija pregleduje smernice, ki se uporabljajo v postopku ocene učinka, kar vključuje obravnavo subsidiarnosti in sorazmernosti;

K.

ker je Evropski parlament ustanovil lastni oddelek za oceno učinka, ki je v letu 2013 izdal 50 izhodiščnih vrednotenj in dve podrobni vrednotenji ocen učinka Komisije;

L.

ker so nacionalni parlamenti ugotovili, da je zaradi vključitve znatnih in številnih delegiranih pooblastil težko učinkovito oceniti, ali bodo končna pravila v skladu z načelom subsidiarnosti;

M.

ker se subsidiarnost in sorazmernost pregledata le na začetku zakonodajnega procesa, ko se opravi tudi ocena učinka;

1.

meni, da sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti temeljni vodilni načeli Evropske unije;

2.

poudarja, da bi morali načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, določeni v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji, usmerjati izvajanje pristojnosti EU; pozdravlja dejstvo, da so v letih 2012 in 2013 institucije EU in nacionalni parlamenti skrbno spremljali spoštovanje teh načel;

3.

pozdravlja tesnejše sodelovanje in večjo vključenost nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu, rezultat tega pa je večja zavest o načelih, na katerih temelji EU, vključno z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti v medinstitucionalnem okviru; vseeno ugotavlja, da je treba na tem področju opraviti še veliko dela; za začetek predlaga, da bi Komisija vsako leto vodila razpravo z vsakim posameznim nacionalnim parlamentom, da bi okrepili dialog med Komisijo in nacionalnimi parlamenti;

4.

nadalje meni, da morata biti načeli subsidiarnosti in sorazmernosti izhodiščna točka za oblikovanje politik; zato poudarja, kako pomembno je oceniti na začetku zakonodajnega procesa, ali se lahko politični cilji lažje dosežejo na evropski kot pa na nacionalni ali regionalni ravni;

5.

se zaveda pomena parlamentov in njihovega ozemeljskega vpliva ter bližine državljanom in po potrebi poziva k njihovi večji vključenosti v sistem zgodnjega opozarjanja;

6.

vendar ugotavlja, da večino mnenj nacionalnih parlamentov predloži le nekaj nacionalnih parlamentov, ter spodbuja druge parlamente, naj se bolj vključijo v evropsko razpravo;

7.

poudarja, da morajo evropske institucije spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, zapisani v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji in protokolu št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki sta splošne narave in ki zavezujeta institucije pri izvajanju pooblastil Unije, z izjemo področij, ki spadajo v izključno pristojnost Unije, kjer se načelo subsidiarnosti ne uporablja;

8.

meni, da je mehanizem preverjanja skladnosti z načelom subsidiarnosti velikega pomena za sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi institucijami;

9.

zato obžaluje, da so letna poročila, ki jih pripravi Komisija, nekoliko površna, in poziva Komisijo, naj preuči možnost priprave podrobnejših poročil o upoštevanju subsidiarnosti in sorazmernosti pri oblikovanju politik EU;

10.

je seznanjen z metodologijo Komisije v letnih poročilih za leti 2012 in 2013, v katerih se uporablja statistika za opredelitev obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov o svežnju predlogov kot enega samega obrazloženega mnenja namesto kot obrazloženih mnenj za vsak posamezni predlog;

11.

meni, da se je kot celota, odstotni delež obrazloženih mnenj od vseh vloženih mnenj v primerjavi z letoma 2010 in 2011 znatno povečal, in ugotavlja, da so v letu 2012 obrazložena mnenja predstavljala 25 % vseh mnenj, leta 2013 pa 30 % mnenj nacionalnih parlamentov v skladu s Protokolom 2; s tem v zvezi je seznanjen s posvetovanji nacionalnih parlamentov v zakonodajnem postopku;

12.

poudarja, da so v letu 2012 nacionalni parlamenti prvič uporabili postopek „rumenega kartona“ v zvezi z načelom subsidiarnosti, in sicer v odgovor na predlog Komisije za uredbo o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (Monti II); ugotavlja, da je Komisija sicer sklenila, da načelo subsidiarnosti ni bilo kršeno, a je zaradi pomanjkanja politične podpore umaknila svoj predlog; ugotavlja, da je bil leta 2013 drugič uporabljen postopek „rumenega kartona“, in sicer v zvezi s predlogom Komisije o uredbi Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva; ugotavlja, da je Komisija sklenila, da je predlog skladen z načelom subsidiarnosti in da ga bo ohranila;

13.

ugotavlja, da obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov kažejo na različne razlage načel subsidiarnosti in sorazmernosti; pri tem opozarja, da načelo subsidiarnosti, določeno v pogodbah, Uniji omogoča, da deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, „le če in kolikor države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije“; ravno tako opozarja, da „v skladu z načelom sorazmernosti ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb“; spodbuja nacionalne parlamente, naj pri ocenjevanju spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti skrbno sledijo črki Pogodbe o Evropski uniji; toplo priporoča, naj nacionalni parlamenti in evropske institucije izmenjajo mnenja in prakse o pregledovanju subsidiarnosti in sorazmernosti;

14.

ugotavlja, da se obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov precej razlikujejo glede vrste uporabljenih argumentov in glede njihove oblike; obžaluje, da ni splošnih vzorcev, zaradi česar je težje oceniti, na kakšni podlagi se v postopek vključujejo nacionalni parlamenti;

15.

opozarja na zadržke, izražene v preteklih poročilih Parlamenta, v zvezi s primeri, ko subsidiarnost v oceni učinka, ki jo je pripravlja Komisija, ni bila ustrezno obravnavana; nadalje opozarja, da tudi letna poročila odbora za oceno učinka (IAB) opozarjajo na to vprašanje; ugotavlja, da je ta odbor za več kot 30 % ocen učinka, ki jih preučil v letih 2012 in 2013, menil, da so nezadovoljivo analizirale načelo subsidiarnosti; izraža zaskrbljenost, ker je ta številka leta 2014 narasla na 50 %, in Komisijo poziva, naj pri pregledu smernic, ki se uporabljajo za postopek ocene učinka, to vprašanje obravnava, trend pa obrne;

16.

opozarja, da so ocene učinka pomembni pripomočki pri odločanju v zakonodajnem postopku, in poudarja, da bi bilo treba v njih ustrezno upoštevati vprašanja, ki se nanašajo na subsidiarnost in sorazmernost;

17.

poudarja, da so temeljite ocene učinka, ki podrobno ocenijo skladnost z načelom subsidiarnosti, ključnega pomena za povečanje zaupanja državljanov, saj pogosto menijo, da je načelo subsidiarnosti bistven element demokratičnega procesa; zato poudarja, da bi lahko okrepljeno preverjanje subsidiarnosti obravnavali kot pomembno orodje za zmanjševanje tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja;

18.

ponavlja poziv iz zgoraj omenjene resolucije z dne 14. septembra 2011 k uporabi nacionalnih ocen učinka (trenutno poteka razprava o njihovi reformi), da dopolnijo ocene učinka, ki jih v podporo predlagani zakonodaji opravi Komisija; meni, da bosta nedavno ustanovljena oddelka za oceno učinka v Parlamentu pozitivno dopolnila delo Komisije;

19.

izraža razočaranje nad odzivom Komisije do nacionalnih parlamentov v primerih, ko je sprožen postopek rumenega kartona; meni, da se mora Komisija celovito odzvati na vsak posamični zadržek, ki ga izrazijo nacionalni parlamenti, in sicer kot del dialoga, poleg objave mnenja; meni tudi, da mora Komisija pred pristojnim odborom ali odbori Parlamenta podrobno obrazložiti svoje stališče;

20.

poudarja, da bi postopek rumenega kartona kot instrument za vplivanje na odločanje na ravni EU lahko učinkovito okrepili z zgodnejšo izmenjavo informacij glede stališč nacionalnih parlamentov, zaradi česar spodbuja nacionalne parlamente, naj si izmenjujejo mnenja o obsegu in metodah ocenjevanja, ki se uporabljajo za oceno skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

21.

meni, da je politični dialog vse pomembnejši za zagotavljanje spoštovanja subsidiarnosti; meni, da političnega dialoga ne bi bilo treba izboljšati samo v primerih, ki je sprožen postopek z rumenim ali oranžnim kartonom, ampak kot splošno pravilo; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Junckerjeve komisije, da bo nastopila pred več nacionalnimi parlamenti, ter poziva Parlament, naj preuči možnost podobnih pobud; meni, da bi lahko poročevalce spodbudili k večjemu sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, zlasti ker je uporaba videokonferenc in drugih metod spletnega delovanja vse lažja in učinkovitejša;

22.

poudarja, da morajo evropske institucije in nacionalni parlamenti še veliko postoriti, da bi v Evropski uniji ustvarili kulturo subsidiarnosti; priporoča, naj se nacionalni parlamenti in Komisija dogovorijo o dveh posebnih pobudah, ki bi pripomogli k boljšemu upoštevanju načela subsidiarnosti v zakonodajnem procesu, in sicer spodbujanje vključevanja stališč, perspektiv in drugih predlogov nacionalnih parlamentov v okviru političnega dialoga, zlasti med pripravljalnimi dejavnostmi, kot so zelene ali bele knjige Komisije, in možnost za podaljšanje obdobja za posvetovanje z nacionalnimi parlamenti v okviru analize subsidiarnosti, če nacionalni parlamenti to zahtevajo zaradi prekratkega roka na podlagi utemeljenih objektivnih razlogov, kot so naravne nesreče in čas počitnic; meni, da bi to bilo mogoče doseči s politično zavezo, ki bi jo institucije in nacionalni parlamenti sklenili v prvi vrsti, ne da bi zaradi tega prišlo do zamude pri sprejetju zadevne zakonodaje;

23.

