Uradni list C 14/2020

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/1

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Evropski steber socialnih pravic – ocena začetka izvajanja in priporočila za naprej

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 14/01)

Poročevalec: Bernd SCHLÜTER

Soporočevalka: Cinzia DEL RIO

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	10.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	117/44/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je prepričan, da lahko resnična prihodnost Evropske unije temelji le na združevanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo (1), in se vztrajno zavzema za navzgor usmerjeno konvergenco in učinkovitejšo socialno politiko tako na ravni EU kot držav članic (2). Meni, da je treba tudi okrepiti in posodobiti evropski socialni model kot mednarodno referenco. Učinkovito izvajanje evropskega stebra socialnih pravic iz leta 2017 ponovno potrjuje skupno zavezanost evropskemu socialnemu modelu v okviru nove socialno vključujoče strategije.

1.2

Pri ukrepih za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic prek programov politike in zakonodajnih pobud na ravni EU in na ravni držav članic je treba uravnoteženo spoštovati cilje in načela Pogodb, delitev pristojnosti med institucije EU in države članice ter, kadar je to ustrezno, klavzulo o prepovedi zniževanja standardov.

1.3

Evropska zakonodaja bi morala na ustreznih področjih vzpostaviti okvir s splošnimi skupnimi standardi, ki bi spoštovali posebne okoliščine in socialne sisteme v državah članicah ter priznavali učinkovite in izvršljive socialne pravice za državljane na ravni EU in ravni držav članic. Cilje stebra bi morali spoštovati na vseh področjih politike EU in uporabljati horizontalno določbo (3).

1.4

Evropski steber socialnih pravic se trenutno izvaja prek zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, namenskega financiranja in sprememb v procesu semestra, ki bi morale biti namenjene spodbujanju navzgor usmerjene konvergence z določanjem minimalnih socialnih standardov za ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev.

1.5

Pomembno je določiti in sprejeti osnovne standarde za zanesljive in učinkovite sisteme socialnega varstva (4) in temeljne storitve splošnega pomena, ki bi jih morali redno ocenjevati neodvisni ocenjevalci.

1.6

Komisija in Evropski parlament bi morala predlagati mehanizme, v okviru katerih bi bili vsi zadevni socialni deležniki, med njimi socialni partnerji in organizacije civilne družbe, ustrezno vključeni v izvajanje evropskega stebra socialnih pravic na vseh pomembnih ravneh (5). Posebno pozornost bi morali nameniti različnim vlogam in okrepitvi kolektivnih pogajanj na ravni držav članic, ki so lahko predhodniki zakonodaje, ki ureja specifična področja trga dela, ali jo nadomeščajo.

1.7

Za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic so potrebne trdna proračunska osnova in naložbe na ravni EU ter na ravni držav članic, podprte z ustreznim financiranjem iz večletnega finančnega okvira, ki bi temeljilo na zlatem pravilu za socialno usmerjene javne naložbe, in evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki se lahko bolj osredotočijo na socialni steber, ter ustrezne davčne politike (6).

1.8

Evropski semester in nacionalni reformni programi – ki enako veljajo tudi za države, ki niso članice euroobmočja – ter pregled socialnih kazalnikov so ključno orodje za izvajanje in spremljanje stebra (7).

1.9

Nov proces evropskega semestra bi moral doseči socialne cilje v okviru spremljanja socialnih neravnovesij, uvesti pa bi bilo treba tudi nove, merljive kazalnike skupaj s ciljno usmerjenimi priporočili za posamezne države na socialnem področju.

1.10

Spodbujati bi bilo treba redno spremljanje izvajanja evropskega stebra socialnih pravic z zavezujočim posvetovanjem s socialnimi deležniki, zato EESO predlaga vzpostavitev foruma EU za socialno politiko, povezanega s procesom semestra.

1.11

EESO se je že zavzel za jasen in usklajen načrt, v katerem bi bile določene prednostne naloge za izvajanje stebra, in izvrševanje veljavnih socialnih pravic in standardov. Kot prednostne bi bilo treba obravnavati temeljne potrebe in pravice, zlasti ranljivih skupin, razlike v državah članicah in med njimi v možnostih, dohodku in premoženju, politike na področju vključevanja ter primerne pogoje za javne in neprofitne službe ter socialna podjetja.

1.12

V mnenju so podane splošne smernice, splošna ocena prvih korakov in priporočila za glavne instrumente. Predstavljen je najnovejši napredek v zvezi s sprejetimi ukrepi in razpoložljivimi instrumenti na ravni EU, razdeljen v skladu s tremi glavnimi področji evropskega stebra socialnih pravic – enake možnosti in dostop do trga dela, pošteni delovni pogoji ter socialna zaščita in vključenost –, prav tako pa so podani predlogi za naslednje korake.

2. Ozadje in smernice za izvajanje

2.1

Evropski steber socialnih pravic so svečano razglasili na socialnem vrhu za pravična delovna mesta in rast novembra 2017 v Göteborgu. Izhaja iz splošnih načel ustanovnih pogodb EU, v katerih so zapisane temeljne pravice državljanov, za izvajanje katerih so pristojni vsi zadevni akterji. V členih 9 in 151 PDEU so določena načela evropskega socialnega modela, ki jih je treba prilagoditi spremembam na področju dela in v družbi na splošno v okviru nove socialno vključujoče strategije.

2.2

EU in države članice so postopoma uvedle in izboljšale politike, namenjene izboljšanju delovnih in življenjskih pogojev državljanov, pri čemer je evropski socialni model orodje konkurenčnosti za evropsko gospodarstvo. EU hkrati priznava, da njegovo izvajanje in posodabljanje še vedno ostaja med njenimi cilji. Med državami članicami EU in znotraj njih obstajajo velike razlike med družbenimi skupinami in sistemi socialne varnosti. Številne države se soočajo z izzivi, nekatere države EU imajo bolj vključujoče socialne sisteme, druge pa ne izpolnjujejo osnovnih potreb. Socialni steber bi moral na ravni držav članic in ravni EU zagotoviti sodobne rešitve za težave, s katerimi se sedaj soočajo evropski državljani, in zajamčiti enake konkurenčne pogoje za trajnostna podjetja na svetovni ravni. Evropski steber socialnih pravic je politična zaveza in bi moral vključevati institucije EU, države članice, socialne partnerje, organizacije civilne družbe in vse druge ustrezne deležnike z različnimi prisojnostmi v duhu vzajemnega spoštovanja in v neposredno korist vseh državljanov.

2.3

V stoletni deklaraciji MOD o prihodnosti dela, nedavno sprejeti na Mednarodni konferenci dela, so opredeljeni nekatera pomembna področja ukrepanja in ukrepi za posodobitev delovne zakonodaje in preprečevanje izključevanja, prav tako pa ob spoštovanju nacionalnih okvirov in posebne vloge socialnih partnerjev predvideva vrsto naložb v sposobnosti ljudi, institucije dela ter dostojno in trajnostno delo za oblikovanje najprimernejšega okolja, v katerem bi podjetja uspevala, zaposleni pa bi bili deležni pravičnejših delovnih in življenjskih pogojev.

2.4

V agendi ZN za trajnostni razvoj do leta 2030 je določenih 17 ciljev trajnostnega razvoja, za katere se je EU zavezala, da jih bo dosegla do leta 2030, k temu pa bo prispevalo izvajanje evropskega stebra socialnih pravic.

2.4.1

Po mnenju EESO je mogoče resnično prihodnost Evrope zasnovati le na povezovanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo. Prepričan je, da potrebuje Evropska unija novo soglasje o trajnostni gospodarski in socialni strategiji, da bo lahko izpolnila svoje obljube o prizadevanjih za uravnoteženo gospodarsko rast in socialni napredek ter tako povečanje blaginje svojih državljanov (8).

2.4.2

V izjavi iz Sibiua z dne 9. maja 2019 (9) so se države članice EU zavezale, da bodo ukrepale tam, kjer je najpomembneje, da bodo še naprej odločne pri obravnavi pomembnih vprašanj in da bodo vedno spoštovale načelo pravičnosti.

2.5

Na ravni EU se je evropski steber socialnih pravic doslej izvajal prek:

(a)	zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, s poudarkom na izvrševanju in pregledu veljavnega pravnega reda na socialnem področju, ki ga je treba po potrebi posodobiti,

(b)	namenskega financiranja in

(c)	nekaterih začetnih sprememb v procesu evropskega semestra.

2.6 Zakonodajni in nezakonodajni ukrepi na ravni EU in ravni držav članic

2.6.1

V podporo novim in bolj raznolikim poklicnim potem ter nemotenim prehodom med delovnimi mesti, sektorji in zaposlitvenimi statusi so potrebni odprti, dinamični in mobilni trgi dela. Potrebni so ukrepi za odpravljanje neskladij na trgu dela. Sistemi izobraževanja in usposabljanja morajo biti bolj prilagojeni potrebam trga dela. Z reformami moramo poskrbeti za pozitivne ukrepe, s katerimi bi spodbujali aktivno staranje delovne sile, zagotavljali vzdržnost in ustreznost pokojninskih sistemov ter v delovno silo vključevali migrante.

2.6.2

EU in države članice pri ukrepih za izvajanje stebra uporabijo vsa politična orodja, ki se jim zdijo potrebna za doseganje skupnih ciljev, vključno s programi politike in zakonodajnimi ukrepi. Glede na načeli subsidiarnosti in sorazmernosti ter vrednote, cilje in načela zavezujočih pogodb se določi, na kateri ravni je treba ukrepe sprejeti, pri čemer ima prednost raven, ki ponuja najboljšo dodano vrednost za zadevne deležnike in prispeva k učinkovitemu izvajanju evropskega stebra socialnih pravic. Spoštovati je treba delitev pristojnosti in, kadar je to ustrezno, klavzulo o prepovedi zniževanja standardov.

2.6.3

Ker gre za participativno demokracijo in boljše upravljanje, se bodo EU in države članice v skladu s členi 153–155 predhodno posvetovale s socialnimi partnerji. Če socialni partnerji med posvetovanjem pokažejo, da nameravajo v sistemu socialnega dialoga delovati samostojno, EU in države članice ne posegajo v zadevno področje politike, če so socialni partnerji sposobni izpolniti in doseči cilje zadevnega ukrepa.

2.6.4

Pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic je treba upoštevati tudi pristojnosti in udeležbo drugih ustreznih deležnikov, kot so javne socialne službe, združenja neprofitnih ponudnikov socialnih storitev in stanovanj, javne zavarovalnice, podjetja socialnega gospodarstva, organizacije socialnega varstva in mladinske organizacije, uporabniki socialnih storitev ter predstavniki ranljivih skupin.

2.6.5

Države članice, institucije EU, socialni partnerji in organizacije civilne družbe bi morali spremljati izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in učinkovitost obstoječih ukrepov. Institucije EU bi morale podpirati države članice in socialne deležnike na ravni držav članic pri izvajanju stebra.

2.6.6

Evropska zakonodaja bi morala na ustreznih področjih vzpostaviti okvir s splošnimi in jasnimi skupnimi standardi, ki bi spoštovali posebne okoliščine v državah članicah, se bili sposobni prilagoditi različnim socialnim sistemom in vlogam deležnikov ter priznavali učinkovite in izvršljive socialne pravice za državljane na ravni EU in ravni držav članic, vključevati pa bi morali tudi evropsko dodano vrednost (10). Cilje stebra bi morali spoštovati na vseh področjih politike EU, med drugim z uporabo horizontalne določbe iz člena 9 PDEU.

2.6.7

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic je namenjeno spodbujanju navzgor usmerjene konvergence, izboljšanju socialnih razmer in pogojev na trgu dela za evropske delavce in državljane, izboljšanju in oblikovanju učinkovitih in zanesljivih sistemov socialnega varstva (11) ter sodobnih, strokovnih in kakovostnih socialnih in zdravstvenih storitev, zlasti javnih in neprofitnih storitev, določanju minimalnih standardov za boj proti socialnemu dampingu ter ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev za uspešna gospodarstva, zaposlovanje in trajnostna podjetja ob hkratni krepitvi zaupanja državljanov v EU. Strategije socialne politike bi morale vključevati interese malih in srednjih podjetij ter pravične tržne razmere zanje. Pomembno je, da se določijo in odobrijo osnovni standardi za storitve splošnega pomena, kot so stanovanja, voda in socialne storitve. Te bi morali redno ocenjevati, tudi neodvisni ocenjevalci (raziskovalni inštituti, univerzitetne ustanove itd.), ki se jih lahko finančno podpre, njihova poročila pa javno objavijo. Prednostno je treba obravnavati temeljne potrebe državljanov in ranljivih skupin ter nevarne razlike v možnostih, dohodku in premoženju znotraj držav članic in med njimi.

2.6.8

Posebno pozornost bi morali nameniti drugačni vlogi kolektivnih pogajanj na ravni držav članic in kolektivnim pogodbam, ki so z urejanjem specifičnih področij trga dela in zaposlitvenih razmerij lahko predhodnice zakonodaji ali jo nadomeščajo. Socialni partnerji imajo torej lahko vlogo v procesu izvajanja in dokažejo, da lahko dosežejo enak pravni učinek. V nekaterih državah članicah kolektivna pogajanja niso strukturirana in je njihov obseg zelo omejen, zato še vedno obstajajo razlike pri dodeljevanju socialnih pravic, določenih v evropskem stebru socialnih pravic. V takih primerih so potrebni zakonodajni ukrepi.

2.6.9

Štiristranska izjava o novem začetku za socialni dialog spodbuja razvoj učinkovitih kolektivnih pogajanj. Skupna zavezanost socialnih partnerjev izvajanju evropskega stebra socialnih pravic je izražena v skupnem delovnem programu evropskih socialnih partnerjev za obdobje 2019–2021, ki se bo izvajal tudi na ravni držav članic in bo prispeval k procesu nacionalnih reform. V delovnem programu za obdobje 2019–2021 bodo opredeljeni konkretni predlogi o temah, ki so povezane z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic, kot so pogajanja o avtonomnem okvirnem sporazumu o digitalizaciji, vključno z možnostmi in načini povezovanja in odklopa, ter izboljšanje uspešnosti trgov dela in socialnih sistemov ter razvoj znanj in spretnosti (12).

2.6.10

V večji meri bi bilo treba priznati in okrepiti vlogo civilne družbe. Z izboljšanjem dialoga s civilno družbo je treba poskrbeti, da bodo imeli ljudje, vključno z mladimi (13), ljudmi v ranljivem položaju ali žrtvami diskriminacije, občutek, da lahko sodelujejo pri zasnovi, izvajanju in pregledu postopkov oblikovanja politik (14). EESO v izbranih državah članicah EU pravkar začenja nacionalne razprave o tem, kako doseči boljšo vključitev civilne družbe v cikel evropskega semestra (15).

2.6.11

Komisija je sprejela praktične ukrepe za izvajanje stebra v praksi na evropski ravni in je nedavno objavila posodobljen informativni pregled z doslej sprejetimi zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami (16). EESO se je že zavzel za jasen in usklajen načrt (17), v katerem bi bile določene prednostne naloge za izvajanje stebra.

2.6.12

Ukrepi za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic bi morali temeljiti na strokovni analizi sedanjega pravnega in praktičnega položaja socialnih in zdravstvenih politik v državah članicah in na ravni EU, vanje pa bi morali biti vključeni tudi socialni deležniki. EESO predlaga vzpostavitev foruma EU za socialno politiko, saj EU potrebuje stalen forum za komuniciranje, dobre prakse, ocene, strokovne seminarje, socialne programe, skladnost s pravili EU in držav članic ter projekte reform politik držav članic in EU. Ker je boljše izvrševanje veljavnih socialnih pravic še vedno pereče vprašanje, morajo Komisija in države članice izboljšati skladnost s pravili EU. Novi forum bi moral biti tesno povezan z EESO in procesom evropskega semestra.

2.6.13

Nezakonodajni ukrepi, ki so lahko dopolnilna orodja za učinkovito izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, zajemajo instrumente mehkega prava, kot so vzajemno priznavanje dobro delujočih sistemov, skupne pobude, odprta metoda usklajevanja, vzajemno učenje, medsebojni strokovni pregledi, udejstvovanje držav članic v medijih in odvračilni programi (18). EESO pozdravlja pobude za mobilizacijo civilne družbe in zainteresiranih strani, ki bi jih bilo mogoče finančno podpreti, kot je na primer pobuda „Stand Up for the Social Pillar“ (Bojuj se za socialni steber) (19).

2.7 Finančne politike ter skladna in ciljno usmerjena uporaba sredstev EU

2.7.1

Dobro izvajanje evropskega stebra socialnih pravic zahteva manevrski prostor na področju proračuna in naložbe na ravni EU in ravni držav članic; vključeno bo moralo biti v ekonomsko, finančno in proračunsko politiko ter prihodnjo strategijo EU na podlagi celostnega in skladnega pristopa. V zvezi s tem sta ključna doseganje večje produktivnosti in zniževanje razlik v dohodkih s pomočjo izobraževanja, opolnomočenja in socialnega vključevanja (20). Izvajanje stebra bi moralo biti eno od vodilnih načel pri opredelitvi naslednjega večletnega finančnega okvira EU. Za to je potrebna usklajena uporaba sredstev, pri čemer bi steber moral postati vodilo za usmerjanje operativnih programov ter orodje za določanje učinka strukturnih in investicijskih skladov, Evropskega socialnega sklada plus in sklada InvestEU ter vseh drugih zadevnih proračunskih postavk EU. Merila za dodelitev sredstev EU bi se morala na konstruktiven in ustrezen način nanašati na pravice in načela, ki izhajajo iz stebra, pri čemer bi bilo treba upoštevati razmere v državah članicah ter prispevke vseh socialnih deležnikov. Sredstva EU ne bi smela nadomestiti javnega financiranja sodobnih, kakovostnih in dostopnih sistemov socialne varnosti v državah članicah.

2.7.2

2.8 Evropski semester

2.8.1

Evropski steber socialnih pravic vpliva na evropsko ekonomsko upravljanje. Je že vključen v temeljne dokumente evropskega semestra in je bil obravnavan v okviru priporočil za posamezne države, ki so bila podana leta 2018. Skupnemu poročilu o zaposlovanju za leto 2019 (25) je bila skupaj z letnim pregledom rasti v evropskem semestru namenjena posebna pozornost.

2.8.2

EESO meni, da so evropski semester in nacionalni reformni programi – ki enako veljajo tudi za države, ki niso članice euroobmočja – ključna orodja za izvajanje in spremljanje stebra (26). Za doseganje napredka bodo morda potrebni referenčni okvir, referenčne vrednosti in usklajena izmenjava politik za podporo prizadevanjem držav članic, institucij EU in socialnih partnerjev, da bi izboljšali uspešnost politik za zaposlovanje in socialnih politik.

S pregledom socialnih kazalnikov bi bilo treba v skupnem poročilu o zaposlovanju in poročilih za posamezne države redno spremljati napredek pri izvajanju stebra. Delovati bi moral celovito skupaj z obstoječima prikazoma uspešnosti zaposlovanja in uspešnosti socialne zaščite, ki so ju razvile države članice. Pregled socialnih kazalnikov je mogoče izboljšati, saj se lahko zgodi, da je zaradi metodologije določanja referenčnih vrednosti (na podlagi odstopanja od povprečij na ravni EU), uspešnost držav članic na socialnem področju ocenjena preveč optimistično. Štirinajst kazalnikov pregleda skupaj s podkazalniki (skupaj jih je 35) je treba redno pregledovati, da bi jih prilagodili političnim ciljem in spreminjajočim se socialno-ekonomskim razmeram v Evropi, v kar bi morali vključiti socialne partnerje in organizacije civilne družbe.

2.8.3

Nov evropski semester bi moral kot protiutež prevladi davčnih in makroekonomskih zahtev poskrbeti za uresničitev socialnih ciljev v okviru spremljanja socialnih neravnovesij. S pregledom socialnih kazalnikov bi bilo treba spremljati in obravnavati vse pravice in načela iz stebra ter vanje vključiti nove, izboljšane merljive kazalnike. Ti kazalniki bi lahko poleg statistik zajemali dejanski dostop do kakovostnih socialnih storitev, izvršljive socialne pravice, vključevanje migrantov v družbo in trg dela, obseg kolektivnih pogajanj, sodelovanje socialnih deležnikov v procesu semestra ter dostop do vajeništev in kakovostnega visokošolskega izobraževanja. Komisija bi morala spremljati izvajanje nacionalnih načrtov reform v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in zadevnimi organizacijami civilne družbe ter tako spodbujati priporočila za posamezne države na socialnem področju. Število in struktura priporočil bi morala biti ustrezna ter bi morala spremljati napredek pri prednostnih nalogah, navedenih v časovnem načrtu.

2.8.4

V skladu z določbami PDEU je treba okrepiti vključevanje socialnih partnerjev, ki bi omogočalo posvetovanja z njimi glede zasnove in izvajanja ekonomske in socialne politike ter politike na področju zaposlovanja v skladu z nacionalnimi praksami. Pravočasno in smiselno vključevanje socialnih partnerjev je bistveno za izboljšanje njihovega sodelovanja pri oblikovanju politike, s čimer se olajša njeno uspešno izvajanje na način, ki uravnoveša interese delavcev in delodajalcev. Sodelovanje med socialnimi partnerji je lahko gonilna sila za uspešne, vzdržne in vključujoče gospodarske politike ter politike na področju zaposlovanja in socialnega vključevanja (27). Posvetovanje s socialnimi partnerji bi moralo biti obvezno (28).

2.8.5

Sodelovanje organizacij civilne družbe, združenj ponudnikov storitev in javnih zavarovalnic se je prav tako izkazalo za učinkovito pri oblikovanju politik za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic v okviru evropskega semestra.

2.8.6

Ob vse pomembnejši vlogi evropskega semestra pri usmerjanju porabe proračuna EU ne bi smelo biti ogroženo spoštovanje veljavnih in prihodnjih določb, ki zagotavljajo preglednost, odprtost in odgovornost pri načrtovanju in porabi proračuna EU.

2.8.7

Dobro pripravljene referenčne vrednosti lahko delujejo kot kompas za potrebne nacionalne reforme, katerih namen je večja učinkovitost trgov dela in socialnih sistemov. Obravnavana vprašanja je treba jasno prednostno razvrstiti in se osredotočiti na tista, ki bodo imela pozitiven učinek na konkurenčnost in zaposlovanje ter na trajnost, uspešnost, vključevalnost in učinkovitost socialnih sistemov. Za to bi si morali skupaj prizadevati Svet, Komisija, države članice in socialni partnerji. Podobno bi morale nacionalne vlade v izvajanje načel in pravic stebra v celoti vključiti nacionalne socialne partnerje.

3. Stanje izvajanja in predlogi za nadaljnje ukrepanje

3.1

Na podlagi ozadja in smernic za izvajanje ter ob upoštevanju točk 2.6.1, 2.6.2 in 2.6.3 o delitvi pristojnosti med institucijami EU in državami članicami ter vključevanju vseh deležnikov so v tem poglavju opredeljene nekatere prednostne naloge, ki bi jih bilo treba obravnavati v prihodnjih mesecih, vendar to ni izčrpen seznam ukrepov, ki so potrebni za izvajanje stebra.

3.2 Enake možnosti in dostop do trga dela

3.2.1

Leta 2019 je bila sprejeta direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, ki bi morala prinesti oprijemljive koristi družinam, zlasti ženskam in otrokom, saj uvaja minimalni standard za starše in skrbnike. Kot je določeno v členu 153 PDEU, imajo nacionalni socialni partnerji ključno vlogo pri zagotavljanju hitrega prenosa s kolektivnimi pogodbami, tako da se zakonodaja EU prilagodi dejanskim potrebam države, pri čemer se upoštevajo sporazumi in zakonodaja, ki že izpolnjujejo standarde te direktive.

3.2.2

Pri izvajanju direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja bi morali posebno pozornost nameniti izvedljivim in pravičnim rešitvam za ustrezna nadomestila za zaposlene, ki koristijo starševski dopust, ter prožnim delovnim pogojem, vključno z morebitnim pregledom barcelonskih ciljev. Za podporo družinam bi morali razmisliti tudi o cenovno ugodnem varstvu otrok in drugih storitev oskrbe.

3.2.3

EESO je že pozval k celostni strategiji za enakost spolov (29). Ob upoštevanju skupne izjave evropskih ministrov, pristojnih za enakost spolov, (30) EESO poziva, naj se odpravijo razlike v plačah med spoloma (31). Zlasti je treba obravnavati potrebe malih in srednjih podjetij, da se preprečijo prevelike upravne obremenitve.

3.2.4

Še vedno je treba nujno prepoznati potrebo po upoštevanju in obravnavi posledic, ki jih bodo razlike v plačah imele na prihodnje pokojnine žensk, razlike v pokojninah in večjo izpostavljenost žensk revščini.

3.2.5

EESO znova poudarja, da je udeležbo na trgu dela in kakovost dela mogoče izboljšati z večjimi naložbami v aktivne politike trga dela in opredelitvijo skupnih standardov za učinkovito delovanje javnih zavodov za zaposlovanje (32). To velja tudi za zaposlovanje v neprofitnem sektorju, da se skrajša čas prehoda, omogoči uporaba pridobljenih znanj in spretnosti, podprejo številnejše in bolj raznolike poklicne poti ter zagotovi napredek v smeri stabilnih pogodb o zaposlitvi (33). Boj proti dolgotrajni brezposelnosti, vključevanje migrantov na trg dela in ponovno vključevanje oseb s težavami pri zaposlovanju so ključna področja politike, na katerih so potrebni nujni, ciljno usmerjeni ukrepi, ki lahko vključujejo pravico delavcev do podpore pri iskanju zaposlitve, usposabljanja in prekvalificiranja.

3.2.6

EU bi si morala prizadevati tudi za zagotavljanje pravice do vseživljenjskega izobraževanja za vse (34). Nacionalne sisteme izobraževanja, usposabljanja in vajeništva bi bilo treba nadalje razviti s poudarkom na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter razvojem dualnih sistemov za boljše izpolnjevanje potreb trga dela.

3.3 Pošteni delovni pogoji

3.3.1

Kratkoročno bi moral biti poudarek na spremljanju izvajanja revidirane direktive o napotitvi delavcev, s katero se utrjuje načelo enake obravnave, in direktive o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki določa minimalne pravice za vsa zaposlitvena razmerja, ter ustanovitvi Evropskega organa za delo, ki si prizadeva za boljše izvrševanje pravnega reda EU in večjo učinkovitost delovnih inšpekcij.

3.3.2

EESO priporoča dejavnejšo udeležbo zaposlenih v podjetjih, zlasti pri povečanju produktivnosti in upravljanju uvajanja novih tehnologij ter izkoriščanju vpliva na organizacijo dela ter znanja in spretnosti delovne sile. V zvezi s tem EESO z zanimanjem pričakuje izid pogajanj med evropskimi socialnimi partnerji o okvirnem sporazumu o digitalizaciji.

3.3.3

EESO v okviru socialnega dialoga na ustrezni ravni držav članic in ravni EU podpira razvoj primernih ukrepov za pravične prehode, ki uvajajo ukrepe za obvladovanje, spreminjanje in uvedbo minimalne ravni zaščite v primeru reorganizacije delovnih mest in kolektivnega odpuščanja zaradi prehodov (povezanih s tehnologijo, demografskimi značilnostmi, globalizacijo, podnebnimi spremembami, krožnim gospodarstvom), vključno s pravico do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih, da bi predvideli spremembe in zagotovili pomoč prizadetim delavcem (razvoj direktive o kolektivnih odpustih (35)). EESO prav tako z zadovoljstvom pričakuje, da bosta sozakonodajalca potrdila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

3.3.4

Sodelovanje zaposlenih pri upravljanju podjetij kot del njihovih pravic do obveščenosti in posvetovanja je treba prilagoditi novemu zakonodajnemu okviru o nefinančnih informacijah (36), da bo obravnavana potrebna skrbnost v okviru zahtev glede odgovornosti podjetij.

3.3.5

EESO meni, da bi bilo koristno določiti referenčne vrednosti za ocenjevanje ustreznosti nizkih plač, da bi tako preprečili revščino med zaposlenimi, med drugim s spodbujanjem analize in izmenjave najboljših praks v okviru procesov vzajemnega učenja, ki so na voljo, in uvedbo skupnih standardov za določanje preglednih in predvidljivih minimalnih plač, kjer te obstajajo in če jih socialni partnerji želijo določiti.

3.3.6

Glede na pomembnost, ki je v stoletni deklaraciji MOD pripisana zdravju in varnosti, EESO priporoča, da se sprejmejo ukrepi za zagotovitev, da bodo delavci imeli koristi od najboljših tehnologij za izboljšanje zdravja in varnosti na delovnem mestu in preprečevanje nesreč, pri čemer je treba upoštevati morebiten vpliv teh ukrepov na zasebnost in nadzor uspešnosti.

3.3.7

Vse države članice bi morale imeti enake možnosti za uporabo učinkovitih sistemov za kolektivna pogajanja. Po potrebi je treba vzpostaviti oziroma nadgraditi zakonite in operativne okvire za izvajanje svobodnih, avtonomnih in učinkovitih kolektivnih pogajanj. Zakonite in operativne okvire bi bilo treba podpreti z ustreznimi sredstvi Evropskega socialnega sklada plus za izgradnjo zmogljivosti socialnih partnerjev ter s spodbujanjem socialnega dialoga in vključevanja socialnih partnerjev, zlasti v evropski semester.

3.4 Socialna zaščita in vključevanje

3.4.1

V evropskem stebru socialnih pravic so določeni ukrepi za zagotavljanje socialnega varstva za vse prebivalce EU. Socialne politike na ravni EU in na ravni držav članic so prispevale k izboljšanju evropskega socialnega modela, ki ga je treba posodobiti v skladu s cilji stebra. Zagotoviti je treba uravnoteženost posameznikove odgovornosti – delavcev in podjetij s socialnimi prispevki – ter solidarnosti, da bi obravnavali nove izzive, ki se pojavljajo zaradi vpliva globalizacije, digitalizacije, podnebnih sprememb in mobilnosti delovne sile.

3.4.2

Zlasti pomembni so načela in pravice, povezani s temeljnimi potrebami in enakimi možnostmi ranljivih skupin, ki so obravnavane v poglavju 3 stebra, na primer prikrajšani otroci in mladi ter osebe z nezadostnimi sredstvi. Eden bistvenih ciljev EESO je učinkovita agenda za invalide (37). Temeljne pravice in načela se ne izvršujejo v vseh državah članicah. Ustrezen minimalni dohodek (14) skupaj z dejavno podporo za zaposlovanje (4), ustrezni prihodki v starosti (15), dostop do izobraževanja in usposabljanja (1) ter stanovanja in pomoč za brezdomce (19) niso zagotovljeni po vsej EU. To velja tudi za zanesljive in učinkovite prejemke in storitve.

3.4.3

Možnosti za inovacije z novimi tehnologijami in digitalizacijo bi bilo treba izkoristiti za javne storitve in socialno ekonomijo, pri tem pa spoštovati pravice državljanov (38). Obenem bi bilo treba obravnavati socialne in kulturne izzive, ki jih lahko povzročijo komercialne digitalne platforme (39), in neravnovesja konkurence, da bi ponovno vzpostavili pravično podlago za mala in srednja podjetja ter dosegli lokalno blaginjo in socialno vključenost v prikrajšanih regijah.

3.4.4

V nekaterih državah članicah prejemki in storitve, ki temeljijo na solidarnosti, niso zagotovljeni vsem in niso predmet sodnega varstva. Poleg dobrih praks in napredka so poročila za posamezne države pokazala tudi neusklajene in nepovezane socialne politike, neustrezne sisteme, visoko tveganje revščine, pomanjkanje ukrepov za dejavno vključevanje, velike razlike med regijami ter pomanjkanje naložb v zdravstveno varstvo in druge storitve splošnega pomena ter težave pri dostopu do teh storitev. Za obvladanje tega problema je treba ustvariti ustrezne pogoje za javne zavode in priznane neprofitne službe, da se zagotovi izvajanje kakovostnih javnih storitev.

3.4.5

EESO pozdravlja priporočila Sveta o dostopu delavcev in samozaposlenih oseb do socialne zaščite, ki obravnavajo vrzeli v dostopu do socialne zaščite, s katerimi se soočajo ljudje z nestandardnimi pogodbami o zaposlitvi in v različnih oblikah samozaposlitve. To bi bilo treba združiti z nadaljnjimi ukrepi za izvajanje priporočila, kot je ocena v skladu z okvirom spremljanja, dogovorjenim v priporočilu, in na podlagi akcijskih načrtov držav članic ter prispevkov socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe.

3.4.6

Nujna je tudi krepitev zmogljivosti držav članic za vzpostavitev socialnih transferjev za izpolnjevanje temeljnih potreb ljudi od rojstva do starosti. To vključuje:

—	sprejetje evropske okvirne direktive o minimalnem dohodku za preprečevanje revščine in spodbujanje vključujočega trga dela (40),

—	preučitev možnosti za določitev skupnih minimalnih standardov na področju zavarovanja za primer brezposelnosti v državah članicah EU (41),

—	zagotovitev dostopa invalidov do socialnih in političnih funkcij,

—	ponovno obravnavo formule stroškov staranja in njeno preoblikovanje v koncept dostojanstvenega staranja, ki v središče ekonomskega upravljanja postavlja ustrezne pokojnine, zdravstvene storitve in dolgoročno oskrbo, hkrati pa ohranja poudarek na vzdržnosti pokojninskih sistemov,

—	oblikovanje posebnih programov za javna stanovanja in dostopnost stanovanj za gospodinjstva z nizkimi dohodki,

—	naložbe v ustanove za otroško varstvo, od katerih bi imeli neposredne koristi otroci in zapostavljeni mladi, pri čemer EESO pozdravlja predlog Komisije in Parlamenta o uvedbi jamstva za otroke, ter

—	zagotavljanje dostopa do kakovostne izobrazbe za vse in razširitev jamstva za mlade.

3.4.7

EESO poziva sozakonodajalca na ravni EU, naj nadaljujeta pogajanja o pregledu Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, države članice pa poziva, naj pospešijo izvajanje evropskega akta o dostopnosti.

3.4.8

Vlogo socialnih služb, podjetij socialnega gospodarstva in neprofitnih organizacij bi morali spodbujati s ciljno usmerjenimi ukrepi in namenskim financiranjem.

3.5 Horizontalni ukrepi

3.5.1

Z evropskim stebrom socialnih pravic bi morali preoblikovati značilnosti in zahteve za boljše pravno urejanje na ravni EU in držav članic, da bi vsa merila, vključno z analizo stroškov in koristi, v celoti odražala ekonomski, socialni in okoljski vpliv na področjih, ki so predmet urejanja, ter obravnavala vpliv na mala in srednja podjetja.

3.5.2

Lokalnim oblastem, socialnim partnerjem in drugim organizacijam civilne družbe bi morali zagotoviti namenska sredstva, vključno s posebnimi proračunskimi postavkami, da bi spodbudili in podprli ukrepe, ki jih morajo sprejeti za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic (konference, študije, usposabljanje, obveščanje, izmenjave strokovnjakov itd.).

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točki 1.2 in 2.2.

(2) Npr. v mnenjih UL C 13, 15.1.2016, str. 40, UL C 81, 2.3.2018, str. 145, in UL C 440, 6.12.2018, str. 135.

(3) Člen 9 PDEU.

(4) UL C 13, 15.1.2016, str. 40.

(5) Kot je navedeno pod točko 2.6.3.

(6) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točki 1.5 in 1.6.

(7) UL C 125, 21.4.2017, str. 10, točka 6.3.1.

(8) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točka 2.2.

(9) https://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2019/05/09/the-sibiu-declaration/

(10) UL C 440, 6.12.2018, str. 28, točka 3.3.

(11) UL C 13, 15.1.2016, str. 40.

(12) Evropski socialni dialog, delovni program za obdobje 2019–2021.

(13) Pomen vključevanja mladih v dialog je bil izpostavljen v več nacionalnih razpravah, na primer v Sloveniji.

(14) UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(15) UL C 125, 21.4.2017, str. 10.

(16) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/european_pillar_one_year_on.pdf

(17) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točka 1.3.

(18) To se nanaša na zbirko orodij za boljše pravno urejanje, ki zajema dopolnilne oziroma alternativne ukrepe zavezujoči zakonodaji.

(19) https://www.etuc.org/en/pressrelease/stand-social-pillar-alliance-social-economy-enterprises-trade-unions-and-civil-society

(20) UL C 271, 19.9.2013, str. 91, točka 2.3.

(21) UL C 177, 18.5.2016, str. 35.

(22) UL C 227, 28.6.2018, str. 1, točki 1.8 in 3.6; UL C 327, 12.11.2013, str. 11; UL C 227, 28.6.2018, str. 95, točka 1.4; UL C 226, 16.7.2014, str. 21; UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 3.14, in UL C 190, 5.6.2019, str. 24, točka 1.8.

(23) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 1.5.

(24) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 1.6.

(25) https://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-6167-2019-INIT/sl/pdf

(26) UL C 125, 21.4.2017, str. 10, točka 6.3.1.

(27) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.3.2.

(28) UL C 282, 20.8.2019, str. 32, točka 3.3.5.

(29) UL C 240, 16.7.2019, str. 3, točka 1.3.

(30) Skupna izjava o enakosti spolov kot prednostni nalogi Evropske unije danes in v prihodnje, ki so jo ministri za enakost spolov podpisali na neuradnem srečanju 12. oktobra 2018 na Dunaju.

(31) UL C 110, 22.3.2019, str. 26, točki 3.1.1. in 3.1.3.

(32) EESO je o javnih zavodih za zaposlovanje sprejel mnenje (UL C 353, 18.10.2019, str. 46).

(33) UL C 353, 18.10.2019, str. 46.

(34) UL C 237, 6.7.2018, str. 8, točka 4.10.

(35) Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL L 225, 12.8.1998, str. 16).

(36) Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin (UL L 330, 15.11.2014, str. 1).

(37) SOC/616 – Oblikovanje agende EU o pravicah invalidov za obdobje 2020–2030 (še ni sprejeto).

(38) UL C 353, 18.10.2019, str. 1.

(39) UL C 353, 18.10.2019, str. 17.

(40) UL C 190, 5.6.2019, str. 1.

(41) EESO pripravlja mnenje SOC/583 z naslovom Skupni minimalni standardi na področju zavarovanja za primer brezposelnosti v državah članicah EU (še ni sprejeto).

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 59(3) poslovnika):

Točka 2.3

Spremeni se tako:

2.3

V stoletni deklaraciji MOD o prihodnosti dela, nedavno sprejeti na Mednarodni konferenci dela, so opredeljeni opredeljena nekatera pomembna njena področja ukrepanja. Mednarodna konferenca dela je v deklaraciji vse člane tudi pozvala, naj si ob upoštevanju nacionalnih razmer, posamezno in skupaj, na podlagi tristranskosti in socialnega dialoga ter s podporo MOD, prizadevajo za nadaljnji razvoj njenega pristopa glede prihodnosti dela, ki je osredotočen na ljudi. Deklaracija med drugim omenja tudi vprašanja, kot so krepitev sposobnosti ljudi in institucij dela ter spodbujanje dolgotrajne, vključujoče in trajnostne gospodarske rasti, polne in produktivne zaposlenosti in dostojnega dela za vse in ukrepi za posodobitev delovne zakonodaje in preprečevanje izključevanja, prav tako pa ob spoštovanju nacionalnih okvirov in posebne vloge socialnih partnerjev predvideva vrsto naložb v sposobnosti ljudi, institucije dela ter dostojno in trajnostno delo za oblikovanje najprimernejšega okolja, v katerem bi podjetja uspevala, zaposleni pa bi bili deležni pravičnejših delovnih in življenjskih pogojev.

Obrazložitev

Namen predlagane spremembe je zagotoviti, da bo besedilo v tej točki skladno z vsebino stoletne deklaracije MOD. Poleg tega je za namene tega mnenja vstavljena splošna izjava o tem, kako naj bi si člani MOD posamezno in skupaj prizadevali za podporo svojega pristopa k prihodnosti dela.

Rezultat glasovanja

Za:	56
Proti:	121
Vzdržani:	3

Točka 2.5

Spremeni se tako:

2.5

Na ravni EU se je evropski steber socialnih pravic doslej izvajal prek:

(a)	zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, s poudarkom na izvrševanju in pregledu veljavnega pravnega reda na socialnem področju, ki ga je treba po potrebi posodobiti,

(b)	namenskega financiranja in

(c)	nekaterih začetnih sprememb v procesu evropskega semestra.

Obrazložitev

Točka govori o tem, kakšni ukrepi so bili doslej sprejeti na ravni EU za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic. Torej ni logično omenjati posodobitve obstoječega pravnega reda.

Rezultat glasovanja

Za:	56
Proti:	124
Vzdržani:	2

Točka 2.6

Spremeni se tako:

2.6

Splošne pripombe o ukrepih Zakonodajni in nezakonodajni ukrepi na ravni EU in ravni držav članic

Obrazložitev

Predlaga se, da se naslov in podnaslov tega oddelka spremenita, da bosta odražala besedilo, predlagano v novih točkah.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	126
Vzdržani:	8

Prva nova točka pred točko 2.6.1

Pred točko 2.6.1 se doda nova točka (prva):

Osnovna predpostavka za izvajanje – splošni pristop

Obrazložitev

Predlaga se, da se naslov in podnaslov tega oddelka spremenita, da bosta odražala besedilo, predlagano v novih točkah.

Rezultat glasovanja

Za:	55
Proti:	119
Vzdržani:	5

Za točko 2.6.1 se doda nova točka:

Za sedanjo točko 2.6.1 se doda nova točka:

Osnovna predpostavka mora biti, da je vprašanja brez jasne nadnacionalne razsežnosti na področju delovnega prava ustrezneje obravnavati na nacionalni ravni. Izogniti se je treba oblikovanju zakonodaje EU, ki temelji na enotnem modelu za vse države članice in ne upošteva razlik med naravo in velikostjo podjetij, sektorjev ali tradicij in sistemov v posameznih državah članicah. To namreč tudi onemogoča sindikatom in združenjem delodajalcev, da bi s pogajanji dosegli sporazume, ki so prilagojeni različnim panogam, kar je zlasti pomembno v državah, v katerih imajo socialni partnerji veliko svobode pri določanju delovnih in zaposlitvenih pogojev, tako neodvisno kot v dopolnitev nacionalne zakonodaje.

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:	51
Proti:	116
Vzdržani:	6

Točka 2.6.4

Spremeni se tako:

2.6.4

Države članice, in institucije EU, socialni partnerji in organizacije civilne družbe bi morali morale spremljati izvajanje evropskega stebra socialnih pravic in učinkovitost obstoječih ukrepov v okviru evropskega semestra, pri tem pa zagotoviti sodelovanje socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe. Institucije EU bi morale podpirati države članice in socialne deležnike na ravni držav članic pri izvajanju stebra.

Obrazložitev

Spremenjeno besedilo odraža dejstvo, da se vloga EU in držav članic na eni strani ter vloga socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe na drugi pri spremljanju izvajanja evropskega stebra socialnih pravic razlikujeta.

Rezultat glasovanja

Za:	54
Proti:	120
Vzdržani:	1

Točka 2.6.5

Točka se črta:

2.6.5

Evropska zakonodaja bi morala na ustreznih področjih vzpostaviti okvir s splošnimi in jasnimi skupnimi standardi, ki bi spoštovali posebne okoliščine v državah članicah, se bili sposobni prilagoditi različnim socialnim sistemom in vlogam deležnikov ter priznavali učinkovite in izvršljive socialne pravice za državljane na ravni EU in ravni držav članic, vključevati pa bi morali tudi evropsko dodano vrednost (1). Cilje stebra bi morali spoštovati na vseh področjih politike EU, med drugim z uporabo horizontalne določbe iz člena 9 PDEU.

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:	48
Proti:	123
Vzdržani:	5

Točka 2.6.5

Spremeni se tako:

2.6.5

Evropska zakonodaja bi morala na ustreznih področjih vzpostaviti okvir, katerega cilj bi bili s splošnimi in jasnimi skupnimi uresničljivi standardi, ki bi spoštovali posebne okoliščine v državah članicah, se bili sposobni prilagoditi različnim socialnim sistemom in vlogam deležnikov ter priznavali učinkovite in izvršljive socialne pravice za državljane na ravni EU in ravni držav članic, vključevati pa bi morali tudi evropsko dodano vrednost (2). Cilje stebra bi morali spoštovati na vseh področjih politike EU, med drugim z uporabo horizontalne določbe iz člena 9 PDEU.

Obrazložitev

Če je namen spoštovati raznolikost socialnih sistemov v državah članicah, potem ne moremo pozivati h splošnim ali skupnim standardom.

Rezultat glasovanja

Za:	48
Proti:	120
Vzdržani:	4

Točka 2.6.6

Spremeni se tako:

2.6.6

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic je namenjeno spodbujanju navzgor usmerjene konvergence glede zaposlovalnih in socialnih rezultatov, izboljšanju in prilagajanju socialnih razmer in pogojev na trgu dela za evropske delavce in državljane, izboljšanju in oblikovanju učinkovitih, trajnostnih in zanesljivih sistemov socialnega varstva (3) ter sodobnih, strokovnih in kakovostnih socialnih in zdravstvenih storitev, zlasti javnih in neprofitnih storitev, določanju minimalnih standardov za boj proti socialnemu dampingu da bi zagotovili pravične pogoje za delo, ter ustvarjanju enakih konkurenčnih pogojev za uspešna gospodarstva, zaposlovanje in trajnostna podjetja ob hkratni krepitvi zaupanja državljanov v EU. Strategije socialne politike bi morale vključevati interese malih in srednjih podjetij ter pravične tržne razmere zanje. Pomembno je, da se določijo in odobrijo osnovni standardi za storitve splošnega pomena, kot so stanovanja, voda in socialne storitve. Ti bi morali biti predmet rednega ocenjevanja, tudi s strani neodvisnih ocenjevalcev (raziskovalnih inštitutov, univerzitetnih ustanov itd.), ki se jih lahko finančno podpre, njihova poročila pa javno objavijo. Prednostno je treba obravnavati temeljne potrebe državljanov in ranljivih skupin ter nevarne razlike v možnostih, dohodku in premoženju znotraj držav članic in med njimi. Države članice bi morale spodbujati socialno vključenost, temelječo na enakih možnostih in poštenih življenjskih razmerah.

Obrazložitev

Izvajanje evropskega stebra socialnih pravic bi moralo privesti do navzgor usmerjene konvergence glede zaposlovalnih in socialnih rezultatov, saj prav ti določajo, ali so bile izbrane politike uspešne. V točki 12 preambule evropskega stebra socialnih pravic je navedeno: „Evropski steber socialnih pravic naj bi pri obravnavanju trenutnih in prihodnjih izzivov služil kot vodilo za doseganje učinkovitih zaposlitvenih in socialnih rezultatov […].“ V besedilu bi moralo biti omenjeno tudi prilagajanje socialnih razmer in pogojev na trgu dela (ne le izboljšanje), saj bo morda potrebno zaradi sprememb v naši družbi in pri delu. Sistemi socialne varnosti morajo biti zanesljivi in učinkoviti, pa tudi trajnostni.

Pri evropskem stebru socialnih pravic ne gre za določanje minimalnih standardov za boj proti socialnemu dampingu, zato je treba ta del črtati.

Seznam vprašanj, ki jih je treba prednostno obravnavati, ne bi smel vsebovati vprašanj, ki niso zajeta v načelih evropskega stebra socialnih pravic (npr. razlike v dohodku in premoženju znotraj držav članic ali med njimi).

Rezultat glasovanja

Za:	53
Proti:	115
Vzdržani:	3

Točka 2.6.7

Spremeni se tako:

2.6.7

Obrazložitev

Predlagamo, da se črta konec drugega stavka, saj sploh ni jasno, kaj pomeni „dosežejo enak pravni učinek“. Nacionalni sistemi se razlikujejo glede na vlogo kolektivnih pogajanj in zakonodaje pri urejanju trga dela, na ravneh, na katerih potekajo pogajanja (medsektorska, sektorska, v podjetju in na delovnem mestu, regionalna, poklicna), ter po načinu, kako se lahko pogajanja na različnih ravneh povezujejo (prepletanje) [vir Eurofound].

Rezultat glasovanja

Za:	59
Proti:	114
Vzdržani:	2

Točka 2.6.8

Spremeni se tako:

2.6.8

Štiristranska izjava o novem začetku za socialni dialog spodbuja razvoj učinkovitih kolektivnih pogajanj. Skupna zavezanost socialnih partnerjev izvajanju evropskega stebra socialnih pravic je izražena v skupnem delovnem programu evropskih socialnih partnerjev za obdobje 2019–2021, ki se bo izvajal tudi na ravni držav članic in bo prispeval k procesu nacionalnih reform. V delovnem programu za obdobje 2019–2021 je obravnavanih naslednjih šest prednostnih nalog: digitalizacija, izboljšanje uspešnosti trgov dela in socialnih sistemov, spretnosti, obravnavanje psihosocialnih vidikov in tveganj pri delu, krepitev zmogljivosti za močnejši socialni dialog in krožno gospodarstvo. bodo opredeljeni konkretni predlogi o temah, ki so povezane z izvajanjem evropskega stebra socialnih pravic, kot so pogajanja o avtonomnem okvirnem sporazumu o digitalizaciji, vključno z možnostmi in načini povezovanja in odklopa, ter izboljšanje uspešnosti trgov dela in socialnih sistemov ter razvoj znanj in spretnosti (4).

Obrazložitev

Pomembno je zagotoviti, da besedilo mnenja upošteva formulacije iz delovnega programa evropskih socialnih partnerjev (na primer povezovanje in odklop sta v delovnem programu omenjena v okviru izjave o organizaciji skupnega seminarja za ugotavljanje dejstev, v sklopu katerega bodo preučene različne izkušnje).

Rezultat glasovanja

Za:	53
Proti:	115
Vzdržani:	6

Točka 2.6.10

Spremeni se tako:

2.6.10

Komisija je sprejela praktične ukrepe za izvajanje stebra v praksi na evropski ravni in je nedavno objavila posodobljen informativni pregled z doslej sprejetimi zakonodajnimi in nezakonodajnimi pobudami (5). EESO se je že izrazil prepričanje, da bi lahko z jasnim časovnim načrtom za izvajanje ESSP pripomogli k večjemu zbliževanju in doseganju ciljev stebra (6). zavzel za jasen in usklajen načrt, v katerem bi bile določene prednostne naloge za izvajanje stebra.

Obrazložitev

Predlagamo točno navajanje besedila iz mnenja SOC/564.

Rezultat glasovanja

Za:	50
Proti:	113
Vzdržani:	4

Točka 2.6.11

Spremeni se tako:

2.6.11

Ukrepi za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic bi morali temeljiti na strokovni analizi sedanjega pravnega in praktičnega položaja socialnih in zdravstvenih politik v državah članicah in na ravni EU, vanje pa bi morali biti vključeni tudi socialni deležniki. EESO bi lahko deloval kot posrednik EESO predlaga vzpostavitev foruma EU za socialno politiko, saj EU mora spodbujati potrebuje stalen forum za komuniciranje, izmenjavo dobre prakse, ocene, strokovne seminarje, socialne programe, skladnost s pravili EU in držav članic ter projekte reform politik držav članic in EU. Ker je boljše izvrševanje veljavnih socialnih pravic še vedno pereče vprašanje, morajo Komisija in države članice izboljšati skladnost s pravili EU. Novi forum bi moral biti tesno povezan z EESO in procesom evropskega semestra.

Obrazložitev

Sploh ni jasno, kaj je mišljeno z vzpostavitvijo „foruma EU za socialno politiko“. Oblikovanje novih instrumentov/platform ni potrebno in omembo foruma je treba črtati. Pomembno pa je posvetovanje in sodelovanje ustreznih zainteresiranih strani pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic.

Rezultat glasovanja

Za:	52
Proti:	114
Vzdržani:	3

Točka 2.7.2

Spremeni se tako:

2.7.2

V okviru pogajanj za prihodnji večletni finančni okvir bi si morali prizadevati za zagotovitev ustreznega financiranja za politiko zaposlovanja in socialno politiko. Pravila EU glede proračuna in dolga (7) bi bilo treba spremeniti, da bi upoštevala temeljne pravice ter cilje Pogodb in evropskega stebra socialnih pravic. Uspešna gospodarstva, nadzor nad dolgom in socialni cilji bi morali biti ustrezno uravnoteženi. Kot je EESO že večkrat poudaril (8), bo financiranje izvajanja socialnega stebra močno odvisno tudi od virov, ki bodo na voljo na ravni držav članic. Iz državnih proračunov se bodo morali v naslednjih nekaj letih financirati naložbe in tudi tekoči stroški dejavnosti, vendar to utegnejo omejevati pravila EU glede proračuna in dolga (9) . Kot je EESO že večkrat poudaril (10), bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi lahko povečali prožnost, ki jo ta pravila omogočajo, npr. z „zlatim pravilom“, ki bi dopuščalo socialno usmerjene javne naložbe, da se dosežejo cilji socialnega stebra, zlasti z zvišanjem ravni dohodka, večjo socialno kohezijo in preprečevanjem izključenosti drugače prikrajšanih skupin, ki drugače ne morejo prevzeti polne vloge v družbi, hkrati pa bi se dosegla trajnostna gospodarska rast. bi lahko več javnih naložb v državah članicah spodbudili tudi z zlatim pravilom za socialno usmerjene javne naložbe, kar bi omogočilo več prožnosti pri proračunskih pravilih. Skupni cilji, ki jih je treba obravnavati, so zvišanje ravni dohodka, trajnostna rast, močnejša socialna kohezija in preprečevanje izključenosti. Podprejo se lahko tudi obsežnejše javne naložbe, predvsem iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, ki se lahko bolj osredotočijo na cilje, poudarjene v okviru evropskega stebra socialnih pravic (11). Ustrezne davčne politike, med drugim usmerjene v učinkovit boj proti davčnim goljufijam, izogibanje davkom in agresivno davčno načrtovanje, bi morale omogočiti, da se zberejo dodatna sredstva kot prispevek k financiranju evropskega stebra socialnih pravic. Da bi zagotovili učinkovito porabo dodatnih finančnih sredstev, je treba izvajati akcijske programe in časovne načrte za uresničevanje socialnega stebra kot sestavni del evropskega semestra, predvsem pri pripravi nacionalnih programov reform in konvergenčnih programov (12).