če se države članice odločijo, da bodo podaljšale rok, do katerega morajo nacionalni parlamenti podati obrazloženo mnenje v skladu s členom 6 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, bi bilo treba to vključiti v prihodnjo revizijo Pogodbe; takšno podaljšanje roka bi se lahko potem tudi opredelilo v sekundarni zakonodaji;

24.

meni, da je pomembno, da nacionalni parlamenti zlahka začnejo postopek rumenega kartona, ob hkratni potrditvi načela subsidiarnosti v skladu s Pogodbama;

25.

ugotavlja, da je v odboru COSAC več nacionalnih parlamentov izrazilo zanimanje za predložitev uvedbe zelenega kartona kot orodja za izboljšanje političnega dialoga, ki bi nacionalnim parlamentom, ob poprejšnji pridobitvi podpore Parlamenta, omogočil konstruktivno sodelovanje s Komisijo ob upoštevanju pravice Komisije do dajanja pobud;

26.

ugotavlja, da se lahko zakonodajni predlogi med čakanjem na sprejetje v institucijah znatno spremenijo; opozarja, da poteka preverjanje skladnosti z načelom subsidiarnosti le na začetku zakonodajnega postopka, ne pa tudi ob koncu; poleg tega opozarja, da so ocene učinka na splošno pripravljene le za začetno, ne pa končno fazo zakonodajnega postopka; poudarja, da je po začetku postopka sprejemanja potrebno vmesno vrednotenje, pa tudi na koncu zakonodajnega postopka, kar bi v določenih primerih omogočilo izdajo opozorila državam članicam, ki niso spoštovale načela subsidiarnosti;

27.

zato poziva k nadaljnji analizi subsidiarnosti in pripravi celovite ocene učinka ob koncu zakonodajnih pogajanj ter pred sprejetjem končnega besedila, da bi se zagotovila skladnost z načelom subsidiarnosti in da se lahko pripravi ocena, tudi sorazmernosti; meni, da bi takšno obdobje za razmislek pomagalo politikom pri presoji, ali je zakonodaja v skladu z načeli Unije, in bi povečalo preglednost rezultatov, doseženih v obdobjih, ko potekajo precej intenzivna pogajanja;

28.

je seznanjen z novimi cilji politike Komisije glede pobud in predlogov zakonodaje EU, namreč: čim nižji stroški; koristi za državljane, podjetja in delavce; izogibanje nepotrebnim upravnim bremenom;

29.

meni, da bi morali oceniti in dokazati, ali so programi iz večletnega finančnega okvira skladni z načelom subsidiarnosti v smislu dokazljive dodane vrednosti v upravičenih državah članicah;

30.

poziva Komisijo, naj v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti poenostavi postopek pridobitve sredstev EU, da bi bil prijavni postopek učinkovitejši in usmerjen k rezultatom;

31.

poudarja svojo zavezanost, da se zagotovi upoštevanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti prek ocenjevanja lastnih zakonodajnih samoiniciativnih poročil, predhodnih ocen za ocene učinka Komisije in nenehnega ocenjevanja potencialne dodatne vrednosti EU ter tako da se ocenijo stroški neukrepanja na ravni EU;

32.

je seznanjen z nedavnimi razpravami o reševanju sporov med vlagatelji in državo ter predlogi Komisije za zamenjavo sedanjega modela; opozarja, da je v členu 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije določeno, da je skupna trgovinska politika sestavni del izključne pristojnosti Unije, ki temelji na enotnih načelih; zato ugotavlja, da se načelo subsidiarnosti ne uporablja na področju skupne trgovinske politike;

33.

poziva države članice, naj obnovijo razpravo o Konvenciji UNCITRAL o preglednosti pri arbitražnem reševanju sporov med vlagatelji in državo, da bo Komisija lahko podpisala konvencijo v imenu celotne Unije; obžaluje, da nekatere države članice niso pogodbenice te konvencije; meni, da ta primer poudarja potrebo po večji vsestranski jasnosti v zvezi s področjem uporabe izključne pristojnosti Unije na področju neposrednih tujih naložb; opozarja, da so različne politike, ki jih izvajajo države članice v zvezi z zaščito naložb, privedle do sedanjega stanja, v katerem so države članice pogodbenice približno 1 400 dvostranskih naložbenih pogodb z včasih različnimi določbami, kar bi lahko privedlo do različne obravnave vlagateljev EU v tujini glede na izvor naložbe;

34.

v zvezi s finančno pomočjo EU drugim državam, konkretno makrofinančno pomočjo, poziva k bolj poglobljeni predhodni in naknadni oceni učinka glede sorazmernosti predlaganih ukrepov, da bo pomoč učinkovita in bo dejansko pomagala našim partnerjem v stiski; vztraja, da je treba določiti pogoje za izplačilo pomoči in uvesti ustrezen nadzor nad uporabo teh sredstev, vključno z ukrepi za preprečevanje in boj proti goljufijam in korupciji ter podrobnim nadzorom Parlamenta; poziva k tesnejšemu povezovanju zunanjih instrumentov EU z združevanjem trgovinske, razvojne in zunanje in varnostne politike; poudarja, da morajo v tej zvezi države članice pokazati več zavezanosti;

35.

poudarja izjemni pomen ustreznega posvetovanja, dialoga in sodelovanja državljanov, podjetij (zlasti MSP) in civilne družbe v procesu odločanja EU na področju trgovinske politike;

36.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/39

—

ob upoštevanju medinstitucionalnih sporazumov o boljši pripravi zakonodaje (1),

—

ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) PDEU v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se dne 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o pregledu smernic za oceno učinka Komisije in vlogi testa za mala in srednja podjetja (3),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 o spremljanju prenosa zakonodajnih pooblastil in nadzoru držav članic nad izvajanjem izvedbenih pooblastil Komisije (4),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010) (5),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih (6),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka (7),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

—

ob upoštevanju poročila Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti (COM(2014)0368),

—

ob upoštevanju predhodnih sporočil Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (COM(2012)0746) in (COM(2013)0685),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti (Devetnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, leto 2011) (COM(2012)0373),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij“ (COM(2013)0122),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o spremljanju pametne pravne ureditve za MSP in posvetovanju o njej (SWD(2013)0060),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji (COM(2010)0543),

—

ob upoštevanju smernic Komisije za posvetovanje z deležniki za leto 2014,

—

ob upoštevanju končnega poročila skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni za upravne obremenitve z dne 24. julija 2014 z naslovom „Zmanjšanje birokracije v Evropi – zapuščina in obeti“ in še zlasti ločenega mnenja štirih članov skupine, ki so zastopali interese delavcev, javnega zdravja, okolja in potrošnikov, v Prilogi 12,

—

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014 (8),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ (COM(2015)0215),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Predlog medinstitucionalnega sporazuma o boljšem pravnem urejanju“ (COM(2015)0216),

—

ob upoštevanju sklepa Komisije o vzpostavitvi platforme REFIT (C(2015)3261) in sporočila Komisije z naslovom „Platforma REFIT – struktura in delovanje“ (C(2015)3260,

—

ob upoštevanju sklepa predsednika Evropske komisije o ustanovitvi neodvisnega odbora za regulativni pregled (C(2015)3263), sporočila Komisije z naslovom „Odbor za regulativni pregled – poslanstvo, naloge in osebje“ (C(2015)3262) in sporočila Komisije z naslovom „Standardni obrazložitveni memorandum“ (C(2015)3264/2),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Smernice za boljše pravno urejanje“ (SWD(2015)0111),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0208/2015),

A.

ker je program ustreznosti in uspešnosti predpisov (program REFIT) ključni element nove strategije Komisije za boljšo pripravo zakonodaje;

B.

ker naj bi s programom REFIT utrdili postopke za boljšo pripravo zakonodaje, poenostavili pravo EU ter zmanjšali upravno in regulativno obremenitev, obenem pa na z dokazi podprtem oblikovanju politik napredovali v smeri dobrega upravljanja, kjer imata pomembni vlogi ocena učinka in naknadni nadzor, ne da bi nadomestili politično odločanje;

C.

ker je Komisija v podporo svojemu delu v okviru programa REFIT vzpostavila novo platformo REFIT, ki jo sestavljata dve skupini: vladna skupina, v kateri so strokovnjaki na visoki ravni iz javne uprave iz vsake države članice, in skupina deležnikov, v kateri je do 20 strokovnjakov, med njimi dva iz Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij, ostali pa so predstavniki podjetij, tudi MSP, socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe.

D.

ker letni pregled stanja programa REFIT omogoča, da se oceni napredek, dosežen na vseh področjih politike in za vsako pobudo, ki jo je določila Komisija, vključno z ukrepi Evropskega parlamenta in Sveta;

E.

ker je Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 zaradi trenutnega zakonodajnega okolja, ki ga je prinesla Lizbonska pogodba zastarel;

F.

ker je v preteklih letih načrt za boljšo pravno ureditev vseeno prispeval k izboljšanju zakonodajnih praks; ker veliko število različnih imen in programov, ki jih je Komisija vpeljala na tem področju, na primer „boljša pravna ureditev“, „boljša priprava zakonodaje“, „pametna pravna ureditev“, „ustreznost predpisov“, načelo „najprej pomisli na male“, „preverjanja ustreznosti“ in „program ABR+“, ne zagotavlja ustrezne jasnosti in preglednosti v zvezi s cilji teh ukrepov, zlasti za državljane, in bi jih zato morali združiti;

G.

ker je Komisija s sporočilom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ z dne 19. maja 2015 predlagala skladen in celosten pristop boljši pripravi zakonodaje, ki upošteva celoten cikel priprave politik in zahteva usmerjeno medsebojno delovanje med vsemi institucijami, in ker bo zato Parlament podrobno preučil sporočilo, da bi tako dosegli najboljše možne rezultate v interesu državljanov Unije;

H.

ker so vsi cilji Unije, opredeljeni v členu 3 PEU, enako pomembni; ker Komisija poudarja, da program REFIT ne posega v postavljene cilje politik niti ne bi smel imeti negativnega vpliva na zdravje in varnost državljanov, potrošnikov in delavcev ali okolje;

I.

ker je Komisija v drugi polovici leta 2014 opravila javne posvete o pregledu smernic za oceno učinka in smernic za posvetovanje z deležniki;

J.

ker je Komisija pri pripravi svojega delovnega programa za leto 2015 prvič uveljavila t. i. načelo politične diskontinuitete, da je upravičila umik ogromnega števila zakonodajnih predlogov, ki so bili že v postopku sprejemanja;

K.

ker se je nameravala Komisija v svojem delovnem programu za leto 2015 posvetiti najpomembnejšim gospodarskim in socialnim izzivom, njena nova struktura pa naj bi zagotovila skladnejši pristop politik in tako povečati preglednost v EU ter sprejetost med državljani;

1.

je seznanjen z odločitvijo predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja, da bo resor boljše pravne ureditve poveril prvemu podpredsedniku Komisije, kar je v skladu s pozivi Evropskega parlamenta in še poudarja velik politični pomen te teme; pričakuje, da bo ta odločitev privedla do evropske zakonodaje, ki je čim bolj kakovostna, izpolnjuje pričakovanja državljanov in deležnikov ter zagotavlja, da ne bodo ogroženi cilji javne politike, vključno s potrošniškimi, okoljskimi, socialnimi, zdravstvenimi in varnostnimi standardi;

2.

poudarja, da bi morala boljša pravna ureditev obsegati „kulturo“ javne uprave na vseh ravneh Evropske unije ter upoštevati pretirano birokracijo v EU in potrebo po poenostavitvi zakonodaje, obenem pa bi morala vključevati izvajanje in uporabo aktov Unije na evropski kot tudi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi na vseh ravneh zagotovili dobro javno upravljanje in „Evropi prijazno ravnanje“;

3.

poudarja, da bi morala Komisija dati prednost razvijanju določenih ukrepov in bi se morala osredotočiti na kakovost in boljše izvrševanje obstoječe zakonodaje kot pa na število zakonodajnih aktov; v zvezi s tem poudarja, da stroški ne bi smeli biti odločujoči dejavnik in je edino ustrezno merilo kakovost zakonodaje ter da s programom REFIT ne bi smeli zniževati trajnosti ali socialnih, delovnih, okoljskih in potrošniških standardov;

4.

predlaga, naj Komisija razmisli o vključitvi klavzul o časovni omejitvi veljavnosti v časovno omejene zakonodajne pobude, pod pogojem, da to ne privede do pravne negotovosti, v zakonodajne ukrepe pa po potrebi vključi klavzule o pregledu, da bi lahko tako redno ocenjevali nadaljnjo ustreznost zakonodajnih ukrepov na evropski ravni;

5.

poudarja, da evropski standard praviloma nadomesti 28 nacionalnih standardov, kar krepi enotni notranji trg in zmanjšuje birokracijo;

6.

pozdravlja sveženj ukrepov z dne 19. maja 2015 za boljše pravno urejanje; podpira vztrajno zavezanost Komisije načrtu za boljšo pripravo zakonodaje; poudarja, da bi bilo treba delo, predvideno v tem sporočilu, obravnavati kot stalen proces ter tako zagotoviti, da zakonodaja, ki velja na evropski ravni, ustreza svojemu namenu, dosega skupni cilj zakonodajalcev in izpolnjuje pričakovanja državljanov, zlasti zaposlenih, podjetij in drugih deležnikov;

7.

je seznanjen z zavezanostjo Komisije novemu medinstitucionalnemu sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, v katerem bodo upoštevane spremembe, ki sta jih prinesla Lizbonska pogodba in okvirni sporazum med Parlamentom in Komisijo, in ki konsolidira najboljšo prakso na področjih, kot so zakonodajno načrtovanje, ocene učinka, sistematično naknadno vrednotenje zakonodaje EU ter izvajanje in obravnava delegiranih in izvedbenih aktov ter je seznanjen z zaključkom pogajanj;

8.

pozdravlja potrditev Komisije, da s strategijo za boljšo pravno ureditev nima namena deregulirati določenih področij politik ali vnašati dvoma o pomembnih vrednotah, kot so socialno varstvo, varstvo okolja in temeljne pravice, vključno s pravico do zdravja;

9.

pozdravlja dolgoročno intenzivno delo skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni, ki je Evropski komisiji predložila predloge za zmanjšanje upravnih obremenitev in je opredelila najboljšo prakso, da bi zakonodajo EU v državah članicah izvajali na najbolj nebirokratski način; je seznanjen, da so štirje člani skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni izrazili nestrinjanje s številnimi ugotovitvami iz končnega poročila skupine o upravnih obremenitvah in so pripravili ločeno mnenje; pričakuje, da bo Komisija upoštevala pomisleke vseh deležnikov, ki sodelujejo v postopku;

10.

poudarja pomembnost socialnega dialoga in spoštovanja avtonomije socialnih partnerjev; poudarja, zlasti v zvezi s členom 9 PDEU, da lahko socialni partnerji v skladu s členom 155 PDEU sklenejo sporazume, ki se lahko na skupno zahtevo podpisnic oblikujejo v zakonodajo EU; pričakuje, da bo Komisija spoštovala avtonomijo pogodbenic in njihovih sporazumov ter upoštevala njihove pomisleke, in poudarja, da načrt za boljšo pravno ureditev ne sme biti pretveza za neupoštevanje sporazumov, doseženih med socialnimi partnerji, ali izogibanje le-tem, zato zavrača ocene učinka sporazumov med socialnimi partnerji;

11.

opozarja, da je v preteklem parlamentarnem obdobju izbira med izvedbenimi in delegiranimi akti povzročila številne medinstitucionalne spore; zato meni, da je pomembno, da se vzpostavijo posebne smernice, kot je to v svoji resoluciji, sprejeti 25. februarja 2014, zahteval Evropski parlament;

12.

pozdravlja napoved Komisije, da namerava poenostaviti upravljanje nepovratnih sredstev v okviru skupne kmetijske politike, evropskih strukturnih in investicijskih skladov in okvirnega programa Obzorje 2020;

13.

pozdravlja dejstvo, da je Komisija priznala pomembno vlogo posvetovanj v programu REFIT; poudarja, da morajo v skladu s členom 11(2) PEU vse institucije EU vzdrževati odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo, poziva institucije, naj namenijo posebno pozornost obveznemu in rednemu dialogu s predstavniškimi združenji in civilno družbo;

14.

ugotavlja, da bi z večjo preglednostjo lahko izboljšali učinkovitost delovanja EU in okrepili zaupanje civilne družbe v EU;

15.

v zvezi s tem pozdravlja, da je Komisija priznala, da dialog z državljani, socialnimi partnerji in drugimi deležniki iz gospodarstva in civilne družbe prispeva k zagotavljanju pregledne, učinkovite in usklajene zakonodaje EU, in podpira namero Komisije, da bo natančneje opredelila, kako oblikuje svoje predloge, na primer v obliki zakonodajnih besedil ali sporočil Komisije;

16.

ugotavlja, da je Komisija v svoji strategiji za boljšo pripravo zakonodaje občutno okrepila vlogo javnih posvetovanj; je seznanjen, da bo Komisija v prihodnje izvedla 12-tedensko javno posvetovanje (a) pred pripravo novih zakonodajnih predlogov, (b) pri oceni veljavnih zakonskih določb in presojanju njihove ustreznosti in (c) pri časovnih načrtih in predhodnih ocenah učinka; nadalje ugotavlja, da bo Komisija poleg tega po sprejetju predloga državljanom in deležnikom omogočila, da v roku osmih tednov predložijo pripombe na predlog Komisije, ki jih bo nato posredovala Svetu in Parlamentu;

17.

v skladu s tem poziva Komisijo, naj uravnoteženo in pregledno oceni stališča in odzive vseh udeležencev posvetovanj in naj zlasti zagotovi, da dobro financirane in dobro organizirane organizacije deležnikov ne bodo mogle izkoristiti javnih posvetovanj v lastne namene; poziva Komisijo, naj objavi svoje zaključke glede posvetovanj;

18.

meni, da bi morali oceno učinka objaviti šele po tem, ko je Komisija sprejela zadevno politično pobudo; meni, da je zaradi preglednosti sklepov Komisije treba ocene učinka objaviti tudi takrat, ko se Komisija odloči, da ne bo predložila zakonodajnega predloga;

19.

ugotavlja, da ima Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki je posvetovalno telo, pomembno vlogo pri zastopanju civilne družbe; ugotavlja, da ima Odbor regij, ki je tudi posvetovalno telo, pomembno vlogo pri zastopanju regionalnih in lokalnih oblasti v EU in pri ocenjevanju izvajanja zakonodaje EU; ugotavlja, da lahko Parlament, Svet in Komisija v skladu z veljavnim pravom obe posvetovalni telesi upoštevajo tudi vnaprej, če Parlament in Svet ocenita, da je to potrebno; meni, da bi pravočasno posvetovanje z odboroma o posebnih vprašanjih in njuno specifično strokovno znanje lahko prispevala k ciljem boljše pravne ureditve;

20.

meni, da bi morale imeti regionalne in lokalne oblasti močnejšo vlogo v oblikovanju politik EU, zlasti z vključitvijo strokovnega znanja in izkušenj držav članic na regionalni in lokalni ravni v zgodnji fazi postopka priprave zakonodaje; poudarja, da morajo vse institucije v svojem zakonodajnem delu upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

21.

pozdravlja namero Komisije, da bo izboljšala preglednost zakonodajnega postopka in v njega bolj vključila javnost in predstavnike deležnikov;

22.

pozdravlja odločitev Komisije, da bo v prihodnje izvajala štiritedenska javna posvetovanja o osnutkih delegiranih aktov in pomembnejših izvedbenih aktih, preden bodo države članice v pristojnih odborih glasovale o svojih stališčih;

23.

poziva Komisijo, naj ponovno pregleda svoje smernice za ocenjevanje in naj okrepi sodelovanje in posvetovanje z deležniki ter naj evropskim državljanom na čim bolj neposreden način omogoči sodelovanje pri postopkih odločanja;

24.

je seznanjen z novo rubriko „Lighten the Load – Have Your Say“ na spletnih straneh Komisije o boljši pripravi zakonodaje in poziva, naj Komisija in nova platforma REFIT uravnoteženo in pregledno preučita pripombe iz te rubrike; meni, da strokovna skupina za program REFIT ne bi smela biti preveč toga pri svojih postopkih in posvetovanjih, temveč bi morala biti organ, ki je sposoben hitrih odzivov, obenem pa tudi podrobnejšega dela v evropskem zakonodajnem postopku; meni, da posvetovanja v okviru te spletne strani Komisije ne morejo nadomestiti javnih posvetovanj z deležniki;