Obrazložitev

Natančno je treba citirati besedilo navedenega mnenja, da se zagotovi bolj uravnoteženo besedilo, in se sklicevati tudi na izjave iz prejšnjih mnenj o izvajanju stebra v okviru evropskega semestra.

Rezultat glasovanja

Za:	55
Proti:	112
Vzdržani:	4

Točka 2.8.4

Spremeni se tako:

2.8.4

Nov cikel evropskega semestra evropski semester bi moral kot protiutež prevladi davčnih in makroekonomskih zahtev poskrbeti za uresničitev socialnih ciljev v okviru celovitega spremljanja socialnih neravnovesij. S pregledom socialnih kazalnikov bi bilo treba spremljati in obravnavati vse pravice in načela iz stebra ter vanje vključiti nove, izboljšane merljive kazalnike. Ti kazalniki bi lahko poleg statistik zajemali dejanski dostop do kakovostnih socialnih storitev, izvršljive socialne pravice, vključevanje migrantov v družbo in trg dela, obseg kolektivnih pogajanj, sodelovanje socialnih deležnikov v procesu semestra ter dostop do vajeništev in kakovostnega visokošolskega izobraževanja. Komisija bi morala spremljati izvajanje nacionalnih načrtov reform v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji in zadevnimi organizacijami civilne družbe ter tako spodbujati priporočila za posamezne države na socialnem področju. Število in struktura priporočil bi morala biti ustrezna ter bi morala spremljati napredek pri prednostnih nalogah, navedenih v časovnem načrtu.

Obrazložitev

Odveč je govoriti o „novem“ evropskem semestru, saj je bil ta vpeljan že leta 2010. Poleg tega si ni treba prizadevati za „nov“ evropski semester, ko pa bi morala biti vsa prizadevanja osredotočena na zagotavljanje učinkovitega in v rezultate usmerjenega delovanja obstoječega evropskega semestra. Bolje je govoriti o novem ciklu evropskega semestra. Evropski steber socialnih pravic vsebuje tudi pregled socialnih kazalnikov, s katerimi se spremljajo trendi in uspešnost držav članic EU na treh področjih, ki se navezujejo na načela stebra. Ta pregled prispeva k evropskemu semestru usklajevanja ekonomskih politik in se uporablja za ugotavljanje napredka pri doseganju ocene trojnega A na socialnem področju za EU kot celoto. To pomeni, da se izvaja celovito spremljanje.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	117
Vzdržani:	4

Nova točka pred točko 3.1

Pred točko 3.1 se doda nova točka:

EESO je v mnenju na to temo že poudaril (13), da je lahko steber dobra priložnost za EU, da dokaže, da se je še vedno, kjer je to primerno, zmožna ustrezno odzvati na izzive, s katerimi se soočajo navadni državljani, hkrati pa dosledno upoštevati porazdelitev pristojnosti in načelo subsidiarnosti.

Obrazložitev

V tem stavku je opisano, kaj je treba upoštevati pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in naslednjih korakih: da bi bil evropski steber socialnih pravic za EU lahko dobra priložnost, da dokaže, da se je po potrebi zmožna ustrezno odzvati. Obenem je v njem poudarjeno, da je treba dosledno spoštovati porazdelitev pristojnosti in načelo subsidiarnosti.

Rezultat glasovanja

Za:	50
Proti:	114
Vzdržani:	4

Prva nova točka za točko 3.1

Za točko 3.1 se doda nova točka (prva):

Bistvena je sinergija med socialno politiko in ukrepi EU in držav članic. Ker socialni model EU temelji na različnih nacionalnih modelih, ki jih je treba ohraniti, mora EU spoštovati nacionalne pristojnosti in raznolikost socialnih sistemov držav članic, ki temeljijo na globoko zakoreninjenih političnih izbirah in družbenih modelih. Glavna naloga EU bi torej morala biti ustvariti čim boljše pogoje za države članice in socialne partnerje ter jih podpreti v njihovih prizadevanjih za izvedbo opredeljenih reform.

Obrazložitev

Tudi pri ugotovitvah in priporočilih je treba poudariti pomen sinergije med socialno politiko in ukrepi EU in držav članic. V preambuli k evropskemu stebru socialnih pravic je jasno zapisano, da je „uresničevanje evropskega stebra socialnih pravic [ … ] skupna politična zaveza in odgovornost. [ … ].“ Poleg tega so izrecno omenjeni spoštovanje porazdelitve pristojnosti, upoštevanje različnih socialnoekonomskih okolij in raznolikosti nacionalnih sistemov, vključno z vlogo socialnih partnerjev, ter skladnost z načeli subsidiarnosti in sorazmernosti.

Rezultat glasovanja

Za:	45
Proti:	116
Vzdržani:	4

Točka 3.2.2

Spremeni se tako:

3.2.2

Pri izvajanju direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja bi morali posebno pozornost nameniti izvedljivim, cenovno dostopnim in pravičnim rešitvam za ustrezna nadomestila za zaposlene, ki koristijo starševski dopust, ter prožnim delovnim pogojem, prilagojenim potrebam delovnega mesta vključno z morebitnim pregledom barcelonskih ciljev. Za podporo družinam bi morali razmisliti tudi o cenovno ugodnem varstvu otrok in drugih storitev oskrbe.

Obrazložitev

Rešitve, sprejete v državah članicah pri izvajanju direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja v zvezi z ustreznimi nadomestili za zaposlene, ki koristijo starševski dopust, morajo biti tudi cenovno dostopne. Pri vseh rešitvah glede prožnih delovnih pogojev je treba upoštevati tudi potrebe na delovnem mestu.

Ker je barcelonske cilje določil Evropski svet (leta 2002), njihova morebitna revizija ni povezana z izvajanjem direktive o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja, zato bi bilo treba ta del črtati.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	109
Vzdržani:	5

Točka 3.2.3

Spremeni se tako:

3.2.3

EESO je že pozval k celostni strategiji za enakost spolov (14). Ob upoštevanju skupne izjave evropskih ministrov, pristojnih za enakost spolov (15), EESO poziva, naj se odpravijo neupravičene razlike v plačah med spoloma (16). Zlasti je treba obravnavati potrebe malih in srednjih podjetij, da se preprečijo prevelike upravne obremenitve.

Obrazložitev

S tem dodatkom je besedilo bolj natančno. Ukrepi za boj proti razlikam v plačah morajo biti usmerjeni v boj proti neupravičenim razlikam v plačah.

Rezultat glasovanja

Za:	45
Proti:	114
Vzdržani:	5

Točka 3.2.5

Spremeni se tako:

3.2.5

EESO znova poudarja, da je udeležbo na trgu dela in kakovost dela mogoče izboljšati z večjimi naložbami v aktivne politike trga dela in opredelitvijo skupnih standardov za učinkovito delovanje javnih zavodov za zaposlovanje (17). To velja tudi za zaposlovanje v neprofitnem sektorju, da se skrajša čas prehoda, omogoči uporaba pridobljenih znanj in spretnosti, podprejo številnejše in bolj raznolike poklicne poti ter zagotovi napredek v smeri trajnostnih zaposlitev stabilnih pogodb o zaposlitvi (18). Boj proti dolgotrajni brezposelnosti, vključevanje migrantov na trg dela in ponovno vključevanje oseb s težavami pri zaposlovanju so ključna področja politike, na katerih so potrebni nujni, ciljno usmerjeni ukrepi, ki lahko vključujejo pravico delavcev do podpore podporo delavcev pri iskanju zaposlitve, usposabljanja in prekvalificiranja.

Obrazložitev

Prva sprememba sledi besedilu citiranega mnenja. Kar zadeva nujne, ciljno usmerjene ukrepe, bi bila primernejša „aktivnejša“ ubeseditev. Gre za to, da se delavcem ponudi podpora pri iskanju zaposlitve, usposabljanju in prekvalifikaciji, ne pa za pravico.

Rezultat glasovanja

Za:	47
Proti:	110
Vzdržani:	2

Točka 3.2.6

Spremeni se tako:

3.2.6

EU bi si morala prizadevati tudi za zagotavljanje pravice dostop do vseživljenjskega izobraževanja za vse (19). Nacionalne sisteme izobraževanja, usposabljanja in vajeništva bi bilo treba nadalje razviti s poudarkom na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter razvojem dualnih sistemov za boljše izpolnjevanje potreb trga dela.

Obrazložitev

Poudarek bi moral biti na spodbujanju politik, ki zagotavljajo, da ima lahko vsakdo dostop do vseživljenjskega učenja. Čeprav se citirano mnenje nanaša na pomen vseživljenjskega učenja in spodbujanja udeležbe v vseživljenjskem učenju, se zdi, da ne navaja, da bi morala biti pravica do vseživljenjskega učenja na dnevnem redu EU.

Rezultat glasovanja

Za:	48
Proti:	116
Vzdržani:	2

Točka 3.3.1

Spremeni se tako:

3.3.1

Kratkoročno bi moral biti poudarek na spremljanju izvajanja revidirane direktive o napotitvi delavcev, ki zagotavlja zaščito napotenih delavcev med napotitvijo, povezano z opravljanjem storitev s katero se utrjuje načelo enake obravnave, in direktive o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ki določa minimalne pravice za vsa zaposlitvena razmerja, ter ustanovitvi Evropskega organa za delo, ki si prizadeva za boljše izvrševanje pravnega reda EU in večjo učinkovitost delovnih inšpekcij.

Obrazložitev

Spremenjeno besedilo opisuje namen direktive o napotitvi delavcev.

Rezultat glasovanja

Za:	43
Proti:	118
Vzdržani:	2

Točka 3.3.2

Spremeni se tako:

3.3.2

EESO spodbuja priporoča dejavnejšo udeležbo zaposlenih v podjetjih, zlasti pri doseganju splošnega cilja povečanja povečanju produktivnosti in podpori upravljanju uvajanja novih tehnologij ter izkoriščanju vpliva na organizacijo dela ter znanja in spretnosti delovne sile. V zvezi s tem EESO z zanimanjem pričakuje izid pogajanj med evropskimi socialnimi partnerji o okvirnem sporazumu o digitalizaciji.

Obrazložitev

Namen predlaganih sprememb je poudariti pomen vključevanja zaposlenih, da bi podprli uvajanje novih tehnologij.

Rezultat glasovanja

Za:	46
Proti:	118
Vzdržani:	4

Točka 3.3.3

Spremeni se tako:

3.3.3

EESO v okviru socialnega dialoga na ustrezni ravni držav članic in ravni EU podpira razvoj primernih ukrepov za pravične prehode, ki po eni strani uvajajo ukrepe za olajšanje sprememb, po drugi strani pa pomenijo obvladovanje, spreminjanje in uvedbo primerne minimalne ravni zaščite v primeru reorganizacije delovnih mest in kolektivnega odpuščanja zaradi prehodov (povezanih s tehnologijo, demografskimi značilnostmi, globalizacijo, podnebnimi spremembami, krožnim gospodarstvom), vključno s podporo pri pravico do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih, da bi predvideli spremembe predvidevanju sprememb in zagotovili pomoč zagotavljanju pomoči prizadetim delavcem (razvoj direktive o kolektivnih odpustih (20)). EESO prav tako z zadovoljstvom pričakuje, da bosta sozakonodajalca potrdila Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

Obrazložitev

Črtati bi bilo treba omembo „pravice do sodelovanja v kolektivnih pogajanjih“ in „razvoja direktive o kolektivnih odpustih“, saj bi morala vsa besedila o stališču EESO do izvajanja evropskega stebra socialnih poudarjati vprašanja, ki bi jih države članice morale upoštevati pri svojih prizadevanjih za razvoj svojih trgov dela in/ali sistemov socialne zaščite.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	109
Vzdržani:	1

Točka 3.3.4

Spremeni se tako:

3.3.4

Sodelovanje zaposlenih pri upravljanju podjetij kot del njihovih pravic do obveščenosti in posvetovanja je treba oceniti z vidika novega zakonodajnega okvira prilagoditi novemu zakonodajnemu okviru o nefinančnih informacijah (21) , da bo obravnavana potrebna skrbnost v okviru zahtev glede odgovornosti podjetij.

Obrazložitev

Namen predlagane spremembe je splošnejša oblika besedila. Prezgodaj je govoriti o prilagajanju novemu zakonodajnemu okviru o nefinančnih informacijah.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	114
Vzdržani:	1

Točka 3.3.5

Spremeni se tako:

3.3.5

Obrazložitev

Uvedba skupnih standardov za določanje minimalnih plač ni zaželena niti sprejemljiva, saj je treba o plačah razpravljati na nacionalni ravni.

Rezultat glasovanja

Za:	51
Proti:	114
Vzdržani:	2

Točka 3.4.6

Spremeni se tako:

3.4.6

Nujna je tudi krepitev zmogljivosti držav članic za vzpostavitev socialnih transferjev ali drugih ukrepov za izpolnjevanje temeljnih potreb ljudi od rojstva do starosti. To vključuje:

—	podporo in krepitev prizadevanj držav članic tudi na evropski ravni za razvoj in posodobitev sistemov minimalnega dohodka sprejetje evropske okvirne direktive o minimalnem dohodku za preprečevanje revščine in spodbujanje vključujočega trga dela (22) ,

—	preučitev možnosti za določitev pripravo skupnih načel minimalnih standardov na področju zavarovanja za primer brezposelnosti v državah članicah EU (23) ,

—	zagotovitev dostopa invalidov do socialnih in političnih funkcij,

—	ponovno obravnavo formule stroškov staranja in njeno preoblikovanje v koncept dostojanstvenega staranja, ki v središče ekonomskega upravljanja postavlja ustrezne pokojnine, zdravstvene storitve in dolgoročno oskrbo, hkrati pa ohranja poudarek na vzdržnosti pokojninskih sistemov,

—	oblikovanje posebnih programov za javna stanovanja in dostopnost stanovanj za gospodinjstva z nizkimi dohodki,

—	naložbe v ustanove za otroško varstvo, od katerih bi imeli neposredne koristi otroci in zapostavljeni mladi, pri čemer EESO pozdravlja predlog Komisije in Parlamenta o uvedbi jamstva za otroke, ter

—	ustvarjanje dejanskega evropskega prostora učenja, ki bo olajšal dostop zagotavljanje dostopa do kakovostne izobrazbe za vse, in razširitev jamstva za mlade.

Obrazložitev

Ker je evropski steber socialnih pravic namenjen usmerjanju držav članic pri razvoju njihovih socialnih sistemov, bi to moral biti poudarek alineje o minimalnem dohodku. Poleg tega je omenjenemu mnenju priloženo nasprotno mnenje, v katerem je izraženo drugačno stališče.

Ker ni konkretnega predloga Komisije glede jamstva za otroke, je še prezgodaj, da bi ga podprli.

Poleg tega bi bilo treba navesti, da je treba ustvariti dejanski evropski prostor učenja.

Rezultat glasovanja

Za:	51
Proti:	112
Vzdržani:	2

Točka 1.1

Spremeni se tako:

1.1.

EESO je prepričan, da lahko resnična prihodnost Evropske unije temelji le na združevanju trdnih gospodarskih temeljev z močno socialno razsežnostjo (24), in se vztrajno zavzema za navzgor usmerjeno konvergenco glede zaposlovalnih in socialnih rezultatov in učinkovitejšo socialno politiko tako na ravni EU kot držav članic (25). Meni, da je treba tudi okrepiti in posodobiti evropski socialni model kot mednarodno referenco. Učinkovito izvajanje evropskega stebra socialnih pravic iz leta 2017 ponovno potrjuje skupno zavezanost evropskemu socialnemu modelu v okviru nove socialno vključujoče strategije.

Obrazložitev

Za močno socialno razsežnost je pomembna navzgor usmerjena konvergenca glede zaposlitvenih in socialnih rezultatov, saj rezultati odločajo o tem, ali je bila izbira politike uspešna. To je jasno zapisano tudi v preambuli Evropskega stebra socialnih pravic, ki v toči 12 navaja: „Evropski steber socialnih pravic naj bi pri obravnavanju trenutnih in prihodnjih izzivov služil kot vodilo za doseganje učinkovitih zaposlitvenih in socialnih rezultatov […]“.

Rezultat glasovanja

Za:	47
Proti:	116
Vzdržani:	1

Točka 1.3

Točka se črta:

1.3

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:	48
Proti:	123
Vzdržani:	5

Točka 1.3

Spremeni se tako:

1.3

Evropska zakonodaja bi morala na ustreznih področjih vzpostaviti okvir za izvedljive standarde s splošnimi skupnimi standardi, ki bi spoštovali posebne okoliščine in socialne sisteme v državah članicah ter priznavali učinkovite in izvršljive socialne pravice za državljane na ravni EU in ravni držav članic. Cilje stebra bi morali spoštovati na vseh področjih politike EU in uporabljati horizontalno določbo (27).

Obrazložitev

Če je namen spoštovati raznolikost socialnih sistemov v državah članicah, potem ne moremo pozivati h splošnim ali skupnim standardom.

Rezultat glasovanja

Za:	48
Proti:	120
Vzdržani:	4

Točka 1.4

Spremeni se tako:

1.4

Evropski steber socialnih pravic se trenutno izvaja prek zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov, namenskega financiranja in sprememb v procesu semestra, ki bi morale biti namenjene spodbujanju navzgor usmerjene konvergence glede zaposlovalnih in socialnih rezultatov ter hkrati zavzemanju za uresničljive standarde z določanjem minimalnih socialnih standardov za ustvarjanje enakih konkurenčnih pogojev.

Obrazložitev

Rezultat glasovanja

Za:	47
Proti:	116
Vzdržani:	1

Nova točka za točko 1.4

Za točko 1.4 se doda nova točka:

Osnovna predpostavka mora biti, da je vprašanja brez jasne nadnacionalne razsežnosti treba obravnavati na nacionalni ravni. Glavna vloga EU bi moralo biti zagotavljanje spodbud, informacij in strokovnega znanja, da bodo države članice in socialni partnerji lahko oblikovali, izvajali in ocenjevali politike, ki obravnavajo strukturne izzive trga dela, s katerimi se soočajo.

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	113
Vzdržani:	3

Nova točka za točko 1.4

Za točko 1.4 se doda nova točka:

Obrazložitev

Rezultat glasovanja

Za:	45
Proti:	116
Vzdržani:	4

Točka 1.7

Spremeni se tako:

1.7

Za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic so potrebni trdna proračunska osnova in naložbe na ravni EU ter na ravni držav članic z ustreznim financiranjem v večletnem finančnem okviru, ki bi temeljilo na zlatem pravilu za socialno usmerjene javne naložbe, in evropskih strukturnih in investicijskih skladih, ki se lahko bolj osredotočijo na socialni steber, ter ustrezne davčne politike (28). Kot je EESO že poudaril, bo financiranje izvajanja socialnega stebra močno odvisno tudi od virov, ki bodo na voljo na ravni držav članic. Iz državnih proračunov se bodo morali v naslednjih nekaj letih financirati naložbe in tudi tekoči stroški dejavnosti, vendar to utegnejo omejevati pravila EU glede proračuna in dolga. Kot je EESO že večkrat poudaril, bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi lahko povečali prožnost, ki jo ta pravila omogočajo, npr. z „zlatim pravilom“, ki bi dopuščalo socialno usmerjene javne naložbe, da se dosežejo cilji socialnega stebra (29).

Obrazložitev

Za boljšo uravnoteženost besedila je pomembno uporabiti natančno formulacijo iz navedenega mnenja.

Rezultat glasovanja

Za:	55
Proti:	112
Vzdržani:	4

Točka 1.9

Spremeni se tako:

1.9

Nov proces cikel evropskega semestra bi moral doseči socialne cilje v okviru celovitega spremljanja, ki bi potekalo kot del tega procesa socialnih neravnovesij, uvesti pa bi bilo treba tudi nove, merljive kazalnike skupaj s ciljno usmerjenimi priporočili za posamezne države na socialnem področju.

Obrazložitev

Odveč je govoriti o „novem“ evropskem semestru, saj je bil ta vpeljan že leta 2010. Bolje je govoriti o novem ciklu evropskega semestra. Poleg tega si ni treba prizadevati za „nov“ evropski semester, ko pa bi morala biti vsa prizadevanja osredotočena na zagotavljanje učinkovitega in v rezultate usmerjenega delovanja obstoječega evropskega semestra. Evropski steber socialnih pravic vsebuje tudi pregled socialnih kazalnikov, s katerimi se spremljajo trendi in uspešnost držav članic EU na treh področjih, ki se navezujejo na načela stebra. Ta pregled prispeva k evropskemu semestru usklajevanja ekonomskih politik in se uporablja za ugotavljanje napredka pri doseganju ocene trojnega A na socialnem področju za EU kot celoto. To pomeni, da se izvaja celovito spremljanje.

Rezultat glasovanja

Za:	49
Proti:	117
Vzdržani:	4

Točka 1.10

Spremeni se tako:

1.10

Spodbujati bi bilo treba redno spremljanje izvajanja evropskega stebra socialnih pravic z zavezujočim rednim posvetovanjem s socialnimi deležniki, ki bi ga lahko olajšal EESO zato EESO predlaga vzpostavitev foruma EU za socialno politiko, povezanega s procesom semestra.

Obrazložitev

V tem kontekstu je nejasno, kaj naj bi pomenil izraz „zavezujoč“, zato ga je treba nadomestiti z „redni“. Sploh ni jasno, kaj je mišljeno z vzpostavitvijo „foruma EU za socialno politiko“. Ustvarjanje novih instrumentov/platform ni potrebno in omembo foruma je treba črtati. Pomembno pa je, da ustrezne zainteresirane strani sodelujejo pri izvajanju evropskega stebra socialnih pravic in so vanj vključene.

Rezultat glasovanja

Za:	52
Proti:	114
Vzdržani:	3

Točka 1.11

Spremeni se tako:

1.11

EESO se je žeizrazil prepričanje, da bi lahko z jasnim časovnim načrtom za izvajanje ESSP pripomogli k večjemu zbliževanju in doseganju ciljev stebra (30). EESO se je tudi zavzel za jasen in usklajen načrt, v katerem bi bile določene prednostne naloge za izvajanje stebra, in izvrševanje veljavnih socialnih pravic in načel standardov. Kot prednostne bi bilo treba obravnavati temeljne potrebe in pravice, zlasti ranljivih skupin, razlike v državah članicah in med njimi v možnostih, dohodku in premoženju, politike na področju vključevanja ter primerne pogoje za javne in neprofitne službe ter socialna podjetja.

Obrazložitev

Predlagamo točno navajanje besedila iz mnenja SOC/564. Seznam vprašanj, ki jih je treba prednostno obravnavati, ne bi smel vsebovati vprašanj, ki niso zajeta v načelih evropskega stebra socialnih pravic (npr. razlike v dohodku in premoženju znotraj držav članic ali med njimi).

Rezultat glasovanja

Za:	50
Proti:	113
Vzdržani:	4

(1) UL C 440, 6.12.2018, str. 28 , točka 3.3.

(2) UL C 440, 6.12.2018, str. 28, točka 3.3.

(3) UL C 13, 15.1.2016, str. 40.

(4) Evropski socialni dialog – Delovni program za obdobje 2019–2021.

(5) https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/european_pillar_one_year_on.pdf

(6) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točkatočki 8.3 in 1.3.

(7) UL C 177, 18.5.2016, str. 35.

(8) UL C 227, 28.6.2018, str. 1 točki 1.8 in 3.6; UL C 327, 12.11.2013, str. 11; letni pregled rasti za leto 2018, točka 1.4, še ni objavljen; UL C 226, 16.7.2014, str. 21; UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 3.14, ter UL C 190, 5.6.2019, str. 24, točka 1.8

(9) UL C 177, 18.5.2016, str. 35 .

(10) UL C 227, 28.6.2018, str. 1, točka 1.6; Ekonomska politika euroobmočja 2018, točki 1.8 in 3.6; UL C 327, 12.11.2013, str. 11, točka 1.4; UL C 226, 16.7.2014, str. 21.

(11) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 1.5.

(12) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 1.6.

(13) UL C 125, 21.4.2017, str. 10 .

(14) UL C 240, 16.7.2019, str. 3, točka 1.3.

(15) Skupna izjava o enakosti spolov kot prednostni nalogi Evropske unije danes in v prihodnje, ki so jo ministri za enakost spolov podpisali na neuradnem srečanju 12. oktobra 2018 na Dunaju.

(16) UL C 110, 22.3.2019, str. 26, točki 3.1.1. in 3.1.3.

(17) EESO je o javnih zavodih za zaposlovanje sprejel mnenje (UL C 353, 18.10.2019, str. 46).

(18) UL C 353, 18.10.2019, str. 46.

(19) UL C 237, 6.7.2018, str. 8, točka 4.10.

(20) Direktiva Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti.

(21) Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin.

(22) UL C 190, 5.6.2019, str. 1.

(23) EESO pripravlja mnenje SOC/583 z naslovom Skupni minimalni standardi na področju zavarovanja za primer brezposelnosti v državah članicah EU.

(24) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točki 1.2 in 2.2.

(25) Npr. v mnenjih UL C 13, 15.1.2016, str. 40, UL C 81, 2.3.2018, str. 145, in UL C 440, 6.12.2018, str. 135 .

(26) Člen 9 PDEU.

(27) Člen 9 PDEU.

(28) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točki 1.5 in 1.6.

(29) UL C 262, 25.7.2018, str. 1, točka 3.1.4 (in v njej navedene reference).

(30) UL C 81, 2.3.2018, str. 145, točka 8.3.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/24

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izvajanje globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah na podlagi vrednot EU

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 14/02)

Poročevalec: José Antonio MORENO DÍAZ

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	8.7.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Št. plenarnega zasedanja	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	138/3/8

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO ugotavlja pomanjkanje napredka pri uresničevanju skupne migracijske politike EU, kar slabi solidarnost med državami članicami, hkrati pa vpliva na izpolnjevanje dolžnosti po mednarodnem pravu.

1.2

Združeni narodi menijo, da je treba migracije obravnavati večstransko: globalni dogovor Združenih narodov (1) o varnih, urejenih in zakonitih migracijah je sporazum, ki vsebuje nekatere prednostne naloge za dialog in globalno upravljanje na področju migracij.

1.3

Vsebina dogovora je povsem v skladu s členom 2 Pogodbe o Evropski uniji, ki kot glavne vrednote navaja spoštovanje človekovega dostojanstva, svobodo, demokracijo, enakost, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin.

1.4

EESO poudarja, da dogovor vprašanje migracij in azila postavlja v mednarodni in večstranski okvir, da bi spodbudili tesnejše sodelovanje in dialog med državami izvora, tranzitnimi državami in ciljnimi državami migracijskih tokov z namenom spodbujanja urejenih, varnih in zakonitih migracij.

1.5

EESO opozarja, da je globalni dogovor nezavezujoč instrument, ki za države članice EU ne uvaja novih obveznosti, z vsebinskega vidika pa v celoti razvija načela in vrednote Evropske unije.

1.6

EESO obžaluje, da dogovora niso sprejele vse države članice, in meni, da bi bila to odlična priložnost za napredek pri oblikovanju enotnega stališča EU o migracijah na svetovnem prizorišču. Zato meni, da ga morajo ratificirati vse države članice EU, in priporoča, naj EU z ustreznimi mehanizmi pojasni in razvije njegove cilje. EESO meni, da bi bilo zanimivo raziskati možnosti za sodelovanje v medvladnih posvetovanjih in pogajanjih o vzpostavitvi mednarodnega foruma za migracije (International Migration Review Forum – IMRF) kot tudi v samem forumu, prek katerega bodo Združeni narodi spremljali globalni dogovor.

1.7

EESO priznava prizadevanja državljanov EU ter socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v EU, ki s svojo zavzetostjo in delovanjem prispevajo k uresničevanju vrednot EU, s tem pa tudi ciljev dogovora.

1.8

EESO ponovno izraža zaskrbljenost, da skrajne desničarske politične sile skušajo pojav migracij prikazati kot problem, kar ustvarja napetost in spodbuja sovražni govor. EU tako postaja vse bolj razdeljena in sprta ter ni zmožna ponuditi ustreznih predlogov.

2. Ozadje

2.1

Decembra 2018 je bil v Marakešu (Maroko) sprejet globalni dogovor o varnih, urejenih in zakonitih migracijah (v nadaljnjem besedilu: globalni dogovor).

2.2

Globalni dogovor je nezavezujoč sporazum, katerega cilj je prepoznati bistvena vprašanja pri upravljanju pojava migracij za države izvora, tranzitne in ciljne države ter oblikovati globalen okvir za konstruktivno in realistično razpravo o večstranskem upravljanju migracij.

2.3

Globalni dogovor izvira iz dveh predhodnih pobud, in sicer agende za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo države članice sprejele in ki vsebuje skupen strateški pristop (2), ter Newyorške deklaracije za begunce in migrante, s katero so svetovni voditelji izrazili politično voljo za reševanje življenj, varstvo človekovih pravic in skupno odgovornost za upravljanje migracij na svetovni ravni in ki so jo podprle vse države članice.

2.4

Dogovor je 10. decembra 2018 v Marakešu sprejelo 164 držav, 19. decembra istega leta pa ga je s 152 glasovi za, 12 vzdržanimi glasovi in 5 glasovi proti (Češka, Madžarska, Izrael, Poljska in Združene države Amerike) potrdila Generalna skupščina Združenih narodov.

2.5

Združeni narodi pri uresničevanju dogovora še naprej razvijajo svetovno mrežo za migracije in vsaka štiri leta organizirajo mednarodni forum za migracije (IMRF), katerega prvo zasedanje bo v letu 2022.

3. Pravni okvir EU in delo EESO na področju migracij

3.1

V členu 2 Pogodbe o Evropski uniji je navedeno, da „Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških.“

3.2

Evropska komisija je marca 2018 Svetu predložila predlog sklepa za odobritev dogovora (3), ker je menila, da je skladen z napredkom Evropske unije na področju priseljevanja in azila.

3.3

V predlogu sklepa Komisija opozarja, da dogovor določa seznam skupnih ciljev za varne, urejene in zakonite migracije ter da ne ustvarja pravnih obveznosti v skladu z nacionalnim ali mednarodnim pravom, kar tudi ni njegov namen.

3.4

EESO z obravnavo migracij kot običajnega pojava v zgodovini in človekovem razvoju vedno izraža svoje ključne zamisli ter poudarja, da je potrebno zakonito, učinkovito, urejeno in varno upravljanje migracijskih tokov, katerih cilj je EU bodisi zaradi gospodarskih razlogov bodisi zaradi mednarodne zaščite.

3.5

EESO od leta 2015 organizira Evropski forum za migracije, s katerim spodbuja odprto, konstruktivno in večdisciplinarno razpravo o migracijah, v kateri sodelujejo organizacije civilne družbe ter institucije EU in politični akterji držav članic EU na različnih ravneh (4).

3.6

Poleg tega ima EESO vodilno vlogo pri pripravi mnenj o vprašanju migracij. Na tem področju je bil še posebej dejaven v zadnjih letih (5).

3.7

Evropska komisija si je z evropsko agendo o migracijah iz leta 2015 prizadevala za izboljšanje zakonodajnega okvira za ekonomske migracije in mednarodno zaščito, pri čemer je naletela na močno nasprotovanje Sveta, ki je preprečil razvoj novih orodij, in zlasti na ovire nekaterih držav članic v zvezi s tem.

3.8

Bilanca dosežkov od leta 2015 dalje je vsekakor zaskrbljujoča in mora sprožiti konstruktiven razmislek, saj je bil napredek dosežen le na običajnem področju represije nedovoljenih migracij, pregona tihotapskih mrež in zapiranja meja.

4. Stališče EESO o vsebini globalnega dogovora

4.1

V preambuli dogovora je navedeno, da „[so] tudi begunci in migranti […] upravičeni do splošnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je treba vedno spoštovati, varovati in uveljavljati“.

4.2

Dogovor priznava, da „so spoštovanje načela pravne države, dolžno pravno postopanje in dostop do pravnega varstva bistveni za vse vidike upravljanja migracij. To pomeni, da so država, javne in zasebne institucije in ustanove ter posamezniki dolžni spoštovati zakone, ki so javno objavljeni, enako uveljavljeni in neodvisno sprejeti ter skladni z mednarodnim pravom.“

4.3

Globalni dogovor vsebuje 23 ciljev za urejene, varne in zakonite migracije. V njem je večkrat poudarjeno, da je treba vse te cilje razvijati glede na pristojnosti in voljo držav.

4.4

Cilj 1 je „zbiranje in uporaba točnih in razčlenjenih podatkov kot podlage za politiko, podprto z dokazi“. EESO poudarja, da je cilj Eurostata prav zbiranje podatkov za lažje razumevanje evropske stvarnosti in primerjavo med državami članicami, da bi izboljšali kakovost javnih ukrepov (6).

4.5

Cilj 2 je „zmanjšanje negativnih dejavnikov in strukturnih vzrokov, zaradi katerih so ljudje prisiljeni zapustiti izvorno državo“, kar je povezano s cilji, določenimi že v Haaškem programu leta 2004 in nazadnje v skrbniškem skladu Evropske unije za Afriko iz leta 2015, v katerih je Evropska unija poudarila, da je treba oblikovati celovito politiko priseljevanja, ki bi vključevala vse faze migracij, med drugim „z upoštevanjem [temeljnih] vzrokov migracij“ (7).

4.6

Cilj 3 je „zagotavljanje točnih in pravočasnih informacij v vseh fazah migracij“. EESO želi spomniti na prizadevanja Evropske komisije za razvoj zakonitih migracijskih poti s pilotnimi projekti (8) ter za obveščanje in ozaveščanje o tveganjih na nezakonitih poteh (9), zlasti za najranljivejše migrante.

4.7

Cilj 4 je „zagotavljanje dokazil o pravni identiteti in ustrezne dokumentacije za vse migrante“. EESO poudarja, da člen 79(2)(a) PDEU predvideva sprejetje instrumentov za določitev „standard[ov] glede postopkov držav članic za izdajo vizumov in dovoljenj za prebivanje za daljši čas“ ter da je za dostop do schengenskega območja treba imeti zahtevane dokumente.

4.8

Cilj 5 je „izboljšanje dostopnosti in prožnosti poti za zakonite migracije“. V zvezi s tem EESO poziva Komisijo k še večjemu napredku na področju razvijanja zakonitih poti, od katerih so bile nekatere izpostavljene v zadnji razpravi o stanju v Evropski uniji (10).

4.9

Cilj 6 je „omogočanje pravičnega in etičnega zaposlovanja ter varovalke za zagotavljanje dostojnega dela“. EESO je v skladu s temeljnimi konvencijami Mednarodne organizacije dela in cilji trajnostnega razvoja večkrat poudaril pomen dostojnega dela in dostopa do njega za tuje delovno prebivalstvo (11).

4.10

Cilj 7 je „obravnavanje in zmanjševanje ranljivosti pri migracijah“. EESO ponovno poudarja temeljna načela iz člena 2 PEU ter cilj skupne politike o azilu in priseljevanju v zvezi z zmanjševanjem ranljivosti migrantov, mladoletnih oseb in prosilcev za mednarodno zaščito (12).

4.11

Cilj 8 je „varovanje življenj in oblikovanje usklajenih mednarodnih ukrepov z zvezi s pogrešanimi migranti“. EESO obžaluje odnos nekaterih držav članic do reševanja brodolomcev in opozarja na njihovo zavezanost mednarodnemu pomorskemu pravu na področju reševanja na morju in oskrbe brodolomcev ter na operacije, ki jih EU izvaja v ta namen. EESO želi tudi poudariti delo posameznikov in organizacij, ki pomagajo in rešujejo življenja, včasih kljub kriminalizaciji in grožnjam, h katerim se zatekajo nekatere vlade EU (13).

4.12

Cilj 9 je „krepitev meddržavnega ukrepanja v primeru tihotapljenja migrantov“. EESO opozarja, da gre za cilj iz direktive o opredelitvi pomoči (14) (vendar obžaluje nezadosten prenos izjeme za humanitarno pomoč, ki jo ta določa) in akcijskega načrta EU za boj proti tihotapljenju migrantov.

4.13

Cilj 10 je „preprečevanje in odprava trgovine z ljudmi v kontekstu mednarodnih migracij in boj proti taki trgovini“. EESO poudarja, da je to prednostna naloga (15), v kateri sodeluje tudi Europol in na podlagi katere so se razvile operacije (ki bi jih bilo možno izboljšati), kot je EUNAVFOR MED SOPHIA.

4.14

Cilj 11 je „celovito, varno in usklajeno upravljanje meja“. EESO ugotavlja, da gre za enega od glavnih ciljev Evropske unije, kot je navedeno v členu 67 PDEU.

4.15

Cilj 12 je „krepitev varnosti in predvidljivosti migracijskih postopkov, da se zagotovi ustrezno preverjanje in ocenjevanje migrantov ter ustrezni nadaljnji postopki“. EESO želi spomniti, da gre za eno od nalog agencije Frontex, vendar poudarja, da predvidevanja niso vedno pomenila večje zmožnosti političnega odzivanja.

4.16

Cilj 13 je „uporaba pridržanja migrantov zgolj kot skrajnega ukrepa in iskanje možnih alternativ“. EESO ugotavlja, da je v direktivi o vračanju (16) že poudarjeno, da mora biti pridržanje povezano s postopkom vračanja in omejeno na nekatere okoliščine ter da je treba pri tem upoštevati jamstva, kot je sodni nadzor, pridržanje pa ne sme biti daljše od šestih mesecev (17).

4.17

Cilj 14 je „krepitev konzularne zaščite, pomoči in sodelovanja v celotnem migracijskem ciklusu“. EESO meni, da je treba preučiti možnosti, ki so se odprle z zakonodajno pobudo Evropskega parlamenta o humanitarnih vizumih (18), ki bo prosilcem za mednarodno zaščito omogočila, da zaprosijo za vizum na veleposlaništvih ali konzulatih EU v tujini.

4.18

Cilj 15 je „zagotavljanje dostopa do osnovnih storitev za migrante“. EESO opozarja, da si Evropska unija od leta 1999 prizadeva za zagotavljanje poštene obravnave državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju njenih držav članic. Opozarja tudi, da je v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije za Evropo (19) poudarjeno, da brez zdravstvene oskrbe za begunce in migrante javno zdravje ne obstaja.

4.19

Cilj 16 je „opolnomočenje migrantov in skupnosti, da bodo lahko dosegli polno družbeno vključenost in kohezijo“. EESO se strinja s pomembnostjo socialnega vključevanja migrantov v evropske družbe, ki je za Evropsko unijo prednostna naloga od programa iz Tampereja naprej in na podlagi katerega so se razvile številne ključne pobude, med katerimi izstopa akcijski načrt iz leta 2016 za vključevanje državljanov tretjih držav (20).

4.20

Cilj 17 je „odprava vseh oblik diskriminacije in spodbujanje javne razprave na podlagi dokazov, da bi vplivali na dojemanje migracij“. EESO je večkrat poudaril, da se je treba boriti proti diskriminaciji na vseh področjih in spodbujati ukrepe proti ksenofobiji in rasizmu. Prizadevanja Agencije Evropske unije za temeljne pravice imajo v zvezi s tem osrednjo vlogo. V tem smislu EESO (21) poudarja, da je treba razviti nov diskurz o migracijah, da jih bo v evropski družbi lažje ustrezno prepoznati, in sicer s pedagoškim in didaktičnim pristopom, ki bo odpravil neresnice in sovražni govor o migracijah ter omogočil nov pogled na to vprašanje.

4.21

Cilj 18 je „vlaganje v razvoj znanj in veščin ter lažje vzajemno priznavanje znanj in veščin, kvalifikacij in kompetenc“. Pri sprejetju splošnih skupnih načel o vključevanju migrantov iz leta 2004 je bil že priznan pomen zaposlovanja in izobraževanja za spodbujanje vključevanja tujcev v Evropski uniji. Priznavanje izkušenj, spričeval in veščin je v tem smislu bistveno. EESO meni, da je v skladu s predlogi, navedenimi v poročilu Evropskega sveta za begunce in izgnance iz leta 2007 (22), nujen napredek pri vključevanju tujcev v postopke priznavanja in homologacije v Evropski uniji.

4.22

Cilj 19 je „vzpostavitev razmer, v katerih bodo lahko migranti in diaspore celovito prispevali k trajnostnemu razvoju v vseh državah“. V zadnjih letih je Evropska komisija začela priznavati vlogo diaspor kot povezovalnih členov med evropsko stvarnostjo in stvarnostjo v njihovih državah izvora. Tako so bile opredeljene na zadnjem razpisu Sklada za azil, migracije in vključevanje, zlasti kot verodostojen sogovornik za razpravo o migracijskih poteh pri izvoru. EESO meni, da bi lahko potencial diaspor še bolje raziskali in izkoristili možnosti deljene priložnosti, ki jih ustvarjajo (23).

4.23

Cilj 20 je „spodbujanje hitrejših, varnejših in cenejših nakazil migrantov domačim ter skrb za finančno vključenost migrantov“. EU si prizadeva za finančno vključenost tako z vidika finančnega vključevanja tujcev, ki prebivajo v državah EU, kot z vidika finančne krepitve sosednjih držav (24). EESO meni, da je nujno nadaljnje zagotavljanje enakopravnosti na tem področju za tuje prebivalstvo, omogočiti pa je treba tudi nakazila migrantov domačim, ki imajo pozitiven učinek v državah izvora in v ciljnih državah, kot je navedla tudi Evropska investicijska banka (25).

4.24

Cilj 21 je „sodelovanje pri zagotavljanju varnega in dostojanstvenega vračanja in ponovnega sprejema ter vzdržnega ponovnega vključevanja v družbo“. Politike vračanja in ponovnega sprejema so pri razvoju skupne politike priseljevanja bistvenega pomena. EESO želi spomniti, da je treba vedno zagotavljati razvoj teh instrumentov, kot je navedeno v evropski zakonodaji, in v celoti spoštovati posamezna in procesna jamstva. Poudarja tudi, da je treba omogočati varno in dostojanstveno ponovno vključevanje, kot je navedeno v skupni pobudi EU in Mednarodne organizacije za migracije za zaščito in ponovno vključitev migrantov (26).

4.25

Cilj 22 je „vzpostavitev mehanizmov za prenosljivost pravic socialne varnosti in pridobljenih ugodnosti“, področje, na katerem potekajo močna prizadevanja znotraj EU. EESO meni, da sta nujna nadaljnji napredek na teh področjih prenosljivosti pravic, ki zagotavljajo varnejšo mobilnost, in preučitev pobud, kot je večstranski socialni sporazum iberskih in latinskoameriških držav (27), pri katerem sodelujejo države članice, kot sta Španija in Portugalska.

4.26

Cilj 23 je „krepitev mednarodnega sodelovanja in svetovnih partnerstev za varne, urejene in zakonite migracije“, ki je že od začetka bistveni steber evropske politike na področju azila in priseljevanja.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Resolucija OZN št. 73/195.

(2) COM(2016) 739 final.

(3) COM(2018) 167 final.

(4) Leta 2015 je Evropski forum za migracije obravnaval mešane tokove, ki vstopajo v Sredozemlje, leta 2016 delovne migracije in vključevanje, leta 2017 dostop migrantov v EU do pravic in storitev ter leta 2018 vključevanje migrantov na trg dela. Aprila 2019 je obravnaval vprašanje, kako zagotoviti zakonite in varne migracijske poti v EU.

(5) UL C 62, 15.2.2019, str. 184; UL C 125, 21.4.2017, str. 40; UL C 75, 10.3.2017, str. 97; UL C 34, 2.2.2017, str. 144; UL C 75, 10.3.2017, str. 75; UL C 264, 20.7.2016, str. 19; UL C 71, 24.2.2016, str. 46.

(6) Eurostat: Statistika migracij in migrantskega prebivalstva.

(7) UL C 53, 3.3.2005, str. 1.

(8) COM(2017) 558 final.

(9) COM(2017) 558 final.

(10) Evropska komisija: Stanje v Evropski uniji 2018 – Krepitev varnih in zakonitih poti v Evropo.

(11) Na primer mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o ciljih evro-sredozemske regije za obdobje po letu 2015 (UL C 383, 17.11.2015, str. 44).

(12) COM(2015) 240 final.

(13) Glej http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2016/536490/IPOL_STU(2016)536490_EN.pdf in http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2018/608838/IPOL_STU(2018)608838_EN.pdf.

(14) Direktiva Sveta 2002/90/ES z dne 28. novembra 2002.

(15) The EU’s global engagement to counter human smuggling and trafficking networks (Globalna prizadevanja EU za boj proti tihotapljenju ljudi in trgovini z ljudmi), marec 2019.

(16) UL L 348, 24.12.2008, str. 98.

(17) UL C 159, 10.5.2019, str. 53.

(18) Humanitarni vizumi (2018/2271(INL)).

(19) Svetovna zdravstvena organizacija: Report on the health of refugees and migrants (Poročilo o zdravju beguncev in migrantov).

(20) COM(2016) 377 final.

(21) UL C 110, 22.3.2019, str. 1.

(22) Glej https://www.ecre.org/wp-content/uploads/2016/07/ECRE-Submission-in-response-to-the-European-Commission-s-Green-Paper-on-the-Future-of-the-CEAS_September-2007.pdf, COM(2007) 301 final. Ta tema je bila obravnavana že v dokumentu COM(2016) 377 final.

(23) Publikacije EU: How West African migrants engage with migration information en-route to Europe (Kako zahodnoafriški migranti pridobijo informacije za pot v Evropo.

(24) Pobuda EU o finančni vključenosti.

(25) Study on improving the efficiency of workers' remittances in Mediterranean countries (Študija o izboljšanju učinkovitosti nakazil delavcev v sredozemskih državah).

(26) Skupna pobuda EU in Mednarodne organizacije za migracije za zaščito in ponovno vključitev migrantov.

(27) Ibersko-latinskoameriška organizacija za socialno varstvo: Večstranski socialni sporazum iberskih in latinskoameriških držav.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/34

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – 10 let vzhodnega partnerstva: razmislek o dosežkih in oblikovanje prihodnje politike partnerstva

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 14/04)

Poročevalka: Indrė VAREIKYTĖ

Sklep plenarne skupščine	20.2.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	26.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	155/3/6

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) meni, da je vzhodno partnerstvo prepotrebna in potencialno uspešna pobuda EU, ter poziva novo izvoljeni Evropski parlament in Evropsko komisijo, naj se ji v celoti zavežeta. EESO se zavezuje, da bo tesno sodeloval pri oblikovanju močnejših in bolj demokratičnih družb v sosednjih državah (1).

1.2

Medtem ko so glavni dosežki vzhodnega partnerstva pridružitveni sporazumi, vključno s poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, ter sporazumi o potovanju brez vizumov z Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino (tri pridružene partnerice), se v prihodnjem desetletju od partnerstva pričakuje nadaljnji in bolj ciljno usmerjeni napredek.

1.3

Odbor poudarja, da so tri pridružene partnerice dosegle večji napredek in pripravljenost za sprejemanje reform in da je tudi Armenija sledila dobremu zgledu. V Belorusiji in Azerbajdžanu je v glavnem zaznati stagnacijo, v nekaterih pogledih pa sta se ti državi oddaljili od tega, kar opredeljujemo kot demokracijo.

1.4

EESO meni, da je EU predvsem unija vrednot, zato bi tudi njeni odnosi s sosednjimi državami morali temeljiti na teh vrednotah in biti odvisni od njihovega spoštovanja.

1.5

Odbor kot glavne prihodnje izzive v okviru vzhodnega partnerstva opredeljuje naslednje: učinkovito izvajanje pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini ter drugih zavez, ki so s tem povezane, krepitev pravne države, izvajanje pravosodnih reform in boj proti korupciji; nadaljnja prizadevanja za varstvo okolja in aktivno obvladovanje podnebnih sprememb; povečanje družbene odpornosti s preprečevanjem hibridnih groženj in dezinformacij; krepitev ugodnega okolja za civilno družbo ter svobodne in neodvisne medije; večje sodelovanje EU za izboljšanje življenja državljanov, prizadetih zaradi konfliktov v regiji.

1.6

EESO priporoča, naj Komisija za naslednje obdobje vzhodnega partnerstva za vsako posamezno partnersko državo določi prilagojene cilje in rezultate. Sodelovanje civilne družbe v tem procesu bo ključnega pomena za zagotovitev dodatnega instrumenta za aktivno spremljanje napredka.

1.7

EESO predlaga določitev časovnega načrta za obvezno zaporedno ocenjevanje napredka, da bi se vlade držav vzhodnega partnerstva spodbudilo, da poleg dvostranskih časovnih načrtov oblikujejo lasten načrt, izvajajo cilje in rezultate ter to uresničevanje spremljajo.

1.8

Odbor prav tako predlaga postopno povečanje obsega kazalnikov in podatkov, ki jih morajo države vzhodnega partnerstva predložiti Eurostatu.

1.9

Glede na dezinformacije, ki jih širi ruska vlada, agresivne kampanje kitajskih in ruskih naložbenih projektov v regiji ter druge grožnje morajo institucije EU ponovno razmisliti o komunikacijski strategiji za regijo vzhodnega partnerstva, da bi dosegle državljane.

1.10

EESO meni, da je potrebnih več prizadevanj in orodij za izboljšanje znanj organizacij civilne družbe, javnih uslužbencev in političnih voditeljev v državah vzhodnega partnerstva ter za povečanje zmogljivosti sindikatov in poslovnih združenj.

1.11

Odbor meni, da je treba večjo prednost nameniti odpravi vrzeli in neskladja v znanju in spretnostih v državah vzhodnega partnerstva, izboljšanju splošne uspešnosti izobraževanja ter krepitvi povezave med izobraževanjem, raziskavami in inovacijami, da se okrepi sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem.

1.12

Čeprav se trgovina med državami vzhodnega partnerstva in EU povečuje, je treba okrepiti trgovino znotraj regije, da bi se zagotovila diverzifikacija in trajnost prihodkov iz trgovine.

1.13

EESO je trdno prepričan, da je treba vzpostaviti zavezujoč pravni okvir, ki bi civilni družbi v vsaki državi vzhodnega partnerstva omogočal, da dostopa do informacij, vlado pokliče na odgovornost in sodeluje pri oblikovanju politik.

1.14

Odbor odločno podpira predlog za uvedbo okrepljenega dialoga na področju reform, povezanih s pridružitvenimi sporazumi oziroma poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, med EU in tremi pridruženimi partnericami, vključitev primerljivih elementov v priporočila za posamezne države s pridružitvenimi sporazumi in sočasno izdajo teh priporočil, da bi se spodbudila pozitivna konkurenca.

2. Splošne ugotovitve

2.1

Vzhodno partnerstvo, ki se je kot skupna politična pobuda začelo izvajati leta 2009, je namenjeno poglobitvi in okrepitvi odnosov med Evropsko unijo in njenimi državami članicami ter šestimi vzhodnimi sosedami: Armenijo, Azerbajdžanom, Belorusijo, Gruzijo, Republiko Moldavijo in Ukrajino.

2.2

V tem okviru so se vse partnerice dogovorile, da bodo zagotovile konkretne koristi za vsakodnevno življenje svojih državljanov, in sicer s krepitvijo institucij in dobrega upravljanja, zagotavljanjem pravne države in njene izvršljivosti, izvajanjem ključnih pravosodnih reform in bojem proti korupciji; tesnejšim sodelovanjem s civilno družbo, krepitvijo vloge žensk in zagotavljanjem uravnotežene zastopanosti spolov, krepitvijo strateškega komuniciranja ter podpiranjem pluralnosti in neodvisnosti medijev; zagotavljanjem pomoči za rast malih in srednjih podjetij, privabljanjem naložb, ustvarjanjem kakovostnih delovnih mest v novih sektorjih, povečevanjem trgovinskih priložnosti s podpiranjem dostopa do novih trgov; izboljšanjem prometnih povezav in infrastrukture, spodbujanjem energetske odpornosti in učinkovitosti ter uporabe energije iz obnovljivih virov; naložbami v znanja in spretnosti mladih, podjetništvo ter zaposljivost.