25.

ugotavlja, da so ocene učinka pomembno orodje, ki je v podporo odločanju v vseh institucijah EU, in imajo znatno vlogo pri boljši pravni ureditvi; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj dosledneje izpolnjujejo svoje obveznosti in strožje ocenjujejo učinek prihodnje in veljavne zakonodaje; poudarja pa, da te ocene ne morejo nadomestiti politične presoje in odločitev ter da svoboda poslancev Evropskega parlamenta v okviru njihovega političnega delovanja nikakor ne sme biti omejena;

26.

meni, da bi morala biti ocena učinka na konkurenčnost pomemben del postopka ocenjevanja učinka; meni tudi, da bi moral osnutek revidiranih smernic vsebovati napotke, kako v končni analizi ocenjevati in presojati učinek na konkurenčnost; podpira uveljavljeno predpostavko, da Komisija ne bi smela sprejeti predlogov z negativnim učinkom na konkurenčnost, razen če se dokaže, da imajo pomembne koristi, ki se ne morejo količinsko ovrednotiti;

27.

meni, da bi bilo treba pri odločanju o sekundarni, pa tudi o primarni zakonodaji, uporabljati načela boljše pravne ureditve; poziva Komisijo, naj delegiranim in izvedbenim aktom po potrebi priloži oceno učinka, vključno s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi in deležniki;

28.

meni, da mora biti ocena učinka celovita, da je treba uravnoteženo ovrednotiti zlasti ekonomske, socialne in okoljske posledice ter oceniti učinek na temeljne pravice državljanov in enakost med ženskami in moškimi; poudarja, da je analiza stroškov in koristi le eno od mnogih meril;

29.

poudarja, da neodvisni organi v mnogih državah članicah, denimo na Švedskem, v Češki republiki, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in Nemčiji, vladam zagotavljajo konstruktivno mnenje o zakonodajnem procesu, da bi se zmanjšala birokracija za podjetja in državljane ter bi se merljivo in preverljivo zmanjšali stroški v zvezi z obveznostjo poročanja; ugotavlja, da bi lahko upoštevali prakso in izkušnje obstoječih organov za boljšo pravno ureditev; je seznanjen s preoblikovanjem odbora Komisije za oceno učinka v neodvisen odbor za regulativni nadzor (RSB) in pričakuje, da bo vključitev neodvisnih strokovnjakov ugodno vplivala na postopek Komisije za ocenjevanje učinka; vztraja, da ima odbor za regulativni nadzor izključno svetovalno vlogo in ne sme dajati zavezujočih mnenj; vztraja, da morajo biti ocene učinka dosledne in upoštevati spremembe, uvedene v fazi medsektorskega posvetovanja, ter med drugim temeljiti na oceni dodatnih stroškov za države članice, če ne bi bilo rešitve na evropski ravni; meni, da bi moral biti na podlagi mnenja odbora za regulativni nadzor podan zakonodajni predlog; predlaga, naj se v prihodnjih pogajanjih o medinstitucionalnemu dogovoru razpravlja o zamisli, ali bi bila ustanovitev sveta za regulativni nadzor kot izključno svetovalnega organa v skupnem interesu institucij;

30.

pozdravlja dejstvo, da morajo delovne skupine Sveta že sedaj v zgodnji fazi razprave o konkretnih zakonodajnih predlogih preučiti ustrezne ocene učinka Komisije na podlagi kontrolnega seznama; vseeno pa obžaluje, da generalni sekretariat Sveta še nima lastnega oddelka za oceno učinka, in meni, da bi lahko omenjena rešitev prispevala k temu, da Svet oceni obsežnejše spremembe predlogov Komisije in tako izpolni svoje obveznosti;

31.

poudarja, da je Parlament ustanovil direktorat za oceno učinka in evropsko dodano vrednost, notranjo službo, ki izvaja predhodne in naknadne ocene učinka za parlamentarne odbore, ocenjuje dodano vrednost prihodnjih ali sedanjih politik EU in presoja znanstvene in tehnološke izbire politike; ugotavlja, da naj bi bilo po podatkih Komisije v Parlamentu izvedenih skoraj 20 ocen učinka v zvezi s spremembami predlogov Komisije; poziva svoje pristojne odbore, naj dosledneje uporabljajo notranje instrumente za oceno učinka, zlasti če nameravajo prvotni predlog Komisije precej spremeniti; vendar opozarja, da to ne sme omejevati manevrskega prostora poslancev;

32.

poudarja, da je treba upoštevati vsa načela, na katerih temelji Unija, tudi načeli subsidiarnosti in sorazmernosti; poziva vse institucije EU, naj vedno pretehtajo kratkoročne in dolgoročne učinke zakonodaje;

33.

ugotavlja, da bi lahko obdobje mirovanja, ki traja od zaključka pogajanj do končnega glasovanja in v katerem pravniki lingvisti izvajajo pregled, izkoristili za zaključek ocene učinka in analizo subsidiarnosti;

34.

meni, da bi morale vse institucije EU razviti skupen metodološki pristop za ocene učinka; poudarja, da se zakonodajne pristojnosti Parlamenta in Sveta, da spreminjata predloge Komisije, ne smejo zmanjšati;

35.

poziva Komisijo, naj se pri pripravi delegiranih in izvedbenih aktov več posvetuje z vsemi deležniki, tudi potrošniki, in sicer tako javno kot nejavno, da bo tako preverila, kako bi lahko povečali ozaveščenost o predlogih v fazi njihove priprave;

36.

je seznanjen, da se je Komisija zavezala, da bo še izboljšala test za mala in srednja podjetja, zlasti ker več kot 20 milijonov malih in srednjih podjetij ustreza 99 % vseh podjetij v EU in ker so torej ta podjetja temelj gospodarske dejavnosti, rasti in zaposlovanja; podpira oblikovanje prilagojenih rešitev in preprostejše ureditve za mala in srednja podjetja pri oceni učinka, če je mogoče dokazati, da to ne zmanjšuje učinkovitosti zakonodaje ter da izjeme ali manj stroge pravne določbe ne spodbujajo drobljenja notranjega trga oziroma ne ovirajo dostopa do njega; zato pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo preučila možnost prožnejših pravil za mala in srednja podjetja, vključno s popolnim izvzetjem mikropodjetij, če to ne bi otežilo dejanskega doseganja ustreznih in izvedljivih socialnih, ekoloških in gospodarskih ciljev predlaganih pravnih določb;

37.

poziva Komisijo, naj ne popušča pri cilju, da bi z zmanjšanjem upravnih obremenitev za mala in srednja podjetja ustvarila podlago za ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest, in zahteva, da se ne ogrozijo cilji javne politike, vključno s potrošniškimi, okoljskimi, socialnimi, zdravstvenimi in varnostnimi standardi ter standardi na področju enakosti spolov; poudarja, da zmanjšanje upravnih obremenitev ne sme povzročiti znižanja zaposlitvenih standardov ali povečanja števila negotovih pogodb o zaposlitvi in da morajo biti delavci v malih in srednjih podjetjih in mikropodjetjih deležni enakega obravnavanja in enakih standardov o zaščiti delavcev kot delavci v velikih družbah;

38.

poudarja, da ocene učinka novih predpisov na mala in srednja podjetja nikakor ne smejo škoditi pravicam delavcev;

39.

poudarja, da morajo biti predpisi bolj jasno napisani, da se bodo lahko enostavno izvajali in bodo pripomogli, da bodo vsi subjekti delovali v okviru načela pravne države; poudarja, da lahko enostavnejša in pametnejša pravna ureditev privede do doslednega prenosa ter učinkovitejšega in enotnejšega izvrševanja v državah članicah;

40.

pozdravlja dejstvo, da bo Komisija naknadno vrednotenje uporabljala kot sestavni del boljše pravne ureditve; poudarja, da bi morali v interesu pravne varnosti za državljane in podjetja tovrstne analize izvajati v ustreznem časovnem obdobju, najbolje nekaj let po roku za prenos v nacionalno zakonodajo; vendar opozarja, da naknadno vrednotenje ne bi smelo nikoli nadomestiti vloge Komisije kot varuhinje pogodb, da učinkovito in pravočasno spremlja uporabo prava Unije v državah članicah in sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se zakonodaja ustrezno uporablja;

41.

izpostavlja pomen naknadne ocene in ocene uspešnosti politike za vrednotenje izvajanja in učinkovitosti zakonodaje in politik EU v luči tega, kar je zakonodajalec želel doseči;

42.

meni, da bi morali nacionalni parlamenti sodelovati v naknadnem vrednotenju nove zakonodaje, saj bi bilo to tudi koristno za poročila Komisije in bi pomagalo raziskati različne nacionalne izzive, ki jih povzročajo posamezni zakoni in predpisi;

43.

je seznanjen, da po navedbah Komisije tretjina regulativnih in upravnih obremenitev zakonodaje EU izhaja iz ukrepov za prenos, ki jih sprejmejo države članice;

44.

priznava, da je v večini primerov pravica držav članic, da se odločijo, ali bodo na nacionalni ravni sprejele višje standarde na področju socialne varnosti, varovanja okolja in varstva potrošnikov, kot so bili sprejeti na ravni EU, in pozdravlja vse takšne odločitve; ponovno poudarja, da višjih standardov na teh področjih ne bi smeli obravnavati kot čezmerno urejanje; vseeno pa pristojne nacionalne organe poziva, naj se zavedajo morebitnih posledic prakse t. i. čezmernega urejanja, s katerim se zakonodaji EU dodajajo nepotrebne birokratske obremenitve, saj lahko to privede do napačnega dojemanja zakonodajnih dejavnosti EU in bi lahko prispevalo k evroskepticizmu; poziva države članice, naj ne uvajajo nepotrebnih upravnih pravil pri izvajanju direktiv in uredb, da bo ureditev bolj uporabniku prijazna;

45.

spodbuja Komisijo in države članice, naj okrepijo izmenjavo najboljše prakse na področju izvajanja in uporabe direktiv EU; meni, da bi to deležnike ter lokalne in regionalne oblasti spodbudilo k sodelovanju pri prepoznavanju težav, s katerimi se srečujejo pri izvajanju politik EU na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

46.

poudarja, da je Parlamentu kot enemu od zakonodajalcev v interesu, da pozna, kakšen je dejanski učinek zakonodaje EU po njenem izvajanju; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu omogoči neoviran dostop do morebitnih ocen v zvezi s tem, vključno z zbranimi izvornimi podatki in pripravljalnimi dokumenti;

47.

poziva Komisijo, naj glede na resne in trajne težave, ki nastajajo v zvezi z izvajanjem Uredbe (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, vključno s težavo izkrivljanja konkurenčnosti, preveri znanstveno podlago uredbe, kako uporabna in realna je, ter po potrebi odstrani pojem hranilne sestave; meni, da so cilji Uredbe (ES) št. 1924/2006, kot sta zagotavljanje, da so navedeni resnični podatki o živilih in da so navedeni specifični podatki o vsebnosti maščob, sladkorja in soli, doseženi z Uredbo (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

48.

opozarja na skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih in skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011 o istem vprašanju ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da ima Parlament dostop do obrazložitvenih dokumentov;

49.

je seznanjen, da je novoizvoljena Komisija v svojem delovnem programu za leto 2015 zaradi načela politične diskontinuitete pregledala vse zakonodajne pobude, ki so v pripravi;

50.

opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 14. aprila 2015 (9) potrdilo, da lahko Komisija predlog o aktu Unije, ki se sprejema v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, v kateri koli fazi umakne, če še Svet ni ukrepal; zato poziva Komisijo, naj se v primeru umika predloga zaradi medinstitucionalnega ravnovesja najprej posvetuje s Parlamentom, zlasti po prvi obravnavi, in naj ustrezno upošteva njegovo stališče; se v zvezi s tem sklicuje zlasti na svojo resolucijo z dne 15. januarja 2015;

51.

poleg tega poudarja, da je Sodišče v tej sodbi prevzelo utemeljitev Sveta, da mora Komisija v primeru umika zakonodajnega predloga ravnati v skladu z načelom prenosa pristojnosti, načelom institucionalnega ravnovesja in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 13(2) PEU in v skladu z načelom demokracije iz člena 10(1) in (2) PEU;

52.

poudarja, kako pomembno se je izogibati podvajanju zakonodaje;

53.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/48

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2014 z naslovom „Letni pregled rasti 2015“ (COM(2014)0902),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 s priporočili Komisiji o upravljanju enotnega trga (1) in odgovora Komisije, sprejetega dne 8. maja 2013,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. junija 2012 z naslovom „Boljše upravljanje enotnega trga“ (COM(2012)0259),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. junija 2014 z naslovom „Program ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti“ (COM(2014)0368),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. marca 2013 z naslovom „Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij“ (COM(2013)0122),

—

ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 26. in 27. junija 2014,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta za konkurenčnost z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o upravljanju enotnega trga v okviru evropskega semestra 2015 (2),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. februarja 2014 o mreži SOLVIT (3) in odziva Komisije na to temo, sprejetega 28. maja 2014,

—

ob upoštevanju raziskovalne študije z naslovom „Smart Single Market Regulation“ (Pametna ureditev enotnega trga), ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,

—

ob upoštevanju spletnega pregleda enotnega trga, objavljenega aprila 2015,

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0278/2015),

A.

ker je enotni trg bistveno orodje za ponoven zagon gospodarske rasti in ustvarjanje delovnih mest v Uniji;

B.

ker je okvir enotnega trga več kot 20 let po uradni vzpostavitvi še vedno razdrobljen, predvsem zato, ker države članice še niso v celoti prenesle ali ne izvajajo pravilno zakonodaje EU;

C.

ker je treba okrepiti upravljanje enotnega trga z obravnavanjem celotnega cikla priprave politik;

D.

ker bi moral biti cilj napovedane strategije notranjega trga boljše urejanje enotnega trga na podlagi izkušenj iz preteklosti na področju prostega pretoka blaga in storitev, digitalnega enotnega trga, poklicnih kvalifikacij in javnega naročanja;

E.

ker bi morali pri konceptu deljene odgovornosti opredeliti, na kakšen način si bo Unija prizadevala za izboljšanje ureditve enotnega trga;

F.

ker odgovornost za subsidiarnost presega zgolj Komisijo, Svet in Parlament, saj imajo pri tem vlogo tudi nacionalni in po potrebi regionalni parlamenti; ker načelo subsidiarnosti pomeni, da se o politikah odloča na najbolj primerni institucionalni ravni, naj bo lokalna, regionalna, nacionalna ali evropska;

G.

ker je vzpostavljen enotni trg za blago, ne pa tudi za storitve;

H.

ker bi bilo treba okrepiti, pregledati ali bolje spodbujati posebna orodja, da bi pozitivno prispevali k zagotavljanju konkurenčnega regulativnega okolja za naša podjetja, podpiranju rasti in ustvarjanju delovnih mest ter krepitvi zaupanja potrošnikov v evropsko zakonodajo;

I.

ker tako državljani kot podjetja slabo poznajo različne storitve za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, in je ozaveščenost o njih na nizki ravni;

J.

ker primanjkuje zadostnih kazalnikov in podatkov za merjenje uspešnosti izvajanja zakonodaje na različnih področjih enotnega trga;

K.

ker bi ti kazalniki in podatki lahko pojasnili cilj in namen te zakonodaje;

L.

ker digitalne inovacije prehitevajo politiko, digitalno agendo pa vodijo podjetniki; ker je bistvenega pomena zagotoviti pravila, ki bodo primerna tudi v prihodnosti in privzeto digitalna;

M.

ker so primeren prenos, izvajanje in izvrševanje pravic potrošnikov in zakonodaje o varstvu potrošnikov bistveni, da se v Uniji doseže visoka stopnja varstva potrošnikov;

N.

ker je bila leta 2015 na Evropski konferenci o varstvu pravic potrošnikov, ki vsako leto združuje najpomembnejše evropske in mednarodne oblikovalce politik in deležnike, ena od glavnih prednostnih nalog boljše izvajanje in izvrševanje zakonodaje;

1.

poziva Komisijo, naj pri izvajanju svoje nedavno napovedane strategije v napovedani strategiji notranjega trga upošteva priporočila iz te resolucije;

2.

meni, da bi morala biti ureditev enotnega trga prednostna naloga in deljena odgovornost institucij EU; verjame, da kakovostna zakonodaja služi državljanom in bi morala prispevati k spodbujanju konkurenčnosti, ustvarjanju delovnih mest, rasti ter razvoju malih in srednjih podjetij, hkrati pa zagotavljati visoko stopnjo varstva potrošnikov, in sicer na način, ki bo spodbujal evropsko gospodarstvo, ne pa ga zaviral;

3.

razume boljšo pripravo zakonodaje v kontekstu celotnega cikla priprave politik, pri čemer vsi elementi prispevajo k učinkoviti ureditvi; zato meni, da bi bilo treba posebne kazalnike za merjenje uspešnega izvajanja ustrezne zakonodaje vključiti že od začetne ocene učinka in jih uporabljati skozi ves cikel politik, tudi med izvajanjem zakonodaje po tem, ko začne veljati;

4.

v zvezi s tem poudarja pomen preglednih in dostopnih informacij; obžaluje, da dokumenti Sveta niso dostopni in ostajajo zaupni, medtem ko so dokumenti Parlamenta dostopni širši javnosti;

5.

meni, da mora biti načelo subsidiarnosti osnova za oblikovanje politike, da se pri upravljanju enotnega trga poudari evropska dodana vrednost;

6.

ugotavlja, da roki, povezani z mehanizmom subsidiarnosti, parlamentom ne zagotavljajo vedno dovolj časa, da bi podrobno obravnavali vidike izvajanja, skladnosti z veljavno zakonodajo in drugih praktičnih vprašanj; zato meni, da bi parlamenti lahko imeli aktivnejšo vlogo, zlasti pri posvetovanju;

7.

meni, da bi si morale institucije skupaj prizadevati, da bo pri pripravi ustrezne zakonodaje odraženo načelo sorazmernosti; prav tako meni, da bi morali pri tem postopku stremeti k preprostosti, preglednosti, doslednosti in spoštovanju človekovih pravic;

8.

poziva Komisijo in Svet, naj skupaj s Parlamentom preučita, kako bi najbolje zagotovili, da bo poenostavitev stalen proces, saj prizadevanja na teh področjih koristijo potrošnikom ter malim in srednjim podjetjem;

9.

meni, da bi bilo treba pri ureditvi notranjega trga upoštevati nove priložnosti, ki jih ustvarja digitalna revolucija, in da bi morala biti ta ureditev v celoti skladna z dimenzijo e-uprave;

10.

poziva Komisijo, naj okrepi vlogo enotnega trga kot posebnega podpornega stebra postopka evropskega semestra, ki bi ga bilo treba podpreti z letnim poročilom o povezovanju notranjega trga, na podlagi katerega bi se pripravila letna analiza rasti;

11.

je prepričan, da bi moral biti cilj zakonodaje enotnega trga njegovo boljše delovanje in da bi morala biti ta zakonodaja oblikovana v skladu s členom 3(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PEU) ter spodbujati konkurenčnost, inovacije, rast in ustvarjanje delovnih mest; meni, da so učinkovite ocene učinka pomembno orodje za obveščanje oblikovalcev politik o tem, kako najbolje oblikovati ureditev, da bo zagotovila doseganje teh ciljev in ciljev enotnega trga, in o morebitnih učinkih njenega prepletanja z veljavno zakonodajo;

12.

obžaluje, da je bilo za približno 40 % osnutkov ocen učinka, ki jih je preučil Odbor za oceno učinka pri Komisiji v obdobju 2010–2014, ugotovljeno, da niso dovolj kakovostni in jih je bilo treba izboljšati;

13.