2.3

Trije pridružitveni sporazumi oziroma poglobljeni in celoviti sporazumi o prosti trgovini ter sporazumi o potovanju brez vizumov z državami podpisnicami so sicer dosežki, ki jih je treba pozdraviti, vendar pa je splošni napredek, ki ga je mogoče zaznati na večini navedenih področij, žal skromen, saj noben od dogovorjenih rezultatov še ni bil v celoti dosežen.

2.4

EESO meni, da je EU predvsem unija vrednot (2), zato bi na teh vrednotah morali temeljiti tudi njeni odnosi s sosednjimi državami. Vzhodno partnerstvo bi moralo vsebovati več pogojevanja ter jasne, skupaj z državami vzhodnega partnerstva opredeljene poti za zagotavljanje človekovih pravic, državljanskih svoboščin ter svobode medijev in tiska, pravne države, preglednega upravljanja, enakosti spolov, socialnega dialoga, varstva okolja in drugih temeljnih vrednot, brez katerih si današnje Evrope ni mogoče predstavljati. Celotna regija bo imela največ koristi, ko bodo demokratične države v soseščini EU dosegle raven EU. Države partnerice bi morale predstaviti tudi časovni okvir za ratifikacijo vseh 18 mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic (3) in pridobitvi (ali ohranitvi) ocene A s strani Svetovne zveze nacionalnih institucij za človekove pravice (4).

2.5

Odbor priznava potrebo po jasnih in merljivih rezultatih ter priporoča, da Komisija za naslednje obdobje vzhodnega partnerstva za vsako partnersko državo določi prilagojene cilje in rezultate. Izjemno pomembno je, da so prihodnji cilji in rezultati osredotočeni ne le na gospodarske kazalnike, temveč tudi na socialno blaginjo in dobrobit. Izkazalo se je, da izključna osredotočenost na gospodarski razvoj ne prinaša želenih rezultatov. Tako bo na primer višina pomoči, ki jo EU namenja Ukrajini, do leta 2020 dosegla 4,8 milijarde EUR (5), vendar je to še vedno najrevnejša država v regiji.

2.6

Sodelovanje civilne družbe v tem procesu bo ključnega pomena, da bi načrtovane reforme obvarovali pred spremembami zaradi volilnih ciklov in političnih zasukov. Preobrazba ter izvajanje potrebnih reform sta mogoča le z vključitvijo socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe v zakonodajni proces, reforme in njihovo izvajanje. Zato je treba poslovna združenja in podporne organizacije vključiti v zasnovo in izvajanje strategij za gospodarski razvoj in regionalno sodelovanje.

2.7

Lokalna raven se mora močno identificirati z rezultati, da se zagotovita njihovo polno uresničevanje in trajnost. Če se rezultati ne opredelijo, obravnavajo, podpirajo in izvajajo v sodelovanju z lokalno civilno družbo, se doseženi uspeh lahko enostavno izniči. Poleg tega so bili doslej glavni akterji, odgovorni za izvajanje, Evropska komisija in ustrezna ministrstva v državah vzhodnega partnerstva, medtem ko vlade, ki morajo zagotavljati stalno politično voljo za reforme, še niso med glavnimi akterji, potrebnimi za doseganje ciljev (6).

2.8

Pri načrtovanju naslednjega sklopa dolgoročnih ciljev bi bilo treba več pozornosti nameniti spremljanju napredka pri njihovem doseganju. Doslej sta ocenjevanje izvajali predvsem Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) in civilna družba v državah vzhodnega partnerstva. EESO predlaga določitev časovnega načrta za obvezno zaporedno ocenjevanje napredka, da bi se vlade držav vzhodnega partnerstva spodbudilo, da poleg dvostranskih časovnih načrtov oblikujejo lasten načrt, izvajajo cilje in rezultate ter to uresničevanje spremljajo.

2.9

EESO predlaga, naj se razmisli o postopnem povečanju obsega kazalnikov in podatkov, ki jih morajo države vzhodnega partnerstva predložiti Eurostatu, da se zagotovita natančnejše spremljanje napredka ključnih reform ter preglednejša in objektivnejša ocena. Države, ki so sklenile pridružitvene sporazume oziroma poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini, bi morale imeti jasen časovni načrt, da bi sčasoma Eurostatu zagotavljale podatke v enakem obsegu kot države članice EU.

2.10

Za merjenje učinka udeležbe civilne družbe pri reformah v okviru vzhodnega partnerstva Odbor predlaga izvedbo primerjalne analize, pri kateri bi se izmerile razlike v dosežkih ter vpliv civilne družbe v državah z notranjimi svetovalnimi skupinami in ostalih državah vzhodnega partnerstva.

2.11

Odbor je trdno prepričan, da je trenutna prednostna naloga za novo izvoljeni parlament in Evropsko komisijo dosega soglasja o možnostih pridružitve in eventualno članstva partnerskih držav vzhodnega partnerstva, ki si želijo v bližnji prihodnosti vstopiti v EU in so na to pripravljene. Napredek in načrtovanje v tej smeri sta močno ovirana, ker za posamezne države, ki v celoti izpolnijo opredeljene cilje in rezultate, ni jasne vizije glede končnega cilja in nagrade za vsa prizadevanja.

2.12

Dolgoročno bi strategija vzhodnega partnerstva po letu 2020 lahko vključevala liberalizacijo nekaterih storitev, vključno s finančnimi storitvami, pristop pridruženih držav k enotnemu območju plačil v eurih (SEPA) ter, prek pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini, k evropskemu gospodarskemu prostoru (EGP), okrepitev povezovanja na področju digitalnega trga, npr. pri prenosu podatkov, in razširitev svobode gibanja za strokovnjake s sklenitvijo sporazumov z EU o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij.

2.13

Spodbujanje vrednot EU je bilo in ostaja ključni namen politike vzhodnega partnerstva. Veliko državljanov v državah vzhodnega partnerstva je še naprej naklonjenih tesnejšim odnosom in dolgoročno članstvu v EU, vendar so za spremembo mentalitete ljudi potrebna dolgoročna prizadevanja. Medtem ko večina državljanov EU razume pomen pravne države, plačevanja davkov in preprečevanja sive ekonomije, za ljudi v državah vzhodnega partnerstva, ki se zaradi svojega ekonomskega položaja vsak dan borijo za preživetje, sprejemanje nekaterih vrednot EU ni na prvem mestu.

2.14

Da bi izboljšali upravljanje in učinkovitost programov in instrumentov podpore za zagotavljanje vključujoče udeležbe civilne družbe v krovnih procesih vzhodnega partnerstva, bi bilo treba razmisliti o tem, da se ti instrumenti zberejo pod okrilje EESO zaradi njegovih edinstvenih zmogljivosti, izkušenj na tem področju, institucionalne zgodovine in prežetosti z družbo.

2.15

Glede na dejstvo, da imajo dezinformacije, ki jih širi ruska vlada, agresivne informacijske kampanje kitajskih in ruskih naložbenih projektov ter druge grožnje na območju vzhodnega partnerstva izredno velik vpliv na družbo, morajo institucije EU ponovno razmisliti o komunikacijski strategiji za regijo vzhodnega partnerstva. Eden od dokazanih načinov za širjenje informacij o vrednotah, ciljih, učinku in primerih dobrega sodelovanja z EU je opolnomočenje tamkajšnjih organizacij civilne družbe enostavno tako, da se jim pomaga povečati učinek njihovega vsakdanjega dela.

2.16

EU bi morala še naprej prispevati k miroljubnemu reševanju konfliktov v regiji vzhodnega partnerstva. Treba bi bilo posnemati pristope, kot je evropsko partnerstvo za mirno rešitev konflikta zaradi Gorskega Karabaha, kjer organizacije civilne družbe iz držav članic EU in držav vzhodnega partnerstva sodelujejo v prizadevanjih za skupno razumevanje procesa reševanja konflikta in zaupanje vanj.

3. Družba

3.1

Najnovejše sheme financiranja za organizacije civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva so vezane na izpolnjevanje pogojev. Da bi civilna družba lahko sodelovala pri izvajanju pridružitvenih sporazumov in reformah, morajo organizacije civilne družbe postati glasniki EU in se včasih angažirati pri vprašanjih, ki ne spadajo v njihovo običajno področje dela. Zaradi tega pogoja se organizacije civilne družbe zgolj prijavljajo za razpoložljiva finančna sredstva, namesto da bi se osredotočale na svoje cilje in družbene potrebe, ter se tako spreminjajo v navadne ponudnike storitev.

3.2

Poročilo in primerjalni podatki organizacij civilne družbe v EU potrjujejo (7), da večina organizacij civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva nima niti osnovnih znanj na področju vodenja projektov, kot so znanja, potrebna za pripravo predlogov in proračunov projektov. Zato je vloga organizacij EU pri doseganju rezultatov, povezanih s spremljanjem reform, pripravo vzporednih poročil, analizami o različnih vprašanjih in priporočili, še vedno zelo pomembna. EESO meni, da bi bilo treba manj usposobljene organizacije civilne družbe v državah vzhodnega partnerstva sicer upoštevati in priznavati njihovo vlogo, vendar bi morala biti pričakovanja v zvezi z njimi realna: take organizacije so pomembni akterji v svojih skupnostih, vendar se od njih ne bi smelo pričakovati enakih rezultatov kot od izkušenih evropskih organizacij.

3.3

Zato EESO predlaga, naj Komisija v sodelovanju z državami članicami EU vzpostavi dostopen izobraževalni program, osredotočen na izboljšanje znanj predstavnikov organizacij civilne družbe ter javnih uslužbencev in voditeljev iz držav vzhodnega partnerstva. Tak program bi lahko tudi obravnaval vrzel v kompetencah, ki jih primanjkuje predstavnikom organizacij civilne družbe, ko nastopijo položaj v javni službi, kot se je zgodilo po revoluciji dostojanstva v Ukrajini in žametni revoluciji v Armeniji.

3.4

Poleg tega Odbor meni, da bi bilo treba jasno dati prednost programom podpore in partnerskemu vključevanju za mladinske organizacije v državah vzhodnega partnerstva ter nadaljnji podpori njihovi udeležbi v programih mednarodnega sodelovanja in mobilnosti (na primer Mladi v akciji in Erasmus+). Ustanovitev evropskih šol, kot je evropska šola v Tbilisiju v Gruziji, v preostalih državah vzhodnega partnerstva bi lahko bila dobro izhodišče, da se poveča standard izobraževanja po vzoru najboljših primerov iz držav članic EU.

3.5

EESO meni, da je treba z agendo za socialno kohezijo odpraviti vrzeli in neskladje v znanju in spretnostih v državah vzhodnega partnerstva, da se izboljša splošna uspešnost izobraževanja s posnemanjem najboljših primerov in sistemov iz držav članic EU. Kakovost izobraževanja, ki omogoča inovacije, je v regiji še vedno nizka, zato je potrebna reforma izobraževalnih sistemov, v pripravo učnih načrtov pa je treba vključiti ustrezne organizacije civilne družbe in strokovne delavce. Izboljšati je treba povezave med izobraževanjem, raziskavami in inovacijami, da se okrepi sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem (8).

3.6

Odbor pozdravlja sodelovanje Mednarodne konfederacije sindikatov (ITUC) in njenega Vseevropskega regionalnega sveta (PERC) ter Evropske konfederacije sindikatov (ETUC) pri krepitvi zmogljivosti neodvisnih sindikatov v državah vzhodnega partnerstva. Tovrstni projekti in pobude so pomembni za razširjanje evropskega socialnega modela, vključno s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji. Močne neodvisne sindikalne organizacije so ključnega pomena za vzdržno rast in socialni napredek, ki izhajata iz preobrazbe, povezane z izvajanjem pridružitvenih sporazumov in sporazumov o partnerstvu. Močni sindikati so tudi pogoj za uspešno in dinamično civilno družbo.

4. Gospodarstvo

4.1

Krepitev ekonomske odpornosti in izboljšanje konkurenčnosti sta temelj sodelovanja EU z državami vzhodnega partnerstva, s poudarkom na sodelovanju za ustvarjanje delovnih mest ter razvoj močnejših, bolj raznolikih, dinamičnih in trajnostnih gospodarstev. Na tem področju je bil dosežen precejšen napredek, vključno s povečanjem trgovine med vsemi šestimi partnerskimi državami in EU.

4.2

EESO ugotavlja, da zaveze za uskladitev digitalnih trgov v regiji vzhodnega partnerstva še niso učinkovito izpolnjene, kar ovira napredek in razvoj digitalnih storitev. Hkrati pozdravlja soglasje, doseženo glede načrtovane sklenitve sporazuma o gostovanju v mobilnih komunikacijskih omrežjih za regijo do leta 2020, s čimer bi se ne le povečal dostop ljudi do komunikacij, ampak bi se lahko spodbudil tudi turizem in dosegle širše gospodarske koristi.

4.3

Čeprav se trgovina med državami vzhodnega partnerstva in EU povečuje, bi si bilo treba bolj prizadevati za okrepitev trgovine znotraj regije, da bi se zagotovila diverzifikacija in trajnost prihodkov iz trgovine.

4.4

EESO meni, da bi bilo treba preučiti regionalno trgovinsko povezovanje, ki bi vodilo do skupnega gospodarskega prostora, brezplačnega gostovanja v mobilnih komunikacijskih omrežjih, skupnega območja migracij, uskladitve električnih omrežij, razvoja neodvisnih virov čiste energije in prilagoditev kmetijskih standardov standardom v EU, ter ga razvijati kot najpomembnejši skupni gospodarski projekt za partnerske države vzhodnega partnerstva in EU kot celoto.

4.5

Odbor poudarja, da je treba razvijati neodvisna podjetniška združenja in podpirati organizacije v regiji. Te organizacije morajo biti bolj in bolje vključene v razvoj podjetij ter izvajanje poglobljenega in celovitega sporazuma o prosti trgovini. Hkrati morajo MSP v državah vzhodnega partnerstva ustanoviti združenja in/ali krovne organizacije, ki bi zastopale njihove interese in povečale njihovo moč pri zagovarjanju interesov v zakonodajnem procesu in zagotavljanju deleža na lokalnih trgih in trgih EU.

5. Upravljanje

5.1

Povečanje prizadevanj na področju krepitve institucij in dobrega upravljanja je glavna prednostna naloga EU v državah vzhodnega partnerstva, ki se še vedno soočajo z izzivi. Okrepiti je treba zlasti prizadevanja na področju pravne države, izvajanja ključnih pravosodnih reform in boja proti korupciji. To so temeljni pogoji za zaupanje državljanov v državo, dolgoročno stabilnost in varno okolje za naložbe.

5.2

Odbor opozarja, da zakonodaja o obveznem posvetovanju vlade z javnostjo obstaja samo v Republiki Moldaviji in Ukrajini. Vzpostaviti je treba zavezujoč pravni okvir, ki bi civilni družbi omogočal, da dostopa do informacij, vlado pokliče na odgovornost in sodeluje pri oblikovanju politik. Da bi okrepile organizacije civilne družbe, se morajo vlade držav vzhodnega partnerstva poleg tega zavezati k bolj dosledni in neposredni podpori tem organizacijam.

5.3

Kar zadeva krepitev zmogljivosti, so dobro delujoče institucije v državah vzhodnega partnerstva, ki so sposobne izvesti potrebne reforme, pomembnejše kot kdaj koli prej. Zato bi bilo treba formalizirati sporazume o tesnem sodelovanju med njimi (npr. mreža agencij za varnost hrane, organov za standardizacijo, protikorupcijskih agencij itd.), eventualno s podporo EU.

5.4

Skupna krepitev zmogljivosti, dogovori o tesnem sodelovanju in mrežnem povezovanju, izmenjava praks ter razvoj skupnih pristopov in orodij bi se lahko podpirali s skupnim pridružitvenim instrumentom. Razmislilo bi se lahko tudi o financiranju skupin za reforme po zgledu skupin, oblikovanih za Ukrajino.

5.5

EESO tudi poudarja, da je treba vladam in civilni družbi v državah vzhodnega partnerstva pomagati pri razvijanju orodij, potrebnih za ocenjevanje in odpravo neenakosti med spoloma. Ključno je zagotoviti, da podpora državnim statističnim uradom vključuje zbiranje statističnih podatkov o trgovini in enakosti med spoloma, tudi s posebnimi vprašanji v anketah med gospodinjstvi in podjetji ter posebnimi kazalniki za spremljanje s trgovino povezanih učinkov v daljšem obdobju.

6. Povezljivost

6.1

Sodelovanje EU s partnerskimi državami za izboljšanje prometnih povezav in infrastrukture, spodbujanje energetske odpornosti in učinkovitosti ter uporabe energije iz obnovljivih virov, da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov, je pripeljalo do občutnega napredka. Nadaljnje naložbe na teh področjih bodo z izkoriščanjem alternativnih virov energije ter zmanjšanjem energetske odvisnosti od pretežno enega samega dobavitelja in porabe energije privedle do hitrejšega trajnostnega gospodarskega razvoja in konkretnih koristi za življenje državljanov.

6.2

Zato Odbor poudarja pomen nadaljnje diverzifikacije virov energije, zmanjševanja emisij CO2 in vzpostavitve učinkovitih nacionalnih mehanizmov za spremljanje emisij ter stopnjevanja ukrepov za zaščito biotske raznovrstnosti in trajnostno gospodarjenje z gozdovi.

7. Pridružitveni sporazumi ter poglobljena in celovita prostotrgovinska območja

7.1

Odbor odločno podpira predlog za uvedbo okrepljenega dialoga na področju reform, povezanih s pridružitvenimi sporazumi oziroma poglobljenimi in celovitimi sporazumi o prosti trgovini, med EU in tremi pridruženimi državami, vključitev primerljivih elementov v priporočila za posamezne države s pridružitvenimi sporazumi in sočasno izdajo teh priporočil, da bi se spodbudila pozitivna konkurenca, saj se je že izkazala za učinkovito pri pospeševanju napredka v srednji in vzhodni Evropi.

7.2

Priporoča se nadaljnja institucionalizacija sodelovanja med pridruženimi državami in EU, zlasti na izvršilni ravni. Oblikovanje skupne izvršilne skupine in nekaj podskupin v skladu s postopkom institucionalizacije na ravni parlamentov bi bilo lahko dobro izhodišče. Sledi mu lahko oblikovanje podobnih skupin organizirane civilne družbe znotraj platform civilne družbe vzhodnega partnerstva, poslovnih združenj in podpornih organizacij, sindikatov in drugih organizacij. Kot zgled bi se lahko uporabile izkušnje in mreže, ustvarjene pri sodelovanju v okviru organizacije za demokratični in gospodarski razvoj GUAM. Podpora EU in posameznih držav članic bi bila v veliko pomoč pri taki institucionalizaciji.

7.3

Pridružitvene sporazume oziroma poglobljene in celovite sporazume o prosti trgovini je zaradi njihove kompleksnosti težko izvajati, saj zahtevajo precejšnje politične, finančne in človeške vire ter so povezani s številnimi izzivi, zlasti ker so usmerjeni v reforme trgov, dejansko pa se od reform EU pričakuje zlasti vzpostavitev pravne države in dobrega upravljanja. Odbor meni, da je pomembno upoštevati taka pričakovanja in podpirati izvajanje pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini z vzporednimi pobudami za okrepitev pridruženih demokracij. Razmislilo bi se lahko o vzpostavitvi dodatnih mehanizmov podpore, ki bi se zagotovili le ob polnem izvajanju vzajemno dogovorjenih ciljev in bi se uporabljali kot dodatna motivacija.

7.4

EESO močno priporoča tudi redno obravnavanje pravic delavk in vprašanj, povezanih s plačami, zlasti v industrijskih in storitvenih sektorjih, za katere se zdi, da imajo največje – in najbolj raznolike – vrzeli. Program približevanja v okviru pridružitvenih sporazumov oziroma poglobljenih in celovitih sporazumov o prosti trgovini ponuja celovit pristop v smislu zakonodajnih ukrepov in izvrševanja mednarodnih konvencij, tudi na področju enakosti spolov in boja proti diskriminaciji. Bistveno je, da se ta proces spremlja, da se izboljša zbiranje statističnih podatkov o zaposlovanju in plačah, ki so razčlenjeni po spolu, in da se ženske skupine podpira pri zastopanju njihovih interesov.

V Bruslju, 26. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) EESO je v preteklih desetih letih sprejel več kot ducat mnenj o različnih vidikih vzhodnega partnerstva. Ustanovil je tudi stalen spremljevalni odbor za vzhodnoevropske sosede, oblikoval dvostranske platforme civilne družbe med EU in državami vzhodnega partnerstva ter notranje svetovalne skupine, ob srečanjih vrha vzhodnega partnerstva pa je organiziral poslovne forume.

(2) Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2016/C 202/02).

(3) https://indicators.ohchr.org.

(4) https://nhri.ohchr.org/.

(5) Rebuilding Ukraine: An assessment of EU assistance, Chatham House, the Royal Institute of International Affairs, 2018.

(6) Poročilo o politikah foruma civilne družbe vzhodnega partnerstva „EaP – Focusing on key priorities and deliverables – Assessment and recommendations by the civil society“ (Vzhodno partnerstvo – osredotočanje na ključne prednostne naloge in rezultate – ocena in priporočila civilne družbe), 2017.

(7) Ukraine Analytica, številka 3 (13), 2018.

(8) http://eu4business.eu/files/medias/regional-position-paper_final_kyiv-21-june-2017-2_0.pdf.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/40

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Mednarodna trgovina in turizem – svetovna agenda za trajnostni razvoj

(mnenje na lastno pobudo)

(2020/C 14/05)

Poročevalec: Alfred GAJDOSIK

Sklep plenarne skupščine	24.1.2019
Pravna podlaga	člen 32(2) poslovnika mnenje na lastno pobudo
Pristojnost	strokovna skupina za zunanje odnose
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	5.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	26.9.2019
Št. plenarnega zasedanja	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	134/0/4

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) izrecno opozarja na večplastne povezave med turizmom in mednarodno trgovino na splošno. Ker je stopnja rasti turizma višja od stopnje rasti gospodarstva na splošno, lahko turizem brez dvoma štejemo za pomembno gonilo zaposlovanja in gospodarske rasti. Tako sta turizem in mednarodna trgovina odločilna dejavnika pri doseganju ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030 (1). Zato Odbor pristojne akterje v zadevnih gospodarskih sektorjih spodbuja, da se z izjavami o zavezi, na primer z ustvarjanjem dostojnih in trajnih delovnih mest v okviru cilja trajnostnega razvoja 8, izrecno zavežejo k sodelovanju pri uresničitvi ciljev trajnostnega razvoja.

1.2

EESO opozarja na pomen finančnega načrtovanja za izvajanje političnih prednostnih nalog in poudarja pomen proračuna kot verjetno najučinkovitejšega sredstva za doseganje političnih ciljev. Zato poziva, naj se pomen turizma ne nazadnje upošteva tudi tako, da se z revizijo nedavnega predloga večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 uvede ločena proračunska postavka za turizem.

1.3

EESO obžaluje, da turizem v uredbah o evropskih strukturnih in investicijskih skladih do zdaj ni bil vključen kot ločen cilj, ampak je bil upoštevan le kot sredstvo ali sektor. Pozdraviti je sicer treba, da uredbe predvidevajo možnosti za naložbe v pametni turizem, vendar po mnenju EESO pri tem ni upoštevan celoten makroekonomski, socialni in kulturni pomen turizma v smislu njegovega zunanjega vpliva. EESO zato poziva, naj se turizem vključi v okvir evropskih strukturnih in investicijskih skladov kot tematski cilj.

1.4

Sorazmerno majhne ovire pri vstopu na trg v turističnem sektorju ne bi smele imeti negativnih gospodarskih in socialnih posledic za zaposlene v turizmu.

1.5

EESO spodbuja prizadevanja za usklajevanje oziroma priznavanje izobrazbe, poklicnih standardov in poklicnih kvalifikacij v turizmu, povečanje prizadevanj za evropski potni list poklicnih kvalifikacij in spodbujanje vseživljenjskega učenja v turizmu.

1.6

Nesporno je, da mednarodni turizem poleg svojega gospodarskega pomena veliko prispeva tudi k razumevanju med narodi in odpravi predsodkov. S tem Unijo močno podpira pri njenem zunanjem delovanju, zato bi bilo treba posebne oblike turizma, kot sta kulturni in socialni turizem, podpreti s posebnimi ukrepi. Poleg tega Odbor opozarja, da je med drugim nujno treba spodbujati zdravstveni, športni, kmetijski in ekološki turizem.

1.7

Izjemno pomembno in nujno je, da se v tem sektorju zagotovijo dostojna in trajna delovna mesta, in sicer s kolektivnimi pogodbami in v skladu s ciljem trajnostnega razvoja št. 8. EESO poziva k odpravi vseh oblik nezakonite in prekarne zaposlitve v sektorju turizma.

1.8

Trajnost turizma je močno odvisna tudi od izbire okolju čim bolj prijaznih oblik prevoza; posebno pozornost je zato treba nameniti preudarni in odgovorni uporabi prevoznih sredstev.

2. Uvod

2.1

Odbor želi s tem mnenjem opozoriti na tesno povezavo med turizmom in mednarodno trgovino ter njun skupen pomen za doseganje ciljev agende za trajnostni razvoj do leta 2030.

2.2

Mednarodna trgovina ima dolgo tradicijo, njen socialni in politični pomen pa se je skozi zgodovino bistveno povečal. Medtem ko so mednarodno trgovino tradicionalno urejali dvostranski sporazumi, so od druge svetovne vojne to področje vse bolj zaznamovali večstranski sporazumi. Od ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije mednarodno trgovino ureja trgovinska struktura, znotraj katere Evropska komisija od leta 2011 z novo generacijo trgovinskih sporazumov, ki naj bi okrepili gospodarske in trgovinske odnose z določenimi trgovinskimi partnericami, podpira zunanje gospodarstvo Skupnosti.

2.3

Nasprotje med prosto trgovino in protekcionizmom tudi ponazarja, da je mednarodna trgovina lahko tudi element političnega vplivanja.

2.4

Turizem je tretji največji sektor v mednarodni trgovinski bilanci; njegov prispevek k svetovnemu BDP je 10,4 % (EU: 10,3 %), po vsem svetu pa zagotavlja 313 milijonov delovnih mest. Na svetovni ravni je vsako enajsto delovno mesto povezano s turizmom. Za tretjino držav v razvoju je turizem glavni izvozni dejavnik, ki pomembno vpliva na njihov gospodarski položaj.

2.5

Zato turizem odločilno prispeva k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, vendar je pri tem treba upoštevati, da svetovni turizem ustvari 8 % emisij toplogrednih plinov.

2.6

Turizem po vsem svetu prispeva h gospodarskemu in socialnemu povezovanju na podeželskih območjih in v najbolj oddaljenih regijah. Ob tem je treba vseeno upoštevati in čim bolj preprečiti neželene stranske učinke turizma, kot so izguba kmetijskih površin, ogrožanje varstva narave, onesnaževanje zraka itd.

2.7

Leta 2017 je bilo v okviru mednarodnega turizma zabeleženih 1,32 milijarde prihodov (+ 7 %) na svetovni ravni in 671 milijonov prihodov v Evropi, kar pomeni tržni delež Evrope v višini 51 % (+ 8 %). Vendar študija Svetovne turistične organizacije (UNWTO) o dolgoročnih perspektivah kaže, da bo rast turizma v Evropi do leta 2030 manj intenzivna, saj bo po ocenah takrat 744 milijonov turistov (+ 1,8 %), tržni delež turizma pa bo znašal 41,1 %.

2.8

Z Lizbonsko pogodbo (1. decembra 2009) je bila oblikovana lastna pravna podlaga Unije za turizem (2). V skladu s tem je Komisija leta 2010 objavila sporočilo Evropa, prva svetovna turistična destinacija – nov okvir evropske turistične politike (3). Vendar niti v sedanjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020 niti v najnovejšem predlogu za obdobje 2021–2027 za turizem ni predvidena ločena proračunska postavka.

2.9

Če pa upoštevamo, da je bila rast zaposlovanja in s tem gospodarska rast turizma v Uniji v zadnjih letih ves čas izrazitejša kot v drugih sektorjih, so ustrezni proračunski ukrepi na ravni Skupnosti – poleg nadaljnje poglobitve turistične politike do tretjih držav – glede na razpoložljive podatke ne le upravičeni, temveč tudi nujno potrebni.

2.10

Odbor izrecno pozdravlja sklepe Sveta z dne 27. maja 2019 (4), v katerih ta glede na izzive turističnega sektorja (digitalizacija, trajnost ter znanja in spretnosti, značilna za ta sektor) navaja konkretne predloge v zvezi z agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 in poziva k sprejetju primernih ukrepov za podporo turizma, da bi EU v tem sektorju ohranila vodilni položaj na svetu.

2.11

Turizem ima velik potencial za ustvarjanje delovnih mest. Za doseganje ciljev trajnostnega razvoja, zlasti ciljev 5 in 10, je pomembno tudi dejstvo, da je na svetovni ravni v turističnem sektorju v povprečju zaposlenih več žensk in mladih kot v drugih sektorjih.

2.12

Plače v turizmu in gostinstvu so v večini držav nižje od mediane plače, zato je treba za vse zaposlitvene kategorije v sektorju sprejeti ustrezne ukrepe za zagotavljanje primernega plačila. To je še toliko bolj pomembno, ker so delovni pogoji v turističnem sektorju pogosto izredno težki, dogovori socialnih partnerjev o minimalni plači in maksimalnem delovnem času ter določbe o varnosti in zdravju pri delu pa se v praksi pogosto ne upoštevajo. Zato je treba v tem sektorju v smislu cilja trajnostnega razvoja 8 nujno ustvariti dostojna in trajna delovna mesta. Poleg tega je po mnenju Odbora nujno, da se okrepijo okvirni pogoji, sklenejo jasne kolektivne pogodbe in podpre digitalizacija sektorja.

3. Turizem in gospodarstvo

3.1

Pomen turizma kot glavnega gonila gospodarske rasti tako močno presega področje turističnega gospodarstva ter zadeva mednarodno trgovino in distribucijo, pa tudi vse javne in zasebne sektorje, na primer v kmetijstvu in prometu.

3.2

Poleg tega je za številne regije, kot so majhni otoki in odročna gorska območja, turizem ena redkih in v mnogih primerih edina gospodarska dejavnost v sedanji mednarodni delitvi dela.

3.3

Mnogim regijam je tudi pomagal ponovno oživiti zapuščena območja.

4. Turizem in trajnost

4.1

Konkurenčnost turizma je tesno povezana z njegovo trajnostjo, saj sta privlačnost in kakovost turističnih destinacij močno odvisni od njihovega naravnega in kulturnega okolja ter vključenosti v lokalno infrastrukturo.

4.2

Trajnost turizma temelji na različnih dejavnikih, kot so:

—	odgovorno ravnanje z naravnimi viri (zlasti vodo),

—	uporaba čistih virov energije,

—	upoštevanje vpliva turističnih dejavnosti na okolje (npr. odstranjevanje odpadkov, večja obremenitev tal in vode),

—	ohranjanje biotske raznovrstnosti,

—	varstvo kulturne dediščine,

—	ohranjanje kakovosti in trajnosti delovnih mest, ustvarjenih s turizmom,

—	upoštevanje posledic za lokalno prebivalstvo,

—	razvoj človeških virov,

—

promet.

4.3

Trajnostni turizem je bil opredeljen kot ključni sektor desetletnega okvira programov o trajnostni potrošnji in proizvodnji. Zato bi lahko kot sektor prihodnosti postal standard za celotno industrijo, poleg tega pa vključeval nacionalna gospodarstva po vsem svetu (5).

Odbor meni, da bi pristojni za trgovino in turizem morali ta potencial izkoristiti in poskrbeti za učinkovit prispevek k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, zlasti ciljev 3, 6, 7, 12, 14 in 15, in si v smislu cilja 17 prizadevati za ustrezna partnerstva.

4.4

Turizem zaradi svojega gospodarskega pomena – 17-odstotni delež zaposlovanja (od tega 44 % zaposlenih žensk) v svetovnem merilu – močno vpliva na številna področja politike trajnosti.

4.5

Turizem ima kot medsektorska gospodarska dejavnost poleg ekonomske tudi ekološko, socialno in kulturno razsežnost, zato je ključni dejavnik pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja. Prihodki iz tega sektorja imajo lahko zato ključno vlogo pri podpori trajnostnega upravljanja turističnih območij.

4.6

Eden od pristopov, ki ga bo treba izvajati, vključuje ne le analizo negativnih učinkov turizma, temveč tudi preučevanje njegovih pozitivnih vplivov na različne dejavnike (okolje, socialne razmere itd.). Ta oblika „turizma z učinkom“(impact tourism), ki je bila razvita v Sloveniji in temelji na 10+1 kazalnikih učinka, upošteva tudi pozitiven vpliv turizma na vseh pomembnih življenjskih področjih (6).

4.7

Nove tehnologije so tudi v gospodarstvu privedle do strukturnih sprememb, ki jih občutijo zlasti majhni akterji. V okviru turizma to poleg ponudbe storitev zadeva tudi trženje in trende rezervacij.

4.8

Poseben problem za celotni turistični sektor predstavlja porast rezervacij prek različnih zasebnih platform po vsem svetu. Nesporno je, da ta nova oblika trženja zagotavlja koristi za neprofesionalne ponudnike in turistično slabo razvita ali nerazvita območja. Z makroekonomskega vidika pa ni sprejemljivo, da imajo zasebni ponudniki konkurenčno prednost, ker morda ne plačujejo nobenih dajatev ali plačujejo le minimalne dajatve ter ker jih ne zavezujejo običajna stroga določila v zvezi s higieno in varnostjo v turizmu. Zato bi na primer morale obveznosti prijave in merila za ocenjevanje, ki veljajo za komercialne ponudnike prenočišč, veljati tudi za te ponudnike.

5. Turizem in okolje

5.1

Trajnostno uspešna turistična politika in učinkovito varstvo okolja si v osnovi ne nasprotujeta, temveč ju je treba razumeti in uporabljati kot vzajemno dopolnilna in podporna ukrepa.

5.2

Eden od problemov, povezanih z rastjo mednarodnega turizma, je nedvomno uporaba prevoznih sredstev (ladij, letal, avtobusov in avtomobilov) ter njihov vpliv na okolje.

5.3

Velike organizatorje potovanj je treba opozoriti na njihovo vlogo v odgovorni politiki trajnosti in jih spodbujati k izpolnjevanju te vloge; zaposliti bi morali osebje, ki bo odgovorno za okoljska vprašanja ter bo pri svetovanju in načrtovanju upoštevalo cilje trajnostnega razvoja.

5.4

„Čezmerni turizem“(overtourism) je v nekaterih regijah že problem, ki ogroža kakovost življenja lokalnega prebivalstva in tudi okolje. Pojem „čezmernega turizma“še nima enotne opredelitve, zato ni konkreten in v zvezi z njim ni mogoče jasno ukrepati. Vendar to ni nov problem. Že med letoma 1980 in 1990 so bili v okviru izraza „učinek Majorke“obravnavani koncepti, kako bi lahko plažo uporabljalo čim več turistov brez prevelikih stranskih učinkov. Mednarodne turistične organizacije želijo predvsem predstaviti primere najboljše prakse, da bi zadevnim regijam zagotovile referenčne točke in smernice.

5.5

EESO predlaga tudi, naj se glavne mednarodne turistične zveze dogovorijo tudi o kodeksu ravnanja pri trženju turističnih destinacij, ki bo upošteval okolje in trajnost, pa tudi preprečeval „čezmerni turizem“, saj ima ta poleg drugih posledic tudi učinke na okolje in trajnost.

6. Turizem in etika

6.1

Turizem je povezan z nacionalnim ter transnacionalnim in mednarodnim potniškim prometom in storitvami ter ima poleg gospodarskega pomena tudi vpliv na socialno in kulturno življenjsko okolje v izvornih in ciljnih državah, in sicer za vse prebivalce, ne le tiste, ki so dejavni v turizmu.

6.2

Te okoliščine je upoštevala Svetovna turistična organizacija (UNWTO), ki deluje kot mednarodni forum za turistično politiko in vezni člen za mednarodno komunikacijo pristojnih organov javnega sektorja. Leta 1999 je objavila globalni etični kodeks za turizem (7), ki v 10 načelih in 49 odstavkih podrobno ureja zelo raznolike vidike svetovnega turizma (8). Imenuje se tudi pravilnik za etično ravnanje v turizmu.

6.3

Etični kodeks v svojih smernicah upošteva kompleksnost tega sektorja, saj ne obravnava le gospodarskih, socialnih in kulturnih vidikov, temveč tudi spoštovanje temeljnih in človekovih pravic (glej ukrepe proti zlorabi otrok, delu otrok, spolnemu izkoriščanju otrok v turizmu).

6.4

Ker je etični kodeks le priporočilo in ni zavezujoč niti za podpisnike, je UNWTO septembra 2017 predložila okvirni sporazum o etiki v turizmu (International Framework Convention on Tourism Ethics) (9), ki ga je podpisala več kot polovica njenih članic. Ta sporazum vsebinsko temelji na etičnem kodeksu in ne vsebuje nobenih bistvenih sprememb, njegova prednost pa je, da je za podpisnice zavezujoč.

7. Turizem in kultura

7.1

Eno najpomembnejših gonil turizma so kulturne dobrine ciljne države.

7.2

Kulturni turizem povečuje zanimanje za tuje kulture, spodbuja mednarodno razumevanje in prispeva tudi k odpravi predsodkov.

8. Turizem in demografija

8.1

Na turizem vpliva tudi demografski razvoj: starostna piramida s precejšnjim deležem čedalje večjega števila še mobilnih starejših, ki imajo večinoma dobre prihodke, je povzročila razmah potovanj za starejše. Tovrstna potovanja so sedaj nezanemarljiv delež, zlasti skupinskega turizma, na nekaterih področjih pa so povzročila tudi spremembo v strukturi ponudbe turističnih podjetij, kar je tudi posledica dejstva, da starejši pogosto rezervirajo daljše počitnice in so le delno odvisni od sezone. To dejstvo je bilo upoštevano tudi na vrhu Svetovne turistične organizacije, kjer je bila posebna pozornost namenjena turizmu starejših.

8.2

Evropska komisija je s pobudo Calypso – turizem za vse trajnostno prispevala k rasti socialnega turizma, in sicer tako, da je podprla ukrepe za razvoj turizma za starejše, pa tudi za prikrajšane skupine. Posledica tega so nove turistične ponudbe in večje izkoriščanje obdobij zunaj sezone. V zvezi s tem bi bilo smiselno te izkušnje deliti s partnerji zunaj Evropske unije in spodbujati obojestranski turizem.

8.3

Poleg običajnih demografskih parametrov so se nadalje razvile tudi druge posebne oblike turizma, kot so romanja.

9. Turizem in izobraževanje

9.1

Turizem ima v svoji raznolikosti v zvezi z razvojem trga in vse večjimi pričakovanji potrošnikov posebne potrebe glede izobraževanja, ki segajo vse od ustreznega jezikovnega in računalniškega znanja do znanja na področju ekonomije in gastronomije.

9.2

V številnih državah Unije so na voljo različne oblike izobraževanja in različno dolgi izobraževalni programi, kar otežuje vzajemno priznavanje. Z oblikovanjem nekaterih standardov izobraževanja bi lahko povečali poklicne možnosti pripadnikov različnih poklicev tako doma kot v tujini. Pomanjkanje kvalificirane delovne sile, ki je prizadelo ta sektor, bo mogoče dolgoročno zmanjšati le s splošno zavezujočimi zahtevami za izobraževanje ter zgoraj opisanim izboljšanjem okvirnih pogojev v sektorju.

9.3

Povečanje vrednosti turističnih poklicev kot možnosti za dolgoročno poklicno pot bi bilo prav tako koristno, saj so delovne razmere v turizmu pogosto težje kot v drugih sektorjih.

10. Turizem in digitalizacija

10.1

Digitalizacija močno vpliva na področje turizma, in sicer ne le na vedenje turistov, temveč tudi na turistične ponudnike.

10.2

Spletni turizem je čedalje bolj priljubljen, prav tako tudi spletne ocene; leta 2017 je bilo samo v Nemčiji 40 % vseh potovanj rezerviranih na spletu. S tem se odpirajo novi trgi za MSP, ki pa jih je treba pri tej inovaciji finančno podpreti.

10.3

Hkrati sta elektronska povezanost in digitalizacija pomembno vplivala tudi na notranje procese turističnih podjetij; tako morajo danes tudi mala podjetja obiskovalcem običajno ponuditi vsaj dostop do interneta.

10.4

Digitalizacija bo imela pomembno vlogo tudi pri inovativnih oblikah sodelovanja, kar lahko spet pomembno vpliva na razvoj turističnih destinacij. S pomočjo sodobnih tehnologij (kot so umetna inteligenca, navidezna resničnost, razširjena resničnost, tehnologija veriženja podatkovnih blokov) lahko večina odročnih krajev postane zanimiv cilj. Za izkoriščanje novih možnosti je treba turistični sektor močneje usmeriti v raziskave in razvoj.

10.5

Digitalizacija lahko prinese koristi tudi za kulturni turizem, saj je lahko navidezna resničnost tudi spodbuda za potovanje.

V Bruslju, 26. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Cilji trajnostnega razvoja:

Cilj 1: odprava revščine

Cilj 2: odprava lakote

Cilj 3: zdravje in dobro počutje

Cilj 4: kakovostno izobraževanje

Cilj 5: enakost spolov

Cilj 6: čista voda in sanitrarna ureditev

Cilj 7: cenovno dostopna in čista energija

Cilj 8: dostojno delo in gospodarska rast

Cilj 9: industrija, inovacije in infrastruktura

Cilj 10: zmanjšanje neenakosti

Cilj 11: trajnostna mesta in skupnosti

Cilj 12: odgovorna poraba in proizvodnja

Cilj 13: podnebni ukrepi

Cilj 14: življenje v vodi

Cilj 15: življenje na kopnem

Cilj 16: mir, pravičnost in močne institucije

Cilj 17: partnerstva za doseganje ciljev

(2) Člen 195 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(3) COM(2010) 352 final.

(4) Dokument Sveta 9707/19 z dne 27. maja 2019 Konkurenčnost turističnega sektorja kot gonilo trajnostne rasti, ustvarjanja delovnih mest in socialne kohezije v EU v prihodnjem desetletju.

(5) Glej poročilo Konference Združenih narodov za trgovino in razvoj (UNCTAD) 2017 z naslovom Tourism for Transformative and Inclusive Growth (Turizem kot vir transformativne in vključujoče rasti).

(6) https://www.impact-tourism.net/

(7) https://www.tourism-watch.de/en/node/4597

(8) Načela globalnega etičnega kodeksa:

Člen 1: Prispevek turizma k medsebojnemu razumevanju in spoštovanju med narodi in družbami

Člen 2: Turizem kot pot do individualne in kolektivne izpolnitve

Člen 3: Turizem, dejavnik trajnostnega razvoja

Člen 4: Turizem, uporaba kulturne dediščine človeštva in prispevek k njenemu spodbujanju

Člen 5: Turizem, koristna dejavnost za države gostiteljice in njihove skupnosti

Člen 6: Dolžnosti akterjev razvoja turizma

Člen 7: Pravica do turizma

Člen 8: Svoboda gibanja turistov

Člen 9: Pravice zaposlenih in podjetnikov v turističnem gospodarstvu

Člen 10: Izvajanje načel globalnega etičnega kodeksa za turizem

(9) UNWTO Framework Convention on Tourism Ethics.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/46

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalizacija, umetna inteligenca in pravičnost – Kako okrepiti položaj EU v globalni tekmi za prihodnja znanja in spretnosti ter hkrati zagotoviti socialno vključenost

(raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)

(2020/C 14/06)

Poročevalka: Tellervo KYLÄ-HARAKKA-RUONALA

Soporočevalka: Giulia BARBUCCI

Zaprosilo	finsko predsedstvo Sveta, 7.2.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	10.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	118/0/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Spretnosti in kompetence so osrednjega pomena za zagotavljanje uspeha EU v svetovni konkurenci na področju digitalizacije in umetne inteligence. Poleg zagotavljanja vrhunsko nadarjenih ljudi mora imeti družba kot celota potrebno razumevanje, znanje in spretnosti za dobo umetne inteligence, da bi v celoti izkoristili ves njen potencial in vključili vse prebivalstvo.

1.2

EESO poziva EU, naj celovito pristopi k politiki izobraževanja in usposabljanja glede na njuno dvostransko povezanost z drugimi področji, kot so politika na področju podatkov, raziskav in inovacij, industrijska politika ter ekonomska in socialna politika. Ker so za to potrebne tudi javne in zasebne naložbe, EESO ponovno priporoča reforme za vzpostavitev ugodnega okolja za naložbe zasebnega sektorja in izvajanje „zlatega pravila“, ki dovoljuje financiranje družbeno in gospodarsko produktivnih naložb iz proračunov držav članic, pri čemer ni ogrožena prihodnja vzdržnost proračunov (1).

1.3

EESO meni, da je tesno sodelovanje med državami članicami ključnega pomena za uspeh v globalni tekmi. Spodbujati bi bilo treba mreženje evropskih univerz, da bi okrepili kompetence, povezane z umetno inteligenco. Prav tako bi bilo treba okrepiti sodelovanje na področju poklicnega usposabljanja. EESO poziva, naj se več sredstev EU dodeli za podporo potrebnim reformam, čezmejnim izmenjavam in sodelovanju v izobraževanju in usposabljanju, vključno s prekvalifikacijo delavcev za digitalni prehod.

1.4

EESO poudarja, kot je navedeno tudi v evropskem stebru socialnih pravic, da mora biti dostop do nenehnega in vseživljenjskega učenja individualna pravica vseh, da bi tako lahko sledili razvoju digitalizacije in umetne inteligence ter sooblikovali napredek in ohranili nadzor v rokah človeka (2).

1.5

EESO predlaga oblikovanje strategije EU za okrepitev nenehnega učenja, ki v središče postavlja učenca, med njenimi osrednjimi elementi pa naj bosta digitalizacija in uporaba zaupanja vredne umetne inteligence. V okviru strategije bi bilo treba opredeliti potrebne ukrepe za uresničitev ciljev iz točke 1.4, pri čemer bi bilo treba upoštevati razlike med nacionalnimi sistemi.

1.6

EESO meni, da so za dobo umetne inteligence potrebna dobra temeljna medsektorska znanja in spretnosti, kot so logično sklepanje, kritično razmišljanje, ustvarjalnost in interakcijske spretnosti. Poleg tega so potrebne dobre kompetence na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter umetnosti in družbenih ved. Ključni del znanj in spretnosti ter kompetenc za dobo umetne inteligence sta tudi etično mišljenje in podjetniški pristop.

1.7

Vključenost pomeni, da morajo dostop do digitalnih tehnologij in tehnologij umetne inteligence ter potrebna znanja in spretnosti imeti vsi, ne glede na spol, starost ali socialno-ekonomsko ozadje. Pri tem ima bistveno vlogo javno izobraževanje. Pomembno vlogo pri krepitvi vključenosti in dejavnega državljanstva pa ima tudi neformalno učenje. Posebno pozornost je treba nameniti zagotavljanju znanj in spretnosti žensk in deklic ter starejših oseb.

1.8

Za konkurenčnost so potrebni tako vrhunsko nadarjeni ljudje kot tudi široka baza izobraženih in usposobljenih ljudi. Strokovne kvalifikacije je treba stalno prilagajati, da bi ustrezale razvoju ter potrebnim kompetencam. EESO meni, da je nove, v svetovnem merilu vrhunsko nadarjene strokovnjake mogoče najbolje spodbujati z raziskovalnimi projekti. Projekti sodelovanja z industrijo so eden izmed načinov za zadrževanje nadarjenih ljudi v EU in privabljanje nadarjenih iz tujine.

1.9

Poudarja, da je izjemno pomembno sodelovanje med oblikovalci politike, izvajalci izobraževanja, socialnimi partnerji in drugimi organizacijami civilne družbe na področju digitalizacije in umetne inteligence ter povezanega razvoja na področju izobraževanja ter znanj in spretnosti. Ker imajo socialni partnerji posebno vlogo pri vprašanjih, povezanih z delom, kot je opredeljeno v Pogodbi, bi morali v skladu z ustreznimi nacionalnimi pravili sodelovati pri sprejemanju odločitev o naložbah, tehnologijah in organizaciji dela.

2. Uvod

2.1

Glede na hiter napredek na področjih digitalizacije in umetne inteligence se mora EU dobro pripraviti, če želi uspeti v svetovni konkurenci. Izboljšanje znanj in spretnosti ter kompetenc ima pri tem osrednjo vlogo. V ta namen je potreben dejaven razvoj izobraževanja in usposabljanja, ki bi morala ljudem pomagati tudi pri odzivanju na hitro spreminjajoče se povpraševanje ter pri sooblikovanju napredka na podlagi upoštevanja njegovih različnih oblik in posledic.

2.2

To raziskovalno mnenje je odgovor na zaprosilo finskega predsedstva EU glede vprašanja, kako okrepiti položaj EU v globalni tekmi za prihodnja znanja in spretnosti ter hkrati zagotoviti socialno vključenost v okviru digitalizacije in umetne inteligence. Da bi ponazorili v prihodnost usmerjen pristop, govorimo o dobi umetne inteligence.

2.3

EESO je predložil že več mnenj, ki so obravnavala posledice digitalizacije in umetne inteligence za delo, povpraševanje po znanjih in spretnostih ter potrebe po naložbah v prihodnosti, pa tudi etične vidike umetne inteligence (3). To mnenje je osredotočeno na medsebojno povezanost znanj in spretnosti, povezanih z digitalizacijo ter umetno inteligenco, konkurenčnosti in vključenosti (brez upoštevanja drugih znanj in spretnosti, ki bodo v prihodnje na primer potrebna za obvladovanje podnebnih sprememb).

2.4

Digitalizacija in umetna inteligenca sta na različne načine povezani z izobraževanjem ter razvojem znanj in spretnosti. Prinašata nove potrebe po znanjih in spretnostih ter kompetencah, poleg tega pa omogočata nove načine učenja in poučevanja. Digitalne tehnike in tehnike umetne inteligence je mogoče uporabljati za predvidevanje sprememb na področju dela in v vsakodnevnem življenju ter posledično potreb po izobraževanju in usposabljanju. Poleg tega izobraževanje in usposabljanje ljudem omogočata, da sooblikujejo digitalni razvoj.

2.5

Digitalizacija in umetna inteligenca sta na številne načine povezani tudi z vključenostjo. Pomagata na primer invalidom pri delu in jim omogočata boljše življenje. Pomagata lahko tudi zmanjšati izoliranost ljudi. Po drugi strani pa vključenost pomeni, da imajo vsi, ne glede na spol, starost ali socialno-ekonomsko ozadje, dostop do teh tehnologij ter potrebnih znanj in spretnosti.

2.6

Za izobraževanje so na splošno pristojne države članice, vendar obstajajo različne vrste sodelovanja, kot je izmenjava primerov dobre prakse. Delo poteka tudi na področju oblikovanja evropskega izobraževalnega prostora na podlagi programa Erasmus+ in drugih instrumentov financiranja EU. Ključna oblika sodelovanja je tudi priznavanje poklicnih kvalifikacij.

2.7

V odgovor na vprašanje o znanjih in spretnostih ter izobrazbi, povezanih z digitalizacijo in umetno inteligenco, tako z vidika uspešnosti v svetovni konkurenci kot z vidika socialnega vključevanja, EESO obravnava naslednja tri vprašanja:

—	Katera znanja in spretnosti ter kompetence so najbolj pomembni v dobi umetne inteligence?

—	Kako je mogoče ta znanja in spretnosti ter kompetence najbolje pridobiti in okrepiti?

—	Katere politike so potrebne na nacionalni in evropski ravni, da bi spodbudili ta napredek?

3. Katera znanja in spretnosti ter kompetence so najbolj pomembni v dobi umetne inteligence?

3.1

Glede na to, da imata digitalizacija in zlasti umetna inteligenca pomembne posledice za vsakodnevno življenje ljudi, pa tudi za razvoj podjetij, delovnih mest in dela v prihodnosti, sta potrebna razvoj in napredek na več kognitivnih ravneh. Po eni strani gre za ozaveščenost, znanje in razumevanje, po drugi strani pa za kompetence ter znanja in spretnosti. Za uspeh v svetovni konkurenci so potrebni vrhunske kompetence in talenti, obenem pa tudi obsežna baza izobraženih in usposobljenih ljudi.

3.2

Očitno je, da se ljudje na splošno ne zavedajo, kako so jim digitalizacija, umetna inteligenca in robotika lahko v pomoč, znani pa so jim pomisleki v zvezi z delovnimi mesti, varnostjo in zasebnostjo. Zato je treba ozaveščati o priložnostih, ki jih digitalizacija in umetna inteligenca ponujata družbi na splošno.

3.3

Za razumevanje ljudi in njihovo lastno kritično razmišljanje v zvezi s področji in načini uporabe umetne inteligence je potrebno tudi boljše poznavanje njene narave in delovanja. Boljše razumevanje je potrebno tako med delodajalci in podjetji kot tudi med zaposlenimi, potrošniki in oblikovalci politike.