meni, da bi morali ocene učinka pripraviti na podlagi izčrpnih, objektivnih in popolnih informacij in dokazov ter da bi morale vključevati vse možnosti, ki imajo pomemben učinek ali so politično pomembne, da bodo kot orodje učinkovite; meni, da bi bilo treba pri izvajanju ocen učinka upoštevati tudi naknadne ocene veljavne zakonodaje na istem področju ter skladnost novih zakonodajnih pobud z drugimi splošnimi politikami in cilji Evropske unije;

14.

obžaluje, da so ocene učinka, ki se predložijo Parlamentu in vključijo v osnutke predlogov, še vedno pomanjkljive, kar so poudarili tudi na oddelku Parlamenta za predhodno oceno učinka v analizi ocene učinka, priložene predlogu o dostopnosti radijske opreme na trgu;

15.

meni, da je treba pri pripravi ocen učinka skrbno upoštevati strokovne nasvete, predvsem pa opredeliti, kako in zakaj so bile sprejete odločitve glede politike v pripravljalnih fazah, kar bi pomagalo kasneje v političnem procesu; poleg tega meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati razvoj digitalnih inovacij in potrebo po tehnološko nevtralni zakonodaji, ki bo kar najbolj primerna tudi v prihodnosti;

16.

poudarja, da ni jasnih navodil o tem, ali naj se potencialni učinki predlogov v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov količinsko opredelijo ali ne; poudarja, da morajo biti ti predlogi bolj ciljno usmerjeni, in sicer tako, da se v vsakem predlogu količinsko opredelijo potencialne koristi in prihranki stroškov;

17.

poudarja, da bi morali oceno učinka, ki je priložena predlogu, dopolniti z ocenami učinka pomembnih sprememb, ki jih sprejmeta sozakonodajalca; poudarja, da je treba določiti jasna in pregledna pravila glede pogojev, v skladu s katerimi se izvedejo te dodatne ocene učinka; med drugim želi spomniti, da je Parlament natančno ocenil potencialni učinek nekaterih sprememb dveh direktiv o javnem naročanju na mala in srednja podjetja; zato poziva Svet, ki od leta 2007 ni opravil nobene ocene učinka glede sprememb, ki jih je sprejel, naj se temu bolj posveti;

18.

opozarja, da odgovornost za subsidiarnost presega zgolj Komisijo, Svet in Parlament ter da imajo pri tem vlogo tudi nacionalni parlamenti;

19.

ugotavlja, da iz študije z naslovom „Smart Single Market Regulation“ (Pametna ureditev notranjega trga), ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, izhaja, da bi Evropski parlament in Svet utegnila imeti pomembne poglede, ki bi jih Komisija lahko upoštevala pri ocenah učinka; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi Parlament in Svet vključili v postopek priprave ocen učinka;

20.

poudarja, da morajo v skladu s členom 11(2) PEU vse institucije EU vzdrževati odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji, civilno družbo in socialnimi partnerji;

21.

meni, da bi morali del faze posvetovanja vedno posvetiti „privzeto digitalnemu“, pri čemer bi Komisija skušala globlje razumeti, kakšne potrebe imajo uporabniki in kaj to pomeni za oblikovanje storitve;

22.

ponavlja svoje stališče, da bi moral biti postopek posvetovanja odprt, pregleden in vključujoč ter da bi ga morali razširiti, tako da bi vključeval pripombe najrazličnejših deležnikov na osnutke ocen učinka; meni, da je to enako pomembno za sekundarno zakonodajo, ki ima velik pomen za izvajanje ureditve enotnega trga in pri kateri sta iz tega razloga potrebna večja preglednost in nadzor; meni, da je carinski zakonik Unije področje, na katerem bi lahko ob rednem posvetovanju z deležniki izboljšali izvajanje sekundarne zakonodaje;

23.

priznava predloge o tem, da bi pri svežnju o boljši pripravi zakonodaje razširili fazo strateškega načrtovanja, na primer z začetnimi ocenami učinka; kljub temu meni, da še vedno ni celovitega pregleda delovnega procesa Komisije; poziva Komisijo, naj poveča prepoznavnost načrtov z orisom pobud za politike v posameznih sektorjih in naj omogoči njihovo uporabo;

24.

meni, da je prispevek državljanov in podjetij k različnim storitvam za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, zelo pomemben pri pripravi zakonodaje, zato poziva Komisijo, naj ovrednoti podatke na podlagi teh storitev in jih upošteva pri pregledu ustrezne zakonodaje;

25.

meni, da so široka, primerna in uravnotežena posvetovanja bistvenega pomena v zakonodajnem postopku; meni, da sta objava dokumentov in dokazov ter povabilo vsem deležnikom, da na učinkovit način prispevajo k razvoju politike na tem področju, pomembno gonilo za inovacije in krepitev enotnega trga, predvsem kar zadeva agendo za digitalni enotni trg;

26.

poudarja, da mala podjetja pogosto nimajo časa ali sredstev za sodelovanje pri rednih posvetovanjih; meni, da bi morala Komisija najti uporabniku prijazne in inovativne načine, da bi se povezala z malimi in srednjimi ter zagonskimi podjetji;

27.

meni, da bi bilo treba sprejeti celovit pristop za posvetovanja z deležniki, ki bi morala potekati neprestano med celotnim zakonodajnim ciklom in ne zgolj občasno; v zvezi s tem ponovno poziva Komisijo, naj razmisli o vzpostavitvi evropskega foruma deležnikov za boljšo pripravo zakonodaje in manj birokracije;

28.

poudarja, da bi morala biti tovrstna posvetovanja z deležniki karseda vključujoča, zlasti pa bi morala biti vanje vključena mala in srednja podjetja, mikropodjetja in organizacije civilne družbe;

29.

meni, da bi dosegli večjo raven sodelovanja in preglednejši dostop do postopka posvetovanja, če bi bila javna posvetovanja na voljo v vseh uradnih jezikih ter zato bolj dostopna in razumljiva;

30.

meni, da je polno in ustrezno izvajanje zakonodaje enotnega trga bistvenega pomena ter da so jasni, celoviti in večrazsežnostni kazalniki koristni, če želimo v celoti izkoristiti prednosti enotnega trga; je zaskrbljen, ker cilji izvajanja niso vedno doseženi; zlasti poziva k celovitemu in pravilnemu izvajanju direktive o storitvah; opozarja na velike razlike med državami članicami in sektorji;

31.

meni, da bo prizadevanje Komisije, da zmanjša število zakonodajnih predlogov, omogočilo večji poudarek na političnih pobudah in več časa za globlji razmislek, kar bo mogoče izkoristiti za boljše vključevanje deležnikov;

32.

poudarja pomen korelacijskih tabel za spremljanje pravilnega izvajanja; poziva države članice, naj pripravijo in objavijo svoje korelacijske tabele;

33.

obžaluje, da kljub temu, da je Komisija v Aktu za enotni trg predlagala 0,5-odstotni cilj, nekatere države še vedno zaostajajo; poudarja, da niso pomembni le uradni cilji za prenos in izvajanje, ampak tudi kakovost prenosa, praktično izvajanje ter problemi ali izzivi, ki jih lahko zadevnim deležnikom povzročijo v vsakdanjem življenju;

34.

meni, da morajo Komisija in parlamenti zaradi prednosti polno delujočega enotnega trga sodelovati, da bi se učili iz primerov najboljše prakse in izkušenj, pridobljenih z izvajanjem zakonodaje EU, in zagotovili, da se uresničitev ciljev ustrezne zakonodaje ne izgubi zaradi slabega ali nedoslednega izvajanja v državah članicah;

35.

meni, da je treba bolje pojasniti čezmerno prenašanje in da so potrebni odločnejši ukrepi za opredelitev primerov, kjer se to dogaja, kar predstavlja izzive in dodatne stroške za ljudi in podjetja, ki si prizadevajo, da bi razumeli in uporabili zakonodajo, sprejeto na ravni EU; poziva države članice, naj v izvedbenih dokumentih pojasnijo in opredelijo, kaj temelji na zakonodaji EU in kaj na nacionalnih zahtevah; želi spomniti, da lahko države članice uporabljajo strožje standarde, kadar zakonodaja EU določa zgolj minimalno harmonizacijo;

36.

poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva in redno posodablja smernice za uporabo predpisov; zlasti jo poziva, naj v tesnem sodelovanju s Parlamentom čim prej posodobi smernice iz leta 2009 za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi zagotovila njihovo skladnost z digitalno dobo; obžaluje, da so med državami članicami velike razlike v kakovosti storitev, ker ni prednostne razporeditve in ker primanjkuje sredstev; zato poziva k zavezujoči vzpostavitvi okvira za upravljanje na ravni EU, da bi izboljšali delovanje teh orodij in storitev;

37.

meni, da sta alternativno reševanje sporov in spletno reševanje sporov bistveni orodji za izboljšanje enotnega trga za blago in storitve; poudarja, da bosta omogočila potrošnikom in trgovcem, da bodo spore reševali brez sodišč na stroškovno učinkovit in preprost način; spodbuja Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost o tema pomembnima orodjema;

38.

poudarja, da enotne kontaktne točke za podporo reševanju sporov, kot je SOLVIT, ECC-Net ali FIN-Net, zagotavljajo storitve, ki omogočajo boljše delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj oblikuje sredstva, ki bodo zagotovila boljše poznavanje teh orodij, in razvije načine za dopolnjevanje med njimi;

39.

pozdravlja projekta SOLVIT in EU-Pilot, katerih namen je preprečiti, da bi morala Komisija sprožiti postopek zaradi kršitve zoper države članice; vseeno meni, da bi bilo treba izboljšati storitve, ki jih omogoča EU-Pilot, v smislu hitrejšega odziva na prejeta opozorila;

40.

meni, da bi bilo treba informacijski sistem notranjega trga (IMI) še naprej širiti na druga orodja enotnega trga, da bi postal osrednje zbirališče podatkov; poudarja, da bi bilo to skladno z načelom „samo enkrat“, kar je v skladu z nedavnimi pobudami Komisije;

41.