3.4

Poleg tega je v dobi umetne inteligence potrebna zmožnost etičnega mišljenja za usmerjanje razvoja in uporabo digitalnih rešitev ter umetne inteligence v skladu s človekovimi pravicami. Poleg vprašanj, povezanih s človekom, je treba razumeti tudi okoljske in podnebne vidike, povezane z digitalizacijo in umetno inteligenco – tako priložnosti, ki jih ponujajo te tehnologije, kot tveganja, ki jih prinašajo. Te etične in druge vidike je treba upoštevati v okviru participativnega upravljanja, kar pomeni vključevanje civilne družbe in socialnih partnerjev na različna področja in v različne postopke.

3.5

Nujne kratkoročne potrebe po razvoju kompetenc ter znanj in spretnosti so povezane z zmanjšanjem vrzeli v znanjih in spretnostih in odpravo neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanju po njih na trgu dela.

3.6

Ker se je vse težje dolgoročno pripraviti na nekatere poklice, je treba poklicne kvalifikacije stalno prilagajati, da bi ustrezale novemu razvoju in temeljile na naboru znanj in spretnosti ter kompetenc, ki so potrebne ne glede na dejanski razvoj.

3.7

Pomembno vprašanje je, katera znanja in spretnosti prinašajo dodano vrednost, ki je ne morejo zagotoviti stroji in roboti, ter katera znanja in spretnosti želimo ohraniti v vsakem primeru. Potrebna so dobra temeljna medsektorska znanja in spretnosti, kot so logično sklepanje, kritično razmišljanje, ustvarjalnost ter medosebne in interakcijske spretnosti.

3.8

S kratkoročnega in dolgoročnega vidika je potrebno, da ima celotna družba vsaj osnovna digitalna znanja in spretnosti. Poleg digitalne pismenosti in pismenosti na področju umetne inteligence bi splošna znanja in spretnosti morala vključevati zmožnost uporabe umetne inteligence pri iskanju in uporabi inovativnih rešitev v vsakdanjem življenju in pri delu. To drži za vse ljudi, ne glede na njihovo starost ali ozadje, pa tudi za invalide, ki jim umetna inteligenca prinaša številne priložnosti.

3.9

V dobi umetne inteligence je poudarjena vloga naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike pa tudi umetnosti in družbenih ved. Poudarjene so tudi multidisciplinarne in interdisciplinarne kompetence, da bi razumeli sistemske pojave ter večrazsežnostne probleme, ki jih je mogoče rešiti z uporabo digitalizacije in umetne inteligence.

3.10

Zaradi sprememb na področju dela so pomembna tudi podjetniška znanja in spretnosti. Potrebujejo jih vsi, ne samo podjetniki, da bi lahko organizirali svoje delo in življenje. Zaradi hitrih družbenih sprememb sta potrebni prilagodljivost in odpornost na delovnih mestih ter v družbi na splošno. Podjetja morajo poiskati načine, da delavcem zagotovijo usposabljanje za olajšanje takšnih prehodov v svet dela.

3.11

V dobi umetne inteligence so potrebne tudi raznolike spretnosti sodelovanja, komunikacije in poučevanja, saj bosta sodelovanje in komunikacija med ljudmi in inteligentnimi sistemi, kot so umetna inteligenca ter roboti, postala vse bolj razširjena pri delu in v vsakodnevnem življenju. Poleg tega pri umetni inteligenci in robotiki ne gre več le za programiranje, ampak vse bolj tudi za posredovanje znanja.

3.12

Poleg izboljšanega znanja, kompetenc in spretnosti v celotni družbi so potrebni vrhunsko nadarjeni strokovnjaki, da bi EU lahko uspela v svetovni konkurenci in imela vodilni položaj na področju inovacij ter naložb v digitalizacijo in umetno inteligenco. Poleg razvijalcev umetne inteligence je potrebnih več nadarjenih posameznikov in strokovnjakov za uporabo umetne inteligence v posameznih sektorjih, od proizvodnje do storitev. Za vse to so potrebne napredne znanstvene, matematične in tehnične kompetence.

3.13

Prav tako so potrebne dobre poslovne spretnosti za izkoriščanje priložnosti, ki jih prinašata digitalizacija in umetna inteligenca, na primer za razvoj podjetij. Glede na to, da bi zaupanja vredna umetna inteligenca lahko bila konkurenčna prednost EU, bi etika morala biti bistven del kompetenc vseh razvijalcev in uporabnikov umetne inteligence.

3.14

Da bi uspeli v tekmi znanj in spretnosti, je treba v celoti izkoristiti potencial družbe. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti digitalnim znanjem in spretnostim žensk in deklic ter njihovemu zanimanju za naravoslovje, tehnologijo, inženirstvo in matematiko, da bi jih v večji meri vključili v napredek na področju digitalizacije in umetne inteligence. S tem bi se izboljšali pogoji v več sektorjih ter v gospodarstvu in družbi na splošno, prav tako pa bi na ta način prispevali k odpravi spolne pristranskosti v zvezi s podatki in tehnologijo.

4. Kako je mogoče znanja in spretnosti ter kompetence za dobo umetne inteligence najbolje pridobiti in okrepiti?

4.1

Jasno je, da so za okrepitev znanj in spretnosti ter kompetenc za dobo umetne inteligence potrebne reforme sedanjih sistemov izobraževanja in usposabljanja, hkrati pa je potrebno tudi ustrezno financiranje. Po drugi strani pa digitalizacija in umetna inteligenca prinašata tako velike spremembe, da je treba v celoti spremeniti odnos do učenja in poučevanja. Zato je bistveno, da se učitelji in vsi pedagogi pripravijo na nov način razmišljanja in kulturo.

4.2

Nenehno učenje mora biti pravica vseh, da bi se lahko prilagodili sedanjemu in prihodnjemu razvoju gospodarstva in družbe ter da bi lahko sooblikovali napredek, zato bi bilo treba pri tem upoštevati načelo enakih možnosti in načelo, da nihče ne sme biti zapostavljen. Nenehno učenje pomeni učenje za delo, vendar prispeva tudi k osebni in poklicni izpolnitvi, socialni vključenosti in dejavnemu državljanstvu.

4.3

Osnovno izobraževanje bi moralo učencem zagotoviti osnovna digitalna znanja in spretnosti, predvsem pa jim položiti temelje za nenehno učenje. Vse bi moralo opremiti s kompetencami in spretnostmi učenja ter razvijanja poglobljenih znanj in spretnosti za dobo umetne inteligence, vključno z razumevanjem socialnih in etičnih vidikov ter ohranjanja nadzora v rokah človeka.

4.4

Namesto da se učenje obravnava kot zaporedje različnih izobraževalnih ukrepov, bi morali stremeti k zasnovi učenja, prilagojenega posamezniku. Za takšno zasnovo učenja za dobo umetne inteligence so potrebni ustrezni načini ugotavljanja učnih potreb posameznikov ter ustrezna ponudba priložnosti za učenje, hkrati pa je treba zaščititi posebno vlogo javnega izobraževanja. Poleg tega morajo biti posamezniki bolj dejavni in si sami zastavljati cilje.

4.5

Umetna inteligenca prinaša možnosti za učenje, ki v večji meri v središče postavlja učenca. Z učenjem na podlagi umetne inteligence se lahko analizira povpraševanje po spretnostih in kompetencah, omogoči samoocenjevanje, pomagajo zasnovati posamezne učne poti in lažje združujejo formalno, neformalno ter priložnostno učenje. Umetna inteligenca se lahko uporablja tudi za zagotavljanje vsebin za izobraževanje in usposabljanje, ki v središče postavljata učenca.

4.6

Da bi omogočili učne poti, ki so bolj prilagojene posameznikom, in povečali priložnosti za interdisciplinarne in medinstitucionalne študije, bi izobraževalne ustanove morale zagotoviti modularne učne elemente, ki bi jih bilo mogoče prožno združevati.

4.7

Poleg osnovnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja sta potrebna tudi izpopolnjevanje in preusposabljanje. Takšno učenje vse pogosteje poteka na delovnem mestu. Sodelovanje med izobraževalnimi ustanovami in socialnimi partnerji na podlagi vzpostavitve mrež, ki vključujejo tako velika kot tudi mala in srednja podjetja, je ključno za izboljšanje usposabljanja, potrebnega na delovnih mestih.

4.8

Ker se stalno povečuje število ljudi, ki se nenehno učijo novih stvari, so potrebne metode, ki jih je mogoče preprosto prilagoditi. Ena od obetavnih možnosti na tem področju so množični odprti spletni tečaji (MOOC). Uporabljajo se lahko na primer za izboljšanje splošnega znanja o umetni inteligenci (kot je na primer tečaj z naslovom Elementi umetne inteligence, ustvarjen na Finskem) ali za izboljšanje znanj in spretnosti ter kompetenc, potrebnih za uporabo umetne inteligence in na primer virtualne ali razširjene resničnosti.

4.9

Neformalno učenje je bistveno za spodbujanje vključujočih izobraževalnih sistemov in glavna pot do vseživljenjskega in večrazsežnostnega učenja. Zato bi bilo treba več pozornosti nameniti ocenjevanju in potrjevanju rezultatov neformalnega in priložnostnega učenja, da se doseže kar najboljša primerljivost, ter v zvezi s tem podpirati vse deležnike, kot je EESO predlagal v svojem že sprejetem mnenju (4).

4.10

Mladinske organizacije imajo pomembno vlogo pri opolnomočanju mladih kot delavcev in državljanov. Zagotavljajo izobraževanje, ki je prilagojeno potrebam posameznikov, zato lahko dosežejo mlade, ki jih izvajalci formalnega izobraževanja ne morejo, ter formalno izobraževanje dopolnijo z drugačnim znanjem in spretnostmi.

4.11

Mehke veščine, ki jih zahtevajo delodajalci, in veščine, pridobljene prek mladinskih organizacij, se pozitivno ujemajo. Neformalno izobraževanje ima pomembno vlogo tudi pri izpopolnjevanju in preusposabljanju ter pri razvoju digitalnih znanj in spretnosti med starejšimi.

4.12

Za uspeh v svetovni tekmi za strokovnjake bo potrebno sodelovanje tako na področju raziskav kot izobraževanja. Raziskovalni projekti so učinkovita oblika visokošolskega izobraževanja in dober način spodbujanja novih vrhunsko nadarjenih strokovnjakov v svetovnem merilu. Mreženje prek povezanih središč raziskovalne odličnosti in inovacijskih središč je pomemben način za izmenjavo kompetenc. Kadar raziskovalni projekti temeljijo na sodelovanju med univerzami in gospodarstvom, se nadarjeni posamezniki pogosto zaposlijo v podjetjih. Na ta način lahko raziskovalni projekti na visoki ravni pomagajo zadržati nadarjene posameznike v EU, pa tudi privabijo nadarjene iz tujine.

5. Katere politike so potrebne za izboljšanje spretnosti in kompetenc za dobo umetne inteligence?

5.1

EESO meni, da mora biti vlaganje v izobraževanje in usposabljanje osrednji del strategij za digitalizacijo in umetno inteligenco, hkrati pa morata biti digitalizacija in umetna inteligenca bistvena razsežnost v prihodnost usmerjenih izobraževalnih politik in sistemov. EU bi si morala prizadevati za globalni vodilni položaj na tem področju.

5.2

Digitalizacija in umetna inteligenca sta pomenu nenehnega učenja dali novo razsežnost, saj je eden od glavnih načinov za okrepitev EU v svetovni tekmi spretnosti in izobraževanja, in sicer na vključujoč način. EESO predlaga oblikovanje strategije EU, v kateri bodo opredeljene ureditve, potrebne za okrepitev nenehnega učenja, ki v središče postavlja učenca, med njenimi osrednjimi elementi pa naj bosta digitalizacija in uporaba zaupanja vredne umetne inteligence, pri čemer je treba upoštevati razlike med nacionalnimi sistemi. V skladu s tem bi bilo treba zastaviti ambicioznejše cilje za evropski izobraževalni prostor: ni dovolj, da se nenehno uči ena četrtina ljudi, to mora biti pravica vseh.

5.3

EESO poziva k tesnemu sodelovanju med državami članicami na področju izobraževanja in usposabljanja. V celoti je treba izkoristiti skupne programe izobraževanja in usposabljanja, vključno z magistrskimi in doktorskimi programi na področju umetne inteligence. EESO meni, da je pobuda za evropsko mrežo univerz ustrezno sredstvo za izboljšanje kompetenc na visoki ravni na področju umetne inteligence. Poleg tega je potrebno mednarodno sodelovanje z vodilnimi raziskovalnimi in izobraževalnimi organizacijami na področju zaupanja vredne umetne inteligence, spodbujati pa je treba tudi sodelovanje na področju poklicnega usposabljanja. Poleg tega bi bilo treba dodatno spodbujati priznavanje kvalifikacij, da bi izboljšali mobilnost delavcev med državami članicami.

5.4

EESO poziva, naj se več sredstev EU dodeli pobudam v izobraževanju in usposabljanju, ki so povezane z umetno inteligenco. Nadalje bi bilo treba raziskati možnosti, ki jih ponujajo program Erasmus+ in drugi instrumenti financiranja, da bi okrepili čezmejno izmenjavo ter sodelovanje. Povečano financiranje raziskovalnih programov, kot je pobuda za evropsko mrežo centrov odličnosti za umetno inteligenco, financirana v okviru programa Obzorje 2020, je tudi bistveno za oblikovanje in privabljanje vrhunsko nadarjenih posameznikov.

5.5

Tudi sredstva Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji bi bilo treba uporabiti za podpiranje vključujočega razvoja znanj in spretnosti, povezanih z digitalizacijo in umetno inteligenco, vključno z dobro predstavljenim programom za podpiranje delavcev pri pridobivanju novih znanj in spretnosti, da bi lahko sledili digitalnemu prehodu.

5.6

Podatki in digitalna infrastruktura imajo osrednjo vlogo pri omogočanju uporabe digitalnih orodij ter umetne inteligence v izobraževanju in učenju. Razpoložljivost, kakovost, zanesljivost, dostopnost, interoperabilnost in prost pretok podatkov so zato nujni za izobraževanje in učenje v dobi umetne inteligence. To je treba upoštevati v politiki na področju podatkov, skupaj z vidiki varstva podatkov in zasebnosti. Vlaganje v digitalno infrastrukturo na vseh področjih je tudi bistveno, da bi izboljšali digitalne priložnosti za izobraževanje in učenje ter preprečili digitalni razkorak.

5.7

Vlaganje v inovacije, povezane z umetno inteligenco, je še eno področje, ki je tesno povezano z izobraževanjem. Več sredstev je treba nameniti inovacijam v javnem in zasebnem sektorju. EU mora ustrezno pozornost nameniti tudi industrijski strategiji, zagotoviti ugodno okolje za evropsko industrijo ter spodbujati ciljno usmerjene inovacije in naložbe, da bi se lahko spopadli z glavnimi gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi izzivi.

5.8

Ob upoštevanju strateške vloge politik izobraževanja in usposabljanja potrebuje EU celovit pristop na tem področju ter dvostranske povezave z drugimi politikami, vključno z ekonomsko in socialno politiko. To je treba podpreti s potrebnimi javnimi in zasebnimi naložbami, ki bi jih bilo treba omogočiti z reformami za vzpostavitev ugodnega okolja za naložbe zasebnega sektorja, ter z ustreznim proračunom EU in upoštevanjem zlatega pravila, ki dovoljuje financiranje družbeno in gospodarsko produktivnih naložb iz proračunov držav članic, pri čemer ni ogrožena prihodnja vzdržnost proračunov (5). Zato bi izobraževanje ter znanja in spretnosti morali imeti pomembno vlogo v evropskem semestru. Prva skupna seja evropskih ministrov za izobraževanje in finance med finskim predsedovanjem EU bi lahko zagotovila potreben zagon.

5.9

EESO poudarja tudi pomembnost tesne vključenosti civilne družbe v oblikovanje politike izobraževanja in usposabljanja ter povezanih politik, pa tudi v oblikovanje ter izvajanje novih programov izobraževanja in usposabljanja. Potrebno je sodelovanje med vladami, izobraževalnimi ustanovami, socialnimi partnerji, potrošniškimi organizacijami in drugimi zadevnimi organizacijami civilne družbe.

5.10

Socialni partnerji imajo posebno vlogo, ki je opredeljena v Pogodbi. Ker imajo posebno vlogo pri vprašanjih, povezanih z delom, bi morali v skladu z ustreznimi nacionalnimi pravili sodelovati pri sprejemanju odločitev v zvezi z naložbami, tehnologijami in organizacijo dela. EESO ugotavlja, da je digitalizacija ena od šestih prednostnih nalog, obravnavanih v delovnem programu za evropski socialni dialog za obdobje 2019–2021.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 190, 5.6.2019, str. 24.

(2) Načelo 1 evropskega stebra socialnih pravic. Izobraževanje, usposabljanje in vseživljenjsko učenje: Vsakdo ima pravico do kakovostnega in vključujočega izobraževanja, usposabljanja in vseživljenjskega učenja, da lahko ohrani in pridobi znanja in spretnosti, ki mu omogočajo polno udeležbo v družbi in uspešno obvladovanje prehodov na trgu dela.

(3) UL C 240, 16.7.2019, str. 51, UL C 228, 5.7.2019, str. 16, UL C 62, 15.2.2019, str. 292, UL C 440, 6.12.2018, str.1, UL C 110, 22.3.2019, str. 41, UL C 367, 10.10.2018, str. 15, UL C 434, 15.12.2017, str. 36, UL C 288, 31.8.2017, str. 43.

(4) UL C 13, 15.1.2016, str. 49.

(5) UL C 190, 5.6.2019, str. 24.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/52

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Povzetek stroškov in koristi naložb v varnost in zdravje pri delu

(raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)

(2020/C 14/07)

Poročevalec: Adam ROGALEWSKI

Soporočevalka: Ana BONTEA

Zaprosilo	finsko predsedstvo Sveta, 7.2.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	10.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	26.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	149/14/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

V tem mnenju so opredeljeni novi izzivi na področju varnosti in zdravja pri delu, kot so kakovost delovnih mest, enakost, digitalizacija in podnebne spremembe, ki bi morali imeti pomembno mesto v razpravah o koristih naložb v varnost in zdravje pri delu, bolj na splošno pa tudi v prihodnji politiki EU na tem področju.

1.2

EESO poudarja pomembno vlogo socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe pri razvoju in izvajanju trajnostnih politik na področju varnosti in zdravja pri delu. Naložbe v varnost in zdravje pri delu bodo prinesle koristi le v primeru dobrega socialnega dialoga in obsežnih kolektivnih pogajanj. Spodbujati je treba vlogo odborov za zdravje in varnost pri delu na delovnem mestu ter vlogo predstavnikov delavcev.

1.3

Številne študije ter izkušnje socialnih partnerjev in civilne družbe kažejo, da naložbe v varnost in zdravje pri delu ne prispevajo le k boljšemu počutju delavcev in podjetnikov, temveč se tudi zelo izplačajo, zlasti v smislu zmanjšanja stroškov, večje produktivnosti in vzdržnosti sistemov socialne varnosti.

1.4

Za družbene naložbe v varnost in zdravje pri delu obstaja očiten ekonomski razlog, saj stroški poškodb pri delu in poklicnih bolezni vsako leto znašajo 3,3 % evropskega BDP. Poleg tega precejšen delež stroškov zaradi nesreč pri delu in poklicnih bolezni krijejo poleg sistemov javnega zdravstva tudi delavci sami in njihove družine (1).

1.5

EESO poziva k večjemu številu javnih in zasebnih naložb v varnost in zdravje pri delu ter finančnih spodbud za podjetja, ki vlagajo v to. Javne naložbe bi morale biti prilagojene potrebam posameznih vrst akterjev na trgu dela, zlasti malim in srednjim podjetjem (MSP). Večja podjetja, ki imajo več finančnih sredstev, bi morala spodbujati in vlagati v varnost in zdravje pri delu tudi v okviru svojih mrež dobaviteljev.

1.6

EESO poziva k celostnemu pristopu k naložbam v varnost in zdravje pri delu. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti temam, kot so psihosocialna tveganja, kostno-mišična obolenja, bolezni obtočil in rakava obolenja, saj so povezane z delom, družbo in okoljem.

1.7

EU mora vlagati v duševno zdravje evropskega prebivalstva. Vse več delovnih mest je čustveno zahtevnih, zlasti v rastočem storitvenem sektorju, in vsi akterji na trgu dela, vključno s podjetniki v MSP, so pod stresom.

1.8

EESO poziva k celovitejšim študijam, da bi bolje razumeli koristi naložb v varnost in zdravje pri delu. V ta namen morajo biti države članice bolj transparentne, kar zadeva izmenjavo statističnih podatkov o poklicnih boleznih in okužbah ter uskladitev priznavanja in evidentiranja poklicnih bolezni.

1.9

EESO poziva EU, države članice in vse druge pomembne akterje, naj spodbujajo izmenjavo primerov dobre prakse na področju varnosti in zdravja pri delu, zlasti finančnih spodbud za podjetja, ki vlagajo v varnost in zdravje pri delu.

1.10

EESO poudarja pomen delovnih pogojev, vključno z enako obravnavo spolov, na zdravje in dobro počutje delavcev. Naložbe v varnost in zdravje pri delu bi bilo treba obravnavati z vidika kakovosti delovnih mest. Standardni delovni pogoji in enaka obravnava spolov so najboljša zaščita pred psihosocialnimi tveganji, saj ustvarjajo boljše počutje in večjo produktivnost.

1.11

EESO izraža zaskrbljenost, ker dostop do varnosti in zdravja pri delu ter s tem koristi naložb v varnost in zdravje pri delu po državah članicah EU niso enakomerno porazdeljeni. Pobude bi morale upoštevati vidike, kot so spol, etnična pripadnost, starost in invalidnost, strategija za varnost in zdravje pri delu pa bi morala biti povezana z razpravami o enakosti.

1.12

Digitalizacija bi lahko imela veliko pozitivnih učinkov na področje varnosti in zdravja pri delu. Pri tem pa je EESO močno zaskrbljen, da predpisi o varnosti in zdravju pri delu ne bi veljali tudi za nekatere nove vrste dela, ki so nastale z digitalizacijo. Vsi zaposleni v EU bi morali biti zaščiteni z zakonodajo o varnosti in zdravju pri delu.

1.13

EESO poudarja, da varnost in zdravje pri delu ne prinašata le koristi za gospodarstvo EU, temveč sta tudi temeljni človekovi pravici. Spodbujanje standardov varnosti in zdravja pri delu ne bi smelo biti omejeno na države članice, temveč bi moralo zajemati vse države sveta, zlasti tiste, s katerimi je EU ratificirala trgovinske sporazume ali s katerimi sodeluje kako drugače, kot so države vzhodnega partnerstva in južnega sosedstva. Pri evropskih naložbah bi morala imeti prednost podjetja, ki imajo dobre politike o varnosti in zdravju pri delu ter ju spodbujajo v svojih dobavnih verigah.

2. Ozadje mnenja

2.1

V Evropski uniji je vsako leto več kot 3,2 milijona nesreč brez smrtnega izida, skoraj 4 000 ljudi pa v nesrečah umre. Po konservativnih ocenah 100 000 ljudi umre zaradi rakavih obolenj, povezanih z delovnim mestom. Veliko nesreč se sploh ne prijavi, tako da je dejansko število verjetno veliko večje. Ta številka na primer ne zajema podatkov o delavcih, ki so umrli na poti na delovno mesto, pa tudi ne samomorov, povezanih z delovnim mestom. Nekateri delavci nesreč pri delu brez smrtnega izida niti ne prijavijo (2).

2.2

24,2 % delavcev meni, da je njihovo zdravje pri delu ogroženo, 25 % pa, da delo na njihovo počutje vpliva predvsem negativno (3). 7,9 % delavcev trpi za poklicnimi boleznimi, od tega jih je bilo 36 % odsotnih z dela vsaj štiri dni na leto (4).

2.3

EU ima že 30 let vzpostavljen sistem zakonodaje, namenjen zaščiti delavcev pred nesrečami in drugimi zdravstvenimi težavami, povezanimi z delovnim mestom. Temelj zakonodaje EU o varnosti in zdravju pri delu sta člen 153 PDEU in evropska okvirna direktiva (89/391/EGS), ki določa splošna načela za upravljanje zdravja in varnosti ter velja za vse zaposlene v sektorjih dejavnosti po vsej EU. Poleg tega je EU sprejela še 23 posameznih direktiv. Nazadnje sta bila varnost in zdravje pri delu navedena v desetem načelu evropskega stebra socialnih pravic.

2.4

Različne evropske raziskave kažejo, da se varnost in zdravje pri delu sicer izboljšujeta, vendar je skupno breme stroškov nesreč pri delu in poklicnih zdravstvenih težav še vedno visoko. Po ocenah agencije EU-OSHA stroški poškodb pri delu in poklicnih boleznih znašajo 3,9 % svetovnega in 3,3 % evropskega BDP. Ta delež se med državami razlikuje, saj je odvisen od njihovega gospodarstva, zakonodajnega okvira in spodbud v zvezi s preventivo. Največ stroškov povzročajo rakava obolenja, povezana z delovnim mestom, na drugem mestu pa so kostno-mišična obolenja (5).

2.5

Študije kažejo, da je dobro upravljanje varnosti in zdravja pri delu v MSP in na družinskih kmetijah še vedno precejšen izziv. V strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 je na primer večja zmogljivost MSP, da uvedejo učinkovite in uspešne ukrepe za preprečevanje tveganja, opredeljena kot eden ključnih strateških ciljev na področju varnosti in zdravja pri delu.

2.6

Raziskave o okvirih ter ureditvah varnosti in zdravja pri delu v MSP v EU kažejo na splošno in večplastno pomanjkanje virov (6), zaradi česar ima znaten delež MSP „kratkovidno“poslovno strategijo. Bistvene značilnosti takih podjetij so šibak ekonomski položaj, zaskrbljenost glede ekonomskega preživetja, pomanjkanje naložb v varnost in zdravje pri delu ter omejeno znanje, ozaveščenost in kompetence na področju varnosti in zdravja pri delu.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Številne študije ter izkušnje socialnih partnerjev in civilne družbe kažejo, da naložbe v varnost in zdravje pri delu ne prispevajo le k boljšemu počutju delavcev, temveč se tudi zelo izplačajo, zlasti v smislu zmanjšanja stroškov, večje produktivnosti in vzdržnosti sistemov socialne varnosti (7). V finskih študijah je bilo ugotovljeno, da imajo lahko pozitivne učinke na donosnost celo brez takojšnjih merljivih učinkov na produktivnost, kar pomeni, da je povezava med varnostjo in zdravjem pri delu ter gospodarskimi koristmi manj opazna, kot se pogosto predvideva (8).

3.2

Delavci in njihove družine krijejo znaten delež stroškov, povezanih s poklicnimi boleznimi in nesrečami pri delu, zato so družbene naložbe v varnost in zdravje pri delu očitno ekonomsko upravičene (9).

3.3

EESO pozdravlja, da so nekatere države članice vzpostavile sheme za finančno nagrajevanje organizacij z varnim in zdravim delovnim okoljem, in poziva ostale države članice, naj sledijo temu primeru. Te spodbude vključujejo nižje zavarovalne premije, davčne olajšave in državne subvencije, od shem pa imajo ekonomsko korist zavarovatelji, saj se s tem zmanjšajo število, resnost in stroški zahtevkov.

3.4

EESO meni, da se v okviru shem spodbud ne bi smeli nagrajevati le pretekli rezultati dobrega upravljanja varnosti in zdravja pri delu (kot je majhno število nesreč), temveč tudi posebna preventivna prizadevanja, namenjena zmanjševanju nesreč in zdravstvenih težav v prihodnosti. Poleg finančnih spodbud je treba posebno pozornost nameniti obstoječim prostovoljnim sektorskim pobudam za upravljanje industrijskih proizvodov in odlične rezultate (10).

3.5

Ker se število nesreč pri delu s poškodbami in smrtnim izidom na splošno zmanjšuje, EESO predlaga, naj se več pozornosti nameni boleznim, povezanim z delovnim mestom, kot so rakava obolenja, bolezni obtočil, kostno-mišična obolenja in bolezni, povezane s psihosocialnimi tveganji, ki povzročajo največ primerov smrti in so najpogostejši razlog za bolniško odsotnost v EU.

3.6

EESO poziva k celovitejšemu pristopu k naložbam v varnost in zdravje pri delu. Pri tem bi se morali izogibati pretiranemu posploševanju, glede na omejene vire pa bi se morali najprej osredotočiti na najučinkovitejše načine za izboljšanje politik na področju varnosti in zdravja pri delu.

3.7

Naložbe v varnost in zdravje pri delu bi bilo treba analizirati v okviru razprav o kakovosti delovnih mest. Iz podatkov Eurofounda je razvidno, da imajo priložnostni delavci najmanjši dostop do informacij o tveganjih v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu (11), poleg tega pa prekarne oblike zaposlitve in brezposelnost prispevajo k slabemu duševnemu zdravju. Standardni delovni pogoji in enaka obravnava spolov so najboljša zaščita pred psihosocialnimi tveganji, saj ustvarjajo boljše počutje in večjo produktivnost. EESO zato podpira nedavno študijo Eurofounda, ki navaja naslednje: „Pri obravnavi dejavnikov na ravni posamezne države, ki bi lahko vplivali na povezavo med delovnimi pogoji ter zdravjem in dobrim počutjem delavcev, se je izkazalo, da so večja včlanjenost v sindikate, večja zaščita delovnih mest in večja enakost spolov povezane z večjimi nagradami, več delovnimi viri in manjšo ekstenzivnostjo dela. Zato bi bilo treba države članice spodbujati, da vlagajo v pobude, ki spodbujajo včlanjenost v sindikate, zaščito delovnih mest in enakost spolov ter s tem prispevajo k bolj zdravi delovni sili na srednji in dolgi rok“ (12).

3.8

Potrebne so obsežnejše študije, da bi bile koristi naložb v varnost in zdravje pri delu bolj vidne. EESO pozdravlja nedavne študije in poziva k bolj poglobljenim študijam, ki bi pomagale povečati ozaveščenost o pomenu naložb v varnost in zdravje pri delu ter prispevale k učinkovitejšemu razporejanju virov, pri čemer bi bile osredotočene na področja, na katerih imajo lahko naložbe največji in najhitrejši donos.

3.9

Uskladiti je treba priznavanje in evidentiranje poklicnih bolezni v EU in začeti zbirati podatke o tem, da bi lahko sledili trendom na ravni EU. EESO meni, da bi lahko neusklajenost pri priznavanju poklicnih bolezni vodila v diskriminacijo nekaterih podjetij in delavcev iz držav EU, ki imajo strožja ali blažja merila za priznavanje poklicnih bolezni.

3.10

Poleg tega morajo postati države članice bolj transparentne, kar zadeva izmenjavo statističnih podatkov o poklicnih boleznih in okužbah.

3.11

EESO predlaga, da bi si morali pristojni organi EU skupaj z Eurostatom in državami članicami prizadevati za vzpostavitev trdnega sistema obveščanja in zbiranja podatkov, ki bi temeljil na pilotnem projektu o evropski statistiki poklicnih bolezni.

3.12

Glede na to, da sta ključni del naložb v varnost in zdravje pri delu izobraževanje in preventiva, EESO opozarja zlasti na predstavnike sindikatov za varnost in zdravje pri delu ter druge prostovoljce. Spodbujati je treba vlogo odborov za zdravje in varnost pri delu na delovnem mestu in predstavnikov delavcev ter po potrebi izboljšati pravno varstvo slednjih.

3.13

EESO je že priporočil, da bi morali imeti pristojni organi na področju varnosti in zdravja pri delu, preventive in izvrševanja ter raziskovalci na voljo dovolj finančnih in človeških virov za opravljanje svojih nalog (13).

3.14

EESO je zaskrbljen, ker v državah članicah EU ni enakega dostopa do varnosti in zdravja pri delu, zato se razlikuje tudi koristnost naložb na tem področju. Različne pobude bi morale upoštevati vidike, kot so spol, etnična pripadnost, starost in invalidnost, strategija za varnost in zdravje pri delu pa bi morala biti povezana z razpravami o enakosti.

3.15

4. Pomembnost naložb v varnost in zdravje pri delu za MSP

4.1

MSP se srečujejo z vrsto intervencijskih stroškov za varnost in zdravje pri delu: začetne naložbe (nakup, namestitev in prilagoditev nove opreme ter ustrezno usposabljanje), tekoči stroški (vzdrževanje, oprema, ki jo je treba posodabljati, stroški usposabljanja z vidika denarja in časa) ter stroški storitev za varnost in zdravje pri delu. Večina MSP ima omejene finančne in upravne vire, zato je treba zagotoviti poceni ali brezplačne programe varnosti in zdravja pri delu in s tem povezana orodja, da bi v to vključili več MSP.

4.2

Politike morajo biti posebej prilagojene potrebam, poslovnemu okolju in okviru MSP, tudi družinskim kmetijam, in sicer na sektorski in podsektorski ravni ter na ravni delovnih procesov. Zadevna poslovna združenja in socialni partnerji lahko MSP pomagajo pri njihovem prilagajanju potrebam in zahtevam.

4.3

MSP potrebujejo večjo podporo pri zagotavljanju dobre varnosti in zdravja pri delu. To vključuje naslednje ukrepe:

4.3.1

finančno podporo (finančne spodbude), prilagojene smernice in svetovanje;

4.3.2

pomoč inšpektorjev za delo, ki bi morali imeti večjo vlogo pri ozaveščanju o zakonodaji o varnosti in zdravju pri delu ter zagotavljanju podpore in svetovanja;

4.3.3

prilagojena, praktična in stroškovno učinkovita orodja;

4.3.4

ozaveščanje delodajalcev in delavcev ter izmenjavo primerov dobre prakse;

4.3.5

načelo „najprej pomisli na male“, določbe Akta za mala podjetja in funkcije odposlancev za MSP bi bilo treba dosledno uporabljati, pri čemer bi se bilo treba izogibati nepotrebnim in nesorazmernim bremenom, da se izboljša spoštovanje predpisov;

4.3.6

boljše sodelovanje in partnerstva za podporo MSP, zlasti na lokalni oziroma regionalni ravni, z vsemi ustreznimi deležniki, kot so socialni partnerji, zavarovalnice in javni organi.

4.4

MSP pogosto bolj ustrezajo različni posredniki. Osebna srečanja pa so draga, zato je nujno treba poiskati stroškovno učinkovite rešitve.

4.5

EU-OSHA in evropska podjetniška mreža lahko zagotavljata praktično podporo, na primer z brezplačnimi uporabniku prijaznimi orodji, informacijami in nasveti, zato bi morala še naprej povečevati število posebnih programov na tem področju.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Psihosocialna tveganja so eden največjih izzivov in razlog za vse več težav z zdravjem in varnostjo pri delu in celo podjetniki v MSP so pod velikim stresom (14). Čeprav je reševanje problematike stresa in psihosocialnih tveganj drago, raziskave kažejo, da je za podjetja in gospodarstvo dražje, če jih ne upoštevajo.

5.2

EESO poudarja, da je potrebnih več razprav in raziskav o izgorelosti, da bi se vzpostavile ustrezne strategije za njeno preprečevanje.

5.3

EU se mora poleg tega osredotočiti tudi na zmanjšanje prezentizma, saj lahko ta povečuje tveganje za zdravstvene težave, hkrati pa zmanjšuje produktivnost delavcev (15).

5.4

Moškim in ženskam, ki delajo na sicer enakih delovnih mestih, lahko grozijo različna tveganja zaradi bioloških razlik, različnih zahtev ali različne izpostavljenosti. EESO zato poziva, da se v pristopu k naložbam v varnost in zdravje pri delu upoštevajo razlike med spoloma. Veliko pozornost bi bilo treba nameniti predvsem preprečevanju kostno-mišičnih in rakavih obolenj med ženskami.

5.5

EESO v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov in v skladu s svojimi prejšnjimi mnenji poziva, naj se vsem vrstam invalidov nameni več pozornosti. EESO poudarja, da pri upoštevanju invalidnosti pri delu ne gre samo za ukrepe za zagotavljanje pravice do dostopa, kot so kvote, spodbude in davčne olajšave, temveč tudi za večjo zavezanost k preprečevanju zdravstvenih tveganj za invalide v vseh delovnih okoljih. Naložbe v varnost in zdravje pri delu bi bilo treba prilagoditi tudi potrebam invalidov.

5.6

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti mobilnim delavcem, delavcem migrantom in sezonskim delavcem, pri katerih obstaja zaradi jezikovnih in drugih ovir večja verjetnost, da doživijo nesrečo pri delu. Številni med njimi, zlasti migranti brez urejenega statusa, niso ustrezno vključeni v sisteme socialne varnosti in v sistem sporočanja podatkov.

5.7

EESO ugotavlja, da sta glede na hitro staranje evropskega prebivalstva varnost in zdravje pri delu osrednje vprašanje, pri katerem bo morala imeti EU pomembno vlogo. Za starejše delavce je na primer veliko bolj kot za mlade delavce verjetno, da pri delu doživijo nesrečo s smrtnim izidom. Manj pogosto sicer pri delu doživijo nesrečo brez smrtnega izida. Poleg tega je pri njih veliko višje tveganje bolezni z dolgo latentno dobo, kot so z delovnim mestom povezana rakava obolenja ali bolezni obtočil.

5.8

Podjetja z mrežo dobaviteljev imajo večje zmogljivosti za naložbe v varnost in zdravje pri delu (16) in so odgovorna za spodbujanje in izvajanje naložb v varnost in zdravje pri delu, da bi zagotovila varno in zdravo okolje za vse delavce v svojih dobavnih verigah.

5.9

Javni organi morajo podjetjem zagotoviti brezplačna kakovostna informacijska orodja, ki jim bodo v pomoč pri ocenjevanju poklicnih tveganj. Ta orodja morajo biti tudi preprosta in praktična ter povsem ustrezati pričakovanjem podjetij. Vključena bi morala biti v širše pobude za mobilizacijo ustreznih sektorjev in spremljati bi jih morale kampanje za spodbujanje prizadevanj za preprečevanje tveganja. Nujno je sodelovanje socialnih partnerjev in delavcev, podjetja pa bi morala imeti možnost, da sodelujejo z deležniki kot strokovnjaki na področju varnosti in zdravja pri delu.

5.10

EESO ugotavlja, da bi inovacije na področju zdravljenja raka obolelim lahko prinesle velike koristi, vendar bi lahko bile problematične z vidika veljavnih standardov varnosti in zdravja pri delu. Da se uresniči potencial zdravljenja raka brez ogrožanja zdravstvenih delavcev, je nujno nadzirati spoštovanje visoke ravni varnosti in zdravja pri delu na področju nuklearne medicine in citotoksičnih zdravil v bolnišnicah.

5.11

Vse več znanja je o nekaterih genetskih predispozicijah za rakava obolenja, medtem ko še vedno nista znana vrsta in čas nastanka raka, ki bi se lahko ali se bo dejansko razvil. Po drugi strani pa se za vse več okoljskih in poklicnih okoliščin ve, da povzročajo raka. Ta dejavnika skupaj najverjetneje povečujeta tveganje za nastanek rakavih obolenj. Koristno je, da so delavci seznanjeni z genetskimi predispozicijami za rakava obolenja, ki jih morebiti imajo, odgovorni delodajalci pa bi morali svoje delavce obveščati o morebitnih dejavnikih tveganja na njihovem delovnem mestu.

5.12

Spodbujati je treba dobre politike in prakse vračanja na delo, da bi delovna mesta ostala trajnostna. Delavcem, ki se želijo vrniti na delo, je treba omogočiti primerne postopke rehabilitacije, na primer s prilagoditvijo njihovega delovnega mesta.

5.13

EESO je trdno prepričan, da bo treba zaradi podnebnih sprememb prilagoditi strategije za varnost in zdravje pri delu. Vse višje temperature in nenavadne naravne nesreče bodo velika grožnja za delovne pogoje prebivalcev v EU.

6. Digitalizacija ter varnost in zdravje pri delu

6.1

Digitalizacija bi lahko imela veliko pozitivnih učinkov na področje varnosti in zdravja pri delu. Roboti bi lahko na primer opravljali nevarna dela v rudarstvu ali gradbeništvu, z informacijskimi tehnologijami pa se bo izboljšal nadzor organizacije varnosti in zdravja pri delu. Digitalizacija lahko zmanjša tudi psihosocialna tveganja zaradi monotonega dela, medtem ko bi lahko starejši in invalidi imeli koristi od sistema digitalne pomoči.

6.2

EESO je po drugi strani zaskrbljen glede negativnih učinkov digitalizacije na varnost in zdravje pri delu ter delavce. Na digitaliziranih delovnih mestih se že kažejo znatna tveganja, kot so večja intenzivnost dela, stres in psihosocialno nasilje (17). Poleg tega se lahko pričakuje, da se bodo v prihodnosti dogajale nesreče, ki jih bo povzročala umetna inteligenca, kar je treba preprečiti.

6.3

Digitalizacija je povečala tudi možnost nenehne povezanosti s službo prek elektronske pošte in drugih oblik komuniciranja, kar lahko zamegli mejo med zasebnim in poklicnim življenjem in ljudi naredi bolj odvisne od tehnologij IT. Zlasti mladi so verjetno bolj odvisni od tehnologij IT in družbenih platform, kar lahko negativno vpliva na njihovo zdravje in varnost. EESO poziva socialne partnerje, naj predlagajo ustrezne ukrepe za zaščito zdravja delavcev pred temi tveganji, pri čemer je treba zagotoviti ravnotežje med zasebnim in poklicnim življenjem. Pri tem ima pomembno vlogo tudi civilni dialog. Primer teh ukrepov je „pravica do odklopa“, ki je bila nedavno uvedena v Franciji in ki je vključena v nekatere sporazume na ravni sektorjev in podjetij v nekaterih državah EU.

6.4

EESO je močno zaskrbljen, da predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ki so bili oblikovani za zaščito delavcev s standardnimi oblikami zaposlitve, ne bi veljali za nekatere nove oblike dela, nastale z digitalizacijo (kot so platformno delo in priložnostna dela). Zaradi tega bi lahko prišlo do nesprejemljivega položaja, ko nekateri delavci, kot so platformni delavci v Evropi, ne bi bili ustrezno zaščiteni. Vsi delavci v EU bi morali biti zaščiteni z zakonodajo o varnosti in zdravju pri delu. V zvezi s tem se EESO strinja s sklepi Sveta (18), da „[n]ove oblike dela ne bi smele zmanjševati ali oddaljevati odgovornosti delodajalca za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu z vseh vidikov, povezanih s takšnim delom“.

V Bruslju, 26. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) https://osha.europa.eu/sl/tools-and-publications/publications/value-occupational-safety-and-health-and-societal-costs-work/view

(2) COM (2014) 332 final, Sporočilo o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020.

(3) Eurostat (2015), Accidents at work statistics (ESAW) (Statistika o nezgodah pri delu): http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=hsw_mi07&lang=en.

(4) Raziskava o delovni sili v EU za leto 2013.

(5) https://osha.europa.eu/sl/tools-and-publications/publications/international-comparison-cost-work-related-accidents-and

(6) https://osha.europa.eu/en/tools-and-publications/publications/contexts-and-arrangements-occupational-safety-and-health-micro

(7) https://osha.europa.eu/en/tools-and-publications/publications/reports/the-business-case-for-safety-and-health-cost-benefit-analyses-of-interventions-in-small-and-medium-sized-enterprises, Poročilo EU-OSHA, julij 2019.

(8) Murphy, R. in Cooper, C. (2000), Healthy and productive work.

(9) https://osha.europa.eu/sl/tools-and-publications/publications/value-occupational-safety-and-health-and-societal-costs-work/view

(10) Primer tega je Responsible Care®, ki je etični okvir evropske in svetovne kemijske industrije za izboljšanje varne proizvodnje, ravnanja in uporabe kemikalij v dobavnih verigah.

(11) Glej prilogo.

(12) Eurofound (2019), Working conditions and workers’ health, Urad za publikacije Evropske unije, str. 51.

(13) UL C 288, 31.8.2017, str. 56.

(14) European Working Conditions Survey (Evropska raziskava o delovnih pogojih), 2015.

(15) Eurofound (2019), Working conditions and workers’ health, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg.

(16) https://osha.europa.eu/sl/publications/promoting-occupational-safety-and-health-through-supply-chain/view

(17) ILO (2019), The Threat of Physical and Psychosocial Violence and Harassment in Digitalized Work.

(18) EPSCO 9686/19, 13. junij 2019.

PRILOGA

Naslednja amandmaja, ki sta bila med razpravo zavrnjena, sta prejela vsaj četrtino glasov (člen 59(3) poslovnika):

Točka 3.12

Spremeni se tako:

Obrazložitev

Obrazložitev bo podana ustno.

Rezultat glasovanja

Za	:	50
Proti	:	86
Vzdržani	:	10

Točka 5.12

Spremeni se tako:

Optimizacija rehabilitacije in vrnitve delavcev, ki jih prizadene rak, na delo, je torej pomembna zato, da se izboljša dobro počutje te ranljive skupine ter da se zmanjšata družbeni in finančni vpliv raka na evropska podjetja in družbo na sploh. Spodbujati je treba dobre politike, instrumente, ukrepe in prakse vračanja na delo, da bi delovna mesta ostala trajnostna. Delavcem, ki se želijo vrniti na delo, je treba omogočiti primerne postopke rehabilitacije, na primer s prilagoditvijo njihovega delovnega mesta. „Spodbujevalni dejavniki izvajanja uspešnih programov so bile zakonske možnosti omogočanja dela s skrajšanim delovnim časom in spodbude delodajalcu pri podpori“ (1) za rehabilitacijo in vrnitev na delo po diagnozi raka. MSP bi morala prejeti pomoč pri preoblikovanju delovnih zahtev tako, da bodo bolj prožne, pa tudi podporo in informacije na tem področju.

Obrazložitev

Vpliv raka na vsakodnevno življenje osebe je takojšen in presenetljiv. Po diagnozi navadno sledijo dolga obdobja odsotnosti z dela zaradi zdravljenja in funkcionalnih omejitev. Čeprav se je na splošno obravnava raka v zadnjih treh desetletjih izboljšala in skupno število ljudi, ki ga prebolijo, narašča, se številni ljudje, ki so ga preboleli, po koncu zdravljenja še vedno soočajo z dolgotrajnimi simptomi in težavami, kot je utrujenost. Ti simptomi in težave lahko vplivajo na njihovo delovno sposobnost, kar jim še otežuje, da ostanejo na trgu dela ali da nanj znova vstopijo. Raziskave kažejo, da lahko večina ljudi, ki je prebolela raka, ostane v službi ali se vrne na delo, vendar je tveganje brezposelnosti med njimi 1,4-krat večje kot med tistimi, pri katerih ga niso nikoli odkrili. Instrumenti, prakse, politike in ukrepi, namenjeni spodbujanju rehabilitacije in vrnitve na delo so nedvomno pomembni.

Podjetjem z manj kot 250 delavci (MSP) primanjkuje informacij in virov za strategije ali programe vrnitve na delo po prebolelem raku, potrebujejo pa tudi podporo in izobraževanje. Poleg tega je združevanje MSP glede obveščanja/pomoči Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu dragoceno, saj se MSP lahko učijo eno od drugega in skupaj lažje dostopajo do tovrstne pomoči služb medicine dela. Zainteresirane strani pa vidijo majhnost MSP tudi kot prednost, saj imajo taka podjetja bolj družinsko vzdušje, s čimer lahko ustvarijo bolj podporno okolje za delavce z rakom, ki se vračajo na delo.

Rezultat glasovanja

Za	:	49
Proti	:	106
Vzdržani	:	10

(1) https://osha.europa.eu/sl/tools-and-publications/publications/executive-summary-rehabilitation-and-return-work-after-cancer-0

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/60

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spreminjajoči se svet dela in dolga življenjska doba/staranje prebivalstva – Pogoji za aktivno udeležbo starejših delavcev v novem svetu dela

(raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)

(2020/C 14/08)

Poročevalec: Irinel Eduard FLORIA

Soporočevalec: Vladimír BÁLEŠ

Zaprosilo	finsko predsedstvo Sveta, 7.2.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije, raziskovalno mnenje
Sklep predsedstva	19.2.2019
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	10.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	131/0/3

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) pozdravlja dejstvo, da finsko predsedstvo poudarja ekonomijo dobrega počutja prebivalstva, vključno s starejšimi, ter meni, da je to pozitiven korak k večjemu ravnotežju med demografskimi trendi, trgom dela in družbo.

1.2

Države članice se zavedajo problema staranja prebivalstva in so v zadnjih letih sprejele določene ukrepe, vendar se zdi, da se ti izvajajo ločeno od drugih, pa tudi njihov vpliv ni bil ocenjen. Poleg tega postaja to vprašanje še bolj zapleteno zaradi vpliva tehnološkega napredka in spreminjajoče se narave dela.

1.3

Socialni partnerji v sodelovanju z vlado so ključni za spodbujanje izvajanja ukrepov na različnih ravneh. Civilna družba in evropski socialni partnerji bi morali imeti pomembno vlogo pri spodbujanju daljše aktivne delovne dobe.

1.4

Ovire bi lažje premagovali s političnimi ukrepi in financiranjem na ravni EU, vendar je treba pri tem upoštevati razlike med državami v demografiji, gospodarstvu, zaposlovanju in delovnih pogojih. Države članice bi morale za financiranje ukrepov uporabljati evropska sredstva, medtem ko bi si morali odgovornost za podpiranje daljše delovne dobe deliti vlade, podjetja in posamezniki.

1.5

Komisija z različnimi pobudami in programi (1) podpira ukrepe držav članic za učinkovito obravnavo izziva staranja prebivalstva.

1.6

Za razvoj nacionalnih politik za aktivno staranje so potrebne celovite strategije, saj je mogoče demografske izzive in izzive pri zaposlovanju obravnavati le celostno. Predlagajo se naslednja posebna priporočila za obravnavo izzivov aktivnega staranja:

1.6.1

krepitev socialnega dialoga in vključevanje vseh deležnikov v razvoj celostnih strategij in nacionalnih politik za aktivno staranje;

1.6.2

povečanje zaposljivosti ter znanj in spretnosti z vseživljenjskim učenjem;

1.6.3

spodbujanje dinamičnih poklicnih poti in dela;

1.6.4

spodbujanje podjetništva starejših;

1.6.5

boj proti vsem vrstam diskriminacije, zlasti diskriminacije na podlagi starosti in spola;

1.6.6

izvajanje pobud za prenos/izmenjavo znanja;

1.6.7

vzpostavitev prožne ureditve dela in boljših delovnih pogojev;

1.6.8

spodbujanje medgeneracijske solidarnosti in spreminjanje odnosa do staranja.

1.7

Izvajanje vseh ukrepov bi bilo treba stalno spremljati in primerno oceniti njihov vpliv na udeležbo starejših delavcev na trgu dela. Jasna slika vpliva takih ukrepov bi dodatno spodbudila države članice k širjenju in izmenjavi dobrih praks na področju aktivnega staranja.

2. Ozadje

2.1

Najpomembnejši prispevek EU na področju zaposlovanja starejših delavcev je direktiva o enakem obravnavanju (2), ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi starosti na večini področij zaposlovanja. Direktiva pa ni uspešno odpravila prikrite diskriminacije na podlagi starosti na trgu dela, ki mnoge starejše odvrača od tega, da bi sploh iskali delo.

2.2

Na evropski ravni je strategija Evropa 2020 močno osredotočena na ustvarjanje delovnih mest in določa cilj, da se do leta 2020 doseže polna zaposlenost. Omenjena strategija, ki se že izteka, pa ni bila dovolj osredotočena na starejše delavce kot posebno kategorijo. Evropski steber socialnih pravic je spremenil pristop k aktivnemu staranju, saj navaja številne vidike, ki so pomembni za zaposlovanje starejših delavcev. Ne vsebuje pa mehanizma za izvajanje.

2.3

Komisija je v okviru naslednjega dolgoročnega proračuna EU predlagala program za digitalno Evropo, ki je osredotočen na krepitev strateških digitalnih zmogljivosti EU in omogočanje obsežne uvedbe digitalnih tehnologij. Z njim bi oblikovali in podprli digitalno preobrazbo evropske družbe in gospodarstva ter evropskim državljanom zagotavljali potrebna znanja in spretnosti za spopadanje z izzivi digitalne preobrazbe.

2.4

Struktura prebivalstva EU se spreminja in bo v naslednjih desetletjih postala vse bolj „siva“. Skupno število prebivalstva EU se bo s 511 milijonov leta 2016 povečalo na 520 milijonov leta 2070, število delovno sposobnega prebivalstva (15–64 let) (3) pa se bo zaradi sprememb v rodnosti, pričakovane življenjske dobe in dinamike migracijskih tokov znatno zmanjšalo, in sicer s 333 milijonov leta 2016 na 292 milijonov leta 2070 (4). Po napovedih se bo skupna ponudba delovne sile v starostni skupini 20–64 let po letu 2070 močno zmanjšala, in sicer v EU za 9,6 %. Povečanja deleža starejših v populaciji ne bi smeli nepremišljeno enačiti s prav takim povečanjem obremenitve sistemov socialne varnosti, kar na primer vodi do zaključka, da obstoječi pokojninski sistemi v prihodnje ne bodo učinkoviti.