meni, da so digitalne platforme, kot so enotne kontaktne točke, IMI in ISA2, pomembne za boljše delovanje enotnega trga, ker spodbujajo čezmejno izmenjavo informacij med organi v državah članicah;

42.

je zaskrbljen, ker so Evropejci slabo osveščeni in slabo poznajo razpoložljive storitve, kot so Tvoja Evropa, Tvoja Evropa – nasveti, Evropska služba za zaposlovanje, mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, enotne kontaktne točke, SOLVIT ter alternativno in spletno reševanje sporov;

43.

meni, da so storitve, kot so Tvoja Evropa, Tvoja Evropa – nasveti, Evropske službe za zaposlovanje, mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, enotne kontaktne točke, mreži SOLVIT in SOLVIT plus, alternativno in spletno reševanje sporov, koristne in cenejše alternative sodnim postopkom; ugotavlja, da samo 4 % potrošnikov in podjetij poznajo tovrstna orodja in da je uporaba teh storitev zelo redka; poziva Komisijo in države članice, naj zato izboljšajo poznavanje teh orodij, obenem pa naj ugotovijo, ali so izidi uporabe in odzivi teh orodij ustrezni za uporabnike; poleg tega poziva Komisijo, naj si prizadeva za boljše sodelovanje med različnimi storitvami za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, da bi povečali zadovoljstvo uporabnikov;

44.

poziva Komisijo, naj podrobno preuči medsebojno delovanje teh storitev in preuči možnost, da bi jih nadomestili z eno samo kontaktno točko za potrošnike, ki bi jih nato napotila na ustrezno orodje;

45.

meni, da bi bilo treba v okviru tega razmišljanja bolje opredeliti te storitve, da bi zagotovili boljšo razmejitev dejavnosti in preprečili prekrivanje;

46.

poziva Komisijo, naj razvije strategijo za komuniciranje in usposabljanje, da bi bili državljani in podjetja vseh velikosti bolje seznanjeni s storitvami za pomoč; v zvezi s tem priporoča razvoj enotnega portala za dostop do vseh storitev za pomoč;

47.

meni, da bi bilo treba pri prihodnji reviziji uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov v celoti upoštevati potrebo po izboljšanju toka informacij med različnimi orodji enotnega trga;

48.

poudarja pomembno vlogo „rednih usmerjenih preiskav EU“, orodja Komisije za spremljanje, zlasti v zvezi z dobrim delovanjem enotnega digitalnega trga;

49.

potrjuje pozitivno vlogo „rednih usmerjenih preiskav EU“, ki jih je sprožila Komisija, da bi z usklajenimi nadzornimi ukrepi v spletnem okolju izboljšala izvrševanje; meni, da bi te preiskave lahko razširili tudi na nespletni sektor;

50.

z zaskrbljenostjo ugotavlja, da glede na poročila portala Tvoja Evropa obstajajo področja, o katerih ljudje redno poizvedujejo, ko želijo uveljavljati svoje pravice, na primer e-trgovina in priznavanje kvalifikacij; meni, da bi se morala Komisija skupaj z nacionalnimi in regionalnimi organi na to odzvati, da bi povečala poznavanje teh pravic;

51.

meni, da je primeren način, da bi povsem razumeli, kako zakonodaja o enotnem trgu dejansko deluje za potrošnike in podjetja, kvalitativna in kvantitativna ocena izvajanja in ne le gole številke o tem, ali so bile direktive formalno prenesene;

52.

poziva Komisijo, naj razmisli, ali bi bilo mogoče vzpostaviti sistem zgodnjega opozarjanja, ki bi opozarjal na težave pri izvajanju ali uporabi zakonodaje EU;

53.

meni, da bi s sistematičnim pregledom potrošniških trgov na ravni EU pravočasneje odkrili nove trende in grožnje za potrošnike in podjetja; v zvezi s tem poudarja pozitivno vlogo vseh udeleženih deležnikov, tudi organizacij potrošnikov;

54.

poziva Komisijo, naj oceni uspešnost kontaktnih točk za proizvode, kot je bilo določeno v uredbi o vzajemnem priznavanju iz leta 2009 in uredbi o gradbenih proizvodih iz leta 2011;

55.

poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje med orodji za upravljanje enotnega trga, ki sprejemajo pritožbe potrošnikov glede kršitev zakonodaje EU, ki jih zakrivijo trgovci, in nacionalnimi izvršilnimi organi, in sicer prek formalnih postopkov in boljše izmenjave podatkov;

56.

poziva Komisijo, naj resno oceni doslednost in učinkovitost izvajanja ter v končni fazi tudi postopkov za ugotavljanje kršitev, predvsem kar zadeva zakonodajo enotnega trga;

57.

obžaluje, da je dostop Parlamenta do ustreznih informacij v zvezi s postopki pred ugotavljanjem kršitev in postopki za ugotavljanje kršitev omejen, in poziva k večji preglednosti na tem področju ob ustreznem upoštevanju pravil o zaupnosti;

58.

poziva Komisijo, naj pravočasno in hitreje sproži postopke za ugotavljanje kršitev, kjer obstajajo dokazi o neuspehu pri izvajanju in kjer so spodletela razumna prizadevanja za rešitev problema z orodji, kot je posredovanje, prek alternativnega in spletnega reševanja sporov ter projektov Pilot EU in SOLVIT ali drugih mehanizmov pred ugotavljanjem kršitev; poudarja, da so države članice enako odgovorne za izvajanje zakonodaje EU ter da bi morale zagotoviti učinkovito in uspešno izvajanje, da bi varovale pravice potrošnikov in ustvarile enake konkurenčne pogoje za podjetja po vsej Evropi;

59.

se zavezuje, da bo opravil vlogo Parlamenta pri izvajanju zakonodaje EU, med drugim s pregledom zakonodaje in z nadzorom Komisije, predvsem z udeležbo pri letnem, ali vsaj natančnejšem, poročanju Komisije o delovnih programih, ki posebej zadevajo izvrševanje;

60.

želi spomniti, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 4. februarja 2014 o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (2005/29/ES) (4) Komisijo pozval, naj zbere in analizira podatke o kaznih, ki jih uporabljajo države članice, in učinkovitosti režimov izvrševanja, predvsem z vidika zapletenosti in trajanja postopkov; je večkrat pozval Komisijo, naj Parlamentu posreduje rezultate teh analiz;

61.

meni, da bi bilo treba orodja za nadzor trga uporabljati skupaj z orodji enotnega trga, da bi okrepili izvrševanje zakonodaje EU;

62.

v zvezi s tem poudarja, da v nekaterih primerih nacionalni organi ne uporabljajo pravilno informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor notranjega trga ali ne sprejmejo pravočasno potrebnih ukrepov; zlasti poudarja, da je treba izboljšati prenos zadev med javnimi organi;

63.

je zaskrbljen, ker je analiza vzorca, ki jo je leta 2014 izvedla Komisija, pokazala, da 60 % izvedenih preiskav proizvodov ni poročalo o državi porekla, 32 % preiskav strojev ni vsebovalo razvrstitve tveganja, pri 5 % vnosov pa ni bila navedena uredba/direktiva EU, na katero se je kršitev nanašala; poziva Svet in države članice, naj to vprašanje resno obravnavajo in Parlament obvestijo o nadaljnjih ukrepih;

64.

pozdravlja redna obdobja za pregled in uvedbo sektorskih analiz v okviru programa REFIT, katerega končni cilj bi morala biti izboljšanje kakovosti zakonodaje EU in njena poenostavitev, da bi jo približali potrebam državljanov in podjetij, zlasti mikro, malim in srednjim podjetjem;

65.

vendar meni, da je treba analizo izboljšati, da bi ugotovili, ali so doslej izvedeni zakonodajni ukrepi učinkovito prispevali k doseganju cilja in ali so skladni s sedanjimi cilji politike; poudarja tudi pomen preglednosti v procesu REFIT; v zvezi s tem meni, da lahko prilagodljivi cilji za zmanjšanje upravnega in regulativnega bremena prispevajo k temu, da bodo cilji doseženi na kar najbolj učinkovit način in z najnižjimi možnimi stroški za ljudi in podjetja;

66.

ugotavlja, da kumulativni stroški urejanja pogosto predstavljajo oviro za udeležence na enotnem trgu, predvsem za mala in srednja podjetja; zato pozdravlja obvezo Komisije, da bo to preučila; poudarja, da bi moral biti namen vsake takšne analize odprava ovir za vstop na trg in zagotovitev poštene konkurence za vse udeležence;

67.

poziva Komisijo, naj izboljša svoje razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na doseganje ciljev politik, kot je učinek dopolnilnih ali nasprotujočih politik, sprejetih na ravni EU ali nacionalni ravni, in tudi učinkov in stroškov neukrepanja, da bi izboljšala oblikovanje politik in s tem prispevala k boljši ureditvi enotnega trga;

68.

meni, da bi se samoderogacijske klavzule ali okrepljene klavzule ponovnega pregleda smele uporabljati izjemoma, zlasti za začasne pojave, pri čemer bi se institucije obvezale, da bodo posodabljale zakonodajo in da bo zakonodaja veljavna le, dokler bo potrebno; meni, da so varovala potrebna za zagotavljanje, da zakonodaja, ki je bistvenega pomena, ne zapade;

69.

poudarja, da izboljšanje ureditve enotnega trga ne pomeni odprave vseh predpisov ali znižanja ravni ambicij predpisov, na primer na področju varstva okolja, varnosti, zaščite, varstva potrošnikov in socialnih standardov, ampak odpravo nepotrebnih predpisov, birokracije in negativnih učinkov ter uresničitev ciljev politike in zagotovitev konkurenčnega regulativnega okolja, ki bo v podporo zaposlovanju in podjetjem v Evropi;

70.

poudarja, da je enotni trg, ki ne preobremenjuje ali ne ovira proizvodnje, inovacij in trgovine, orodje, ki bo v Evropo vrnilo delovna mesta in rast, ki so se pred tem preselila drugam;

71.

zato poudarja, da bo deljena odgovornost za boljšo ureditev enotnega trga prinesla skupne koristi: močan in živahen enotni trg, ki bo prispeval k dolgoročni rasti Evrope in s tem k blaginji njenih državljanov;