2.5

Ključni dejavnik pri financiranju sistemov socialne varnosti ni koeficient demografske odvisnosti, ampak koeficient ekonomske odvisnosti. Poleg tega ima odločilen pomen tudi rast makroekonomske produktivnosti dela, saj omogoča povečanje „pogače“, ki si jo delijo ne le zaposleni med seboj, ampak tudi z nezaposlenimi (5).

2.6

Demografski izziv je lahko tudi priložnost za okrepitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva. Zaradi staranja prebivalstva se bodo pojavili novi trgi za blago in storitve, kar bi morala podjetja upoštevati v svojih strategijah za inovacije, da bi ponudila inovativne storitve in izdelke (srebrno gospodarstvo).

2.7

Za EU kot celoto se pričakuje, da se bo do leta 2070 pričakovana življenjska doba ob rojstvu podaljšala za 7,8 leta za moške in za 6,6 leta za ženske (6). Vendar pozitiven razvoj v smislu daljšega in bolj zdravega življenja ljudi ni usklajen s trajanjem njihovih poklicnih poti. Pomanjkanje delovnih mest ter ustreznih aktivnih politik in ukrepov trga dela, zdravstvene težave, pomanjkanje ustreznih znanj in spretnosti ter nezadovoljivo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja so pomembni razlogi za prezgodnji odhod s trga dela, k odločitvi za to pa pripomore tudi izpostavljenost diskriminaciji na podlagi starosti ali negativnim stereotipom.

2.8

Pri delovnih mestih in pogojih za starejše delavce bi bilo treba upoštevati vidik spola. V zadnjem desetletju se je trend delne upokojitve razširil med moškimi, še vedno pa je pogostejši pri ženskah (7).

2.9

Zaradi velike obremenitve aktivnih posameznikov bi lahko prišlo do stigmatizacije starejših, saj bi se jih lahko dojemalo kot breme. Stigmatizacija pa ni omejena le na družbene skupine, saj tudi nekateri delodajalci morda menijo, da starejši delavci in upokojenci nimajo dovolj energije, jih je težko usposabljati in so nezaposljivi.

2.10

Treba je odpravljati diskriminacijo in negativne stereotipe v zvezi s starejšimi delavci. Ti niso nujno manj produktivni kot mlajši, vendar imajo drugačne sposobnosti in kompetence, njihove glavne prednosti pa so strokovno znanje in izkušnje.

3. Splošne ugotovitve o uporabi tehnologije med starejšimi

3.1

Četrta industrijska revolucija ter hiter razvoj novih tehnologij in njihovo vključevanje v družbo in industrijo imajo neprimerljiv vpliv na svet dela. Najrazličnejše fizične in kognitivne naloge v vse večji meri opravljajo stroji in algoritmi, v nekaterih primerih pa so celo popolnoma avtomatizirane. Obenem zaradi vključevanja novih tehnologij v poslovne modele v različnih panogah nastajajo številna delovna mesta, naloge mnogih drugih pa se spreminjajo. Te spremembe kažejo, da bodo globalni in regionalni trgi dela v prihodnjih letih neizbežno doživeli veliko preobrazbo.

3.2

Tehnološki napredek znatno vpliva na gospodarstvo na splošno in izvaja precejšen pritisk na trg dela, saj bodo delodajalci lahko nekaj sedanjih delavcev nadomestili s tehnologijo (kadar bo to mogoče), nekaj delavcev pa bodo prekvalificirali za nova delovna mesta ter iskali visoko kvalificirane delavce, ki bodo uvajali, uporabljali in prilagajali tehnologije. V takšnih razmerah bodo starejši delavci še ranljivejši.

3.3

Sprejemanje tehnologij starejšim omogoča, da najdejo svoje mesto v spletnem svetu in izkoristijo vse, kar ponuja. V EU 87 % ljudi, starih 75 let ali več, nikoli ni bilo na spletu (8). Starejši državljani niso nujno seznanjeni z izrazi in pojmi, povezanimi z digitalnimi mediji. Pogosto imajo fizične težave, kot so okvare vida in sluha, tehnologijo pa slabo razumejo in jim ni blizu. E-izključenost je lahko ena glavnih ovir za povečanje stopnje zaposlenosti starejših in treba bi bilo izvajati posebne pobude za razvoj znanj in spretnosti starejših na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (9).

4. Ukrepi držav članic za spodbujanje aktivnega staranja

4.1

Nekaj evropskih držav je oblikovalo strategije, ki vsebujejo ukrepe politike za spodbujanje daljših delovnih dob (10). Ker se te nacionalne pobude običajno oblikujejo po posvetovanju s socialnimi partnerji ter zagotavljajo večletne okvire za predvidevanje in obvladovanje staranja prebivalstva, bi bile lahko ključne za razvoj in izvajanje celostnega pristopa k aktivnemu staranju.

4.2

Raziskave Eurofounda (11) kažejo, da imajo številne države nacionalne strategije za aktivno staranje, ki so prispevale k večji ozaveščenosti o demografskih izzivih. Iz pregleda nacionalnih poročil je razvidno, da države z aktivnimi politikami trga dela spodbujajo pridobivanje znanj in spretnosti ter zaposlovanje starejših delavcev, čeprav informacije o kakovosti in trajnosti teh delovnih mest niso na voljo ali jih je le malo. Doslej je bila večina pobud namenjena popravnim ukrepom, kot so subvencije za plače v primeru zaposlovanja starejših delavcev, dvig povprečne upokojitvene starosti in omejitev zgodnjega upokojevanja. Pri teh ukrepih je treba skrbno preučiti in analizirati gospodarski in socialni učinek, saj morda ne zadostujejo za to, da bi lahko starejši delavci uspešno podaljšali svojo poklicno pot.

4.3

Ti ukrepi in programi na splošno veljajo za uspešne, vendar v večini primerov njihova učinkovitost ni bila formalno ocenjena. V zvezi s tem Odbor poudarja pomembnost analize in ocene učinka ukrepov na udeležbo starejših delavcev na trgu dela.

5. Posebna priporočila za obravnavo izzivov aktivnega staranja

5.1

V nadaljevanju je opredeljenih več ukrepov, s katerimi bi bilo mogoče podpreti program aktivnega staranja v Evropski uniji.

5.2

Okrepitev socialnega dialoga in vključenosti vseh deležnikov v razvoj celostnih strategij in nacionalnih politik za aktivno staranje: vlade, delodajalci, nevladne organizacije, sindikati in delavci morajo skupaj prevzeti odgovornost in si prizadevati za daljšo aktivno delovno dobo. Deležniki na vseh ravneh morajo imeti ključno vlogo pri oblikovanju ukrepov za prilagoditev delovnega okolja, da bi lahko starejši dlje časa ostali aktivni na trgu dela, pa tudi pri pogajanjih o teh ukrepih ter njihovem izvajanju in ocenjevanju. Vseeno starejši zaradi tega ne bi smeli čutiti večjega pritiska, ljudi, ki niso več zmožni delati, pa se ne bi smelo spraviti v stisko.

5.3

Izboljšanje zaposljivosti ter razvoj znanj in spretnosti z vseživljenjskim učenjem sta ključni orodji politike za zadržanje starejših delavcev na trgu dela, saj se udeležba delavcev na usposabljanjih zmanjšuje z njihovo starostjo, pri čemer starejši delavci, ki ostanejo brez zaposlitve, težje najdejo novo službo. Izkazalo se je, da je z vseživljenjskim učenjem in izobraževanjem odraslih mogoče okrepiti gospodarsko udeležbo, hkrati pa izboljšati kakovost življenja in zdravja ter povečati prilagodljivost. Vseživljenjsko učenje in aktivno staranje ne bi smela biti namenjena le današnji starejši delovni sili, temveč bi bilo treba ciljno usmerjene pobude nasloviti tudi na mlade, študente in celo otroke, da bi povečali njihovo ozaveščenost o prihodnosti delovnega okolja in pomen vseživljenjskega učenja.

5.3.1

Izboljšanje zaposljivosti ter razvoj znanj in spretnosti s pomočjo vseživljenjska učenja bi bilo mogoče doseči, tako da:

5.3.1.1

se zagotovijo javne finance in dodelijo potrebni viri za proaktivno politiko trga dela, vključno s svetovanjem in podporo za iskalce zaposlitve, s katero bi starejše brezposelne delavce ponovno vključili na trg dela ter zmanjšali nevarnost dolgotrajne brezposelnosti;

5.3.1.2

se okrepi vloga javnih zavodov za zaposlovanje, da se iskalcem zaposlitve zagotovijo celovite svetovalne in podporne storitve, pa tudi prilagojena podpora pri posredovanju delovnih mest (npr. zaposlovanje z državnimi subvencijami, prehodna podpora in vodenje, neprofitni socialni projekti) ter po potrebi preventivni ukrepi in ukrepi zaposlitvene rehabilitacije v podporo dolgoročnega ponovnega vključevanja;

5.3.1.3

se podpirajo ukrepi, ki jih določijo podjetja s kolektivnimi pogodbami ali v skladu z zakonom za zagotavljanje večje udeležbe starejših v vseživljenjskem usposabljanju (npr. spodbude za povečanje stopnje udeležbe v internem usposabljanju, zlasti nizko usposobljenih delavcev, zagotovitev potrebnih sredstev za izboljšanje znanj in spretnosti starejših od 45 let ter izboljšanje zakonodajnega okvira za dopuste zaradi usposabljanja);

5.3.1.4

se okrepi vloga nevladnih organizacij pri podpiranju programov za izobraževanje odraslih in se jim omogoči partnerstvo z vlado za izvajanje obsežnih izobraževalnih pobud za starejše;

5.3.1.5

se izboljša dostop starejših do digitalne tehnologije, tudi s prilagajanjem opreme in programske opreme njihovim posebnim potrebam (npr. večjezična programska oprema), ter zagotovi dostop do interneta kot pravica do univerzalne storitve, ki mora biti cenovno dostopna;

5.3.1.6

se z Evropskim socialnim skladom omogoči več priložnosti za usposabljanje s poudarkom na pridobivanju prečnih znanj in spretnosti, sposobnosti učenja ter znanj in spretnosti na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij za starejše od 45 let;

5.3.1.7

se nova, formalno ali priložnostno pridobljena znanja in spretnosti priznajo s certifikati in kvalifikacijami;

5.3.1.8

se izvajajo kampanje za ozaveščanje mladih, študentov in otrok o pomenu vseživljenjskega učenja v luči prihodnosti dela in aktivnega staranja;

5.3.1.9

se razvijejo zmogljivosti držav članic EU za zbiranje, analizo in razlago statističnih podatkov o trendih na trgu dela, stopnji zaposlenosti starejših delavcev, vrzelih v znanjih in spretnostih ter drugih spremembah v družbi.

5.4

Osredotočiti bi se bilo treba tudi na spodbujanje dinamičnih poklicnih poti in dela. Zaradi vseživljenjskega učenja in daljše pričakovane življenjske dobe se bodo ljudje v življenju odločali za več kot le eno poklicno pot. Pričakuje se, da bodo ljudje vse življenje delali, pri čemer bodo večkrat vzeli študijski dopust ali premor za učenje, prekvalificiranje ali potovanje.

5.4.1

Glede na to bi morale glavne pobude za spodbujanje dinamičnih poklicnih poti in dela vključevati:

5.4.1.1

predvidevanje nastajajočih delovnih mest in poklicnih poti, na katere bi lahko delavci prešli;

5.4.1.2

izboljšanje poklicnega svetovanja, ki ga ponujajo javni zavodi za zaposlovanje, za usmerjanje delavcev v težavnem procesu stalnega izpopolnjevanja in prekvalificiranja;

5.4.1.3

davčne spodbude za podjetja za naložbe v programe vseživljenjskega usposabljanja in razvoja za zaposlene, pa tudi za privabljanje in zaposlovanje starejših zaposlenih;

5.4.1.4

zaposlitvene in karierne sejme, forume za starejše od 50 let in središča za zaposlovanje, namenjena starejšim;

5.4.1.5

oblikovanje delovnih skupin starejših delavcev za pripravo strategij, s katerimi bi lahko privabili in obdržali izkušene starejše ljudi na trgu dela.

5.5

Spodbujanje podjetništva med starejšimi je učinkovit način za podaljšanje delovne dobe, zmanjšanje brezposelnosti starejših in izboljšanje njihove socialne vključenosti. Številni starejši morda želijo ostati gospodarsko aktivni in se bodo namesto za organizirano zaposlitveno razmerje odločili za samozaposlitev. S spodbujanjem podjetništva starejših se stalno ukvarja tudi Evropska komisija, ki je na tem področju pripravila več pobud (12).

5.5.1

Tako podjetništvo bi bilo mogoče spodbujati s politikami s poudarkom na naslednjih vidikih:

5.5.1.1

zagotavljanju usposabljanja, mentorstva in svetovanja za razvoj podjetniških znanj in spretnosti, spodbujanju starejših, ki želijo ustanoviti podjetje, ter podpiranju tistih, ki so na tem področju že dejavni;

5.5.1.2

podpiranju ustanavljanja poslovnih mrež, tako da se zagotovi fizičen in virtualni prostor, kjer se lahko starejši podjetniki, institucije in mladi podjetniki srečujejo ter preverjajo možnosti za sodelovanje in podpiranje medgeneracijskih izmenjav;

5.5.1.3

zagotavljanju dostopa do shem financiranja in posojil z nižjimi obrestnimi merami za ustanovitev podjetja;

5.5.1.4

vzpostavitvi evropskih programov podpore za spodbujanje podjetništva starejših;

5.5.1.5

izvajanju kampanj za ozaveščanje o koristih podjetništva starejših za družbo in gospodarstvo na splošno, pa tudi za starejše same.

5.6

Delodajalci na starejše vse pogosteje gledajo kot na zveste, izkušene in zanesljive ljudi, močno navezane na svoje delo, vendar se še vedno pojavljajo predsodki, da starejših delavcev pridobivanje znanj in spretnosti ne zanima ter da niso odprti za spremembe. Predpostavka, da so starejši delavci manj uspešni od mladih, se je izkazala za neresnično. Če so starejši manj produktivni, je to običajno zato, ker nimajo možnosti usposabljanja. Starejši delavci morebitne šibkejše fizične ali kognitivne sposobnosti nadomeščajo z izkušnjami, ki so jih pridobili z leti. Raziskave so prav tako pokazale, da je verjetnost diskriminacije na podlagi starosti v primeru žensk malo večja kot pri moških.

5.6.1

Rešitve za boj proti diskriminaciji na podlagi starosti ali spola bi morale zajemati naslednje vidike:

5.6.1.1

sprejetje strožje zakonodaje za boj proti vsem vrstam diskriminacije;

5.6.1.2

raziskave o tem, ali je majhna stopnja zaposlenosti starejših posledica diskriminacije na trgu dela;

5.6.1.3

načrtovanje pobud in kampanj za izpopolnjevanje znanj in spretnosti žensk, da se jim omogoči vrnitev na delo po odsotnosti;

5.6.1.4

spodbujanje zaposlovanja na podlagi potrebnih znanj in spretnosti ter izbora delavcev na podlagi dosežkov;

5.6.1.5

sprejemanje odločitev o odpuščanju na podlagi objektivnih, z delovnim mestom povezanih meril, da se obdržijo potrebna znanja in spretnosti ter zagotovi pravična uporaba pokojninskih shem.

5.7

Še eno področje, na katerega se je treba osredotočiti, je izvajanje pobud za izmenjavo in prenos znanja. Zaradi demografskih sprememb pomeni izziv tudi prepoznavanje učinkovitih načinov za prenos znanja in izkušenj med generacijami. Prenos znanja z mlajše na starejšo generacijo ima ključno vlogo pri spodbujanju medgeneracijskega razumevanja in prekvalifikacije starejših delavcev. Prav tako pa lahko starejši delavci na mlajšo generacijo prenesejo svoje znanje, kar starejšim in upokojenim delavcem pomaga pri ohranjanju občutka pomembnosti in koristnosti, s čimer se preprečuje njihova socialna izključenost.

5.7.1

Pobude za izmenjavo/prenos znanja bi morale zajemati naslednje vidike:

5.7.1.1

spodbujanje stalnega in povratnega mentorstva med starejšimi in mlajšimi delavci s poudarkom na računalniških in digitalnih znanjih in spretnostih, prečnih znanjih in spretnostih ter znanjih in spretnostih na področju odnosov s strankami, kakor je ustrezno;

5.7.1.2

vzpostavitev programov usposabljanja s starejšimi delavci v vlogi inštruktorjev, kot so usposabljanje na delovnem mestu, učenje v razredu, simulatorji in e-učenje, podprtih s prakso pridobivanja znanj in spretnosti mlajših delavcev ter povratnimi informacijami;

5.7.1.3

vzpostavitev mrež znanja in izkustvenih skupnosti;

5.7.1.4

uporabo sistemov za upravljanje znanja za dokumentiranje in ohranjanje znanja starejših delavcev;

5.7.1.5

izvajanje ukrepov za ozaveščanje o pomembnosti izkušenj starejših delavcev ter spodbujanja prenosa znanja in spretnosti, pridobljenih v njihovem poklicnem življenju, na mlajše delavce, vključno z različnimi možnostmi za starostno uravnoteženost v delovnih skupinah;

5.7.1.6

sodelovanje z izobraževalnimi institucijami ali javnimi zavodi za zaposlovanje, da se olajša prehod na trg dela ali znotraj njega.

5.8

Starejše delavce je mogoče k nadaljevanju aktivnosti na trgu dela spodbuditi tudi s prožnimi ureditvami dela in boljšimi delovnimi pogoji za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Prožne ureditve dela je kljub vsemu treba uvajati previdno, da se preprečijo zlorabe.

5.8.1

Ta vprašanja bi bilo treba reševati s socialnim dialogom in kolektivnimi pogajanji na ravni, ki je najbližja določenemu vprašanju. Zagotoviti bi bilo treba pravico do vrnitve k prvotni razporeditvi delovnega časa ter pri tovrstnih ureditvah upoštevati potrebe delodajalcev in delavcev (13).

5.8.2

Za povečanje stopnje udeležbe starejših je treba omogočiti, da ljudje delajo dlje, vendar stopnje zaposlenosti starejših ni mogoče povečati samo z ohranjanjem njihovega zdravja in fizične zmožnosti za delo ter s povečanjem privlačnosti njihovega dela pri delodajalcih. Delovna mesta, ki so na voljo starejšim, morajo dejansko postati privlačnejša, zato ima kakovost delovnih mest ključno vlogo pri tem, ali bodo starejši delavci ostali na trgu dela oziroma se vrnili nanj.

5.8.3

Prožne ureditve dela in boljše delovne pogoje bi bilo mogoče doseči:

5.8.3.1

s spodbujanjem razvoja modelov delovnega časa, dogovorjenih s socialnimi partnerji na sektorski ravni in na ravni podjetja, ki so ugodni za zdravje skozi celotno delovno aktivno življenjsko obdobje (npr. izredni dopusti in dopusti zaradi usposabljanja) ter omogočajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

5.8.3.2

z uvedbo prožnih ureditev za starejše delavce, kot so prožni delovni čas, krajši delovni teden, delo na daljavo, delo s krajšim delovnim časom in program postopnega opuščanja dela;

5.8.3.3

z oblikovanjem evropskega programa podpore pri uporabi prožnih ureditev za starejše delavce;

5.8.3.4

z zagotavljanjem, da imajo delodajalci, ki so uvedli prožne ureditve dela za starejše delavce na določenih delovnih mestih, besedo pri oblikovanju politik;

5.8.3.5

s prilagoditvijo sedanjih sistemov zdravstvenega varstva in oskrbe za soočanje s prihodnjimi zahtevami. Nacionalne politike in pobude socialnih partnerjev so osredotočene na spodbujanje koncepta delovne sposobnosti;

5.8.3.6

s prilagoditvijo delovnih mest, pogojev in okolij delavcem različnih starosti (zlasti v primeru nevarnih delovnih mest), pri čemer je treba upoštevati, da so zaradi zahtevne narave dela morda potrebne omejitve, ter zagotavljati, da se te omejitve ustrezno spremljajo in upravljajo;

5.8.3.7

z uvedbo učinkovitih preventivnih strategij in ocene tveganja ob upoštevanju obstoječih zakonodajnih obveznosti.

5.9

Spodbujanje medgeneracijske solidarnosti in spreminjanje odnosa do staranja je mogoče doseči na naslednje načine:

5.9.1

z razvijanjem in izvajanjem nacionalnih kampanj obveščanja in ozaveščanja o demografskih spremembah in praksah za preprečevanje diskriminacije, da se spremeni odnos do starejših delavcev in poudari pomembnost daljše delovne dobe. Te kampanje bi morali podpirati vsi deležniki, vključno s podjetji, državnimi uradi, nevladnimi organizacijami in drugimi ustreznimi deležniki;

5.9.2

s spodbujanjem koncepta srebrnega gospodarstva ter priložnosti in koristi, povezanih z njim.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) 2012 European Year for Active Ageing and Solidarity between Generations (evaluation report) (Evropsko leto 2012 za aktivno staranje in medgeneracijsko solidarnost (ocenjevalno poročilo)), Evropska komisija, 2014.

(2) Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL L 204, 26.7.2006, str. 23).

(3) https://data.oecd.org/pop/working-age-population.htm

(4) Poročilo o staranju prebivalstva za leto 2018 z gospodarskimi in proračunskimi projekcijami za države članice EU (2016–2070), Evropska komisija, 2018.

(5) Future of work: a lifecycle approach (Prihodnost dela: pristop na podlagi življenjskega cikla), Evropska komisija, 2018.

(6) Poročilo o staranju prebivalstva za leto 2018 z gospodarskimi in proračunskimi projekcijami za države članice EU (2016–2070), Evropska komisija, 2018.

(7) A gender perspective on older workers’ employment and working conditions (Vidik spola pri zaposlovanju starejših delavcev in delovnih pogojih zanje), Patricia Vendramin in Gerard Valenduc, 2014.

(8) Statistični podatki o digitalnem gospodarstvu in družbi – gospodinjstva in posamezniki, Eurostat, 2018.

(9) UL C 228, 22.9.2009, str. 24.

(10) https://www.oecd.org/els/emp/ageingandemploymentpolicies.htm

(11) Role of governments and social partners in keeping older workers in the labour market (Vloga vlade in socialnih partnerjev pri zadrževanju starejših delavcev na trgu dela), Eurofound, 2013.

(12) https://ec.europa.eu/growth/smes/promoting-entrepreneurship/we-work-for/seniors_sl

(13) UL C 129, 11.4.2018, str. 44.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/67

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva

(raziskovalno mnenje)

(2020/C 14/09)

Poročevalec: Gabriel SARRÓ IPARRAGUIRRE

Zaprosilo	Evropska komisija, 27.3.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	14.5.2019
Pristojnost	Strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	4.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	137/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Trajnostna konkurenčnost mora upoštevati novi razsežnosti – okoljsko in družbeno (1). EESO meni, da je bistvenega pomena, da se pri oblikovanju ribiške politike ne upošteva zgolj okoljski vidik, temveč tudi splošen pomen ribištva, njegov vpliv na ostalo gospodarstvo in njegova vloga pri zagotavljanju pomorske varnosti, oskrbi z zdravo in zdravstveno ustrezno hrano ter pri tem, da prebivalstvo ostaja na ranljivih območjih (2). EESO poudarja pomen malega ribolova in da je treba zagotoviti ugodno podjetniško okolje, ki bo temu sektorju omogočilo trajnostno delovanje in ustvarjanje delovnih mest, ki so še posebej pomembna v številnih obalnih skupnostih. Da bi dosegli enakost spolov, je treba bolje priznati vlogo žensk in pomen njihovega prispevka.

1.2

EESO priporoča, naj se zagotovi regulativna skladnost med ukrepi za ohranjanje morskih bioloških virov in standardi glede varnosti in delovnih pogojev na morju z izvajanjem ocen učinka v zvezi z: i) zaposlovanjem, ii) plačami, iii) konstrukcijo in plovnostjo ribiških plovil, iv) dostojnimi življenjskimi in delovnimi razmerami ter v) usposabljanjem ribičev in izdajanjem spričeval. Poziva tudi k boljšemu usklajevanju med različnimi oddelki in službami javne uprave na vseh ravneh, da bi zagotovili celostno upravljanje sektorja.

1.3

EESO poziva Evropsko komisijo, naj v okviru svojega delovnega programa pripravi predlog direktive, s katero bi se v pravni red EU vključila Konvencija Mednarodne pomorske organizacije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in stražarjenje osebja na ribiških ladjah, da bi zagotovili harmonizirane standarde usposabljanja in izdajanja spričeval ter izboljšali pomorsko varnost na področju ribištva.

1.4

EESO poziva vse institucije in socialne partnerje, naj si prizadevajo izboljšati podobo ribištva kot poklicne poti in zaposlitvene možnosti za diplomante in posadke ter ukrepajo v zvezi s socialno stisko ter slabimi življenjskimi in delovnimi pogoji, ki prevladujejo v številnih ribiških skupnostih in pristaniških mestih.

1.5

EESO poziva Evropsko komisijo, naj predlaga potrebne spremembe osnovne uredbe o skupni ribiški politiki, tako da se v zvezi z izboljšanjem življenjskih pogojev in varnostjo ribiških plovil pri izračunu ribolovne zmogljivosti ne bi upoštevali bruto tonaža in moč (3).

1.6

EESO poziva države članice, naj ratificirajo Konvencijo Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 188 in zagotovijo potrebna sredstva za njen pravilen prenos v nacionalno zakonodajo in njeno izvajanje ter po potrebi prenesejo izvajanje pregledov in izdajanje spričeval na klasifikacijske zavode, saj imajo v nekaterih državah težave pri usklajevanju teh nalog.

1.7

EESO želi spomniti države članice, da morajo v svojo nacionalno zakonodajo do 15. novembra 2019 prenesti Direktivo Sveta (EU) 2017/159 (4), s katero se Konvencija MOD št. 188 vključuje v pravni red EU. Poleg tega poziva Komisijo, naj čim prej predloži predlog za dopolnilno direktivo, ki bo vključevala določbe o nadzoru in izvrševanju, tako kot je bilo storjeno za pomorski promet, da bi uvedli harmoniziran sistem inšpekcijskih pregledov.

1.8

EESO priporoča, naj se poveča usklajenost ribiške in trgovinske politike. Države, v katerih se ukvarjajo z nezakonitim ribolovom in hudo kršijo pravice pri delu, namreč ne bi smele imeti prednostnega dostopa do trga EU. Prav tako se za proizvode iz teh držav ne bi smeli odobravati tarifni preferenciali, kot so avtonomne kvote.

2. Uvod in ozadje

2.1

Ribištvo je tradicionalna dejavnost, ki ima velik kulturni pomen in je za številne obalne skupnosti v Evropski uniji pomemben vir hrane in prehrane, zaposlovanja, trgovine, gospodarske blaginje in rekreacije. Ni dvoma, da je nujno obnoviti staleže rib in okoljske vire. Medtem ko so vsa mednarodna prizadevanja že vrsto let usmerjena v okoljsko trajnost, se premalo pozornosti namenja gospodarski in še manj socialni trajnosti ter pomorski varnosti, kar je EESO poudaril že v prejšnjih mnenjih.

2.2

Kljub stalnemu tehnološkemu napredku se ribištvo še vedno šteje za dejavnost z visokim tveganjem zaradi dejavnikov, kot so podnebne razmere, fizična zahtevnost in stalno spreminjajoče se delovno okolje. To potrjujejo tudi statistični podatki, ki kažejo, da je ribolov v primerjavi z drugimi panogami nevaren poklic. Po statističnih podatkih o nezgodah pri delu v pomorskem sektorju, ki jih je objavila Evropska agencija za pomorsko varnost (5), je bilo v Evropski uniji v obdobju 2011–2017 na morju izgubljenih skoraj 120 ribiških plovil. Leto 2016 je bilo še posebej pogubno, saj je bilo zabeleženih 525 pomorskih nezgod in incidentov, v katerih je na morju izgubilo življenje 55 ribičev, 30 jih je bilo huje poškodovanih in 184 lažje, 14 plovil pa je bilo pogrešanih. To kaže, da se še vedno veliko ribičev huje poškoduje ali celo izgubi življenje, ko delajo na morju, da bi zaslužili za življenje in priskrbeli hrano ljudem.

2.3

V poročilu Evropske agencije za pomorsko varnost je ob tem poudarjeno, da je bilo 63 % nezgod na ribiških plovilih posledica človeške napake, ki se je v večini primerov (65 %) zgodila med opravljanjem ribolovne dejavnosti. Ta podatek kaže, kako pomembno je izobraževanje in usposabljanje posadk v ribiškem sektorju, kar ne velja zgolj za plovila, dolga 24 metrov ali več. Samozaposleni ribiči in lastniki malih plovil, ki delajo skupaj s člani posadke, bi morali imeti tudi dostop do usposabljanja, ne le kot ribiči, ampak tudi kot lastniki podjetij.

2.4

Skupna zaposlenost v floti EU v ekvivalentu polnega delovnega časa se je od leta 2008 vsako leto v povprečju zmanjšala za 1,3 % (6), deloma zaradi zmanjšanja zmogljivosti flote. V EU je bilo leta 2018 kljub njenim širitvam samo 81 644 plovil, kar je 22 203 manj kot leta 1996, aktivnih pa jih je ostalo le še 65 400.

2.5

Povprečna plača v ekvivalentu polnega delovnega časa se je vsako leto vseeno povečala za 2,7 %. Kar zadeva gospodarsko uspešnost flote EU, ta še naprej beleži neto dobiček, ki je v letu 2016 znašal 1,3 milijarde EUR (7). Ti dobri rezultati so predvsem posledica konkurenčnih cen ob prvi prodaji, nizkih cen goriva, izboljšanja operativne učinkovitosti plovil in povečanja nekaterih pomembnih staležev. Pri tem pa je treba omeniti, da je iz podatkov hkrati razvidno, da so imele leta 2016 flote v petih državah članicah neto izgubo (Hrvaška, Ciper, Finska, Litva in Malta). Podatki poleg tega kažejo, da je leta 2016 flota za priobalni ribolov ustvarila čisti dobiček v višini 132 milijonov EUR, kar je znatno izboljšanje v primerjavi z letom 2015 (+36 %), v sedmih državah članicah pa je ta segment flote ustvaril neto izgubo.

2.6

Ribištvo kljub pozitivnim trendom, ugodnim socialnim sporazumom in prizadevanjem za izboljšanje plač in življenjskih pogojev na krovu, udobja in telekomunikacij še vedno ni privlačno za mlajšo generacijo. Včasih je krivo to, da dejavnost poteka v neprijaznem naravnem okolju ali da posadke ne morejo usklajevati poklicnega in družinskega življenja, pa tudi to, da ljudje niso seznanjeni z vsemi izboljšavami. Dejstvo je, da v to panogo ni bilo mogoče pritegniti mlajše generacije niti med gospodarsko krizo v zadnjih letih. Maloštevilni potencialni podjetniki, ki želijo ustanoviti lastno podjetje, se odločijo za ribiški poklic. V nekaterih državah se lastniki malih plovil ne morejo predčasno upokojiti, čeprav delajo pod enako težkimi pogoji kot njihovi zaposleni. Socialna vprašanja niso omejena le na pogoje dela na morju. Izboljšati je treba tudi življenjske pogoje na kopnem. Nekatere študije so pokazale, da se ribiške skupnosti in pristaniška mesta pogosto spopadajo z visoko stopnjo revščine, pomanjkanjem javnih storitev in slabimi življenjskimi razmerami. Poleg tega je podcenjen prispevek žensk, zlasti podpore, ki jo zagotavljajo zakonske partnerice, k blaginji v sektorju. O teh socialnih vidikih bi bilo treba opraviti dodatne raziskave.

2.7

Odbor zato poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja, predlaga in objavi potrebne ukrepe ne le za zagotavljanje pomorske varnosti in dostojnih delovnih pogojev, temveč tudi za privabljanje kvalificirane delovne sile, ki je bistvena za preživetje in razvoj tega strateškega sektorja za Evropo.

3. Splošne ugotovitve

3.1

EESO poziva k odgovorni in celoviti skupni ribiški politiki. Ukrepi za ohranjanje morskih bioloških virov bi morali biti zato usklajeni in ne bi smeli ogrožati dostojnih delovnih in življenjskih pogojev na ribiških plovilih, varnosti na morju ter izobraževanja in usposabljanja ribičev. Nevarnosti na morju resda ni mogoče odpraviti, mogoče pa je zmanjšati tveganja nesreč in izboljšati pogoje na krovu, in sicer tako, da se pristojni organi zavežejo, da bodo regulirali ribiško industrijo in povečali njeno varnost.

3.2

EESO želi spomniti vse države članice in Evropsko unijo, da so podpisnice Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS), ki državam zastave nalaga obveznost, da zagotavljajo pomorsko varnost v skladu s svojo notranjo zakonodajo, temelječo na mednarodno dogovorjenih standardih. Seveda pa lahko države zastave uvedejo tudi svoje ukrepe za zagotavljane varnosti na morju. Čeprav so se države članice zelo resno zavzele, da bi izpolnile obveznost urejanja socialne razsežnosti v sektorju pomorskega prometa (delno zaradi zakonodajnih prizadevanj EU), je stopnja ratifikacije mednarodnih konvencij o varnosti in delovnih pogojih v morskem ribolovu zelo nizka.

3.3

Odbor zato poudarja, da je treba še naprej spodbujati izvajanje veljavnih mednarodnih zakonodajnih instrumentov, kot so Konvencija MOD št. 188, ki ureja življenjske in delovne pogoje na ribiških ladjah, sporazum FAO o ukrepih države pristanišča za preprečevanje, nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje, Capetownski sporazum o varnosti ribiških plovil in Mednarodna konvencija Mednarodne pomorske organizacije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in stražarjenje za osebje na ribiških ladjah iz leta 1995 (STCW-F).

3.4

EESO poudarja, da je treba zagotoviti socialno odgovornost v celotni vrednostni verigi ribiškega sektorja, in opozarja na evropski model socialnega dialoga kot merilo za zagotavljanje dostojnih delovnih pogojev v ribiškem sektorju. V zvezi s tem izraža zadovoljstvo, da so evropski socialni partnerji v skladu s členom 155 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) na podlagi pogajanj predlagali Direktivo (EU) 2017/159, s katero je bila Konvencija MOD št. 188 prenesena v zakonodajo EU.

3.4.1

Odbor hkrati obžaluje, da samozaposlenih ribičev ni bilo mogoče vključiti v področje uporabe direktive, ker socialni partnerji niso bili pristojni za pogajanja o tem. Zato in zaradi velikega števila samozaposlenih ribičev v EU morajo države članice ratificirati Konvencijo št. 188.

3.4.2

Odbor poleg tega poziva Komisijo, naj dokončno poskrbi za socialno ureditev ribištva in predlaga dopolnilno direktivo, ki bo vključevala določbe o nadzoru in izvajanju, s čimer bi zagotovili, da sistem inšpekcijskih pregledov evropskih flot v različnih vodah ne bi bil diskriminatoren, kar zadeva razlago in uporabo direktive.

3.5

Nedavna študija Evropskega parlamenta o usposabljanju ribičev (8) je pokazala, da pomanjkanje skupnih predpisov za usposabljanje in izdajanje spričeval za ribiče v EU (9) pomeni varnostno tveganje ne le za ribiče, temveč tudi za druge uporabnike voda EU. To zakonodajno vrzel je mogoče odpraviti z uporabo konvencije STCW-F. EESO zato poziva Komisijo, naj uvede postopke za njen prenos v zakonodajo EU, da bi za ribolov, ki je splošno priznan kot eden najbolj nevarnih poklicev, izboljšali varnost na morju.

3.6

EESO poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja izobraževanje na področju navtike in ribištva kot način za profesionalizacijo sektorja in izboljšanje njegove zmožnosti za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest. V tem smislu bi bilo treba pri poklicnem izobraževanju spodbujati praktično in izkustveno usposabljanje, ne da bi bila pri tem ogrožena visoka raven znanj in spretnosti, ki jih potrebujejo pomorščaki, s poudarkom na modelih, kot je dualni sistem poklicnega izobraževanja. Zato Odbor poziva, naj se v večji meri koristijo sredstva iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, poveča število uresničljivih ciljev in odobri vključitev Evropskega socialnega sklada kot dopolnilnega sklada za izobraževanje, pri čemer naj se posebna pozornost nameni malemu ribolovu.

3.7

EESO opozarja, da bi vključitev konvencije v pravni red Unije prinesla številne koristi temu sektorju, saj bi se omogočilo prosto gibanje delavcev z izdajo potrdil o usposobljenosti, ki bi veljala po vsej EU (kar danes ni mogoče), ribiči bi poleg ribištva lažje opravljali druge pomorske dejavnosti, oblikovali pa bi se tudi harmonizirani programi usposabljanja v EU. Za ustrezno izvajanje konvencije pa je treba najprej oblikovati evropske smernice za zdravniške preglede ribičev, da se potrdi njihova zmožnost za delo. Smernice so potrebne tudi zaradi skladnosti s členom 10 Konvencije št. 188 o delu na področju ribolova, v skladu s katerim noben ribič ne sme delati na ribiškem plovilu brez veljavnega zdravniškega spričevala. Odbor za sektorski socialni dialog za morski ribolov bo zato pripravil smernice za zdravstveni pregled ribičev v obdobju 2019–2020.

3.8

V skladu z navedenim EESO meni, da je treba prednostno povečati privlačnost ribiškega poklica, privabiti nadarjene ljudi in olajšati vključevanje mladih v to dejavnost, v kateri je zaposleno več kot 150 000 članov posadk, in sicer s sodelovanjem javnih uprav in glavnih akterjev v sektorju na področju izobraževanja in zaposlovanja. To je potrebno zaradi pomanjkanja posadk, kar ogroža sposobnost preživetja sektorja in je danes najbolj pereč problem, s katerim se srečuje evropska ribiška flota. Če se v panogi ne bodo našle kratkoročne in srednjeročne rešitve, bodo morala številna plovila ostati zasidrana. Zato je treba izvajati strateške načrte na socialnem področju, da bi v ribiški sektor pritegnili evropske delavce, obenem pa olajšali zaposlovanje tujih državljanov. EESO priporoča, naj se spodbujajo poklici v pomorsko-ribiškem sektorju in ribištvo prikazuje kot dostojen poklic, ki ponuja velike priložnosti za mlade.

3.9

Ker v ribiškem sektorju ni bilo socialnega napredka, se je zmanjšalo zanimanje državljanov EU za ta poklic. To je po drugi strani prispevalo k večjemu zaposlovanja ribičev migrantov (iz držav zunaj evropskega gospodarskega prostora) v vodah EU, ki v nekaterih primerih in državah zlahka postanejo žrtve zlorab na delovnem mestu (10). Zaradi posebnosti ribiškega sektorja, kjer se delo velik del časa opravlja na morju, so ribiči migranti še posebej ranljivi.

3.10

Za rešitev tega vprašanja in v skladu z resolucijo Mednarodne organizacije dela, sprejete leta 2017 na tristranskem srečanju o vprašanjih, povezanih z ribiči migranti (11), EESO meni, da je bistveno oblikovati splošna načela in praktične smernice za poštene storitve na trgu dela v ribiškem sektorju, med drugim: a) zadostne in ustrezne smernice za lastnike ribiških plovil in (čezmejne) storitve na trgu dela, b) vzorčne pogodbe za (čezmejne) storitve na trgu dela v ribiškem sektorju, c) zadostne in ustrezne smernice za ribiče, ki iščejo zaposlitev na krovu ribiških plovil (tujci) in d) pritožbene mehanizme. Odbor za sektorski socialni dialog za morski ribolov bo zato pripravil smernice za dostojno zaposlovanje ribičev migrantov v obdobju 2019–2020.

3.11

Odbor tudi poziva države članice EU, naj ratificirajo, izvajajo in izvršujejo Konvencijo MOD št. 188. Poleg tega poziva Evropsko komisijo, naj zbere statistične in druge podatke o položaju ribičev migrantov v Evropi.

3.12

V skladu s členom 22 osnovne uredbe o skupni ribiški politiki si morajo države članice prizadevati, da bi dosegle stabilno in trajno ravnovesje med ribolovno zmogljivostjo svoje flote in svojimi ribolovnimi možnostmi. Tako bodo zagotovile, da ribolovna zmogljivost njihove flote nikoli ne bo presegla zgornjih mej zmogljivosti v bruto tonaži (prostornina) in kW (moč). Evropski socialni partnerji so na podlagi nedavne študije o družbenem vplivu teh omejitev, ki jo je sofinancirala EU (12), poudarili, da omejitev bruto tonaže negativno vpliva na varnost, udobje ribičev in kakovost rib, saj se kaznujejo pobude, ki plovilom zagotavljajo dodatno varnost, udobje in kakovost, ker to pomeni, da je treba zaradi dodatnih kubičnih metrov zmanjšati prostornino skladišča, prostornino strojnice ali rezervoarje za gorivo.

3.13

Na podlagi navedenega v prejšnji točki EESO poziva Evropsko komisijo, naj poišče alternativne oblike za merjenje ribolovnih zmogljivosti, kot sta to storili Norveška in Islandija, ki na podlagi različnih meril, kot je dodeljena kvota ali velikost plovila, pri izračunu ne upoštevata prostorov za počitek, sprostitev in rekreacijo. V tem smislu bi bilo treba odobriti povečanje tonaže plovil, če je dodatna prostornina namenjena izboljšanju varnosti in udobja za posadke.

3.14

EESO prav tako opozarja, da je treba v skladu s Konvencijo št. 188 in Direktivo Sveta (EU) 2017/159 nameniti več prostora za nastanitev članov posadke na novih ribiških plovilih (zgrajenih po 15. novembru 2019). Nedavna študija v Franciji je tudi pokazala, da se je povečal delovni čas in zmanjšal čas počitka, kar ogroža zdravje in varnost ribičev pri delu. Podobne ugotovitve o poslabšanju delovnih pogojev sta objavila Univerza v Wageningenu na Nizozemskem in tehnološki center AZTI iz Španije.

3.15

EESO poudarja, da je zaradi obveznosti iztovarjanja potreben večji prostor za skladiščenje prilova, ki ga ni več mogoče vreči nazaj v morje, večja je poraba goriva zaradi omejenega prostora za ciljne vrste, ustvarjajo pa se tudi dodatni stroški raztovarjanja, ročnega sortiranja, tehtanja in predelave (13). Poudarja tudi, da sta zaradi večje nakopičenosti zabojev v skladišču ogroženi varnost na krovu in stabilnost plovila, saj obstaja nevarnost, da se ti zrušijo.

3.16

Poleg tega rib, ki niso dovolj velike, ni mogoče dati na trg za neposredno prehrano ljudi. Zaradi tega nastajajo ribji odpadki, zlasti v južnih državah članicah EU, ki nimajo obratov za proizvodnjo ribje moke, ribiči pa imajo nižje prihodke, saj te ulove prodajo po smešno nizki ceni.

3.17

To kaže na navzkrižje med členom 15 uredbe o skupni ribiški politiki glede obveznosti iztovarjanja in Konvencijo št. 188, zlasti pravili o počitku (člen 14). EESO poziva Evropsko komisijo, naj opravi oceno učinka in predlaga ustrezne ukrepe za odpravo pravnih neskladij med različnimi pravnimi instrumenti, ki jih je sprejela EU in zaradi katerih trpijo ribiči.

3.18

Povprečna starost evropske flote je 23 let, v nekaterih državah pa je precej višja, kot na primer v Španiji, kjer je še vedno več kot 2 500 ladij starih nad 40 let. Velika večina teh plovil je majhnih in se uporabljajo za mali ribolov. Da bi zagotovili varnost na krovu ladij ter boljše življenjske in delovne pogoje za posadke, EESO meni, da je treba izvesti načrt za obnovo in posodobitev flote, kar bi lahko uresničili z uporabo finančnih instrumentov in s pomočjo Evropske investicijske banke (EIB), tako da bi ribiškim podjetjem olajšali dostop do finančnih sredstev. Poleg tega bi bilo primerno, da bi prihodnji Evropski sklad za pomorstvo in ribištvo (ESPR) podpiral obnovo in posodobitev flote, ne da bi se s tem povečala ribolovna zmogljivost.

3.19

EESO želi omeniti še vprašanje trgovinske politike Evropske unije. Danes več kot 60 % rib, ki se porabijo na njenem trgu, prihaja iz tretjih držav. Ti ribiški proizvodi se pogosto uvažajo na podlagi trgovinskih sporazumov, v skladu s katerimi se dodeljujejo tarifni preferenciali, zlasti državam v razvoju (shema splošnih tarifnih preferencialov, sporazumi o gospodarskem partnerstvu itd.). V nekaterih primerih se ti preferenciali odobrijo tretjim državam, ki ne izpolnjujejo enakih standardov socialne in okoljske trajnosti, kot jih morajo izpolnjevati evropski proizvajalci v skladu s predpisi EU (14). To povzroča nelojalno konkurenco in izgubo konkurenčnosti za evropska podjetja. Prizadevanja EU za trajnostno in družbeno odgovorno pridobivanje morskih proizvodov zato niso združljiva z njihovim uvažanjem iz nekaterih držav, ki premalo spoštujejo trajnost in socialno odgovornost ali ju sploh ne.

3.20

EU mora s svojo trgovinsko politiko zagotoviti, da se bodo za evropske in tuje subjekte uporabljali podobni standardi okoljske in socialne trajnosti, ter notranji trg odpreti samo za proizvode, ki so skladni z njimi. V nasprotnem primeru bi bilo njeno sporočilo mednarodni skupnosti zavajajoče, saj bi nagrajevala tiste, ki naredijo najmanj za trajnost staležev rib in pravično obravnavo ljudi.

3.21

EESO priporoča, naj se poveča usklajenost ribiške in trgovinske politike. Države, v katerih se ukvarjajo z nezakonitim, neprijavljenim in zakonsko neurejenim ribolovom ter hudo kršijo pravice pri delu, namreč ne bi smele imeti prednostnega dostopa do trga EU, temveč ravno nasprotno. Prav tako se avtonomne tarifne kvote ne bi smele uporabljati za proizvode iz držav, za katere je bilo ugotovljeno, da se ukvarjajo z nezakonitim, neprijavljenim in zakonsko neurejenim ribolovom (Tajska, na primer, je od Evropske komisije prejela predhodno opozorilo v obliki rumenega kartona). EESO predlaga, naj se ti instrumenti uporabljajo le, kadar ni dovolj evropskih proizvodov za oskrbo naših trgov, ne pa za uvoz netrajnostnih proizvodov po še nižjih cenah. Ta tarifni instrument poleg tega ustvarja večji pritisk na cene proizvajalcev v EU.

3.22

Omogočanje uživanja rib po poštenih cenah ljudem, ki nimajo zadostnega vnosa omega-3 maščobnih kislin in drugih hranilnih snovi, bi bilo treba obravnavati kot socialno politiko z neposrednim učinkom na stroške zdravstvenega sistema. V številnih državah EU je treba povečati uživanje ribiških proizvodov, da bi imeli njihovi prebivalci raznoliko in zdravo prehrano.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Mnenje EESO Prisluhniti državljanom Evrope za trajnostno prihodnost (do Sibiua in naprej) (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(2) Mnenje EESO o nadzoru ribištva (UL C 110, 22.3.2019, str. 118).

(3) Mnenje EESO o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (UL C 110, 22.3.2019, str. 104).

(4) UL L 25, 31.1.2017, str. 12.

(5) http://www.emsa.europa.eu/emsa-documents/latest/item/3156-annual-overview-of-marine-casualties-and-incidents-2017.html

(6) https://ec.europa.eu/jrc/en/publication/eur-scientific-and-technical-research-reports/2018-annual-economic-report-eu-fishing-fleet-stecf-18-07

(7) https://ec.europa.eu/jrc/en/publication/eur-scientific-and-technical-research-reports/2018-annual-economic-report-eu-fishing-fleet-stecf-18-07

(8) http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2018/617484/IPOL_STU(2018)617484_EN.pdf

(9) Direktiva 2005/36/EC o priznavanju poklicnih kvalifikacij vsebuje obvezne zahteve glede sladkovodnega ribolova, zahteve glede morskega ribolova pa še niso določene.

(10) Mnenje EESO o večletnem načrtu za pridnene staleže v Severnem morju (UL C 75, 10.3.2017, str. 109).

(11) https://www.ilo.org/sector/activities/sectoral-meetings/WCMS_552792/lang–en/index.htm

(12) http://www.chil.me/download-file/4bd3f613-0ecc-455b-a6ec-60262363eb24/analysis-on-gross-tonnage-and-propulsion-power-ceilings

(13) Mnenje EESO o obveznosti iztovarjanja (UL C 311, 12.9.2014, str. 68).

(14) Mnenje EESO o nadzoru ribištva (UL C 110, 22.3.2019, str. 118).

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/72

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljše pravno urejanje: pregled stanja in ohranjanje naše zavezanosti

(COM(2019) 178 final)

(2020/C 14/10)

Poročevalec: Denis MEYNENT

Zaprosilo	Evropska komisija, 3. 6. 2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	3. 9. 2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25. 9. 2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	99/0/0

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski predpisi so bistven dejavnik integracije. Če so uravnoteženi, so pomembno jamstvo za zaščito in pravno varnost za vse evropske akterje in državljane (1).

1.2

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poziva, naj se pred nadaljnjim izvajanjem programa za boljše pravno urejanje sprejmejo nekatere vsebinske izboljšave (glej priporočila v nadaljevanju). Predlaga, da se odgovornost za ta program prenese na podpredsednika nove Evropske komisije.

1.3

EESO opozarja, da boljše pravno urejanje ne sme biti nadomestilo za politične odločitve in nikakor ne sme privesti do deregulacije niti znižati ravni socialne zaščite, varstva okolja in potrošnikov ter temeljnih pravic (2).

1.4

Z uporabo orodij za boljše pravno urejanje je treba zagotoviti dejansko trajnost ukrepov, sprejetih v okviru politik EU.

1.5

EESO poziva Komisijo, naj začne z revizijo smernic in meril zbirke orodij za boljše pravno urejanje, da bi v proces ocenjevanja vključili cilje trajnostnega razvoja v okviru agende 2030. V zbirko orodij za boljše pravno urejanje bi bilo treba izrecno vključiti preverjanje trajnostnosti.

1.6

EESO ponovno poziva k nadaljnjemu razvoju evropskega ekosistema na področju ocen učinka, da bi se okrepila njihova kakovost in spodbujalo aktivno sodelovanje organizirane civilne družbe pri pripravi in izvajanju zakonodaje (3).

1.7

Pri ocenah učinka je treba v interesu deležnikov vedno dati prednost pristopu stroškovne učinkovitosti, ki temelji na zanesljivih in preverljivih podatkih, ter kvalitativnemu pristopu.

1.8

EESO poziva Komisijo, naj vzpostavi pametno ocenjevalno matriko, ki bo omogočala dinamično modeliranje učinka bistvenih predlogov sprememb sozakonodajalcev in deležnikov na podlagi objektivne ocene učinka nekaterih parametrov, kot so raven emisij, odstotki, zgornje meje ter kvantitativni pragovi in kvalitativni podatki. EESO v zvezi s tem poziva k vzpostavitvi pilotnega projekta za pametno modeliranje.

1.9

Ocene učinka morajo biti celostne in upoštevati vsa merila, med katerimi so najpomembnejša socialna zaščita, varstvo potrošnikov in zaposlovanje, pa tudi cilji trajnostnega razvoja, zdravje, okolje, podnebje, teritorialni učinki, MSP in mikropodjetja.

1.10

EESO želi, da se v zvezi s tem odločno ukrepa v korist MSP („najprej deluj za male“ – Act Small First), ter poziva k oceni načela „najprej pomisli na male“ (Think Small First) in testa MSP, da bi se povečala njuna učinkovitost in oblikovala zakonodaja, združljiva z MSP, za spodbujanje njihovega razvoja na notranjem trgu ob upoštevanju načela pravne varnosti.

1.11

Metodologija izvajanja ocen učinka mora biti pregledna ter jo je treba deliti z drugimi institucijami in posvetovalnimi organi, da se jim omogoči oblikovanje predlogov sprememb in mnenj, ki jih je treba predhodno preučiti.

1.12

Z neodvisnimi in objektivnimi ocenami učinka je treba analizirati in po potrebi predlagati alternative, pri čemer je treba poudariti prednosti in slabosti različnih scenarijev.

1.13

Odbor za regulativni nadzor, ki je pristojen za nadzor kakovosti, je koristen organ, ki se je izkazal za učinkovitega v sistemu ocen učinka. Imeti bi moral večjo vlogo pri oblikovanju celostnega pristopa.

1.14

Revizijske klavzule morajo biti oblikovane tako, da lahko Komisija in države članice spremljajo izvajanje ustrezne zakonodaje in opravijo celostno oceno učinka te zakonodaje na deležnike.