72.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

15.2.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 58/57

—

ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

—

ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

—

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, programa Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES (1),

—

ob upoštevanju Sklepa št. 1093/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o evropskem letu državljanov (2013) (2),

—

ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 390/2014 z dne 14. aprila 2014 o uvedbi programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2014–2020 (3),

—

ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje (4),

—

ob upoštevanju deklaracije o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem (Pariška deklaracija), ki je bila sprejeta 17. marca 2015 na neformalnem srečanju ministrov Evropske unije za izobraževanje,

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“) (5),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2015 z naslovom „Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)“ (COM(2015)0408),

—

ob upoštevanju Izvedbenega sklepa Komisije z dne 14. septembra 2015 o sprejetju letnega delovnega programa za leto 2016 za izvajanje programa Erasmus+: programa EU za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport (C(2015)6151),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011 o referenčnem merilu za učno mobilnost (6),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (COM(2015)0429),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. aprila 2009 z naslovom „Strategija EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja. Prenovljena odprta metoda koordinacije za obravnavo izzivov in priložnosti za mlade“ (COM(2009)0200),

—

ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (7),

—

ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja (8),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. maja 1992 o politiki izobraževanja in usposabljanja v obdobju do leta 1993 (9),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. septembra 2006 o pobudah za dopolnitev nacionalnih šolskih programov z ustreznimi ukrepi podpore za vključitev evropske dimenzije (10),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev (11),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0021/2016),

A.

ker je izobraževanje temeljna človekova pravica in javno dobro, ki bi moralo biti enako dostopno za vse;

B.

ker je glavna vloga izobraževanja vzgojiti polno ozaveščene državljane in zato presega izpolnjevanje ekonomskih ciljev evropskih in nacionalnih strategij;

C.

ker je eden od ciljev izobraževanja pripraviti posameznike na življenje in aktivno državljanstvo v vse bolj kompleksnih, zahtevnih, večkulturnih in integriranih družbah;

D.

ker javnomnenjska raziskava Eurobarometra iz leta 2014 kaže, da 44 % državljanov Evropske unije meni, da imajo omejeno razumevanje delovanja EU, 52 % Evropejcev pa meni, da njihov glas v EU ne šteje (12);

E.

ker je na zadnjih volitvah v Evropski parlament volilo le 42,61 % državljanov EU in le 27,8 % mladih med 18. in 24. letom, kar predstavlja najnižjo volilno udeležbo od leta 1979 (13);

F.

ker lahko slabo poznavanje EU in njene konkretne dodane vrednosti prispeva k zaznavanju demokratičnega deficita ter privede do splošnega evroskepticizma v državah članicah in državah kandidatkah; ker je treba demokratični deficit obravnavati, da bi tako odpravili vse večjo vrzel med glasom evropskih državljanov in institucij EU;

G.

ker se po podatkih posebnega poročila Eurobarometra št. 437 iz leta 2015 velika večina Evropejcev strinja, da bi morale biti v pouk in učno gradivo vključene informacije o raznolikosti glede na vero oziroma prepričanje, etnično pripadnost, spolno usmerjenost in spolno identiteto (14);

H.

ker lahko večja ozaveščenost o prednostih evropskih politik, kot so prosti pretok oseb in storitev v Uniji, ter programih mobilnosti EU prispeva k razvoju občutka pripadnosti EU, duhu skupnosti ter k sprejemanju večkulturnih in večnacionalnih družb;

I.

ker bi lahko uspešni izobraževalni sistemi in učni načrti ter večji vpliv in udeležbo Evropejcev v postopkih odločanja o politikah EU zbudili večje zanimanje za zadeve EU ter pripomogli k razumevanju in občutku pripadnosti, hkrati pa bi lahko prispevali k odpravljanju socialnih razlik, kulturne segregacije in občutka prikrajšanosti;

J.

ker je večina držav članic učenje o EU vključila v svoje učne načrte in programe za usposabljanje učiteljev; ker med državami članicami in znotraj njih še vedno obstajajo razlike;

K.

ker se teme EU v nekaterih državah članicah EU običajno sicer poučujejo na različnih stopnjah in pri različnih predmetih obveznega izobraževanja, v glavnem pa predstavljajo majhen del učnega načrta, ki ga mora posamezen učitelj predelati;

L.

ker je treba znanja in spretnosti učiteljev in drugih pedagoških delavcev o temah EU v okviru začetnega in stalnega usposabljanja nadalje razvijati in posodabljati in ker izobraževalne ustanove in učitelji pri tem potrebujejo učinkovito podporo, ki bo prilagojena in ustrezna glede na njihove specifične potrebe;

M.

ker po podatkih študije Learning Europe at school (Učenje o Evropi v šolah), ki jo je za generalni direktorat za izobraževanje in kulturo (15) opravilo zasebno svetovalno podjetje ICF GHK, učitelje o vprašanjih, povezanih z EU, izobražujejo predvsem ustanove in združenja izven visokošolskega izobraževanja;

N.

ker študija o učinku programa Erasmus, ki jo je Komisija predstavila leta 2014, kaže, da izobraževalna mobilnost in internacionalizacija študija pozitivno vplivata ne samo na študijske programe in zaposljivost, temveč tudi na poznavanje Evrope, razvoj občutka evropskega državljanstva, pozitiven odnos do Evrope ter na udeležbo na evropskih volitvah;

1.

poudarja vse večji pomen evropske razsežnosti na različnih področjih, stopnjah in oblikah izobraževanja in da je za ta koncept potrebno širšo in poglobljeno razumevanje, v okviru katerega bo upoštevana njegova kompleksna, dinamična in večplastna narava, pri čemer je učenje o EU v šolah njegov ključni element;

2.

poudarja, da je razsežnost EU v izobraževanju ključnega pomena za to, da bi jo lahko državljani bolje razumeli EU in da bi jo državljanom lahko ponovno približali, hkrati pa lahko prispeva h krepitvi vloge vrednot iz člena 2 PEU in krepitvi glasu Unije v soodvisnem svetu;

3.

poudarja, da je treba razumeti in spodbujati zavezanost temeljnim vrednotam Evropske unije; poudarja, da je poznavanje in razumevanje skupne zgodovine in vrednot EU in njenih držav članic ključno za medsebojno razumevanje in mirno sobivanje, strpnost in solidarnost, pa tudi za razumevanje temeljnih načel Evropske unije;

4.

poudarja, da bi morala biti EU glede na vpliv, ki ga ima na vsakdanje življenje svojih državljanov, bolj vidna in bolje vključena v učno gradivo in obšolske dejavnosti; meni, da lahko vsebine, ki so izrecno povezane z EU, znatno obogatijo učne načrte ter osebni razvoj in rast učencev;

5.

poudarja, da je treba uporabljati aktivne in participativne metode poučevanja, prilagojene starosti in ravni učencev ter njihovim potrebam in interesom, ter v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudijo informacijske in komunikacijske tehnologije ter mediji, vključno z družbenimi;

6.

poudarja, da bi morala razsežnost EU v izobraževanju učencem omogočiti, da pridobijo znanje ter razvijejo občutek pripadnosti in spretnosti evropskega državljanstva, pa tudi da sodelujejo pri kritičnem razmisleku o EU, tudi prek učenja o temeljnih vrednotah EU, ki temeljijo na načelu pravne države in človekovih pravicah, upravljanju EU, postopkih odločanja v EU in o tem, kako le-ti vplivajo na države članice učencev in njihovo demokratično udeležbo; spodbuja k uporabi iger vlog v okviru Evropskega mladinskega parlamenta, da bodo otroci ter dijaki in študenti lažje razumeli evropske postopke ter bodo bolj ozaveščeni o evropskih vprašanjih;

7.

opozarja, da so EU oblikovale njene države članice s svojo edinstveno zgodovino in kulturo in da bo razvoj Unije tudi v prihodnje neločljivo povezan z njenimi državami članicami; hkrati poudarja prispevek različnih kultur k evropskim družbam in dediščini;

8.

ugotavlja, da EU znatno vpliva na države članice in da bi moralo učenje o EU v šolah odražati tako vlogo držav članic pri razvoju EU kot tudi vpliv EU na razvoj posameznih držav članic;

9.

poudarja, da morajo biti države članice in EU zgled vsem akterjem, ki sodelujejo pri poučevanju in učenju o EU v šolah, in delovati v skladu s temeljnimi evropskimi vrednotami socialnega vključevanja ter evropske in mednarodne solidarnosti;

10.

opozarja, da je treba zagotoviti, okrepiti in razširiti možnosti začetnega in stalnega, strokovnega in vseživljenjskega izpopolnjevanja učiteljev in pedagogov ter jim zagotoviti ustrezno podporo in vire, da bodo lahko v svoje poučevanje, zlasti zgodovine in državljanske vzgoje, vključili razsežnost EU, pa tudi da bodo lahko izvajali strategije, usmerjene v učence, in svoje učne metode prilagodili potrebam učencev;

11.

poudarja, da je treba promovirati in spodbujati znanje več jezikov in medkulturne kompetence pri pedagogih ter možnosti za njihovo mobilnost ter vzajemno učenje in izmenjavo zgledov najboljše prakse med učitelji, na primer tako, da se na evropski ravni organizirajo seminarji;

12.

poudarja vlogo, ki jo imajo univerze pri pripravi in usposabljanju visokokvalificiranih in motiviranih učiteljev in pedagogov; poziva k spodbujanju in podpiranju ukrepov držav članic v njihovem prizadevanju, da zagotovijo možnosti za specializirane programe na univerzah, ki bodo odprti in dostopni za vpisane študente ter učitelje in pedagoge, ki že poučujejo;

13.

poudarja pomen in potencial evropskega pristopa k poučevanju zgodovine, saj so bili nekateri zgodovinski dogodki odločilni za nastanek evropskih idealov in vrednot, pri čemer pa je treba upoštevati pristojnosti držav članic na tem področju; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo zgodovinska društva in centre za zgodovinske raziskave, da se poudari pomen njihovega znanstvenega prispevka k evropski zgodovini in njihova vloga pri posodabljanju znanja učiteljev;