1.15

EESO, ki je v neposrednem stiku z dejanskim stanjem na terenu ter ima na voljo obsežno mrežo kontaktov in strokovno znanje svojih članov, namerava dati prednost naknadnemu in kvalitativnemu ocenjevanju. Tako bo lahko ocenil učinek zakonodajnih ukrepov oziroma evropske politike ter posredoval praktične izkušnje evropskih ekonomskih in socialnih partnerjev (4).

1.16

EESO meni, da bi morale biti organizacije civilne družbe bolj vključene v posvetovanja na podlagi neke vrste sodelovalnega partnerstva.

1.17

Vprašalniki bi morali biti odprti in omogočati natančnejše izražanje anketirancev. EESO poziva Komisijo, naj odgovore obravnava kvalitativno, kar bo omogočilo natančnejšo oceno rezultatov.

1.18

EESO meni, da je „načelo inovativnosti“ zlasti negotovo in da zanj ni nobene pravne podlage, zato bi se moralo uporabljati zgolj v specifičnih primerih, v katerih ima dodano vrednost, z izjemo dobrega delovanja notranjega trga, socialne zaščite, varstva okolja, varstva potrošnikov in varovanja zdravja. EESO potrjuje svojo zavezanost izvajanju previdnostnega načela (člen 191 PDEU) in meni, da bi bilo dobro pripraviti mnenje na lastno pobudo o vsebini in uporabi načela inovativnosti ter združljivosti obeh načel.

1.19

Metoda zmanjševanja nepotrebnih stroškov ne sme temeljiti na ciljih, ki se predhodno določijo na politični ravni, temveč na oceni posameznih primerov veljavne zakonodaje, katere cilj je konkretno opredeliti, kaj je mogoče poenostaviti, racionalizirati ali odpraviti.

1.20

V zvezi s tem EESO poziva Komisijo, naj ob upoštevanju načela sorazmernosti pojasni merila, ki se uporabljajo za ugotavljanje, ali je določeno regulativno ali upravno breme smiselno ali nepotrebno.

1.21

EESO poziva k uravnoteženemu in jasnemu pregledu platforme REFIT. Meni, da bi bilo treba oblikovati predpise in sredstva, ki bi platformi omogočala hitrejše obravnavanje zaprosil, ter natančneje opredeliti metodologijo dela.

1.22

Pregledati je treba mandat platforme, da bo program REFIT dvosmeren proces, kar pomeni, da ne določa vnaprej smotra, ki naj bi ga imela pravna ureditev, tj. razširitev, sprememba ali odprava zakonodajnega akta (5).

2. Povzetek sporočila

2.1

Komisija meni, da je boljše pravno urejanje izboljšalo način oblikovanja politik in bi moralo ostati v središču njenih delovnih metod. Opozarja, da nima skritega deregulativnega namena. Kljub spodbudnim rezultatom je kritično obravnavala pregled svojih ukrepov.

2.2

Med drugim je pozitivno zlasti večje sodelovanje državljanov, deležnikov in civilne družbe v posvetovanjih Komisije.

2.3

V zvezi z oceno učinka Komisija meni, da se gospodarski, socialni in okoljski učinki njenih pobud obravnavajo sistematično.

2.4

V zvezi z ocenami zakonodaje, ki se izvaja na ravni EU, Komisija pozdravlja, da tri četrtine opravljenih ocen učinka odslej dopolnjuje ocena obravnavane politike ali sektorja.

2.5

Komisija meni, da je program REFIT uspešen. Komisija je med letoma 2015 in 2018 predstavila 150 ukrepov za poenostavitev zakonodaje Unije.

2.6

Kljub temu uspehu Komisija opredeljuje vrsto možnih izboljšav in pripravlja več konkretnih zavez, predvsem glede okrepitve sodelovanja z EESO in OR, okrepitve in nadzora kakovosti javnih posvetovanj ter natančnejše ocene subsidiarnosti in sorazmernosti, na primer na podlagi skupne preglednice, ki jo je predlagala projektna skupina za subsidiarnost in sorazmernost.

3. Ocena EESO

3.1

Pod okriljem Komisije ali drugih organov (Coreper, Odbor za regulativni nadzor, OECD) so bili izvedeni številni projekti za ocenjevanje napredka EU na treh področjih:

—	ocene učinka,

—	posvetovanja z deležniki, civilno družbo in državljani ter

—	poenostavitve in zmanjšanja regulativnega bremena.

Kljub nenehnim prizadevanjem Komisije pa nekatere težave ostajajo.

3.2

Ocena učinka

3.2.1

Naraščanje števila gospodarskih meril: z leti je bila dodana vrsta gospodarskih meril ocenjevanja (preverjanje konkurenčnosti, digitalno preverjanje, test MSP, zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti, načelo inovativnosti). Povečanje števila meril predstavlja tri težave: njihovo razvrstitev, njihov položaj glede na socialna in okoljska merila (katero merilo je na koncu odločilno?) ter birokratizacijo procesa.

3.2.2

Metodologija, ki je usmerjena predvsem v stroške: različna orodja iz zbirke orodij (6), ki jih ima Komisija na voljo za ocenjevanje učinka pobud, so statična, usmerjena v stroške ter omejena na postavljanje splošnih vprašanj brez poudarka na kvalitativnem vidiku ali predvidenih alternativnih scenarijev. Orodja so nepovezana in ne omogočajo celostnega pristopa, ki bi združeval stroške in koristi ter spodbujal teritorialno kohezijo, trajnostni razvoj in konkurenčnost. Poleg tega ni orodja, ki bi bilo posebej namenjeno okolju in podnebju.

3.2.3

Pomanjkanje ocen učinka za delegirane in izvedbene akte: ti akti imajo velik vpliv in zelo pomembno vlogo v zakonodaji EU. Leta 2018 je bilo sprejetih 861 izvedbenih aktov, 96 delegiranih aktov in 72 zakonodajnih aktov (7). Komisija priznava, da so zaradi pomanjkanja časa ali proračuna ocene učinka delegiranih aktov redke. EESO je mnenja, da bi se bilo treba z njim posvetovati tudi v okviru postopka prenosa pooblastila, tako kot za zakonodajne akte ter morebitne spremembe navedenih aktov, zaradi njihovih ekonomskih in socialnih posledic (8).

3.2.4

Pomanjkanje ocen učinka bistvenih predlogov sprememb sozakonodajalcev: kljub točki 15 medinstitucionalnega sporazuma (9), v skladu s katero morata Svet in Parlament izvesti oceno učinka bistvenih sprememb predlogov Komisije, Svet ni nikdar izvedel ocene učinka bistvenega predloga spremembe ene ali več držav članic. Pravzaprav za to nima ne potrebnega proračuna ne operativne zmogljivosti.

3.2.5

Zunanje izvajanje ocen učinka Komisije: posledici sistematizacije ocen učinka sta njihov strošek in njihova delna privatizacija. Ali obstaja zagotovilo, da se ocene učinka izvajajo neodvisno in objektivno, če enota Komisije, ki jih izvaja, tudi pripravlja zakonodajne predloge?

3.2.6

Vloga Odbora za regulativni nadzor: Odbor za regulativni nadzor nadzira kakovost ocen učinka. Podati mora pozitivno mnenje, da lahko kolegij komisarjev potrdi predlog. Leta 2018 je za 28 % ocen učinka podal negativno mnenje zaradi nezadostne kakovosti. Pozdraviti je treba profesionalizacijo njegovih članov, ki so dokazali neodvisnost. Širša javnost pa ni seznanjena s koristnostjo in ciljem tega odbora, ki bi lahko imel večjo vlogo pri oblikovanju celostnega pristopa gospodarskih, socialnih in okoljskih razsežnosti ocen učinka.

3.2.7

Naknadna ocena učinka zakonodaje EU na delovanje notranjega trga zagotavlja dobro upravljanje. Na podlagi revizijske klavzule je mogoče preveriti pravilno izvajanje ustrezne zakonodaje ter jo dopolniti, spremeniti ali prilagoditi glede na znanstvena spoznanja, ugotovitve na terenu ali posvetovanja z deležniki. Vendar številni nedavni primeri kažejo, da revizijske klavzule niso vedno oblikovane tako, da bi lahko Komisija in države članice izvedle celostno oceno učinka ustreznih pravnih aktov. Poleg tega Evropsko računsko sodišče poudarja, da vsebina klavzul ponovnega pregleda ni vedno jasna, zlasti kadar gre za opredelitev zahtev glede izvajanja in primernega trenutka za izvedbo naknadnega pregleda (10).

3.3

Vzpostavitev načela inovativnosti

3.3.1

To načelo je bilo opredeljeno novembra 2014 na pobudo možganskega trusta European Risk Forum, leta 2016 pa ga je potrdil tudi Svet pod nizozemskim predsedstvom. Načelo predvideva, da morajo biti vsi novi zakonodajni predlogi združljivi na podlagi svojega (pozitivnega) učinka na inovativnost, da bi se oblikovala zakonodaja, ki bo ustrezna tudi v prihodnosti (future proof legislation).

3.3.2

Zagovorniki tega načela si odtlej prizadevajo, da bi ga vključili v pravni red EU. Leta 2019 je bilo načelo inovativnosti v obliki uvodne izjave bežno omenjeno v programu Obzorje Evropa (2021–2027).

3.3.3

Vendar je treba omeniti, da je opredelitev načela inovativnosti posebno negotova:

—	za načelo inovativnosti ni nobene pravne podlage v primerjavi s previdnostnim načelom (člen 191 PDEU), ki mu včasih nasprotuje,

—	načelo je zelo nejasno: za kakšno inovativnost gre? Znanstveno, tehnično, organizacijsko ali socialno?

Z empiričnega stališča znanstvene raziskave kažejo, da pravno urejanje ne škodi inovativnosti. Ravno nasprotno se zdi, da pravno urejanje pravzaprav ugodno vpliva na inovativnost in da je njegov učinek še večji v sektorjih, ki so blizu tehnološke meje (11). Sodišče Evropske unije je v svoji sodbi v zadevi T-521/14 (Švedska proti Komisiji) potrdilo primarnost znanstvenih meril pred vsakršno subjektivno oceno obveznosti, naloženih evropskemu zakonodajalcu, zaradi inovacij ali drugih zahtev.

3.3.4

EESO poziva, naj se v sporočilu o načelu inovativnosti, ki ga je Komisija napovedala v svojem dokumentu Industry 2030 (12), navedene pripombe ustrezno upoštevajo.

3.3.5

EESO meni, da bi bilo dobro, če bi pripravil mnenje na lastno pobudo v zvezi z načelom inovativnosti, zlasti glede njegove skladnosti s previdnostnim načelom.

3.4

Javna posvetovanja

3.4.1

Kljub resničnim prizadevanjem pa postopek posvetovanja ovirajo številne odločilne pomanjkljivosti:

—	med sodelujočimi je daleč največ združenj podjetij (42,9 %) (13). Stopnja odziva velikih podjetij ali združenj podjetij je bila v primeru platforme REFIT celo 60-odstotna,

—	zaradi pomanjkanja sredstev so socialni partnerji na splošno ter zlasti predstavniki delavcev in potrošnikov v primerjavi z multinacionalkami in velikimi združenji delodajalcev prikrajšani kljub svoji priznani in legitimni vlogi v postopku odločanja (gl. člen 154 PDEU),

—	vprašalniki so usmerjeni, pogosto napisani v binarni obliki in dopuščajo malo možnosti za natančno oceno sodelujočih,

—	odziv je pogosto omejen na nekatere države članice, zato je realna slika delno pomanjkljiva,

—	obdelava odgovorov je standardizirana. Statistična obdelava rezultatov ne omogoča pametne in natančne uporabe odgovorov ali ponderiranja rezultatov posvetovanj.

3.5

Zmanjšanje nepotrebnih regulativnih bremen

3.5.1

Komisija je novembra 2018 objavila svoje letno poročilo o bremenu za leto 2018 (14), v katerem so predstavljena prizadevanja EU za poenostavitev.

Kljub učinkom napovedi so v poročilu navedena merila, ki jih je treba uresničiti, ter rezultati, doseženi zlasti na področju razvoja digitalnega gospodarstva, namesto na področju odprave upravnih bremen (na primer uredba o nadzoru ribištva in zakonodajni sveženj o pravu družb).

3.5.2

Tudi del razprav v poročilu OECD o izboljšanju zakonodaje iz leta 2019 (15) je namenjen temu vprašanju. Zdi se, da OECD poziva k delni razgradnji pravnega reda skupnosti in zakonodaje držav članic za zmanjšanje bremena regulativnih stroškov, ne da bi odgovoril na predhodno vprašanje o tem, kako daleč lahko gre znižanje stroškov in kdaj začne to ogrožati sisteme zaščite (socialne, okoljske in teritorialne).

3.5.3

Platforma REFIT je bila vzpostavljena maja 2015, da bi javnim organom, državljanom in deležnikom omogočila, da prispevajo k izboljšanju evropske zakonodaje. EESO opozarja na nekatera problematična vprašanja:

—	odvečen postopek: skupina držav članic platforme se deloma podvaja s približno 200 delovnimi skupinami Sveta,

—	počasen postopek: sprejemanje mnenj pogosto traja več mesecev zaradi majhnega števila skupnih stališč obeh skupin, ki se sestaneta le enkrat in med katerima ni pravega dialoga,

—	neusklajen postopek: zaprosila večinoma izdajajo delodajalci, tj. združenja podjetij ali gospodarske zbornice (glej statistične podatke, ki jih je objavila Komisija), redko pa civilna družba ali socialni partnerji. Komisija in države članice so zastopane, Evropski parlament pa ne,

—	organ brez dejanskega strokovnega znanja in izkušenj: na katero znanstveno podlago se opirajo člani platforme pri analizi zelo različnih predlogov, ki jih obravnavajo? Le Komisija ima dejansko strokovno znanje in izkušnje, ki jih včasih izkoristi za pripravo svojih lastnih predlogov,

—	marginalizacija EESO in OR v primerjavi z drugimi deležniki, zaradi česar se zmanjšuje število mnenj, ki bi jih lahko pripravila oba odbora,

—	veliko več stroškov v primerjavi s koristmi: stroški platforme se zdijo nesorazmerni glede na doslej dosežene rezultate,

—	usmeritev platforme: EESO poziva, naj bo program REFIT dvosmeren proces, kar pomeni, da ne določa vnaprej smotra, ki naj bi ga imela pravna ureditev, tj. razširitev, dopolnitev, sprememba ali odprava zakonodajnega akta.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Glej točko 1.1 (UL C 434, 15.12.2017, str. 11).

(2) Glej točko 1.4 (UL C 81, 2.3.2018, str. 81).

(3) UL C 434, 15.12.2017, str. 11.

(4) UL C 303, 19.8.2016, str. 45, točka 1.9.

(5) UL C 303, 19.8.2016, str. 45, točka 1.11.

(6) Better regulation Toolbox, Evropska komisija, SWD(2017) 350 final z dne 7. julija 2017.

(7) Vir: Pravni akti – statistika, EUR-Lex (https://eur-lex.europa.eu/statistics/legislative-acts-statistics.html?locale=sl).

(8) UL C 13, 15.1.2016, str. 145.

(9) Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 (UL L 123, 12.5.2016, str. 1).

(10) Evropsko računsko sodišče: Naknadni pregled zakonodaje EU: sistem je dobro uveljavljen, vendar ni popoln (2018).

(11) Lilas Demmou, Bruno Amable, Ivan Ledezma, L’impact de la réglementation sur l’innovation: une analyse des performances selon la proximité à la frontière technologique, (Učinek zakonodaje na inovacije: analiza uspešnosti glede na bližino tehnološke meje), Economie et prévision, 2013, stran 11. Dostopno na https://hal.archives-ouvertes.fr/hal-01614139.

(12) Stran 21.

(13) Vir: SWD(2019) 156 final, ki dopolnjuje sporočilo Komisije Taking stock of the Commission’s Better regulation Agenda, 15.4.2019.

(14) The European Union’s efforts to simplify legislation, november 2018.

(15) Poročilo OECD (2019) Better regulation Practices across the European Union.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/78

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil

(COM(2019) 208 final – 2019/0101 (COD))

(2020/C 14/11)

Samostojni poročevalec: Jorge PEGADO LIZ

Zaprosilo	Evropski parlament, 15.7.2019 Svet, 24.6.2018
Pravna podlaga	člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za enotni trg, proizvodnjo in potrošnjo
Datum sprejetja mnenja strokovne komisije	3.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	107/1/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO je seznanjen z dejstvom, da so mesta Pariz, Bruselj in Madrid pred Splošnim sodiščem Evropske unije vložila tožbo zoper Uredbo Komisije (EU) 2016/646 (1), kar je privedlo do sodbe, izdane 13. decembra 2018, s katero je razglašena delna ničnost te uredbe.

1.2

EESO ugotavlja, da je Splošno sodišče Komisiji ne glede na njeno pritožbo odobrilo dovolj dolg rok (do februarja 2020), da odpravi napake, ki naj bi bile ugotovljene v navedeni uredbi, ne da bi bilo ogroženo normalno delovanje trga.

1.3

EESO opozarja na razsežnost škandala Dieselgate, ki ga je obravnaval že v več mnenjih, in obžaluje, da Komisija ni bila zmožna predvideti razvoja dogodkov in že na samem začetku sprejeti učinkovitih ukrepov.

1.4

EESO tudi ne more pozabiti, da kljub njegovim nujnim pozivom v zadnjih več kot 20 letih EU ni mogla (ali ni hotela) sprejeti učinkovitega instrumenta za kolektivne tožbe, s katerim bi lahko reševali stanja, ki smo jim priča danes.

1.5

EESO poleg tega meni, da rešitev, ki jo predlaga Komisija v predlogu uredbe, ne more biti omejena na reševanje formalnega vprašanja, ne da bi dejansko zadovoljila interese tožečih strank.

1.6

EESO se tudi sprašuje, ali predlog s tem, ko bi se na Komisijo preneslo pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov pod pogoji, ki so v njem določeni, ne bo ponovno omajal učinkovitosti zakonodaje, pa tudi namere zakonodajalca pri oblikovanju teh aktov. Zato meni, da bo moral ponovno preučiti svoja prejšnja mnenja o sekundarnih aktih in pripraviti novo mnenje na lastno pobudo na podlagi zadnjega medinstitucionalnega sporazuma.

1.7

EESO poleg tega upa, da bo Komisija zagotovila, da za uredbi (EU) 2017/1154 (2) (tretji sveženj ukrepov) in (EU) 2018/1832 (3) (četrti sveženj ukrepov) ne bo veljal enak postopek, kot ga trenutno določa zakonodaja.

1.8

EESO zaradi številnih zakonodajnih ukrepov, sprejetih na tem področju, ki jih je okoli sto, poziva Komisijo, naj preuči, ali jih je v skladu z načeli programa za boljše pravno urejanje mogoče ali nujno zbrati ali kodificirati.

1.9

EESO na koncu poziva Komisijo, naj preuči njegove predloge, zlasti da bi pospešili postopek in povečali pravno varnost.

2. Škandal Dieselgate in kolektivna pravna sredstva za potrošnike

2.1

Septembra 2015 je bilo javno razkrito, da je skupina Volkswagen proizvajala in prodajala vozila, v katera je vgradila programsko opremo za manipulacijo laboratorijskih preizkusov za nadzor emisij iz motornih vozil (4).

2.2

Podjetje je tako prizadelo milijone potrošnikov po svetu, ki so ta vozila kupili v prepričanju, da spoštujejo zakonsko določene mejne vrednosti emisij onesnaževal in imajo ugodnejše učinke na okolje in porabo goriva. S svojim ravnanjem bi lahko tudi resno škodovalo zdravju ljudi in okolju na splošno.

2.3

Glede dejavnosti podjetja in zahtev, povezanih z laboratorijskim preizkušanjem, je bilo ugotovljeno, da je pri emisijah, izmerjenih med dejansko vožnjo, stopnja izpustov dušikovih oksidov deset do štiridesetkrat višja kot pri emisijah med laboratorijskim preizkušanjem.

2.4

Podjetje je tudi priznalo, da je to napravo vgradilo v približno 11 milijonov dizelskih vozil po vsem svetu. V odgovor na ta škandal so Evropska komisija in nekatere države članice zoper njega začele upravne postopke zaradi kršitve predpisov in sprožile kazenski postopek, da bi sankcionirale njegovo ravnanje.

2.5

EESO opozarja, da milijoni potrošnikov niso prejeli dejanskega nadomestila za nastalo škodo in da še vedno ni informacij o učinkih nadzornih dejavnosti, ki jih izvajajo organi držav članic, niti o postopkih odpoklica, ki jih je uvedlo podjetje, zlasti kar zadeva posledice, ki jih bo imelo odpravljanje neskladnosti teh vozil na njihovo učinkovitost v prihodnosti.

2.6

Različne organizacije za varstvo potrošnikov in okolja na evropski ravni so zoper podjetji Volkswagen in SEAT uporabile mehanizme kolektivnih pravnih sredstev in ju tožile, vendar le na nacionalni ravni in po heterogenih sodnih postopkih.

2.7

Ne glede na izid teh tožb obstaja verjetnost, da mnogi od teh potrošnikov ne bodo nikoli prejeli odškodnine za nastalo škodo, če ne bo na voljo evropskega mehanizma kolektivnih pravnih sredstev. Poleg tega predlog direktive o zastopniških tožbah za varstvo kolektivnih interesov potrošnikov (5), ki ga je pred kratkim predložila Komisija, ne izpolnjuje v celoti potrebe po učinkovitem nadomestilu za vse, ki so utrpeli škodo. V obravnavani zadevi bi bil tak odgovor ključnega pomena, saj bi potrošnikom omogočil, da prejmejo nadomestilo, medtem ko so zdaj povsem odvisni od ukrepov in odločitev, sprejetih v državah članicah. Upati je, da se bodo pogajanja, ki potekajo z Evropskim parlamentom in Svetom, v bližnji prihodnosti uspešno zaključila in da bo oblikovana primernejša različica predloga.

3. Ukrepi Evropske komisije in mnenja EESO

3.1

Zaradi tega škandala si institucije EU prizadevajo za sankcioniranje, reševanje in odpravo tega stanja (6).

3.2

Delo preiskovalnega odbora Evropskega parlamenta za meritve emisij v avtomobilskem sektorju (EMIS), ki se je začelo 17. decembra 2015 in končalo 2. marca 2017 (7), je pokazalo, da je eden od najbolj pomembnih ukrepov, ki jih je sprejela Komisija, postopek preizkušanja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo (RDE) (8), ki je vzpostavljen in dopolnjen z uredbami Komisije (EU) 2016/427 (9) (prvi sveženj ukrepov), (EU) 2016/646 (10) (drugi sveženj ukrepov), (EU) 2017/1154 (11) (tretji sveženj ukrepov) in (EU) 2018/1832 (12) (četrti sveženj ukrepov).

3.3

EESO je imel zlasti od leta 2006 priložnost, da izrazi stališča o vprašanju emisij plinov, še posebej trdnih delcev (PM), dušikovih oksidov (NOx), ogljikovega monoksida (CO) in ogljikovodikov (HC), pri čemer je opozoril na nekatere pomanjkljivosti v predlaganih sistemih in priporočil, naj se za njihovo merjenje uporabijo zanesljivejša sredstva (13).

3.4

EESO pa ni bil zaprošen za mnenje v zvezi z uredbami, navedenimi v točki 3.2, saj to ni obvezno za akte, ki jih Komisija sprejema v skladu s členoma 296 in 297 Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nasprotju na primer s tistimi, ki temeljijo na členih 38, 46, 95, 113, 115, 164, 166, 169, 177, 182, 188, 192, 194, 203, 336 in zlasti členu 304 Pogodbe).

3.5

Mesti Pariz (zadeva T-339/16) in Bruselj (zadeva T-352/16) ter mestna občina Madrid (zadeva T-391/16) so v skladu s členom 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije 26. junija, 29. junija oziroma 19. julija 2016 vložili tožbo zoper Komisijo in zahtevali razglasitev ničnosti Uredbe (EU) 2016/646 o spremembi Uredbe (ES) št. 692/2008 glede emisij iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 6). Po njihovem mnenju in če povzamemo, je Komisija kršila pravila o pristojnosti, ker je neustrezno uporabila regulativni postopek s pregledom namesto rednega zakonodajnega postopka, ni upoštevala bistvenih postopkovnih zahtev, saj je bistveni element temeljnega akta spremenila v nasprotju s formalnostmi, določenimi za njegovo sprejetje, kršila je pravila primarnega in sekundarnega prava ter splošna načela prava Unije, med drugim člena 3 in 11, člen 114(3) in člen 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, člena 35 in 37 Listine o temeljnih pravicah, Direktivo 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), člen 4 Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (15) in Uredbo Komisije (ES) št. 692/2008 (16), zlorabila pa je tudi pooblastila, saj njen namen, da bi povečala mejne vrednosti emisij dušikovih oksidov, ne sovpada z določbami prava Unije niti s cilji, ki jih je sama postavila, in ni v skladu s tem pravom.

3.6

Splošno sodišče je v sodbi z dne 13. decembra 2018 odločilo, da vse tri postopke združi in, če strnemo, ugodi tožbam v zvezi z naslednjimi elementi:

—

„Točka 2 Priloge II k Uredbi Komisije (EU) 2016/646 […] se razglasi za nično v delu, v katerem v točkah 2.1.1 in 2.1.2 Priloge III A k Uredbi Komisije (ES) št. 692/2008 z dne 18. julija 2008 o izvajanju Uredbe (ES) št. 715/2007 določa vrednost končnega faktorja skladnosti CF onesnaževal in vrednost začasnega faktorja skladnosti CF onesnaževal za maso dušikovih oksidov“;

—	„učinki določbe, ki se na podlagi točke 1 tega izreka razglasi za nično, se ohranijo do sprejetja nove uredbe, ki bo nadomestila te določbe v razumnem roku, ki ne sme preseči dvanajstih mesecev od datuma, ko učinkuje ta sodba“.

4. Predlog Komisije

4.1 Utemeljitev in podlaga predloga

4.1.1

Evropska komisija je maja 2017 predstavila sveženj ukrepov za posodobitev evropske mobilnosti in prometa, s katerimi je zlasti želela doseči, da bi zmanjšali emisije CO2, onesnaževanje zraka in prometne zastoje, hkrati pa odpravili birokracijo za podjetja.

4.1.2

EU je že leta 2007 sprejela Uredbo (ES) št. 715/2007, ki določa pravila za homologacijo motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6), v skladu s katerimi morajo biti nova lahka vozila skladna z nekaterimi mejnimi vrednostmi emisij.

4.1.3

Komisija je po škandalu Dieselgate opravila podrobno analizo preizkusnih postopkov in zahtev za homologacijo ter ugotovila, da emisije, ki dejansko nastajajo med vožnjo na cesti z vozili Euro 5 ali Euro 6, znatno presegajo emisije, izmerjene v predpisanem novem evropskem voznem ciklu, zlasti glede emisij NOx iz dizelskih vozil.

4.1.4

Komisija je menila, da je treba določiti kvantitativne zahteve med dejansko vožnjo, da bi omejili emisije izpušnih plinov v vseh normalnih pogojih uporabe v skladu z mejnimi vrednostmi emisij iz Uredbe (ES) št. 715/2007. To je vodilo v sprejetje Uredbe (EU) 2016/646, s katero je bila spremenjena Uredba (ES) št. 692/2008, in sicer so se s postopkom komitologije pregledale vrednosti v zvezi s faktorji skladnosti na podlagi povprečnih emisij, izmerjenih med preizkusi.

4.1.5

V skladu s to spremembo, ki sta jo odobrila Evropski parlament in Svet in ki se nanaša na drugo fazo v postopku merjenja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, preizkusi emisij NOx postanejo obvezni za nove tipe vozil od septembra 2017 in za vsa vozila od septembra 2019 (17).

4.1.6

Splošno sodišče je po tožbi mest Pariz, Madrid in Bruselj decembra 2018 nekatere določbe Uredbe (EU) 2016/646 razglasilo za nične predvsem zato, ker tako imenovani dejavniki skladnosti ne bi smeli biti sprejeti s postopkom komitologije, temveč z rednim zakonodajnim postopkom. Razglasitev ničnosti je bila delna in ni vplivala na postopek preizkušanja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Ta postopek je zato še vedno veljaven.

4.1.7

Sodišče je učinkovanje razglasitve delne ničnosti preložilo do februarja 2020, da bi Komisija lahko zagotovila skladnost s to sodbo.

4.2 Vsebina in namen predloga

4.2.1

Da bi preprečili nalaganje prevelikih bremen proizvajalcem, ki so svoja vozila že zasnovali z upoštevanjem prej sprejetega postopka preizkušanja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, je Komisija ta zakonodajni predlog predložila z namenom, da:

—	bi ponovno vzpostavili prej sprejete faktorje skladnosti,

—	bi bila Komisija pooblaščena za letno zniževanje faktorjev skladnosti, ki jih določi zakonodajalec, da bi se upošteval napredek pri točnosti prenosne merilne opreme.

4.2.2

Komisija poudarja, da Splošno sodišče v sodbi o razglasitvi ničnosti ni dvomilo o tehnični upravičenosti faktorjev skladnosti. Zato in ker še vedno obstajajo razlike med izmerjenimi emisijami pri dejanski vožnji in emisijami, izmerjenimi v laboratoriju, se predlagajo faktorji skladnosti, s čimer se Uredba (ES) št. 715/2007 ustrezno spremeni.

4.2.3

Faktorji skladnosti se uvedejo v dveh fazah: v prvi fazi se uporablja začasni faktor skladnosti, v drugi fazi pa je treba uporabljati samo dokončni faktor skladnosti. Komisija mora dokončne faktorje skladnosti pregledovati ob upoštevanju tehničnega napredka.

4.2.4

Poleg tega se v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v zvezi s podrobnimi pravili o posebnih postopkih, preizkusih in zahtevah za homologacijo. Navedeni prenos pooblastil bi moral vključevati dopolnitev Uredbe (ES) št. 715/2007 s takimi revidiranimi pravili in preizkusnimi cikli, ki se uporabljajo za merjenje emisij. Predlog vsebuje tudi možnost, da se navedena uredba spremeni z namenom znižanja dokončnih faktorjev skladnosti in ponovne določitve mejnih vrednosti mas delcev ter se uvedejo mejne vrednosti števila delcev.

4.2.5

V skladu s predlogom bodo morali proizvajalci ponovno dokazati, da so vsa nova vozila, ki so bila prodana, registrirana ali so se začela uporabljati v Evropski uniji, skladna z določenimi mejnimi vrednostmi.

4.2.6

Evropska komisija je še pred predložitvijo svojega predloga pred Sodiščem Evropske unije vložila pritožbo na odločitev Splošnega sodišča, saj meni, da njena prejšnja uredba ni vplivala na bistvene elemente, tj. na opredeljene faktorje skladnosti, ampak samo na merilo, ki se uporablja za njihovo merjenje.

5. Splošne ugotovitve

5.1

EESO ni pristojen, da bi posegal v pravne spore med institucijami Evropske unije, zlasti kadar je o zadevi vloženo pravno sredstvo pred Sodiščem Evropske unije. Lahko pa izrazi svoje stališče o okviru predloga Komisije, in oceni, koliko izpolnjuje zastavljene cilje.

5.2

Jasno je, da predlog odpravlja formalne pomanjkljivosti v zvezi z nepristojnostjo in kršenjem različnih določb primarnega prava, ki so posledica neprimerne uporabe nezakonitega postopka.

5.3

Kar zadeva vsebinske vidike, EESO v skladu s stališčem, izraženim v svojih mnenjih o delegiranih aktih (18), dvomi, da je prenos pooblastil na Komisijo za sprejemanje delegiranih aktov na področjih, za katera je Splošno sodišče razsodilo, da bi lahko le zakonodajalec spremenil bistvene elemente – kar pa si Komisija očitno želi –, skladen s pravnim namenom delegiranih aktov.

5.4

EESO pozdravlja ohranitev rokov za izvajanje predloga, ki za nove tipe vozil velja od 1. septembra 2017, za vsa nova vozila pa od 1. septembra 2019.

5.5

Vseeno dvomi o pravni učinkovitosti teh ukrepov, saj ni gotovosti glede tega zakonodajnega postopka. Zato je vprašljivo, ali bo ukrep dejansko začel veljati septembra. Poleg tega se že porajajo vprašanja v zvezi z njegovimi retroaktivnimi učinki.

5.6

To stanje še bolj zapleta dejstvo, da je bila vložena pritožba, zato je dokončna odločitev o zadevi, ki jo je obravnavalo Splošno sodišče, preložena za nedoločen čas. Ne glede na to ali bo odločitev Sodišča Evropske unije v korist Komisiji ali ne, se je celo mogoče vprašati, ali je sploh treba sprejeti sedanji predlog.

5.7

Predlog je mogoče utemeljiti edino s tem, da poskuša proizvajalcem zagotoviti določeno gotovost ali pravno varnost, da lahko, če želijo, še naprej izdelujejo svoja vozila, ne odpravlja pa učinkov, ki bi jih lahko imela sodba Sodišča Evropske unije o trajanju njegove veljavnosti, tako da bi bila naročila in dobava sestavnih delov še vedno ogroženi.

5.8

EESO poudarja, da morajo imeti potrošniki v vsakem primeru dostop do preizkusov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki so že bili objavljeni na uradnih spletnih mestih (19), tako da lahko te informacije primerjajo s tistimi o okoljski učinkovitosti vozil v skladu z Direktivo 1999/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta (20). Dostopnost teh informacij jim lahko pomaga, da se odločijo za nakup vozila glede na njegov vpliv na okolje.

5.9

EESO tudi pričakuje, da bo Komisija lahko zagotovila združljivost svojega predloga z različnimi besedili, ki se nanašajo na preizkuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, glede na to, da se sklicuje na drugi sveženj ukrepov na tem področju in zato ne vpliva na poznejši besedili, ki zajemata upoštevanje količine delcev pri preizkusih, izpopolnitev metod za njihovo izvajanje (tretji akt o preizkušanju dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo) in možnost, da jih tretje osebe neodvisno izvajajo za vozila, ki so že dana v promet (četrti akt o preizkušanju dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo).

5.10

Ne glede na posebnosti tega predloga EESO poziva Komisijo, naj upošteva prakse v državah zunaj evropskega prostora, še posebej izkušnje v ZDA, zlasti v zvezi z merili skladnosti in kaznimi, kadar proizvajalci ne upoštevajo pravil (21).

5.11

EESO se zaveda, da škandal Dieselgate ni razkril zgolj vrsto pomanjkljivosti pri emisijah dušikovih oksidov, marveč je tudi pokazal, da je milijone potrošnikov kupilo vozila, ki niso bila skladna z informacijami, ki so jih dobili, pri tem pa velika večina ni prejela individualne odškodnine za nastalo škodo.

5.12

Komisija mora zagotoviti, da se škoda, ki so jo utrpeli oškodovanci, v celoti povrne, ali vsaj poskrbeti, da bo obstajal evropski mehanizem kolektivnih pravnih sredstev, ki bo učinkovit, uspešen in hiter ter vključeval odškodnino za potrošnike zaradi škodljivega učinka na okolje, kar ne velja za mehanizem iz predloga direktive o zastopniških tožbah.

6. Posebne ugotovitve

6.1 Člen 1(3)

6.1.1

Glede na znanstvene dokaze in glede na to, da se faktorji skladnosti, ki so bili predlagani leta 2018, danes zdijo precej nezahtevni, EESO meni, da bi se faktorji skladnosti iz preglednice 2 Priloge I lahko izkazali za premalo ambiciozne, da bi zagotovili zmanjšanje emisij dušikovih oksidov.

6.1.2

EESO prav tako poudarja, da je treba te faktorje redno ocenjevati, in sicer ne manj kot enkrat letno, pri čemer je treba upoštevati tehnološki razvoj.

6.2 Člen 1(4)

6.2.1

EESO se strinja, da je pomembno, da proizvajalec vozilo opremi tako, da so sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisije, načrtovani, izdelani in vgrajeni tako, da med normalno uporabo omogočijo skladnost vozila s to uredbo, vendar poudarja, da morajo biti te informacije na voljo potrošnikom pri prodaji in da jih morajo obvezno preverjati tudi upravni organi.

6.2.2

Glede na to, da je normalna uporaba pogoj za skladnost, in da ne bi bilo nejasnosti glede razlage tega pojma, EESO priporoča, da se njena opredelitev vključi v pravno besedilo in da je Komisija ne razlaga po svoje (22).

6.3 Člen 1(5)

6.3.1

EESO meni, da je šestmesečni rok, v katerem morajo proizvajalci zagotoviti informacije o skladnosti, pretiran glede na zahteve varstva okolja, ki veljajo za ta sektor, zato predlaga, naj ne presega treh mesecev.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL L 109, 26.4.2016, str. 1.

(2) UL L 175, 7.7.2017, str. 708.

(3) UL L 301, 27.11.2018, str. 1.

(4) Preizkuse je izvedla Agencija ZDA za varstvo okolja (EPA) in podjetje je moralo priznati, da je v svoja vozila vgradilo odklopno napravo, ki s programskim algoritmom zazna, kdaj se v vozilu opravlja preizkus za nadzor emisij onesnaževal.

(5) COM(2018) 184 final – 2018/0089 (COD), mnenje EESO: UL C 440, 6.12.2018, str. 66.

(6) Seznam sprejetih zakonodajnih aktov je na voljo na: https://ec.europa.eu/growth/sectors/automotive/legislation/motor-vehicles-trailers_sl.

(7) Glej poročilo Evropskega parlamenta A8-0049/2017, v katerem je v sklepih navedeno, da „Komisija […] ni imela politične volje in odločenosti, da bi ob resnosti visokih emisij NOx ukrepala in dala prednost varovanju ogroženega javnega zdravja“, ter zlasti, da „v okviru tehničnega odbora za motorna vozila in skupine RDE-LDV ni uporabila razpoložljivih sredstev, da bi pospešila postopek odločanja in zagotovila pravočasno prilagoditev homologacijskih preskusov, da bi ti odražali pogoje v realnih okoliščinah vožnje v skladu s členom 14(3) Uredbe (ES) št. 715/2007“.

(8) Pri tem preizkusnem postopku, ki naj bi bolje izražal dejanske emisije na cesti ter zmanjševal neskladje med emisijami, izmerjenimi med dejansko vožnjo, in tistimi, izmerjenimi v laboratoriju, se uporabljajo prenosni analizatorji emisij na vozilih, ki merijo emisije v preizkusu na cesti.

(9) UL L 82, 31.3.2016, str. 1.

(10) UL L 109, 26.4.2016, str. 1.

(11) UL L 175, 7.7.2017, str. 708.

(12) UL L 301, 27.11.2018, str. 1.

(13) Glej med drugim UL C 311, 12.9.2014, str. 55, UL C 251, 31.7.2015, str. 31, UL C 227, 28.6.2018, str. 52, UL C 367, 10.10.2018, str. 32 in UL C 440, 6.12.2018, str. 95.

(14) UL L 152, 11.6.2008, str. 1.

(15) UL L 171, 29.6.2007, str. 1.

(16) UL L 199, 28.7.2008, str. 1.

(17) Glej informativni dokument Odziv EU na škandal Dieselgate: https://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/BRP_Vehicle_emissions/BRP_Vehicle_emissions_SL.pdf, ki ga je februarja 2019 objavilo Evropsko računsko sodišče.

(18) UL C 67, 6.3.2014, str. 104, UL C 13, 15.1.2016, str. 145, UL C 288, 31.8.2017, str. 29, UL C 345, 13.10.2017, str. 67.

(19) https://www.acea.be/publications/article/access-to-euro-6-rde-monitoring-data

(20) UL L 12, 18.1.2000, str. 16 (posebna izdaja v slovenščini: poglavje 15, zvezek 005, str. 3).

(21) Člen 85 nove uredbe (EU) 2018/858 omogoča Komisiji, da proizvajalcem naloži globe v višini do 30 000 EUR na vozilo.

(22) Glej na primer odgovor komisarke Bieńkowske na parlamentarno vprašanje (vprašanje P-006693-16): http://www.europarl.europa.eu/doceo/document/P-8-2016-006693-ASW_EN.html.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/87

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Učinkovitejše odločanje na področju socialne politike: opredelitev področij za okrepljen prehod na glasovanje s kvalificirano večino

(COM(2019) 186 final)

(2020/C 14/13)

Poročevalec: Christian BÄUMLER

Zaprosilo	Evropska komisija, 3.6.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	10.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	83/32/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) poudarja, da je v času hitrih sprememb za EU odločilno, da lahko skupaj z državami članicami sprejema učinkovite in uspešne politične ukrepe na vseh pomembnih političnih področjih v skladu s priznanimi pristojnostmi. Pri tem sta nujna ustrezna razprava o tem, ali je potrebno ukrepanje na evropski ravni, in ustrezno upoštevanje načela subsidiarnosti.

1.2

Po mnenju EESO je pomembno, da je Evropski parlament v skladu s pogodbenimi določbami na visoki ravni vključen v zakonodajni postopek, še zlasti na področju socialne politike, saj vprašanja socialne politike vselej vplivajo tudi na socialno kohezijo in visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo, v skladu s cilji, določenimi v Pogodbi (člen 3 PEU).

1.3

Glede na to, da se je že v preteklih mnenjih (1) zavzel za preučitev zahtev po soglasju v EU in je to nedavno ponovil zlasti v zvezi z davčno politiko (2), EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija nadaljuje razpravo o obstoječih zakonodajnih ovirah in je s tem sporočilom tudi na področju socialne politike odprla razpravo o možnosti razširitve uporabe glasovanja s kvalificirano večino. EESO hkrati poudarja, da je po Pogodbi vloga EU na področju socialne politike omejena izključno na podpiranje in dopolnjevanje dejavnosti držav članic na področjih, ki jih določa člen 153(1) PDEU. To odraža raznolikost nacionalnih socialnih sistemov in tradicij ter pomeni, da imajo države članice vodilno vlogo pri pripravi in izvajanju ukrepov na področju socialne politike in trga dela. Postopek glasovanja s kvalificirano večino temelji na kulturi sklepanja kompromisov.

1.4

EESO meni, da je EU pri uporabi glasovanja s kvalificirano večino nedvomno še vedno zavezana spoštovanju načela subsidiarnosti in se na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, osredotoča na tiste dele, na katerih skupnih ciljev ni mogoče učinkoviteje doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Enako velja za načelo sorazmernosti, v skladu s katerim ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati ciljev Pogodb.

1.5

V členu 151 PDEU so kot cilji socialne politike navedeni „spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev […] ob ohranitvi izboljšav“. EESO poudarja, da se v skladu s členom 153(2) PDEU to izvaja z direktivami o minimalnih zahtevah ob upoštevanju nacionalnih pogojev in te ne smejo ovirati ustanavljanja in razvoja malih in srednjih podjetij. Poudarja tudi, da morata v skladu s členom 153(4) ostati neokrnjeni pravica držav članic, da se pri izvajanju počutijo zavezane višji ravni nacionalnega varstva, kot tudi njihova pristojnost, da določajo načela svojega sistema socialne varnosti ne glede na sistem glasovanja.

1.6

EESO poudarja, da sporazumi socialnih partnerjev, ki se izvajajo na ravni EU, pomembno prispevajo k razvoju pravnega reda na področju socialne politike EU. V luči razprave o morebitnem prehodu z glasovanja s soglasjem na glasovanje s kvalificirano večino poziva k jamstvom za nadaljnjo vsestransko vključevanje socialnih partnerjev v sprejemanje zakonodaje in oblikovanje politike na socialnem področju ter k temu, da se bo pri izvajanju in morebitni reviziji njihovih avtonomnih sporazumov spoštovala njihova avtonomnost.

1.7

1.8

EESO opozarja, da je EU sprejela ukrepe za varstvo ranljivih delavcev, kot so nosečnice in zaposleni s krajšim delovnim časom, ob prenehanju delovnega razmerja. To je argument za to, da se po vsej Evropi zajamči minimalni sklop enotnih procesnih pravic in pravic do varstva ter preide na glasovanje s kvalificirano večino.

1.9

EESO poudarja, da sta zastopanje in kolektivna obramba interesov delavcev in delodajalcev odločilnega pomena za socialno kohezijo, ohranitev in ustvarjanje kakovostnih delovnih mest ter konkurenčnost podjetij v EU. EU mora tudi tu preveriti, če je to objektivno potrebno, v kolikšni meri lahko glasovanje s kvalificirano večino poveča možnosti za v prihodnost usmerjeni razvoj socialnega partnerstva.

1.10

EESO v zvezi s pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, priporoča prehod na glasovanje s kvalificirano večino, da se prepreči neenaka obravnava in okrepi socialna kohezija.

1.11

EESO se v luči aktualne razprave o prehodu na glasovanje s kvalificirano večino strinja z razmišljanjem Komisije glede izbire splošne premostitvene klavzule, določene v členu 48(7) PEU, kadar se uporablja glasovanje s kvalificirano večino, saj ta predvideva tako soglasen sklep Evropskega sveta kot tudi podporo vseh nacionalnih parlamentov in soglasje Evropskega parlamenta, s čimer se zagotovi široka demokratična legitimnost.

2. Splošne ugotovitve

2.1

EESO se strinja z mnenjem Komisije, da se EU in vse države članice soočajo s skupnimi izzivi, ki so posledice novih tehnologij, vse večjega pritiska konkurence v globaliziranem gospodarstvu, novih oblik dela in demografskega razvoja. Za ohranitev evropskega socialnega modela za prihodnje generacije in njegov nadaljnji razvoj so na številnih področjih politike v skladu s priznanimi pristojnostmi potrebni ukrepi na evropski in nacionalni ravni. V tem okviru so pomembni ukrepi za krepitev socialne kohezije in socialnega vključevanja ter za preprečevanje diskriminacije.

2.2

EESO poudarja, da je v času hitrih sprememb za EU odločilno, da je skupaj z državami članicami sposobna sprejeti učinkovite in uspešne politične ukrepe. To bi moralo vključevati ustrezen razmislek o tem, ali je potrebno ukrepanje in na kateri ravni, pri čemer je treba ustrezno upoštevati načelo subsidiarnosti, izbiro primernih instrumentov ter učinkovite postopke odločanja, s katerimi lahko EU podpre in dopolni nacionalne politike. Pri tem je treba temeljito analizirati posledice za gospodarstvo, javne finance in vlogo socialnih partnerjev v posameznih državah članicah. Vse države članice morajo vselej imeti zadostne možnosti za udeležbo v procesu odločanja. Skupni cilj bi moral biti, da se tako na ravni EU kot tudi na ravni posameznih držav članic dosegajo dobri rezultati.

2.3

EESO poudarja, da EU potrebuje učinkovit in prožen postopek odločanja, da bodo zakonodaja in nezavezujoči instrumenti, kot so okviri usklajevanja in priporočila, ustrezali razvoju na gospodarskem in socialnem področju. Glede na to, da se je že v preteklih mnenjih (3) zavzel za preučitev zahtev po soglasju pri sprejemanju zakonodaje EU, EESO pozdravlja dejstvo, da Komisija nadaljuje razpravo o obstoječih ovirah pri političnem odločanju in je s tem sporočilom tudi na področju socialne politike začela razpravo o možnosti razširitve uporabe glasovanja s kvalificirano večino. EESO hkrati poudarja, da je po Pogodbi vloga EU na področju socialne politike omejena izključno na podpiranje in dopolnjevanje dejavnosti držav članic na področjih, ki jih določa člen 153(1) PDEU. To odraža raznolikost nacionalnih socialnih sistemov in tradicij ter pomeni, da imajo države članice vodilno vlogo pri pripravi in izvajanju ukrepov na področju socialne politike in trga dela.

2.4

Po mnenju EESO je EU v skladu s Pogodbama dolžna podpirati dejavnosti držav članic v EU in jih na področjih, ki so določena s Pogodbo, dopolnjevati (člen 153(1) PDEU). To odraža pestrost nacionalnih socialnih sistemov in tradicij ter pomeni, da imajo države članice v evropskem sodelovanju pri pripravi in izvajanju svojih ukrepov na področju socialne politike in trga dela vodilno vlogo in visoko stopnjo suverenosti.

2.5

EESO poudarja, da je bila večina predpisov EU na področju socialne politike sprejeta s kvalificirano večino in po rednem zakonodajnem postopku.

2.6

EESO opozarja, da se za določeno število področij socialne politike v skladu s Pogodbo o EU nasprotno še vedno zahteva glasovanje s soglasjem v Svetu. To so: nediskriminacija (člen 19(1) PDEU), socialna varnost in socialna zaščita delavcev (razen v kontekstu prostega gibanja delavcev) (člen 153(1)(c) PDEU), varstvo delavcev v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi (člen 153(1)(d) PDEU), zastopanje in kolektivna obramba interesov delavcev in delodajalcev (člen 153(1)(f) PDEU) ter pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju Unije (člen 153(1)(g) PDEU). Medtem ko je v členu 19 PDEU predvideno soglasje Evropskega parlamenta, to ne velja za člen 153(1)(c), (d), (f) in (g).

2.7

2.8

Kot že v primeru davčne politike (4) EESO pozdravlja, da je Komisija s tem sporočilom začela razpravo o razširitvi uporabe glasovanja s kvalificirano večino tudi na področje socialne politike. Postopek glasovanja s kvalificirano večino temelji na kulturi sklepanja kompromisov. Predpostavlja razpravo in omogoča pragmatične rezultate, ki lahko upoštevajo interese Unije kot celote. Možnost glasovanja s kvalificirano večino je katalizator za iskanje rešitev, sprejemljivih za vse, prek sklepanja kompromisov in z vključitvijo vseh akterjev.

2.9

EESO opozarja, da se je EU v novi strateški agendi za obdobje 2019–2024 zavzela za izvajanje stebra socialnih pravic na ravni EU in držav članic. Pri tem je treba ustrezno upoštevati pristojnosti vsake od posameznih ravni.

2.10

EESO meni, da je ključno, da je EU pri uporabi glasovanja s kvalificirano večino še vedno zavezana spoštovanju načela subsidiarnosti in se na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, osredotoča na tiste dele, na katerih skupnih ciljev ni mogoče učinkoviteje doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Enako velja za načelo sorazmernosti, v skladu s katerim ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati ciljev Pogodb. Ti načeli je treba pri razpravi o glasovanju s kvalificirano večino razjasniti.

2.11

V členu 151 PDEU so kot cilji socialne politike navedeni „spodbujanje zaposlovanja, izboljšanje življenjskih razmer in delovnih pogojev […] ob ohranitvi izboljšav“. EESO poudarja, da člen 153(2) PDEU določa merila, ki jih morajo izpolniti ustrezni ukrepi EU na področju socialne politike. Tako direktive pretežno vsebujejo minimalne zahteve ob upoštevanju nacionalnih pogojev ter ne smejo ovirati ustanavljanja in razvoja malih in srednjih podjetij. EESO poudarja tudi, da morata v skladu s členom 153(4) ostati neokrnjeni pravici držav članic, da se pri izvajanju počutijo zavezane višji ravni nacionalnega varstva in da ne glede na sistem glasovanja določajo načela svojega sistema socialne varnosti.

2.12

EESO nadalje ugotavlja, da so Komisija, Parlament in Svet v točki 17 preambule k evropskem stebru socialnih pravic potrdili spoštovanje raznolikosti nacionalnih sistemov, vključno z vlogo socialnih partnerjev, in v točki 19 spoštovanje nacionalne identitete držav članic ter njihove suverenosti pri določanju zakonskih temeljev njihovih sistemov socialne varnosti.

2.13

EESO poudarja, da sporazumi socialnih partnerjev, ki se v skladu s členom 155 PDEU izvajajo na ravni EU, pomembno prispevajo k razvoju zakonodaje EU na področju socialne politike. Pozdravlja dejstvo, da se v skladu s sporočilom Komisije rezultati socialnega dialoga glede sprejetja obravnavajo enako kot direktive. EESO za morebiten prehod z glasovanja s soglasjem na glasovanje s kvalificirano večino poziva k jamstvom za nadaljnje vsestransko vključevanje socialnih partnerjev v sprejemanje zakonodaje in oblikovanje politike na socialnem področju ter k temu, da se pri izvajanju in morebitni reviziji njihovih avtonomnih sporazumov spoštuje njihova avtonomnost. Socialni dialog ima pomembno vlogo pri socialni zaščiti, s samostojno zakonodajo pa omogoča tudi socialni napredek v EU.

2.14

EESO se strinja s Komisijo, da instrument okrepljenega sodelovanja ni alternativna glasovanju s kvalificirano večino, saj ravno pri vprašanjih socialne politike lahko povzroči razdrobljenost enotnega trga in različno obravnavo državljanov EU glede na državo članico, v kateri prebivajo.

2.15

Po drugi strani je po mnenju EESO evropski semester še en učinkovit in koristen instrument za to, da se s podporo in pod vodstvom držav članic in socialnih partnerjev – nenazadnje tudi z medsebojnim učenjem – poveča in izboljša konvergenca ter doseže napredek pri nacionalnih reformah. To je tudi v skladu z besedilom in duhom člena 156 PDEU. EESO poudarja prizadevanja, ki potekajo v okviru evropskega semestra za razvoj boljših metod za usklajevanje nacionalnih politik na področju zaposlovanja in socialnega varstva ter za reformo teh politik in hkrati za smiselno vključitev socialnih partnerjev v dejavnosti EU. Evropski steber socialnih pravic, ki je vodilo za reforme, bi zato prispeval k razvoju časovnega načrta za boljšo konvergenco in večjo kohezijo med državami članicami.

3. Posebne ugotovitve

3.1

3.2

EESO opozarja, da obstajajo obsežni pravni predpisi EU, med drugim o uresničevanju načela enakopravnosti žensk in moških ter enaki obravnavi na podlagi rasne ali etnične pripadnosti. To je velik uspeh za EU, ki na tem področju narekuje tudi mednarodne standarde. Vendar pa pravo EU zagotavlja enako obravnavo ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost le v povezavi z zaposlovanjem in poklicem. Direktiva, s katero bi v celoti prepovedali diskriminacijo, bi bila izjemno zapletena in bi jo bilo zato težko sprejeti s soglasjem. Vendar pa se je EU k temu zavezala v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030. Ta cilj je potrjen v novi strateški agendi 2019–2024. EESO se pri zakonodaji o nediskriminaciji zavzema za popoln prehod na glasovanje s kvalificirano večino.

3.3

EESO opozarja, da lahko EU v skladu s členom 48 PDEU s kvalificirano večino sprejema ukrepe na področju socialne varnosti za zagotovitev prostega gibanja delavcev. Za priporočila o socialni varnosti in socialni zaščiti delavcev pa je potrebno soglasje. Prehod na glasovanje s kvalificirano večino bi bil logičen in primeren. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj gre tu le za priporočila in Komisija ne razmišlja o obsežnejših pravnih instrumentih.

3.4

EESO priznava, da je bilo varstvo delavcev v primeru odpuščanj vselej v središču delovnega prava držav članic. Vendar pa hkrati ugotavlja, da je EU medtem sprejela ukrepe za varstvo ranljivih delavcev, kot so nosečnice in zaposleni s krajšim delovnim časom. To je argument za to, da se po vsej Evropi zajamči vsaj minimalni sklop enotnih procesnih pravic in pravic do varstva, da ti varovalni mehanizmi ne bi bili brez učinka. Evropski steber socialnih pravic določa pravice odpuščenih delavcev do obveščenosti ter dostop do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov, pravico do pritožbe in po potrebi odškodnine. To zahteva prehod na glasovanje s kvalificirano večino, da se omogoči izvajanje ustrezne direktive.

3.5

EESO poudarja, da je trden pravni okvir za zastopanje in kolektivno zaščito interesov delavcev in delodajalcev odločilnega pomena za socialno kohezijo, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in konkurenčnost podjetij v EU. Podjetja na notranjem trgu vse tesneje sodelujejo čezmejno. Za družbe in povezane družbe v EU velja direktiva o evropskih svetih delavcev, ki je bila sprejeta po rednem zakonodajnem postopku. Za druga področja zakonodaje EU o udeležbi delavcev pa še vedno velja soglasje. EU mora tudi tu preveriti, če je to objektivno potrebno in v kolikšni meri bi glasovanje s kvalificirano večino prineslo nove možnosti za v prihodnost usmerjen razvoj socialnega partnerstva.

3.6

EESO v zvezi s pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, priporoča prehod na glasovanje s kvalificirano večino. Da ne bi ogrozili socialne kohezije, morajo biti pogoji za zaposlitev za državljane in nedržavljane EU enaki.

3.7

EESO se v luči aktualne razprave o prehodu na glasovanje s kvalificirano večino strinja z razmišljanjem Komisije glede izbire splošne premostitvene klavzule, določene v členu 48(7) PEU, kadar se uporablja glasovanje s kvalificirano večino, saj ta predvideva tako soglasen sklep Evropskega sveta kot tudi podporo vseh nacionalnih parlamentov in soglasje Evropskega parlamenta. S tem bi se zagotovila široka demokratična legitimnost in zadostilo ustavnim zahtevam na nacionalni ravni. S premostitveno klavzulo iz člena 153 PDEU ne bi bilo tako.

3.8

EESO ugotavlja, da v sporočilu Komisije ostaja neodgovorjeno eno vprašanje. Ni namreč jasno, ali se sklep o prenosu določene pravne podlage s soglasja na glasovanje s kvalificirano sprejme enkrat in za vse, ali pa za vsak posamezni primer. EESO poziva Komisijo, naj razjasni, ali gre pri uporabi splošne premostitvene klavzule iz člena 48(7) PEU za splošni prehod na glasovanje s kvalificirano večino ali za odločanje od primera do primera. EESO meni, da je v vsakem primeru treba zagotoviti, da bo uporaba premostitvene klavzule omogočila učinkovitejše odločanje in glasovanje in da ne bo ustvarjala novih ovir.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Glej naslednja mnenja EESO: UL C 230, 14.7.2015, str. 24, UL C 434, 15.12.2017, str. 18, UL C 271, 19.9.2013, str. 23, UL C 332, 8.10.2015, str. 8.

(2) Mnenje EESO Za učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v davčni politiki EU (UL C 353, 18.10.2019, str. 90).

(3) Glej opombo 2.

(4) Glej opombo 1.

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov (člen 59(3) poslovnika):

1. Točka 2.8

Spremeni se tako:

Kot že v primeru davčne politike (1) EESO pozdravlja dejstvo, da je Komisija prevzela pobudo za začetek razprave in razlago, kako s tem sporočilom začela razpravo o razširitvi uporabe glasovanja lahko izgleda odločanje s kvalificirano večino tudi na področje področju socialne politike brez prenagljenih predlogov. Postopek glasovanja s kvalificirano večino temelji na kulturi sklepanja kompromisov. Predpostavlja razpravo in omogoča pragmatične rezultate, ki lahko upoštevajo interese Unije kot celote. Možnost glasovanja s kvalificirano večino je katalizator za iskanje rešitev, sprejemljivih za vse, prek sklepanja kompromisov in z vključitvijo vseh akterjev.

Rezultat glasovanja

Za	:	36
Proti	:	74
Vzdržani	:	2

2. Za točko 2.8 se doda nova točka

Za točko 2.8 se doda nova točka:

Po drugi strani utemeljitev glasovanja s soglasjem temelji na potrebi po ohranitvi nacionalnega nadzora nad ustreznimi določbami socialne politike v Pogodbi EU in preprečitvi vdora v osrednje elemente nacionalnih socialnih sistemov, za katere so na prvi stopnji odgovorne države članice skupaj s socialnimi partnerji.

Rezultat glasovanja

Za	:	31
Proti	:	82
Vzdržani	:	3

3. Točka 3.1

Spremeni se tako:

EESO ugotavlja, da se sedaj na istih področjih politike uporablja bodisi glasovanje s soglasjem bodisi s kvalificirano večino. EESO meni, da je razdelitev med glasovanjem s kvalificirano večino in soglasjem, določena v poglavju Pogodbe EU o socialni politiki, kljub vsemu pomembna, saj odraža raznolikost in pestrost nacionalnih socialnih sistemov držav članic, na primer na področju socialne zaščite, glede vloge socialnih partnerjev ter glede vloge delovnega prava in kolektivnih pogodb. To povzroča neenak razvoj socialnih standardov in vrzeli v socialni zaščiti.

Rezultat glasovanja

Za	:	32
Proti	:	74
Vzdržani	:	3

4. Točka 3.2

Spremeni se tako:

EESO opozarja, da obstajajo obsežni pravni predpisi EU, med drugim o uresničevanju načela enakopravnosti žensk in moških ter enaki obravnavi na podlagi rasne ali etnične pripadnosti. To je velik uspeh za EU, ki na tem področju narekuje tudi mednarodne standarde. Vendar pa je s pravom EU enaka obravnava na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti zaščitena le v povezavi z zaposlovanjem in poklicnim delom. Ti direktivi sta bili sprejeti soglasno. Direktiva, s katero bi v celoti prepovedali diskriminacijo, pa bi bila izjemno zapletena, kar je razlog za dolgotrajen postopek in počasen napredek in bi jo bilo zato težko sprejeti s soglasjem. Vendar pa se je EU k temu zavezala v agendi za trajnostni razvoj do leta 2030. Ta cilj je potrjen v novi strateški agendi 2019–2024. EESO se pri pravnem urejanju na področju nediskriminacije zavzema za popoln prehod na glasovanje s kvalificirano večino.

Rezultat glasovanja

Za	:	31
Proti	:	78
Vzdržani	:	2

5. Točka 3.4

Točka se črta:

EESO priznava, da je bilo varstvo delavcev v primeru odpuščanj vselej v središču nacionalnega delovnega prava. Vendar pa hkrati ugotavlja, da je EU medtem sprejela ukrepe za varstvo ranljivih delavcev, kot so nosečnice in zaposleni s krajšim delovnim časom. To je argument za to, da se po vsej Evropi zajamči vsaj minimalni sklop enotnih procesnih pravic in pravic do varstva, da ti varovalni mehanizmi ne bi bili brez učinka. Evropski steber socialnih pravic določa pravice o obveščenosti odpuščenega delavca ter dostop do učinkovitega in nepristranskega reševanja sporov, pravico do pritožbe in po potrebi odškodnine. To zahteva prehod na glasovanje s kvalificirano večino, da se omogoči izvajanje ustrezne direktive.

Rezultat glasovanja

Za	:	35
Proti	:	77
Vzdržani	:	2

6. Točka 3.5

Točka se črta:

EESO poudarja, da je trden pravni okvir za zastopanje in kolektivno zaščito interesov delavcev in delodajalcev odločilnega pomena za socialno kohezijo, ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in konkurenčnost podjetij v EU. Podjetja na notranjem trgu vse tesneje sodelujejo čezmejno. Za družbe in povezane družbe v EU velja direktiva o evropskih svetih delavcev, ki je bila sprejeta po rednem zakonodajnem postopku. Na drugih področjih pravnega urejanja EU o udeležbi delavcev pa še vedno velja soglasje. EU mora tudi tu preveriti, če je to objektivno potrebno, v kolikšni meri bi glasovanje s kvalificirano večino prineslo nove možnosti za v prihodnost usmerjen razvoj socialnega partnerstva.

Rezultat glasovanja

Za	:	34
Proti	:	84
Vzdržani	:	2

7. Točka 3.6

Točka se črta:

Rezultat glasovanja

Za	:	30
Proti	:	85
Vzdržan	:	1

8. Točka 1.7

Spremeni se tako:

EESO ugotavlja, da se sedaj na istih področjih politike uporablja bodisi glasovanje s soglasjem bodisi s kvalificirano večino. To povzroča neenak razvoj socialnih standardov in vrzeli v socialni zaščiti. EESO se zato pri pravnem urejanju na področju nediskriminacije ter pri sprejemanju priporočil o socialni varnosti in socialni zaščiti delavcev zavzema za popoln prehod na glasovanje s kvalificirano večino. EESO meni, da je razdelitev med glasovanjem s kvalificirano večino in soglasjem, določena v poglavju Pogodbe EU o socialni politiki kljub vsemu pomembna, saj odraža raznolikost in pestrost nacionalnih socialnih sistemov držav članic, na primer na področju socialne zaščite, glede vloge socialnih partnerjev ter glede vloge delovnega prava in kolektivnih pogodb.

Rezultat glasovanja

Za	:	32
Proti	:	74
Vzdržani	:	3

9. Točka 1.8

Točka se črta:

Rezultat glasovanja

Za	:	36
Proti	:	81
Vzdržan	:	1

10. Točka 1.10

Točka se črta:

EESO v zvezi s pogoji za zaposlitev državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, priporoča prehod na glasovanje s kvalificirano večino, da se prepreči različna obravnava in okrepi socialna kohezija.

Rezultat glasovanja

Za	:	30
Proti	:	85
Vzdržan	:	1

(1) Glej opombo 1.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/95

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dokument za razpravo – Za trajnostno Evropo do leta 2030

(COM(2019) 22 final)

(2020/C 14/14)

Poročevalec: Cillian LOHAN

Soporočevalec: Peter SCHMIDT

Zaprosilo	Evropska komisija, 12. 3. 2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep predsedstva	11. 12. 2018 – razširitev: 22. 1. 2019
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje, strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	28. 6. 2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	26. 9. 2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	168/3/5

1. Sklepi in priporočila

1.1

Prihodnost Evrope mora sloneti na trajnostnem razvoju. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) sicer pozdravlja celovito analizo, opis izzivov, predloge za prihodnost in potencial za Evropo, ki so predstavljeni v dokumentu za razpravo, vendar se boji, da prehod k trajnostnosti tako na svetovni ravni kot znotraj Evrope poteka prepočasi, da bi dosegli zastavljene cilje trajnostnega razvoja ZN. Politični ukrepi ne ustrezajo nujnosti obravnave aktualnih okoljskih, socialnih in gospodarskih izzivov.

1.2

Trajnostni razvoj je skupni cilj na svetovni ravni. Vse države si morajo skupaj prizadevati za trajnostno rabo naravnih virov in za blaginjo vseh ljudi. Evropa tega ne more doseči sama. EU pa ima možnost in tudi obveznost, da kot največji trgovinski blok in kot velika uvoznica virov na biološki osnovi na svetovni ravni spodbuja trajnostno pridobivanje virov in s tem ohranjanje svetovne biotske raznovrstnosti in ekosistemov, ki so bistveni za našo skupno prihodnost.

1.3

Trajnostni razvoj se nanaša na prihodnost ljudi in gospodarstvo bi moralo v okviru omejitev našega planeta omogočati pravično in uspešno družbo tako za današnje kot prihodnje generacije. Agenda 2030 je projekt, osredotočen na ljudi, katerega namen je, da nihče ne bi bil zapostavljen. Začetek evropskega zelenega in socialnega dogovora bo pomemben element preobrazbe evropskih gospodarstev v znatno bolj trajnostni smeri.

1.4

Čas za razmislek je minil in skrajni čas je za ukrepanje. EESO želi, da se čim prej razvije in izvaja dolgoročna krovna strategija za trajnostni razvoj na ravni EU, ki bi jo spremljal celovit načrt izvajanja, da bomo dosegli cilje trajnostnega razvoja do leta 2030.

1.5

Strategija trajnostnega razvoja bi morala zajemati tako notranje kot zunanje delovanje EU in spodbujati čim večjo skladnost med njima. V načrt izvajanja bi bilo treba vključiti trajnostnost na vseh političnih področjih, določiti ključne ukrepe, ki jih bo EU izvedla za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja, ter jasen časovni razpored in načrt, konkretne ciljne vrednosti in kazalnike ter glavne vloge in pristojnosti vseh institucij, agencij in akterjev EU. Glavno vlogo pri izvajanju morajo imeti inovacije, mednarodno sodelovanje in trgovinski sporazumi, usmerjeni v trajnostni razvoj, ter mobilizacija podjetij in civilne družbe.

1.6

Poleg strategije za izvajanje Agende 2030 je treba vzpostaviti okvir upravljanja in usklajevanja, da bodo cilji trajnostnega razvoja v središču vseh politik. Strateška agenda EU za obdobje 2019–2024 bi morala temeljiti na ciljih trajnostnega razvoja, Evropski parlament pa bi moral imeti pri tem pomembno vlogo. Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja in njihovo vključevanje v vse politike bi moralo biti eno glavnih meril pri določanju sestave bodoče Komisije, kot je opredeljeno v poslanicah komisarjem.

1.7

EESO poziva Komisijo, naj se premakne s politike rasti BDP in upošteva tudi druge vidike. Pri BDP kot merilu blaginje se ne upoštevajo pomembni socialni in okoljski stroški in koristi.

1.8

EESO priznava, da obstajajo podjetja, ki so vodilna na področju vključevanja trajnostnosti; številna pravzaprav prehitevajo politiko, ki mora ustvarjati stabilno okolje in gotovost, da bodo najboljše prakse postale običajna praksa. Na ta način bodo lahko podjetja zagotavljala trajnostne rešitve.

1.9

EESO poziva, naj se obstoječa politika EU ter proračunski/finančni okviri in orodja (kot so evropski semester, boljše pravno urejanje, večletni finančni okvir ipd.) nujno uskladijo z uresničevanjem ciljev trajnostnega razvoja. Na ravni EU bi bilo treba opredeliti ali razviti verodostojne metodologije za zagotavljanje trajnostnosti, da se prek proračunskih/finančnih instrumentov, političnih okvirov in uporabe ocen učinka zagotovi podpora izvajanju ciljev trajnostnega razvoja pri notranjem in zunanjem delovanju EU. Razviti bi bilo treba tudi nova orodja, kot je merjenje oddaljenosti od ciljnih vrednosti, in nove kazalnike.

1.10

EESO je prva institucija z organom, zadolženim za spodbujanje trajnostnega razvoja, tj. opazovalno skupino za trajnostni razvoj, in je zavezan spodbujanju in celovitejšemu vključevanju ciljev trajnostnega razvoja v vsa svoja mnenja ter v svoje notranje delovanje in strukturo. Zato bo začel notranjo razpravo o uskladitvi svojega notranjega upravljanja s cilji trajnostnega razvoja.

1.11

Civilna družba mora biti strukturirano vključena in določiti je treba jasen okvir za sodelovanje civilne družbe pri razvoju, izvajanju in spremljanju strategije. Pomembno vlogo, ki jo je imela doslej večdeležniška platforma, bi bilo treba pregledati ob sodelovanju vseh deležnikov in ob upoštevanju pozitivnih izkušenj drugih ustreznih večdeležniških forumov, zlasti evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo. Večdeležniško platformo bi bilo treba nadgraditi in vključiti v uradni medinstitucionalni posvetovalni okvir, kakor je priporočil Evropski parlament (1).

1.12

Trajnostni razvoj lahko postane sredstvo za socialno solidarnost in lahko deluje proti naraščanju populističnih in protisistemskih nagnjenj državljanov, ki so izključeni iz odločanja in nimajo moči. To ne sme biti elitistična agenda, temveč projekt, osredotočen na ljudi, katerega cilj je, da trajnostne potrošniške odločitve postanejo cenovno in drugače dostopne.

2. Uvod

2.1

Dolgo pričakovani dokument za razpravo Za trajnostno Evropo do leta 2030 je bil objavljen 30. januarja kot del razprave o prihodnosti Evrope in zaveze EU, da uresniči cilje trajnostnega razvoja ZN, vključno s cilji Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

2.2

EESO ima že več let vodilno vlogo pri pozivanju k razvoju ambiciozne krovne strategije EU za trajnostni razvoj in je v številnih mnenjih v zvezi z več sektorji predlagal politične in upravljavske ukrepe, potrebne za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja. To mnenje, ki prispeva k razpravi o dokumentu za razpravo, temelji na preteklem delu EESO, njegov namen pa je določiti vizijo in podati konkretne predloge za nujno reformo upravljanja ter sredstva in mehanizme za dolgoročno krovno strategijo.

2.3

Vse več socialnih in ekoloških kazalnikov kaže, da sta potrebna nujno ukrepanje ter hiter prehod EU in drugih svetovnih akterjev k trajnostnosti. OZN v nedavnem poročilu IPCC opozarja, da imamo približno 11 let časa za omejitev emisij toplogrednih plinov in preprečitev naraščanja temperature na svetovni ravni, sicer lahko pride do nevarnega in morda nepovratnega podnebnega zloma (2). Poleg izrednega stanja na področju podnebja so državljani vse bolj zaskrbljeni tudi zaradi drugih okoljskih izzivov, v zvezi s katerimi je treba čim prej ukrepati, kot sta izguba biotske raznovrstnosti in onesnaženost zraka. V Evropi se povečuje tudi socialna neenakost. Skoraj četrtina naših otrok in mladih bodisi živi v revščini bodisi jim grozi revščina (3), več milijonov mladih pa ne more najti primerne zaposlitve, da bi se lahko osamosvojili kot odrasli. Nekatere skupine so še bolj izključene, na primer invalidi. Nacionalistična in populistična gibanja so v porastu po vsej Evropi, pri čemer so v več državah članicah ogrožene temeljne vrednote in pravice. Zamajali so se sami temelji EU.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Čas za razmislek je minil, zdaj je čas za ukrepanje. Objava dokumenta za razpravo o trajnostnosti bi morala časovno sovpadati z dogovorom o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja iz leta 2015. EESO meni, da je nujno potreben začetek oblikovanja in uresničevanja krovne vseevropske strategije trajnostnega razvoja in načrta izvajanja, kakor je priporočil v prejšnjih mnenjih (4) in kakor se zahteva v sklepih Sveta EU, sprejetih leta 2017, 2018 in aprila 2019 (5).

3.2

V dokumentu za razpravo so predstavljeni različni scenariji za doseganje trajnostnosti. V resnici pa je težko zamejiti posamezne scenarije. Samo prvi scenarij predvideva krovno strategijo, da pa bi bil učinkovit, bi bilo treba dodati še elemente iz drugih dveh scenarijev. Krovna strategija je bistvenega pomena, usklajen politični pristop pa predpogoj za doseganje trajnostne prihodnosti. V tem mnenju so podrobneje obravnavane nekatere ideje, orisane v scenariju 1.

3.3

Nujnega poziva k ambicioznejšemu in hitrejšemu izvajanju, izraženega v tem mnenju, ne bi smeli razumeti kot neupoštevanje dosedanjega napredka. EESO pozdravlja analizo iz dokumenta za razpravo in priznavanje temeljev politike za trajnostno prihodnost ter horizontalnih gonil za prehod na trajnostnost, vendar politični ukrepi niso prilagojeni nujnosti, ki jo izražajo zaskrbljeni državljani in strokovnjaki.

3.4

EU je prevzela vodilno vlogo z vidika političnih pobud za trajnostnost. Vendar pa se te pobude zaradi več kompleksnih razlogov ne izvajajo po pričakovanjih. EU ima enega največjih ekoloških odtisov in emisij CO2 na prebivalca na svetu in celo znotraj svojih meja zaostaja pri izpolnjevanju cilja okoljske trajnostnosti.

3.5

Oblikovanje nizkoogljične in bolj socialne Evrope, gospodarne z viri, ne zadostuje – trajnostna Evropa bo morala zaradi uvoza upoštevati tudi okoljske in socialne posledice zunaj Evrope. Če želi biti EU vodilna v svetu, kakor je opisano v dokumentu za razpravo, mora razumeti svojo odgovornost in vpliv na svetovni ravni ter ju jemati resno. EESO meni, da so sedanja pogajanja EU z državami Mercosur neke vrst test za novo trgovinsko politiko v smeri trajnostnega razvoja. Zato podpira poziv skupin, ki jasno zahtevajo, naj se ta pogodba ne sklene brez na primer jasne zaveze vseh strani k izvajanju sporazuma o podnebju, da se ohranijo tropski gozdovi in upoštevajo interesi avtohtonih ljudstev ali pa da se vsaj vključijo klavzule o odpovedi v primeru kršitve teh priznanih in bistvenih prizadevanj za trajnostnost.

3.6

Evropa lahko kot celina, ki je vodilna pri črpanju in porabi naravnih virov in ima visoko raven potrošnje, ponudi dragocene izkušnje glede sprejetih ukrepov za izboljšanje gospodarnosti z viri in zmanjšanje vpliva na okolje ter drugih prizadevanj za spremembe, vključno s socialno zaščito.

3.7

EU mora ustvariti in uresničevati model trajnostnega razvoja, ki bo preostalemu svetu pokazal, kako stalno prizadevanje za resnično trajnostnost spodbuja socialno kohezijo in gospodarski razvoj, zagotavlja ekološko dobrobit in lajša vključujoče upravljanje, pri tem pa nihče ni prezrt.

4. Spodbujanje sistemskega pristopa k trajnostnemu razvoju

4.1

Dokument za razpravo ne poudarja dovolj, da sta potrebna sprememba paradigme in sistemski pristop za reševanje današnjih novih izzivov. Opredelitev trajnostnega razvoja že obstaja. Zagotoviti pa je treba, da se bo v celoti in dosledno izvajal s političnimi ukrepi in zakonodajo in da se bodo izvrševala njegova načela.

4.2

Opredelitev, ki jo uporabljata OZN in EU, izhaja iz komisije Brundtland: „Trajnostni razvoj je razvoj, ki je skladen s potrebami sedanjosti in ne ogroža zmožnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij“ (6).

4.3

Od svetovnega vrha v Riu leta 1992 se navaja, da ima trajnostni razvoj tri stebre, tj. okoljskega, socialnega in gospodarskega, in da je treba vse stebre spoštovati in jih upoštevati pri sprejemanju odločitev. Trajnostni razvoj je v členu 3(3) Pogodbe o Evropski uniji opredeljen kot eden od dolgoročnih ciljev EU.

4.4

Spodnji diagram, imenovan tudi „poročna torta“, prikazuje, da gre pri trajnostnem razvoju za ljudi in da bi moralo gospodarstvo omogočati blaginjo, pravično družbo in okolje, ki zagotavlja kakovost življenja. Ta diagram povezuje plasti z mednarodno dogovorjenimi cilji trajnostnega razvoja (7).

4.5

Ključno načelo trajnostnega razvoja je vključevanje okoljskih, socialnih in gospodarskih vprašanj v vse vidike odločanja. V tem okviru se uporabljata dve načeli, določeni v Pogodbi o delovanju Evropske unije – previdnostno načelo (8) in načelo „onesnaževalec plača“ (9), saj ju je treba uporabiti, da bi zagotovili, da najbolj ranljivi ne bodo krili stroškov okoljske škode. Trajnostnost vsebuje pojem medgeneracijske pravičnosti.

4.6

Priznati je treba tudi četrto razsežnost trajnostnega razvoja – upravljanje, ki sega skozi vse tri plasti, tj. gospodarsko, socialno in okoljsko. EU bi morala poudariti pomemben premik paradigme Agende 2030 k bolj participativnemu modelu večdeležniškega upravljanja za trajnostni razvoj (glej točko 9) in spodbujati pristop „celotne družbe“ k pomembnemu prehodu k bolj trajnostni prihodnosti planeta.

4.7

V dokumentu za razpravo je priporočena uporaba prava kot sredstva za zagotavljanje in lajšanje izvajanja. Po besedah Komisije bo spoštovanje zakonodaje osnovni pogoj za prejemanje finančnih sredstev EU in tudi gonilo izvajanja ciljev trajnostnega razvoja. Za to bo potrebna pravna izenačitev vseh treh elementov trajnostnega razvoja, tj. okoljskega, socialnega in gospodarskega. EESO ponovno poziva, naj se priznajo „pravice narave“, da se zagotovi enakost glede na pravice posameznikov in gospodarskih družb (10).

5. Odmik od politike rasti BDP

5.1

Evropa potrebuje spremembo paradigme (11) in nov model rasti, ki bo bistveno različen od dosedanjih modelov, socialno vključujoč in ekološko trajnosten ter zmožen spodbujati in spremljati zbliževanje digitalnih in ekoloških prehodov v naših državah in družbah.

5.2

EESO tako kot v svojih predhodnih mnenjih poziva, da je treba poleg BDP upoštevati tudi druge kazalnike za določanje blaginje na nacionalni ravni (12) (13). BDP je kazalnik gospodarskega razvoja s finančnega vidika, ki pa ne upošteva pomembnih elementov blaginje posameznika in družbe, poleg tega ne upošteva ustrezno stroškov naravnega kapitala (podnebje, izčrpavanje naravnih virov, negativen vpliv na ekosistemske storitve, kot so čist zrak, pitna voda, rodovitna tla ter za življenje primerna mesta in pokrajina). Ravno tako ne upošteva kakovosti in pravičnosti delovnih razmerij, neplačanega dela ljudi, s čimer se zanemarja večina dodane vrednosti oseb, ki skrbijo za otroke in starejše, in prostovoljcev v kulturnih in športnih dejavnostih. Trajnostni razvoj pomeni gospodarsko rast (14), ki upošteva vse sedanje in prihodnje vidike človeške blaginje in ki vključuje družbene in okoljske stroške in koristi dejavnosti ter omejitve našega planeta. Na ta način povečuje naše skupno bogastvo. Ni dovolj, da se socialnim in okoljskim elementom pripiše gospodarska vrednost. Zagotoviti moramo, da jih bodo gospodarski akterji upoštevali pri svojem odločanju. To pa zahteva posredovanje, da se zaščitijo javni interesi in internalizirajo zunanji učinki.

5.3

Konkurenčnost je predpogoj za nenehno izboljševanje gospodarnosti z viri. Vendar konkurenca na prostem trgu sama po sebi ne zagotavlja najboljših rezultatov za družbo. Družba mora določiti pravila in pogoje za proizvajalce blaga in storitev ter organizirati izravnalno moč, da se zaščitijo javne dobrine in interesi, kot sta poštenost in trajnostnost. Tržno moč akterjev je treba zamejiti, da se prepreči zloraba v škodo dela, potrošnikov, drugih podjetij in širše javnosti. Svetovni indeks konkurenčnosti mora zato upoštevati tudi okoljsko in socialno razsežnost (15).

5.4

EESO sicer pozdravlja celovito analizo, opis izzivov, predloge za prihodnost in potencial za Evropo, ki so predstavljeni v dokumentu za razpravo, vendar se boji, da se prehod k trajnostnosti tako na svetovni ravni kot znotraj Evrope odvija prepočasi, da bi dosegli zastavljene cilje. Več kot 200 akademikov je nedavno objavilo pismo, v katerem Evropo pozivajo, naj se odmakne od politike rasti (16).

5.5

EESO podpira idejo v dokumentu za razpravo, da je treba prehod na trajnostnost obravnavati kot priložnost za povečanje zaposlenosti in blaginje. Evropska podjetja imajo možnost, da prevzamejo vodilni položaj, da so vir sodelovalnih inovacij ter da jim val digitalne revolucije olajša ustvarjanje trajnostne poslovne prakse in novih standardov. S cilji trajnostnega razvoja je mogoče opredeliti rastoče trge za podjetja, ki zagotavljajo inovativne rešitve in prelomne spremembe.

5.6

EESO priznava, da obstajajo podjetja, ki so vodilna na področju vključevanja trajnostnosti. Podjetja omogočajo družbeni in okoljski razvoj (17); številna pravzaprav prehitevajo politiko.

5.7

Krovna strategija za trajnostni razvoj in ustrezen regulativni okvir bosta ustvarila ugodno okolje, ki bo spodbujalo k naložbam in maksimalno povečalo priložnosti za podjetja. Podjetja bodo lahko tako zagotavljala trajnostne rešitve.

6. Financiranje sprememb

6.1

Dokument za razpravo vključuje financiranje, oblikovanje cen, obdavčitev in konkurenco med horizontalnimi dejavniki, ki omogočajo prehod.

6.2

EESO ugotavlja, da kljub obsežni in glasni podpori trajnostnosti sedanje politično okolje ne zagotavlja učinkovitega mehanizma za vključevanje socialnih in okoljskih stroškov v naložbene odločitve. Presoja ukrepov in naložb temelji predvsem na finančni in gospodarski donosnosti. S tem pa ni mogoče korenito preoblikovati uresničevanja načel.

6.3

Del financiranja mora temeljiti na okoljski in socialni donosnosti. Financiranje je treba uporabiti kot vzvod za spremembe, ki bi prinesle donose za trajnostnost – sedanje merilo učinkovitosti ali upravičenosti ukrepov temelji samo na finančni in gospodarski donosnosti. S takšnim omejenim razmišljanjem ni mogoče financirati prehoda na trajnostnost. Po mnenju EESO morata preusmerjanje kapitalskih tokov v bolj trajnostno gospodarstvo obvezno spremljati finančno vključevanje in socialna kohezija v Evropi, kjer nihče ne bo zapostavljen (18).

6.4

Financiranje raziskav in inovacij je bistveni vidik trajnostnega razvoja, vendar morajo biti tudi sami finančni instrumenti oblikovani inovativno (19), na primer z zagotovitvijo proračuna za sistematično vključevanje invalidov. Financiranje mora biti usmerjeno v projekte, ki niso samo nizkoogljični, temveč so tudi bolj gospodarni z viri, da zajame dragoceno delo in pobude, ki prinašajo okoljske ali socialne koristi.

6.5

Socialne naložbe so posebno koristne v boju proti visokemu tveganju revščine v EU in za povečanje zaposlitvenega potenciala Evrope (20). EESO priznava, da so nadaljnje naložbe v pobude za krožno gospodarstvo orodje za doseganje večje trajnostnosti.

6.6

Začetek evropskega zelenega in socialnega dogovora bo pomemben element preobrazbe evropskih gospodarstev v znatno bolj trajnostni smeri. To bi moral biti pomemben evropski program javnih naložb za podporo velikim kapitalskim projektom z jasnimi in obsežnimi javnimi koristmi, kot so obnova javnih zgradb, preoblikovanje javnega prometa in gradnja čistih energetskih sistemov. S tem naj bi ustvarili nujno potrebna delovna mesta po vsej Evropi, zlasti v regijah z visoko stopnjo brezposelnosti (predvsem med mladimi in invalidi), ter spodbudili hiter razvoj in inovacije v evropskih sistemih poklicnega izobraževanja in usposabljanja.

6.7

Večletni finančni okvir je bistven za zagotovitev vključevanja ciljev trajnostnega razvoja in iz končne odločitve o okviru za obdobje 2021–2027 bo razvidno, ali bo EU sposobna izpolniti svoje zaveze iz Agende 2030. S predlogom Komisije ni bila izkoriščena priložnost, da bi Agenda 2030 postala prednostna naloga med evropskimi programi. Poleg predlaganega omejenega povečanja ciljne vrednosti glede vključevanja podnebnih ukrepov v politike bi morala biti v novem večletnem finančnem okviru dodeljena ustrezna finančna sredstva za trajnostni razvoj, prav tako pa bi moralo biti zagotovljeno, da zaradi financiranja ne bo ogroženo izvajanje ciljev trajnostnega razvoja. Financiranje mora biti na voljo tistim, ki z inovativnimi, nadgradljivimi in vključujočimi projekti izvajajo cilje trajnostnega razvoja, vključno z državami članicami, lokalnimi oblastmi, podjetji, sindikati in nevladnimi organizacijami (21). Prihodnji končni večletni finančni okvir bi moral omogočati prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050. EU mora pokazati ambicioznost, ki bo kos izzivom boja proti podnebnim spremembam; temu cilju je treba nameniti okoli 40 % celotnega proračuna (22). EESO želi opozoriti na težave, ki jih imajo majhni akterji civilne družbe pri dostopu do finančnih sredstev, s katerimi se lahko podprejo in izvajajo potencialno transformativne pobude (23).

6.8

EESO ponovno poziva k odpravi subvencij za fosilna goriva in pristopu trajnostnih prehranskih sistemov k sektorjem proizvodnje in predelave hrane kot praktičnemu načinu vključevanja trajnostnosti v politiko (24). Večkrat je opozoril, da EU še ni izpolnila številnih obljub glede internalizacije zunanjih stroškov, dosledne uporabe načela „onesnaževalec plača“ in postopne odprave okolju škodljivih subvencij, ter znova poziva institucije EU, naj predstavijo celovit pristop k sistemu ekoloških davkov in dajatev (25).

6.9

Trajnostni razvoj pomeni hkrati napredek in blaginjo. Pri tem bodo imele ključno vlogo raziskave in inovacije. Na ravni EU in na ravni držav članic je treba javno financiranje raziskav in inovacij znatno povečati, pri čemer se je treba osredotočiti na doseganje ciljev trajnostnega razvoja. To bi lahko uporabili tudi za spodbujanje financiranja iz zasebnega sektorja.

6.10

Zasebne naložbe imajo ključno vlogo pri prehodu na trajnostno gospodarstvo. Javno-zasebna partnerstva lahko pomagajo optimizirati donosnost naložb v trajnostnost na evropski in mednarodni ravni.

7. Trajnostni razvoj kot orodje za socialno solidarnost

7.1

Trajnostni razvoj bi lahko postal orodje za boj proti krepitvi populističnih in protisistemskih nagnjenj prikrajšanih državljanov, ki so izključeni iz odločanja in nimajo moči. To ne sme biti elitistična agenda, temveč projekt, osredotočen na ljudi, katerega cilj je, da trajnostne potrošniške odločitve postanejo cenovno in drugače dostopne. Poskusi reševanja težav z zviševanjem stroškov oseb, ki že tako težko shajajo in se počutijo prikrajšane in izključene, vodijo k jasnemu zavračanju političnih rešitev (npr. podnebne politike in številnih okoljskih politik) in se kažejo v ekstremizmu in ozkoglednem zavračanju migracij. Dostojno delo je nujen pogoj za prehod na trajnostnost.

7.2

To pomeni, da so potrebne naložbe v učinkovite, vključujoče in celovite sisteme socialne zaščite, vključno s kakovostnimi in dostopnimi storitvami, kot sta zdravstveno varstvo in dolgotrajna oskrba, ki temeljijo na socialnem dialogu. Raziskave kažejo, da naložbe v izobraževanje in zdravstveno varstvo dolgoročno pozitivno vplivajo na družbeno mobilnost, vendar je v državah članicah v zadnjem desetletju prisoten trend zmanjševanja naložb v ti dve področji. Če je tako, je treba ta trend obrniti. Stroške prehoda na nizkoogljično trajnostno gospodarstvo, ki bi morali biti subvencionirani z javnim denarjem, morajo sorazmerno nositi tisti, ki si plačilo najlažje privoščijo (na primer po načelu „onesnaževalec plača“). Rešitve našega sedanjega netrajnostnega modela, ki težave še zaostrujejo, niso ustrezne in jih je treba kot politične možnosti zavrniti – dejansko jih zavračajo ljudje na ulicah Evrope, npr. s protesti otrok proti podnebnim spremembam.

7.3

Dokument za razpravo se ne izogiba statističnim podatkom, ki kažejo na to veliko neenakost v EU. Več kot 22 % državljanom EU grozi revščina. Delež oseb v srednjem dohodkovnem razredu upada, medtem ko se delež prejemnikov nizkih dohodkov v večini držav članic povečuje. Približno 7 % je materialno prikrajšanih. To so osupljivi podatki, ki količinsko opredeljujejo skrajni neuspeh sedanjih politik. Poleg tega si 43 milijonov ljudi ne more privoščiti dostojnega obroka vsak drugi dan, kar je skoraj 10 % prebivalstva.

7.4

V dokumentu za razpravo je navedeno, da okoljskih vprašanj ni mogoče rešiti samo z okoljskimi politikami, če gospodarske politike še naprej spodbujajo fosilna goriva, neučinkovito rabo virov ali netrajnostno proizvodnjo in potrošnjo. EESO opozarja, da bi morale vse nacionalne in lokalne politike EU upoštevati dejavnik socialne trajnostnosti v enaki meri kot ekonomsko in okoljsko trajnostnost (26).

7.5

Potreba po povezavi med gospodarskim in okoljskim ter gospodarskim in socialnim področjem je popolnoma priznana, vendar se pogosto še vedno ne upošteva dovolj. Poleg tega je treba povezavo med okoljskimi in socialnimi vprašanji razvijati še naprej. Evropski steber socialnih pravic bi moral na primer spodbujati dobrobit ljudi in pomembno prispevati k Agendi 2030. Čeprav je med 17 cilji trajnostnega razvoja in 20 načeli evropskega stebra socialnih pravic veliko skupnega, bi morala Komisija podati predlog za boljše povezovanje obojih v praksi, da bi dosegli koristne sinergije pri izvajanju.

8. Nova evropska politična utemeljitev trajnostnega razvoja

8.1

Jasno je, da morajo EU in njene države članice javnost vključiti v razpravo o pomenu trajnostnega razvoja za Evropo in svet. Vsebina te nove javne razprave ne bi smela biti preveč tehnična ali žargonska, osredotočati pa bi se morala na vpliv na življenje vsakdanjih ljudi v Evropi in zunaj nje. Začne se z izobraževanjem na vseh ravneh, od šol do organizacij.

8.2

Začeti bi bilo treba vseevropsko kampanjo za ozaveščanje, ki bi vključevala različne sektorje, ki lahko dosežejo svoje ljudi. Zlasti množične javne medije, ustvarjalce s področja kulture, umetnosti, glasbe ipd. bi bilo treba spodbujati, naj se vključijo v razvoj kulturnih programov na nacionalni ravni, s katerimi bi politično utemeljitev trajnostnega razvoja prenesli v kulturno odmevno sporočilo znotraj posameznih držav članic.

9. Novo večdeležniško upravljanje in upravljanje na več ravneh

9.1

Agenda 2030 spodbuja pomemben paradigmatski premik k bolj participativnemu modelu večdeležniškega upravljanja za trajnostni razvoj. Cilj št. 17 v agendi opredeljuje osrednjo vlogo več deležnikov, vključno z zasebnim sektorjem, sindikati, civilno družbo, akademiki, lokalnimi skupnostmi in drugimi, pri spremljanju, izvajanju, pregledovanju in nadaljnjem ukrepanju.

9.2

Ko bo večdeležniško udejstvovanje v Agendi 2030 v celoti delovalo na več ravneh (tj. regionalni, podregionalni, nacionalni in lokalni), bo ta novi model upravljanja verjetno privlačen za širšo javnost. Priložnosti za vključujoče udejstvovanje javnosti v dejavnostih spremljanja in izvajanja, ki jih predstavlja Agenda 2030, jasno omogočajo znatno izboljšanje sedanje ravni cinizma javnosti in izgube zaupanja v formalne politične sisteme.

9.3

Večdeležniška platforma, ki jo je Komisija ustanovila leta 2017 in v kateri EESO aktivno sodeluje, bi morala imeti zdaj vodilno vlogo pri razvoju ambiciozne strategije in načrta izvajanja za trajnostno Evropo ter podpiranju njunega izvajanja. Opraviti bi bilo treba uraden pregled delovanja večdeležniške platforme, ki bi vključeval vse deležnike, in določiti jasna pooblastila. V tem postopku bi bilo treba preučiti primere dobre prakse drugih ustreznih večdeležniških forumov (npr. evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo) in to znanje upoštevati pri načinu prihodnje organizacije večdeležniške platforme, da se čim bolj izboljšata njena učinkovitost in splošno delovanje. To bi lahko vključevalo potrebo po ustreznejšem viru financiranja dela večdeležniške platforme, pogostejše sestanke njenega političnega odbora na visoki ravni, več priložnosti za razširjeno razpravo in udejstvovanje njenih članov, večji poudarek na povezovanju z nacionalnimi platformami za trajnostni razvoj in spodbujanje rednejših, preglednejših in dostopnejših javnih posvetovanj o zadevah v zvezi s trajnostnim razvojem.

9.4

Več držav članic je že razvilo ali še razvija nacionalne strategije za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja (27). Vseevropska strategija bi zagotovila okvir, ki bi nacionalnim strategijam omogočil, da se postopoma bolj zbližajo. V tem okviru bi se lahko uporabila odprta metoda usklajevanja, ki bi olajšala izmenjavo primerov dobre prakse in medsebojno učenje v vseh državah članicah.

10. Prilagajanje obstoječih orodij izvajanju ciljev trajnostnega razvoja

10.1

Popolnoma nov evropski semester

10.1.1

Evropski semester je trenutno glavni instrument letnega usklajevanja makroekonomskih ciljev EU, ki vključuje EU in države članice. Temeljito ga je treba spremeniti in narediti bolj transparentnega, da bo prispeval k zagotavljanju politične skladnosti ter usklajenega izvajanja in spremljanja ciljev trajnostnega razvoja, k čemur sta že pozvala EESO (28) in večdeležniška platforma (29). Vse faze postopka evropskega semestra je treba prilagoditi, da se zagotovi učinkovito usklajevanje izvajanja ciljev trajnostnega razvoja na ravni EU in nacionalni ravni v skladu s prihodnjo krovno strategijo (30).

10.1.2

Letni pregled rasti bi bilo treba nadomestiti z letnim pregledom trajnostne rasti (31), v katerem bi bile uravnotežene socialne, gospodarske in okoljske prednostne naloge, skladne s cilji trajnostnega razvoja. Organizirana civilna družba bi morala biti bolj vključena v vse faze preoblikovanega evropskega semestra na ravni EU in nacionalni ravni, da bi v postopek vnesla dodatno strokovno znanje o politikah, zagotovila bolj neodvisno spremljanje razvoja politik, spodbujala podporo družbe tem reformam in na splošno okrepila participativno demokracijo.

10.2

Boljše pravno urejanje

10.2.1

Večje vključevanje trajnostnega razvoja v evropske politike je mogoče zagotoviti tudi z uporabo orodij Komisije za boljše pravno urejanje. Komisija mora v vseh ocenah učinka, preverjanjih ustreznosti in priporočilih platforme REFIT oceniti okoljske, socialne in gospodarske vplive, da bo trajnostnost ustrezno vključena in upoštevana. Tudi v naknadnih ocenah je treba analizirati vse tri razsežnosti v okviru trdnega celostnega pristopa. Preverjanje trajnostnosti bi moralo biti tudi bolj izrecno vključeno v program REFIT (32) in zagotoviti je treba skladnost politike za trajnostni razvoj.

10.2.2

EESO poziva Komisijo, naj vključi trajnostni razvoj in cilje trajnostnega razvoja v postopek ocenjevanja.

10.2.3

Potrebna so tudi posvetovanja s socialnimi partnerji v skladu z določbami Pogodb, ki zahtevajo posebno posvetovanje z delavci in vodstvom glede zakonodaje na področju socialnih vprašanj (člen 154(2)). Posvetovanja z EESO, Odborom regij in nacionalnimi parlamenti so še en sestavni del zbirke orodij za boljše pravno urejanje, da bi uresničili zahtevo po vključevanju, ki je v središču Agende 2030.

11. Ciljne vrednosti EU in boljši kazalniki

11.1

V krovni strategiji bi bilo treba določiti ciljne vrednosti EU za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja. Te ciljne vrednosti je treba spremljati s sklopom kazalnikov, ki so, prvič, dovolj celoviti za merjenje oddaljenosti od ciljnih vrednosti in zagotavljanje ustreznega pregleda napredka in ki, drugič, zagotavljajo podlago za načrtovanje in oblikovanje politik. S sedanjim sklopom kazalnikov za cilje trajnostnega razvoja v EU (33) to ni mogoče.

11.2

EESO ponovno poziva k večji udeležbi civilne družbe pri opredeljevanju kazalnikov in ocenjevanju napredka EU pri doseganju ciljev (34).

11.3

Sklop kazalnikov ciljev trajnostnega razvoja v EU bi moral v celoti vključevati druge obstoječe sklope kazalnikov, npr. evropski pregled socialnih kazalnikov (35), kakor je bil pregled socialnih kazalnikov vključen v semester.

12. Spremljanje in odgovornost

12.1

Za merjenje napredka EU pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja je treba uvesti sisteme za vključujoče in transparentno redno spremljanje in odgovornost. EU mora vsako leto aktivno sodelovati na regionalnem forumu za trajnostni razvoj Ekonomske komisije ZN za Evropo in biti vodilna pri pospeševanju regionalnega napredka pri doseganju ciljev in ciljnih vrednosti trajnostnega razvoja. EU bi se morala zavezati tudi, da bo na Političnem forumu ZN na visoki ravni za trajnostni razvoj redno predstavljala krovno skupno poročilo EU o izvajanju ciljev trajnostnega razvoja, s čimer bo dopolnila skupno zbirno poročilo o razvojni politiki EU. Krovno poročilo EU mora zajemati vso zunanjo in domačo politiko EU ter vidike upravljanja, kot tudi analizo trenutnega položaja EU in njen način uresničevanja ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030.

13. Izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v zunanjem delovanju EU

13.1

Številne notranje politike EU imajo lahko učinke prelivanja zunaj EU s pozitivnimi in negativnimi vplivi na poskuse drugih držav, da bi uresničile cilje trajnostnega razvoja. Politike zunanjega delovanja EU, vključno z naložbeno, trgovinsko, razvojno, mirovno in varnostno politiko ter politiko človekovih pravic, je treba pregledati in tako zagotoviti, da podpirajo uresničevanje nove svetovne agende trajnostnega razvoja. Poglavja o trajnostnosti v sedanjih trgovinskih sporazumih EU niso dovolj ostra in jih je težko uveljaviti. Trajnostni razvoj mora postati jedro trgovinske politike EU, na primer z uvedbo uradnih pritožbenih postopkov za primere kršitev zavez o trajnostnosti iz trgovinskih sporazumov. Trgovina bi morala biti orodje za trajnostnost in izvajanje ciljev trajnostnega razvoja v okviru mednarodnega sodelovanja. To bi bilo mogoče urediti z večstranskimi sporazumi. Na podlagi trgovinske menjave EU se lahko spodbudi trajnostnost v celotni svetovni vrednostni verigi, na primer s poudarkom na trajnostnem pridobivanju virov.

13.2

Z zunanjim delovanjem EU je treba zagotoviti večjo povezanost med izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja in Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. V sedanjem okviru se učinki prelivanja in odtis EU ne obravnavajo. Poleg tega se sedanji okvir EU in kazalniki ciljev trajnostnega razvoja osredotočajo predvsem na napredek pri izvajanju teh ciljev znotraj EU, ne meri pa se prispevka EU k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja na svetovni ravni. Zagotoviti je treba tudi trajnostne naložbe v vrednostno verigo.

V Bruslju, 26. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) Letno strateško poročilo Evropskega parlamenta o ciljih trajnostnega razvoja, marec 2019.

(2) https://www.ipcc.ch/

(3) Eurostat.

(4) Mnenja EESO Primernejši kazalniki za ocenjevanje ciljev trajnostnega razvoja (UL C 440, 6.12.2018, str. 14), Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (UL C 345, 13.10.2017, str. 91), Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44).

(5) Za bolj trajnostno Unijo do leta 2030 – sklepi Sveta.

(6) http://www.un-documents.net/our-common-future.pdf

(7) Stockholm Resilience Centre, 2016. Ilustracija: Azote za Stockholm Resilience Centre.

(8) Člen 191 PDEU.

(9) Člen 191(2) PDEU.

(10) Mnenje EESO Podnebna pravičnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 22).

(11) EPSC, julij 2016.

(12) Mnenje EESO Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope (UL C 345, 13.10.2017, str. 91).

(13) Mnenje EESO Preko meja BDP (UL C 100, 30.4.2009, str. 53).

(14) Mnenje EESO Do Sibiua in naprej (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(15) Mnenje EESO Do Sibiua in naprej (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(16) https://degrowth.org/2018/09/06/post-growth-open-letter/

(17) Mnenje EESO Do Sibiua in naprej (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(18) Mnenje EESO Akcijski načrt: financiranje trajnostne rasti (UL C 62, 15.2.2019, str. 73).

(19) Mnenje EESO Lažji dostop nedržavnih akterjev do podnebnega financiranja (UL C 110, 22.3.2019, str. 14).

(20) Mnenje EESO Učinki socialnih naložb na zaposlovanje in javne finance (UL C 226, 16.7.2014, str. 21).

(21) Mnenje EESO Primernejši kazalniki za ocenjevanje ciljev trajnostnega razvoja (UL C 440, 6.12.2018, str. 14).

(22) Mnenje EESO Evropski finančno-podnebni pakt (UL C 62, 15.2.2019, str. 8).

(23) Mnenje EESO Lažji dostop nedržavnih akterjev do podnebnega financiranja (UL C 110, 22.3.2019, str. 14).

(24) Mnenje EESO Celostna prehranska politika v EU (UL C 129, 11.4.2018, str. 18).

(25) Mnenje EESO Tržni instrumenti za nizkoogljično gospodarstvo v EU, ki je učinkovito pri izrabi virov (mnenje na lastno pobudo) (UL C 226, 16.7.2014, str. 1).

(26) Mnenje EESO Socialno vzdržen koncept za digitalno dobo (UL C 237, 6.7.2018, str. 1).

(27) Glej poročila EESO po državah o dejavnostih držav članic na področju ciljev trajnostnega razvoja.

(28) Mnenja EESO Primernejši kazalniki za ocenjevanje ciljev trajnostnega razvoja, Prehod na bolj trajnostno evropsko prihodnost (UL C 81, 2.3.2018, str. 44), Letni pregled rasti za leto 2018 (UL C 227, 28.6.2018, str. 95).

(29) Poročilo večdeležniške platforme.

(30) Mnenje EESO Do Sibiua in naprej (UL C 228, 5.7.2019, str. 37).

(31) Mnenje EESO Letni pregled rasti za leto 2019 (UL C 190, 5.6.2019, str. 24).

(32) Poročilo večdeležniške platforme.

(33) Eurostat o kazalnikih ciljev trajnostnega razvoja v EU.

(34) Mnenje EESO Primernejši kazalniki za ocenjevanje ciljev trajnostnega razvoja (UL C 440, 6.12.2018, str. 14).

(35) Eurostat o pregledu socialnih kazalnikov.

PRILOGA

Naslednji amandma, ki je bil med razpravo zavrnjen, je prejel vsaj četrtino glasov:

Nova točka 13.3

Doda se nova točka:

EESO poleg tega opozarja, da bi bila lahko vsa prizadevanja EU zaman in ne bi obrodila želenih rezultatov, če nam ne bo hkrati uspelo ustrezno obravnavati nenadzorovane rasti svetovnega prebivalstva.

Rezultat glasovanja

Za	47
Proti	108
Vzdržani	5

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/105

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu – Učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v okviru energetske in podnebne politike EU

(COM(2019) 177 final)

(2020/C 14/15)

Poročevalka: Baiba MILTOVIČA

Soporočevalec: Dumitru FORNEA

Zaprosilo	Evropska komisija, 3. 6. 2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11. 9. 2019
Datum sprejetja na plenarnem zasedanju	26. 9. 2019
Št. plenarnega zasedanja	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	136/39/11

1. Sklepi in priporočila

1.1 Sklepi

1.1.1

Sporočilo dopolnjuje četrto poročilo o stanju energetske unije. Osredotoča se na zakonodajni okvir za bolj demokratično odločanje v energetski in podnebni politiki EU ter vsebuje predlog, naj se odločitve o davčnih zadevah na področju energije sprejemajo s kvalificirano večino (s spremljajočim rednim zakonodajnim postopkom) in ne več soglasno.

1.1.2

EESO pozdravlja predlog za uporabo premostitvenih klavzul za odločanje s kvalificirano večino v Svetu in vzpostavitev sistema soodločanja z Evropskim parlamentom. V tej novi ureditvi bi imel EESO lahko pomembno vlogo pri podpiranju trialoga in bi moral biti vanjo vključen.

EESO podpira sporočilo, vendar meni, da bi bilo treba za učinkovito upravljanje podnebne in energetske strategije ter večjo usklajenost zakonodaje EU na področju obdavčitve energije upoštevati pomisleke evropskih podjetij, delavcev in drugih deležnikov, vključno s potrošniki. Za uspeh tega procesa so pomembni vključenost in angažma civilne družbe, podpora držav članic ter soglasje in zavezanost socialnih partnerjev.

1.1.3

EESO poziva EU, naj pri uporabi glasovanja s kvalificirano večino ostane zavezana spoštovanju načela subsidiarnosti in se na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, osredotoča na tiste dele, na katerih skupnih ciljev ni mogoče učinkoviteje doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.

1.1.4

EESO se zaveda morebitne sporne narave nekaterih obravnavanih vrst obdavčitve energije. Zato Komisiji močno priporoča, naj razjasni, da tukaj velja podoben pristop, kot je predstavljen v sporočilu COM(2019) 8 Za učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v davčni politiki EU, v skladu s katerim se najprej opredelijo in preverijo najmanj sporna področja obdavčitve.

1.1.5

EESO obžaluje, da v sporočilu COM(2019) 177 niso podrobneje obravnavane možne vrste posebnih davčnih odločitev, o katerih bi se lahko razpravljalo v okviru glasovanja s kvalificirano večino, in poziva Komisijo, naj to popravi.

1.1.6

Potreben je previden pristop, ki bo ustrezal lokalnim razmeram, prav tako pa je treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili pravičen prehod, pri katerem delavci in skupnosti ne bodo zapostavljeni. V takšnih primerih bi EU pri novih ukrepih za obdavčitev energije morda morala zagotoviti nadomestna sredstva za odpravo povzročene socialne in gospodarske škode.

1.2 Priporočila

1.2.1

Sporočilo o davčnih postopkih na področju energije bi moralo biti:

—	predmet poglobljene analize ciljev, osnove obdavčitve energije in z njo povezane infrastrukture ter temeljite ocene učinka na socialnem in gospodarskem področju, v kateri bi se preučile posledice ukrepov iz sporočila,

—	vključeno v širši in jasen načrt, ki bi bil skladen z razvojem na drugih področjih energetske unije in bi obsegal ciljne, dosledne ukrepe – vključno s spodbudami in nadomestili – za podpiranje prehoda na bolj trajnostno proizvodnjo energije in energetsko strategijo.

1.2.2

Komisija lahko sprejme ukrepe na podlagi svojih sedanjih pooblastil (z uporabo posebne ali splošne premostitvene klavzule), ne da bi se države članice morale za to odpovedati svoji suverenosti, in sicer lahko:

—	razvija bolj specifične instrumente v skladu s členom 194(1) PDEU za povečanje zmogljivosti čezmejnih povezovalnih daljnovodov v EU, kar je prednostna naloga Unije,

—	preoblikuje sedanji mehanizem spodbud za razvoj zmogljivosti proizvodnje/povezovanja; spodbuja nacionalne razlike in jih izkorišča, namesto da jih le pasivno prenaša; učinkoviteje umesti energetsko unijo v industrijsko bazo EU; krepi uporabo prostega pretoka in državnih pomoči,

—	zagotavlja večjo preglednost nacionalne obdavčitve energije in v skladu s členom 194(2) PDEU nevtralizira učinke nacionalnih odločitev, ki lahko vplivajo na splošne interese Unije, ob hkratnem upoštevanju dejstva, da ima tudi javna intervencija lahko pozitivne učinke,

—

preoblikuje trge energije EU za boljše reševanje gospodarskih in socialnih vprašanj ter vprašanj s področja mednarodne trgovine, ki jih prehod prinaša za potrošnike, delavce in podjetja; sodelovanje s tretjimi državami mora temeljiti na enotni politiki za trgovanje z energijo, da se države članice zaščiti pred neravnovesji na gospodarskem trgu in prepreči povečanje energetske odvisnosti EU od tretjih držav.

1.2.3

Industrijski politiki EU bi bilo treba dati novo spodbudo, in sicer z izkoriščanjem naložb v čisto energijo, ki so bile izvedene v zadnjih nekaj letih. S podporo podjetjem EU na tem področju bi prispevali k nadaljnjemu povečevanju bruto domačega proizvoda, ustvarjanju delovnih mest in prihodkov ter s tem k učinkovitejšemu obvladovanju pričakovanih zvišanj stroškov energije.

1.2.4

Komisija bi morala izboljšati ukrepe za oblikovanje trga, na primer z dodatno podporo za zadruge odjemalcev energije ali morebitnim vračanjem lokalnih distribucijskih omrežij v pristojnost občin. Poleg tega bi morala pregledati organizacijo svojega dela, na primer premisliti o strukturi in številu agencij EU, ki so vključene v oblikovanje energetske politike.

EESO bi lahko pri tem pomagal ugotoviti, ali so evropski potrošniki, skupnosti, podjetja in delavci že ustrezno opremljeni za prevzem odgovornosti za energetski prehod, da se tako okrepijo cilji energetske unije. To bi lahko storil na primer s pripravo mnenja na lastno pobudo o preoblikovanju trga energije.

1.2.5

Stroški energije imajo neposreden in takojšen vpliv na vsa podjetja, delavce, potrošnike in na življenje ljudi, zato je treba skrbno preveriti posledice neuravnotežene pobude za obdavčitev energije. V zvezi s tem EESO pozdravlja napoved nove predsednice Komisije o uvedbi davka na meji na ogljik, da se zagotovi konkurenčnost evropskih podjetij na svetovnem trgu in prepreči selitev virov CO2. Potrebni so ukrepi za podporo prehoda na bolj trajnostno proizvodnjo energije in za pomoč mnogim skupinam prebivalstva pri soočanju z energetskim prehodom. V primeru izgube delovnih mest je treba prizadetim delavcem ponuditi nove perspektive, med drugim poklicne prekvalifikacije in druge rešitve, o katerih se je treba pogajati.

2. Uvod

2.1

V sporočilu se obravnavata obdavčitev energije in preoblikovanje Pogodbe Euratom – vprašanji, ki sta tesno povezani s suverenostjo. To je sporna tema in zahteve za prenos suverenosti na tako občutljivem področju, kot je obdavčitev, v tem času zahtevajo preudaren pristop. Kot je Komisija poudarila v svojem dokumentu – v besedilu pod naslovom Reforma davka na energijo mora odražati vidike socialne pravičnosti (točka 2.3) – bi vsakršna obdavčitev bolj „onesnažujoče“ energije lahko neposredno prizadela šibkejše dele družbe. Mnogi Evropejci bi takšen ukrep lahko občutili kot dodatno breme, zato EESO pozdravlja, da Komisija priznava občutljivost te teme, in opozarja na številna mnenja, v katerih je Komisiji podal predloge, kako se spoprijeti s tem problemom

Glede na nujnost učinkovitejšega upravljanja podnebne in energetske strategije ter večje skladnosti zakonodaje EU je treba veliko intenzivnejše kot doslej razpravljati o načinu sprejemanja odločitev o obdavčitvi energije, in sicer na vseh ravneh družbe, pri tem pa upoštevati pomisleke podjetij, delavcev in drugih deležnikov v EU, tudi potrošnikov. Ustrezno orodje za to je učinkovit dialog o energiji z organizirano civilno družbo na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni.

2.2

Upoštevati je treba tudi, da bo energetska politika EU, ki je bila zadnjih 20 let tesno povezana z okoljsko politiko EU, do leta 2020 prešla v novo fazo s širšimi cilji, ki jih je treba obravnavati z vidika ciljev trajnostnega razvoja. Energija je tudi temelj industrijske politike in naložbe EU v čisto energetsko gospodarstvo, izvedene v zadnjih nekaj letih, zdaj lahko obrodijo sadove in podjetjem EU pomagajo k vodilnemu položaju v različnih inovativnih sektorjih po svetu.

3. Sporočilo Komisije

3.1

Komisija je s tem sporočilom pozvala, naj se odločitve o davčnih zadevah na področju energije sprejemajo s kvalificirano večino (po spremljajočem rednem zakonodajnem postopku) in ne več soglasno.

3.2

Cilj sporočila je tudi doseči večjo demokratično odgovornost v okviru Pogodbe Euratom, ki Evropskemu parlamentu ne zagotavlja enakih pooblastil kot Lizbonska pogodba.

3.3

V sporočilu je opisan ustrezen veljavni okvir: poleg običajnega odločanja s kvalificirano večino (člen 194(1) in prvi pododstavek člena 194(2) PDEU) in izrecne pravice držav članic, da določijo nekatere energetske politike (drugi pododstavek člena 194(2) PDEU), se na področju energije za sprejetje določb, ki so predvsem davčnega značaja, zahteva soglasje Sveta (člen 194(3) PDEU), podobno kot za okoljske ukrepe, povezane z davki (člen 192(2) PDEU).

3.4

Komisija meni, da je prehod na odločanje s kvalificirano večino ključnega pomena za dokončanje prehoda na čisto energijo ter doseganje energetskih in podnebnih ciljev do leta 2030, pa tudi glede na pomemben in vse večji vpliv, ki ga imajo davki in dajatve na cene energije. V zvezi s tem Komisija trdi, da je zahteva po soglasnem sprejemanju odločitev doslej onemogočala pregled okvirne direktive o obdavčitvi energije iz leta 2003 (1), ki večinoma temelji na zastarelih predpostavkah in ne na ciljih glede čiste energije:

—	davki temeljijo na prostornini/teži porabljenih energentov in ne na njihovi energijski vrednosti,

—	nespremenjene najnižje stopnje dajejo neučinkovite signale in ustvarjajo nepošteno konkurenco.

Poleg tega Komisija meni, da sektorske oprostitve/znižanja davkov (v letalskem in pomorskem sektorju, sektorju cestnega prevoza ter kmetijskem/ribiškem sektorju in za energetsko intenzivne panoge) slabijo spodbude za večjo energijsko učinkovitost.

3.5

Po mnenju Komisije je sporočilo namenjeno utiranju poti za pregled direktive iz leta 2003, ki je namenjen:

—	zagotavljanju večje podpore za prehod na čisto energijo v obliki okoljsko skladnih davčnih stopenj in nadomestitve subvencij za fosilna goriva z davkom na ogljikov dioksid,

—	zagotavljanju trajnostne in socialno pravične rasti s prehodom na davek na potrošnjo in okoljski davek, naklonjena rasti, ter uskladitvijo stopenj obdavčitve v državah članicah, ki bo pozitivno vplivala na maloprodajne cene, ter

—

uveljavljanju vidikov socialne pravičnosti z oblikovanjem ustreznih spremljajočih ukrepov v okviru socialne politike in sistemov socialnega varstva, ki bodo ublažili učinke preusmerjanja davkov za doseganje čiste energije in zagotovili, da bodo družbeno sprejemljivi (ukrepi, kot so podpora za ranljive potrošnike, dajanje prednosti prehodu gospodarskih sektorjev in/ali regij, znižanje obdavčitve dela).

3.6

Za dosego cilja, tj. odločanja s kvalificirano večino, Komisija predstavlja dve možnosti, ki ne zahtevata spremembe PDEU in ne vplivata na sedanjo delitev pristojnosti med Unijo in državami članicami, in sicer uporabo bodisi posebne premostitvene klavzule iz naslova, ki zadeva okolje (člen 192(2) PDEU), ki bi omogočila uresničitev postopkovnega cilja za ukrepe obdavčitve energije, ki so pretežno okoljske narave, bodisi splošne premostitvene klavzule v skladu s členom 48(7) PDEU za davčne ukrepe, ki so splošneje zasnovani za energetske cilje. V obeh primerih bi moral Svet sprejeti odločitev o prehodu s soglasnega sprejemanja odločitev na sprejemanje odločitev s kvalificirano večino.

3.7

Nazadnje je cilj sporočila tudi spodbuditi razvoj demokratične odgovornosti v okviru Pogodbe Euratom, ki zajema občutljive zadeve splošnega interesa, zlasti s predlagano vključitvijo Evropskega parlamenta (ki ima trenutno samo posvetovalno vlogo, vendar ne pri sklenitvi mednarodnih pogodb) in nacionalnih parlamentov.

3.8

Vsebina Pogodbe Euratom bi ostala nespremenjena, le razširile bi se pravice civilne družbe do obveščenosti, zagotovila bi se čezmejno posvetovanje med državami članicami, kadar obstaja možnost čezmejnih učinkov, in večja vključenost skupine evropskih regulatorjev za jedrsko varnost (ENSREG) v takih primerih ter povečala zmogljivost odzivanja na jedrske nesreče. Zato jo bo treba pregledati po rednem postopku za spremembo Pogodb v skladu s členom 48 PEU.

4. Splošne ugotovitve

4.1

EESO pozdravlja sporočilo Evropske komisije, s katerim se uvaja glasovanje s kvalificirano večino na področju obdavčitve energije, da bi se spopadli z izzivi podnebnih sprememb. Podpira tudi močnejšo vlogo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov v postopku odločanja v okviru Euratoma (v tem postopku sedaj ne sodelujejo) ter predlog Komisije za večjo vključenost civilne družbe v oblikovanje politik o jedrski energiji, čeprav Komisija v sporočilu navaja, da je za to potreben dolgoročen pristop. EESO poziva k vzpostavitvi tesnejše povezave med prihodnjimi poročili o stanju energetske unije ter srednjeročno (do leta 2030) in dolgoročno strategijo, predlagano za obdobje do leta 2050.

4.2

EESO se zaveda, da je treba sprejeti takojšnje ukrepe (saj precej več kot četrtina emisij CO2 nastane zaradi proizvodnje in porabe energije), vendar poziva EU, naj pri glasovanju s kvalificirano večino ostane zavezana načelu subsidiarnosti in naj se na področjih, na katerih nima izključne pristojnosti, osredotoči na tista, na katerih ni mogoče učinkoviteje doseči skupnih ciljev na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni. Enako velja za načelo sorazmernosti, v skladu s katerim ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati ciljev Pogodb (2).

4.3

EESO z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v sporočilu COM(2019) 177 ni omenjen postopni pristop iz sporočila COM(2019) 8 Za učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v davčni politiki EU, v katerem se Komisija za nekatera področja skupne davčne politike EU zavzema za postopen prehod na glasovanje s kvalificirano večino v štirih fazah po rednem zakonodajnem postopku (3). EESO se zaveda morebitne sporne narave nekaterih obravnavanih vrst obdavčitve energije. Zato Komisiji močno priporoča, naj razjasni, da tukaj velja podoben pristop, v skladu s katerim se najprej opredelijo in preverijo najmanj sporna področja obdavčitve.

4.4

EESO obžaluje, da v sporočilu COM(2019) 177 niso podrobneje obravnavane vrste morebitnih posebnih davčnih odločitev, o katerih bi se lahko razpravljalo v okviru glasovanja s kvalificirano večino, in poziva Komisijo, naj to popravi. Po mnenju EESO bi bilo zaskrbljujoče, če bi bile na ravni EU sprejete odločitve o obdavčitvi energije, ki bi imele negativne distribucijske učinke, kot je povečanje energijske revščine, na primer z odpravo subvencij za račune za energijo za najrevnejše potrošnike. Obstajajo občutljiva vprašanja, ki različno vplivajo na države članice glede na njihovo odvisnost od fosilnih goriv in razpoložljivost alternativ. Potreben je previden pristop, ki bo ustrezal lokalnim razmeram, prav tako pa bo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili pravičen prehod, pri katerem delavci in skupnosti ne bodo zapostavljeni. V takšnih primerih bi EU pri novih ukrepih za obdavčitev energije morda morala zagotoviti sredstva za nadomestitev povzročene socialne in gospodarske škode.

4.5

Cene energije, ki rastejo hitreje kot proračuni gospodinjstev, dohodkovna neenakost v Evropi in stroški, nastali zaradi energetskega prehoda (decentralizacija in digitalizacija trgov električne energije in plina), določajo stopnjo energijske revščine v družbi (4). Evropski indeks energijske revščine (EEPI) ocenjuje in razvršča napredek držav članic pri odpravljanju energijske revščine v gospodinjstvih in prometu (5). Sporočilo bi moralo upoštevati ugotovitve evropske opazovalnice za spremljanje energijske revščine ter biti povezano z evropskim akcijskim načrtom, namenjenim izkoreninjanju energijske revščine z odpravljanjem njenih temeljnih vzrokov (6). Kot je navedeno v prejšnjih mnenjih EESO (7), „učinkovitost in neraba energije ne pomenita vira energije“, zato zgolj s tem ni mogoče rešiti problemov, povezanih s podnebnimi spremembami, zanesljivostjo oskrbe in energijsko revščino.

4.6

Zaradi ločevanja veleprodajnega in maloprodajnega trga potrošniki niso deležni koristi, ki izhajajo iz prizadevanj EU na področju energije (8): zaradi številnih dejavnikov (kot so zamuda pri ločevanju distribucije, breme subvencij in visoka neuspešnost novih ponudnikov na maloprodajnem trgu) se zgodovinsko nizke cene na veleprodajnih trgih po liberalizaciji ne prenašajo na maloprodajne trge.

Ravni uporabnine za energijo so v EU že zdaj zelo visoke (9). Glede na to, da približno 40 % končne cene električne energije, ki jo plačujejo evropski potrošniki, predstavljajo davki in dajatve, mora Komisija izvesti oceno morebitnih učinkov cen energije, tudi ob upoštevanju učinkov davčnega usklajevanja na najrevnejša gospodinjstva.

4.7

S tesnejšim usklajevanjem s širšo industrijsko politiko, ne da bi pri tem prekinili povezavo z okoljsko politiko, bi dosegli gospodarski razvoj, ki bi lahko prispeval:

—	na eni strani k boljšemu obvladovanju morebitnih družbenih napetosti (višji dohodki delavcev bi izravnali rastoče stroške energije) (10) in

—

na drugi strani k boljšemu upravljanju sedanje evropske energetske raznolikosti: različne nacionalne energetske politike, ki so se izvajale doslej, lahko postanejo prednost, če se bodo dobro upravljale na evropski ravni z izkoriščanjem različnih in dopolnilnih alternativ v okviru politik energetske unije.

4.8

V skladu s členom 192(2) PDEU o posebni premostitveni klavzuli in/ali členom 48(7) PDEU o splošni premostitveni klavzuli mora razvoj resnične energetske unije spremljati prenos suverenosti.

4.9

Kljub napredku, ki je bil na področju energije dosežen v zadnjih letih, deloma zaradi politik EU (kot je povečanje zmogljivosti proizvodnje energije iz obnovljivih virov) in deloma zaradi mednarodnih dejavnikov (kot so prožnejši pogoji oskrbe z utekočinjenim zemeljskim plinom, indeksacija na podlagi premoga in nižje cene), nekatere težave (vključno z najpomembnejšimi, ki so navedene v točki 4.11) še vedno ovirajo nadaljnji razvoj resničnega enotnega trga energije in onemogočajo, da bi potrošniki prejeli pravičen delež doseženih koristi.

4.10

Med največjimi ovirami sta omejen razvoj zmogljivosti čezmejnega povezovanja, zlasti v sektorju električne energije, zaradi nacionalnih odločitev in zamud pri ukrepanju Evropske unije za doseganje cilja glede 10-odstotne čezmejne elektroenergetske povezanosti do leta 2010 in 15-odstotne do leta 2030 (cilja, ki sta že sama po sebi zelo omejena, nezadostna in nezavezujoča) (11).

4.11

Med glavnimi prednostnimi nalogami bi moralo biti družbeno soglasje, saj najnovejši podatki kažejo, da gospodinjstva na severu in zahodu EU za energijo porabijo 4–8 % svojega proračuna, družine v osrednjem in vzhodnem delu EU pa zanjo porabijo 10–15 % svojega proračuna (12). Velike posledice ima tudi energijska revščina, ki je navedena kot nova socialna prednostna naloga, proti kateri se je treba boriti na nacionalni in evropski ravni, kljub temu pa je še vedno prisotna.

5. Posebne ugotovitve

5.1

Energetika je tog sistem, v katerem je za popolno izvedbo sprememb v infrastrukturi in predpisih potrebno desetletje, medtem ko konkurenca ne počiva (kot se je jasno izkazalo s kitajskimi sončnimi paneli in rastjo industrije električnih vozil). Potreben je povsem nov, širši model energetske politike, ki bi na primer vključeval ustvarjanje dodane vrednosti za podjetja EU na podlagi raziskav na področju stalnosti oskrbe z energijo v povezavi z energijo iz obnovljivih virov ali podpiranje podjetij na področjih, kot so e-avtomobili, električni akumulatorji zadnje generacije, vodikove ali vetrne turbine, če obstaja konkurenčna prednost.

5.2

Ob tem mora Komisija pripraviti in izvajati energetsko politiko v obliki načrta, saj energetska politika niso le davki, v vsakem primeru pa vključuje davke na dejavnosti, povezane z energijo, in na energente. Pretekle izkušnje na drugih področjih kažejo, da lahko prenos suverenosti brez vzpostavitve resnične, popolne unije privede do velikih nesoglasij (kot v primeru ekonomske in monetarne unije).

5.3

Stroški energije imajo neposreden in takojšen vpliv na vsa podjetja in življenje ljudi, zato je treba natančno preučiti posledice neuravnotežene pobude za obdavčitev energije. V zvezi s tem in na podlagi nujne ocene učinka na socialnem in gospodarskem področju EESO pozdravlja napoved nove predsednice Komisije o uvedbi davka na meji na ogljik, da se zagotovi konkurenčnost evropskih podjetij na svetovnem trgu in prepreči selitev virov CO2. V primeru izgube delovnih mest je treba prizadetim delavcem ponuditi nove perspektive, med drugim poklicne prekvalifikacije in druge rešitve, o katerih se je treba pogajati.

5.4

Med preučevanjem morebitnega izkrivljanja notranjega trga zaradi različnih stopenj obdavčitve energije iz fosilnih goriv bi Komisija morala upoštevati, da imajo prostotrgovinski sporazumi lahko podoben vpliv zaradi dampinških učinkov različnih pravnih okvirov tretjih držav na področju energije in konkurence. Prizadeti so lahko sektorji dejavnosti EU, kot so zračni, vodni in cestni promet, kmetijstvo in ribištvo ter energetsko intenzivne panoge, za katere se bodo uporabljali predlagani ukrepi obdavčitve. Zato bi morala EU v okviru dvostranskih ali večstranskih trgovinskih pogajanj sistematično zahtevati, da njene zahteve socialne in okoljske zakonodaje enako veljajo tudi za uvožene proizvode (13).

V Bruslju, 26. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL L 283, 31.10.2003, str. 51.

(2) SOC/626: Premostitvena klavzula (glej stran 87 tega Uradnega lista).

(3) UL C 353, 18.10.2019, str. 90.

(4) UL C 198, 10.7.2013, str. 1.

(5) Evropski indeks energijske revščine (EEPI): https://www.openexp.eu/sites/default/files/publication/files/european_energy_poverty_index-eepi_en.pdf.

(6) UL C 341, 21.11.2013, str. 21.

(7) UL C 345, 13.10.2017, str. 120.

(8) UL C 383, 17.11.2015, str. 84.

(9) COM(2019) 1 final.

(10) Evropski parlament je v preteklih resolucijah opozoril, da bi lahko strategija za razogljičenje povzročila tudi „veliko povečanje energijske revščine“ (14. marec 2013, resolucija o energetskem načrtu za leto 2050), in zato pozval Komisijo, naj vzpostavi povezavo med socialno in energetsko politiko (14. april 2016, resolucija o uresničevanju cilja o zmanjšanju revščine glede na vse večje gospodinjske stroške).

(11) Po navedbah strokovne skupine Komisije se ta stopnja postopoma znižuje in nekatere države članice leta 2020 ne bodo dosegle cilja glede 10-odstotne povezanosti; Towards a sustainable and integrated Europe, Report of the Commission Expert Group on electricity interconnection targets (Za trajnostno in povezano Evropo. Poročilo strokovne skupine Komisije o ciljih glede čezmejne elektroenergetske povezanosti), november 2017, stran 25. Glej tudi UL C 383, 17.11.2015, str. 84.

(12) COM(2019) 1 final.

(13) UL C 283, 10.8.2018, str. 83.

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki so bili med razpravo zavrnjeni, so prejeli vsaj četrtino glasov:

Točka 4.5

Besedilo se črta:

V skladu s členom 192(2) PDEU o posebni premostitveni klavzuli in/ali členom 48(7) PDEU o splošni premostitveni klavzuli mora razvoj resnične energetske unije spremljati prenos suverenosti.

Za	:	73
Proti	:	91
Vzdržani	:	11

Točka 1.1.2

Spremeni se tako:

EESO pozdravlja razpravo o uporabi predlog za uporabo premostitvenih klavzul za odločanje s kvalificirano večino v Svetu in vzpostavitev sistema soodločanja z Evropskim parlamentom. V tej novi ureditvi bi imel EESO lahko pomembno vlogo pri podpiranju trialoga in bi moral biti vanjo vključen.

EESO podpira številna stališča iz sporočila sporočilo, vendar meni, da bi bilo treba za učinkovito upravljanje podnebne in energetske strategije ter večjo usklajenost zakonodaje EU na področju obdavčitve energije upoštevati pomisleke evropskih podjetij, delavcev in drugih deležnikov, vključno s potrošniki. Za uspeh tega procesa so pomembni vključenost in angažma civilne družbe, podpora držav članic ter soglasje in zavezanost socialnih partnerjev.

Za	:	65
Proti	:	105
Vzdržani	:	9

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/112

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Letalska strategija za Evropo: Ohranjanje in spodbujanje visokih socialnih standardov

(COM(2019) 120 final)

(2020/C 14/16)

Poročevalec: Raymond HENCKS

Zaprosilo	Evropska komisija, 11.4.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	3.7.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	174/0/1

1. Sklepi in priporočila

1.1

EESO odobrava poročilo Komisije o zaposlitvenih pogojih visoko mobilnih letalskih posadk (pilotov in kabinskega osebja), katerih položaj je lahko zaradi čezmejne narave dela še posebno kočljiv ter ki imajo različne pravice in ravni zaščite, kar je odvisno od nacionalnega prava, ki se zanje uporablja.

1.2

EESO obžaluje, da je bilo poročilo objavljeno šele ob koncu mandata sedanje Komisije, kar ustvarja negotovost glede njegove nadaljnje obravnave. Pri tem upa, da bo nova Komisija glede na resnost razmer reševanje vprašanj iz poročila obravnavala kot eno od najpomembnejših prednostnih nalog ter predlagala konkretne ukrepe.

1.3

EESO odobrava, da je v zgoraj omenjenem poročilu poudarjeno, da številne težave in pravne negotovosti še vedno niso odpravljene ter da je boljše izvrševanje predpisov EU in nacionalnih predpisov bistveno v vseh oblikah zaposlitve letalskih posadk za preprečevanje praks, ki pomenijo zlorabo ali izogibanje pravu, ki se uporablja, na primer neprijavljeno delo ali navidezna samozaposlitev, ter za zagotovitev pravnih in enakih konkurenčnih pogojev letalskim posadkam, pri čemer je glavna prednostna naloga varnost posadke in potnikov. EESO odobrava ukrepe, ki jih načrtuje Komisija, in poziva države članice, naj zagotovijo dosledno razlago in uporabo socialnih in delovnopravnih predpisov glede letalskih posadk.

1.4

EESO obžaluje, da ni zanesljivih statističnih podatkov o tem, koliko ljudi dela v letalskih posadkah ter koliko je med njimi zunanjih izvajalcev in agencijskih delavcev. Zaradi tega pomanjkanja statističnih podatkov, ki bi ga bilo treba po mnenju EESO čim prej odpraviti, se povečuje pravna negotovost v zvezi z zaposlitvenimi pogoji in različnimi ravnmi zaščite letalskih posadk, spodbujajo neenaki ali nepošteni konkurenčni pogoji za letalske prevoznike v EU, ki so izpostavljeni zelo močni konkurenci, ter povzroča škoda državam članicam, ki so prikrajšane za nekatere prihodke od davkov in prispevke za socialno varnost.

1.5

Glede na to, da je oblik pogodb o zaposlitvi veliko in da lahko to včasih privede do negotovosti, EESO ponovno poziva (1) k spodbujanju neposrednega zaposlovanja, ki bi moralo ostati običajna oblika zaposlitve v letalstvu, pri čemer meni, da je nujno treba nasprotovati vsem atipičnim pogodbam o zaposlitvi, ki bi lahko poslabšale raven varnosti letalske posadke in potnikov, pri čemer uporaba pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali začasnega agencijskega dela ni vedno nezakonita oziroma ne ustvarja vedno socialnega dampinga.

1.6

Ker se tudi v sektorju letalskih posadk pojavljajo nezakonite delovne ureditve, kot sta neprijavljeno delo in navidezna samozaposlitev ali neuporaba direktive o napotitvi delavcev, EESO podpira Komisijo, ki poziva države članice, naj:

—	z ustreznimi sredstvi zagotovijo izvrševanje obstoječih predpisov o delovnem pravu na nacionalni ravni in zagotovijo tudi nadaljnjo uskladitev s pravom EU, kot ga razlaga Sodišče EU,

—	poskrbijo, da se bodo predpisi EU za varnost v letalstvu pravilno in enako uporabljali za letalske posadke ne glede na njihovo pogodbeno razmerje z letalsko družbo,

—	v nacionalno zakonodajo pravilno prenesejo direktivo o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji, ki se bo uporabljala za vse oblike obstoječih in prihodnjih pogodb, vključno z navidezno zaposlitvijo.

1.7

EESO upa, da bo prihodnji Evropski organ za delo zagotovil, da bodo države članice do 30. julija 2020 pravilno prenesle in začele uporabljati nedavne spremembe direktive o napotitvi delavcev, ki določa načelo enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu. Poleg tega meni, da bi moral Evropski organ za delo zagotoviti tudi spoštovanje vseh pravic posadk civilnega letalstva.

1.8

EESO opozarja zadevne države članice, da so pravice do ustanavljanja sindikatov ali članstva v njih, pogajanja o kolektivnih pogodbah, stavke itd. človekove pravice, zagotovljene na mednarodni, evropski in nacionalni ravni, ter da jih je treba dosledno upoštevati. Na žalost v praksi obstajajo primeri, ko je pravica do organiziranja sindikatov in kolektivnih pogajanj omejena, delavci pa morajo svoje pravice zagovarjati pred sodiščem. Zagotoviti bi bilo treba tudi pravico do obveščenosti in posvetovanja.

1.9

Neobstoj globalnih standardov dela za civilno letalstvo ogroža učinkovitost delovne zakonodaje EU in držav članic na rutah znotraj EU in zunaj nje. EESO obžaluje, da v Mednarodni organizaciji dela očitno ni soglasja o tem, da bi pripravili konvencijo o pravicah delavcev v civilnem letalstvu, medtem ko je bila takšna konvencija pripravljena za pomorščake. EESO močno spodbuja Evropsko unijo, naj v letalske sporazume s tretjimi državami vključi ambiciozno oblikovane socialne in delovne klavzule ter standarde, in odobrava, da namerava Komisija to storiti.

1.10

V zvezi s kakovostjo usposabljanja iz obravnavanega poročila Komisije izhajata naslednji skrb vzbujajoči ugotovitvi:

—	znanje in spretnosti, ki jih pridobijo kadeti, ne ustrezajo vedno tistim, ki jih zahtevajo letalske družbe,

—	velik del pilotov, ki imajo licenco prometnega pilota, ne izpolnjuje osnovnih vstopnih zahtev letalskih družb.

1.11

EESO opozarja, da v skladu z novo direktivo o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji „države članice zagotovijo, da se v primerih, ko mora delodajalec delavcu na podlagi zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb zagotoviti usposabljanje, ki delavcu omogoča opravljanje dela, za katerega je zaposlen, tako usposabljanje delavcu zagotovi brezplačno in se šteje kot delovni čas ter, če je mogoče, poteka v delovnem času“.

1.12

EESO poziva Komisijo, naj bo proaktivna in povabi vse organizacije, ki izpolnjujejo pogoje za članstvo v evropskem odboru za sektorski dialog za civilno letalstvo, naj aktivno sodelujejo pri njegovih dejavnostih ter kar najbolje izkoristijo to orodje, da bi s pogajanji poiskale obojestransko zadovoljive rešitve za težave, s katerimi se srečujejo.

1.13

EESO na koncu meni, da delovno okolje letalskih posadk ni odvisno le od delovnih pogojev, temveč tudi od zunanjih dejavnikov, kot je zadovoljstvo potnikov s kakovostjo storitev na letališčih in letalih. Zato je treba zagotoviti spoštovanje pravic potnikov, tudi tistih s posebnimi potrebami (invalidov, starejših, majhnih otrok in nosečnic).

2. Uvod

2.1

Za socialno zaščito in delovno pravo v letalskem prometu so razen minimalnih standardov, ki jih določa pravo EU, še naprej pristojne in odgovorne predvsem države članice, v katerih se ti predpisi v različnem obsegu različno uporabljajo.

2.2

V civilnem letalstvu ni več enotnega modela zaposlovanja: nekateri letalski prevozniki zagotavljajo kakovostna delovna mesta in pogodbe za nedoločen čas, po podatkih nedavne študije ( Študija o zaposlitvenih in delovnih pogojih letalskih posadk na notranjem letalskem trgu EU – študija Ricardo) pa je od 9 % do 19 % kabinskega osebja in približno 8 % pilotov navedlo, da so zaposleni prek nekakšne oblike posredniške organizacije.

2.3

Poročilo Komisije, ki je obravnavano v tem mnenju, se osredotoča le na letalske posadke (pilote in kabinsko osebje), katerih položaj je lahko zaradi čezmejne narave dela še posebno kočljiv ter ki imajo različne pravice in ravni zaščite, kar je odvisno od nacionalnega prava, ki se zanje uporablja.

2.4

Poleg tega se nekatere letalske družbe zaradi pritiska na operativne stroške na zelo konkurenčnem trgu poslužujejo različnih oblik posrednega zaposlovanja kot alternative pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je po ugotovitvah študije Ricardo glavna oblika zaposlitve. Da bi zmanjšali operativne stroške, številni letalski prevozniki kljub temu:

—	del svojih dejavnosti prenašajo na zunanje izvajalce,

—	zaposlujejo letalske posadke prek posredniških agencij, tudi agencij za začasno delo, pri čemer se včasih poslužujejo različnih oblik zapletenega sklepanja delovnih razmerij, tako da je težko ugotoviti, kdo je dejanski delodajalec,

—	zaposlujejo samozaposlene delavce,

—	napotujejo zaposlene v operativne sedeže, ki so zunaj ozemlja, za katerega imajo licenco,

—	uporabljajo sistem „plačaj, da lahko letiš“,

—	kar povzroča pravno negotovost, tako da je včasih težko razlikovati med nezakonitimi razmerami in zelo zapletenimi, a zakonitimi razmerami.

2.5

Komisija je leta 2015 v okviru svoje letalske strategije za Evropo napovedala, da bo socialna agenda v letalstvu njena prednostna naloga. Leta 2017 pa so Evropski parlament, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij še vedno izražali zaskrbljenost zaradi nespremenjenih razmer ter so države članice in Komisijo pozvali, naj se odzovejo na obstoječa socialna vprašanja v letalstvu, zlasti v zvezi z visoko mobilnimi letalskimi posadkami.

2.6

Zaradi nesprejetja konkretnih ukrepov na področju socialne razsežnosti zračnega prevoza in večkratnih stavk nekaterih članov letalskih posadk so ministri za promet šestih držav članic oktobra 2018 v skupni izjavi pozvali Komisijo, naj do konca leta 2018 pripravi konkretne ukrepe, zlasti ambiciozno zastavljeno socialno agendo, s katero bi zagotovila pravične delovne pogoje ter enake konkurenčne pogoje za vse akterje letalskega sektorja iz EU in tretjih držav.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Unija se je v letalski strategiji za Evropo iz leta 2015 zavezala, da bo okrepila socialno agendo in ustvarila visokokakovostna delovna mesta v letalstvu ter da bo med drugim preučila, ali so potrebna dodatna pojasnila glede prava, ki se uporablja, in pristojnih sodišč v zvezi s pogodbami o zaposlitvi mobilnih sodelavcev v letalstvu.

3.2

Komisija je z namenom pridobitve boljšega vpogleda v sedanje stanje na letalskem trgu naročila študijo o zaposlitvenih in delovnih pogojih letalskih posadk (študija Ricardo), ki je bila objavljena januarja 2019.

3.3

EESO odobrava, da je Komisija pripravila poročilo o položaju in zaposlitvenih pogojih letalskih posadk. Vseeno obžaluje, da je bilo objavljeno šele ob koncu mandata sedanje Komisije, kar ustvarja negotovost glede njegovega nadaljnjega obravnavanja. EESO upa, da bo nova Komisija glede na resnost razmer reševanje vprašanj iz poročila obravnavala kot eno od najpomembnejših prednostnih nalog ter hitro predlagala ustrezne ukrepe.

3.4

Omenjeno poročilo potrjuje, da številne težave in pravne negotovosti še vedno niso odpravljene ter da je boljše izvrševanje predpisov EU in nacionalnih predpisov bistveno v vseh oblikah zaposlitve letalskih posadk za preprečevanje praks, ki pomenijo zlorabo ali izogibanje pravu, ki se uporablja, na primer navidezna samozaposlitev, ter za zagotovitev pravnih in enakih konkurenčnih pogojev za vse.

3.5

EESO obžaluje, da je Komisija vse od opredelitve evropske socialne agende v okviru letalske strategije iz leta 2015 izvedla en sam konkreten ukrep, in sicer je objavila praktični vodnik o delovnem pravu, ki se uporablja, in pristojnih sodiščih. V poročilu ni dala odgovora, ali namerava za sektor civilnega letalstva sprejeti razlagalne smernice ali regulativne spremembe. Komisija bo ustanovila ad hoc skupino strokovnjakov iz držav članic s področja vprašanj letalstva in delovnega prava, ki bo pristojna za pregled ukrepov, navedenih v tem poročilu, ter za svetovanje Komisiji in državam članicam o tem, kako je delovno pravo mogoče ustrezno izvrševati v letalstvu. EESO poziva, naj poleg strokovnjakov iz institucij v tej skupini ustrezno sodelujejo tudi socialni partnerji.

4. Posebne ugotovitve

4.1

V obravnavanem poročilu Komisije je navedeno, da podatki, ki bi se posebej nanašali na število ljudi, ki delajo kot člani letalskih posadk, niso na voljo. EESO se zato sprašuje, kako pripraviti zanesljive napovedi, koliko pilotov in kabinskega osebja bo treba usposobiti in zaposliti v srednjeročnem in dolgoročnem obdobju. To velja zlasti za usposabljanje pilotov, ki je dolgotrajno in drago.

4.2

Ker statistični podatki niso na voljo, tudi ni znano, kolikšen del zaposlenih med člani letalskih posadk predstavljajo zunanji izvajalci. Zato se je mogoče opreti le na raziskavo, ki so jo leta 2015 opravili evropski socialni partnerji v civilnem letalstvu in ki je pokazala, da je le 52,6 % anketirancev, ki delajo za nizkocenovne letalske prevoznike, zaposlenih neposredno pri teh družbah. EESO meni, da je nujno treba izboljšati statistično orodje. Ker statistični podatki niso na voljo, se še povečuje pravna negotovost v zvezi z zaposlitvenimi pogoji in različnimi ravnmi zaščite letalskih posadk ter je oteženo razlikovanje med zakonitimi oziroma nezakonitimi praksami, zlorabami in zakonodajnimi vrzelmi. To spodbuja neenake konkurenčne pogoje za letalske prevoznike v EU, ki so izpostavljeni zelo močni konkurenci, ter škodi državam članicam, ki so prikrajšane za nekatere prihodke od davkov in prispevke za socialno varnost.

4.3

Evropska agencija za varnost v letalstvu je v svojem praktičnem vodniku, objavljenem avgusta 2017, izpostavila, da bi lahko na varnost škodljivo vplivala razdrobljenost in oddajanje delovnih mest, povezanih z varnostjo, zunanjim izvajalcem, med drugim tudi delovnih mest letalske posadke, ter predlagala konkretne ukrepe v zvezi z zunanjim izvajanjem temeljnih varnostnih storitev in zakupom zrakoplovov s posadko.

4.4

Poleg tega na ravni Unije tudi ni zanesljivih podatkov v zvezi z začasnim agencijskim delom. Vendar je iz študije Ricardo razvidno, da je od 9 % do 19 % kabinskega osebja in približno 8 % pilotov navedlo, da so zaposleni prek nekakšne oblike posredniške organizacije, ter da velika večina tistih, ki so bili najeti prek takega posrednika, dela za nizkocenovne prevoznike.

4.5

EESO ponovno poziva (2) k spodbujanju neposrednega zaposlovanja, ki bi moralo ostati običajna oblika zaposlitve v letalstvu, ter meni, da je nujno treba nasprotovati vsem atipičnim pogodbam, ki bi lahko poslabšale raven varnosti letalske posadke in potnikov.

4.6

Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela se lahko uporablja le začasno in ne more postati trajen ukrep, pri čemer je lahko uporaba pogodbe o zaposlitvi za določen čas ali začasnega agencijskega dela neizogibna in ni vedno nezakonita oziroma ne ustvarja vedno socialnega dampinga.

4.7

V zvezi z neprijavljenim delom, ki ga med drugim izvajajo navidezno samozaposlene osebe, je seminar, ki ga bo konec leta organizirala evropska platforma za okrepitev sodelovanja pri ukrepanju proti neprijavljenemu delu s posebnim poudarkom na navidezni samozaposlitvi letalskih posadk, pomemben korak k večji vidnosti te težave ter k zagotavljanju, da bodo o njej razpravljali inšpektorji za delo in socialni partnerji. Države članice morajo okrepiti inšpekcijske službe, da bodo lahko učinkovito nadzorovale spoštovanje nacionalnih določb in določb EU o delovnih pogojih v civilnem letalstvu.

4.8

V predpisih EU za varnost v letalstvu se uporablja izraz domača baza. Zaradi velike mobilnosti letalskih posadk lahko opredeljevanje, katera zakonodaja o socialni varnosti in katero delovno pravo se zanje uporabljata in na katerem sodišču lahko zahtevajo uveljavitev svojih pravic, pomeni pravi izziv. Domača baza se uporablja tudi kot referenčna točka za izračun omejitev časa letenja in časa dolžnosti. EESO poziva države članice, naj v skladu z uredbo o zračnih prevozih poskrbijo za ustrezno izvajanje socialne zakonodaje EU in nacionalne socialne zakonodaje glede osebja, ki ga zaposluje letalski prevoznik EU, ki opravlja letalske storitve iz operativnega sedeža zunaj ozemlja države članice, kjer ima glavni kraj poslovanja.

4.9

V poročilu Komisije je navedeno, da se število operativnih sedežev ves čas povečuje, zrakoplovi in letalske posadke iste letalske družbe pa imajo sedež vse pogosteje zunaj glavnega kraja poslovanja letalskega prevoznika, na ozemlju druge države članice ali včasih celo v tretjih državah. Čeprav se v tem primeru uporablja pravo države, v kateri je domača baza, nekatere družbe uporabljajo pravo države, kjer imajo glavni kraj poslovanja. EESO poziva Komisijo, naj objavi smernice za domače baze in operativne sedeže ter pravo, ki se uporablja.

4.10

Uporablja se več oblik samozaposlitve: samozaposleni piloti delajo bodisi neposredno bodisi prek posredniške organizacije ali pa skupina samozaposlenih pilotov ustanovi družbo z omejeno odgovornostjo. EESO podpira Komisijo, ki poziva države članice, naj:

—	poskrbijo, da se bodo predpisi EU za varnost v letalstvu pravilno in enako uporabljali za letalske posadke ne glede na njihovo pogodbeno razmerje z letalsko družbo,

—	z ustreznimi sredstvi zagotovijo izvrševanje veljavnih predpisov o delovnem pravu na nacionalni ravni in zagotovijo tudi nadaljnjo uskladitev s pravom EU, kot ga razlaga Sodišče EU,

—	v nacionalno zakonodajo pravilno prenesejo direktivo o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji, ki se bo uporabljala za vse delavce, zlasti tiste z novimi in atipičnimi oblikami zaposlitve.

4.11

V zvezi z napotitvijo delavcev v okviru začasne uporabe posadke zunaj domače baze se po navedbah študije Ricardo navedena direktiva običajno ne uporablja v primeru letalskih posadk, medtem ko se načeloma uporablja za nadnacionalno opravljanje storitev agencij za začasno delo ali agencij za napotitve.

4.12

Direktiva o napotitvi delavcev se uporablja tudi v okviru zakupa zrakoplova s posadko, če je za celotno obdobje zakupa sklenjeno delovno razmerje med letalsko posadko in zakupodajalcem. Letalske posadke, ki so napotene v novo domačo bazo, se ne štejejo za napotene.

4.13

EESO podpira Komisijo, ki ponuja pomoč državam članicam pri izvajanju revidirane direktive o napotitvi delavcev, zlasti da bi izboljšale enako obravnavo in preprečile čezmejne goljufije.

4.14

EESO upa, da bo prihodnji Evropski organ za delo tudi zagotovil, da bodo države članice do 30. julija 2020 pravilno prenesle in začele uporabljati nedavne spremembe direktive o napotitvi delavcev, ki določa načelo enakega plačila za enako delo na enakem delovnem mestu, ter da bodo pravično, preprosto in učinkovito izvrševale predpise EU o mobilnosti delavcev in socialni varnosti. Poleg tega bo moral zagotoviti pravilno uporabo socialne zakonodaje na evropski in nacionalni ravni, da bi se spoštovale vse pravice posadke civilnega letalstva, vključno s sindikalno svobodo.

4.15

EESO ugotavlja, da nekatere letalske družbe prepovedujejo članstvo v sindikatih, ki jih ne odobravajo, in včasih celo odpustijo delavce, ki se vključijo v sindikat, tako da morajo svoje pravice zagovarjati pred sodiščem. EESO opozarja zadevne države članice, da so pravice do ustanavljanja sindikatov ali članstva v njih, pogajanja o kolektivnih pogodbah, stavke itd. človekove pravice, zagotovljene na mednarodni, evropski in nacionalni ravni, ter da jih je treba dosledno upoštevati. Zagotoviti bi bilo treba pravico do obveščenosti in posvetovanja.

Za reševanje vprašanj v zvezi z izvajanjem socialnih standardov na nacionalni ravni bi se na ravni EU lahko vzpostavil organ za mediacijo, ki bi pomagal pri reševanju sporov, povezanih z uporabo uredbe.

4.16

V zvezi s posadkami iz tretjih držav EESO ponovno poziva (4), naj se enotno dovoljenje razširi na letalske posadke, da se zagotovi enaka obravnava vseh delavcev v panogi v skladu z Direktivo 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Študija Ricardo potrjuje, da na podlagi zbranih podatkov ni mogoče ugotoviti, kako pogosta je ta praksa, niti ali je domača baza uporabljene letalske posadke v tretji državi ali EU.

4.17

Neobstoj globalnih standardov dela za civilno letalstvo ogroža učinkovitost delovne zakonodaje EU in držav članic na rutah znotraj EU in zunaj nje. EESO obžaluje, da v Mednarodni organizaciji dela ni soglasja o tem, da bi pripravili konvencijo o pravicah delavcev v civilnem letalstvu, medtem ko je bila takšna konvencija pripravljena za pomorščake. Ker ni konvencije, ki bi jo sprejela Mednarodna organizacija dela, EESO močno spodbuja Evropsko unijo, naj v vse letalske sporazume s tretjimi državami (začenši s sporazumom, ki ga EU trenutno sklepa s Katarjem) vključi ambiciozno oblikovane socialne in delovne klavzule, ki bodo zavezujoče in za nespoštovanje katerih bodo naložene kazni.

4.18

Usposabljanje pilotov je dolgotrajno in drago ter zajema tri korake (osnovno usposabljanje, rating za tip za pilotiranje posebnega tipa zrakoplova in linijsko usposabljanje za pridobitev letalskih izkušenj). Po podatkih študije Ricardo je moralo med 2,2 % in 6 % pilotov samih plačati za pridobitev letalskih izkušenj v okviru programa „plačaj, da lahko letiš“. Direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji (COM(2017) 797 – 2017/0355 (COD)) določa, da „države članice zagotovijo, da se v primerih, ko mora delodajalec delavcu na podlagi zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje ali kolektivnih pogodb zagotoviti usposabljanje, ki delavcu omogoča opravljanje dela, za katerega je zaposlen, tako usposabljanje delavcu zagotovi brezplačno in se šteje kot delovni čas ter, če je mogoče, poteka v delovnem času“. EESO upa, da se bo njena pravilna uporaba redno spremljala brez ustvarjanja novih birokratskih ovir.

4.19

V zvezi s kakovostjo usposabljanja iz obravnavanega poročila Komisije izhajata naslednji skrb vzbujajoči ugotovitvi:

—	znanje in spretnosti, ki jih pridobijo kadeti, ne ustrezajo vedno tistim, ki jih zahtevajo letalske družbe,

—	velik del pilotov, ki imajo licenco prometnega pilota, ne izpolnjuje osnovnih vstopnih zahtev letalskih družb.

4.20

EESO močno obžaluje, da v okviru evropskega socialnega dialoga, zlasti evropskega odbora za sektorski dialog za civilno letalstvo, od leta 2017 ni več mogoč konstruktiven dialog, ker so letalske družbe iz njega izključene. To je še bolj zaskrbljujoče, ker bi lahko s konstruktivnim socialnim dialogom in kolektivnimi pogodbami našli rešitve za nekatere težave, na katere je Komisija opozorila v svojem poročilu.

4.21

EESO poziva Komisijo, naj bo bolj proaktivna in prepriča socialne partnerje, da bodo zagotovili ustrezno zastopanost letalskih družb in letalskih posadk ter kar najbolje izkoristili to orodje, da bi s pogajanji poiskali obojestransko zadovoljive rešitve za težave, s katerimi se srečujejo.

4.22

Delovno okolje letalskih posadk ni odvisno le od delovnih pogojev, temveč tudi od zunanjih dejavnikov, kot je zadovoljstvo potnikov s kakovostjo storitev na letališčih in letalih. EESO tudi meni, da je treba kabinsko osebje usposobiti in jim dati na voljo čas, da lahko zadovoljijo posebne potrebe ranljivih potnikov (invalidov, starejših, majhnih otrok, nosečnic itd.). Zagotoviti je treba spoštovanje pravic potnikov ter njihov dostop do vseh ustreznih informacij v jasnem in razumljivem jeziku. EESO podpira Komisijo, ki poziva Svet, naj čim prej sprejme spremembe, predlagane v osnutku uredbe o spremembi Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (6) o pravicah letalskih potnikov v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL C 13, 15.1.2016, str. 110.

(2) UL C 13, 15.1.2016, str. 110.

(3) UL L 327, 5.12.2008, str. 9.

(4) UL C 13, 15.1.2016, str. 110.

(5) UL L 343, 23.12.2011, str. 1.

(6) UL L 46, 17.2.2004, str. 1.

15.1.2020

Uradni list Evropske unije

C 14/122

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Smernice k uredbi o okviru za prosti pretok neosebnih podatkov v Evropski uniji

(COM(2019) 250 final)

(2020/C 14/18)

Poročevalka: Laure BATUT

Zaprosilo	Evropska komisija, 22.7.2019
Pravna podlaga	člen 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	162/2/6

1. Priporočila

1.1

EESO priporoča Komisiji, naj:

—	preprosto in jasno obvešča o merilih za opredelitev neosebnih podatkov in področju uporabe uredbe o prostem pretoku neosebnih podatkov, da bi odpravili negotovosti in povečali zaupanje,

—	obvešča akterje, na katerih področjih se evropski predpisi o podatkih prekrivajo,

—

pri spodbujanju prostega pretoka podatkov poskrbi, da se osebni podatki sčasoma ne bodo šteli za neosebne podatke in da bo področje uporabe splošne uredbe o varstvu podatkov ostalo nespremenjeno kljub srednjeročni združitvi obeh uredb z namenom, da bi bolje zaščitili podatke, ne pa povečali trgovanja z njimi,

—	spodbuja ustanavljanje in razvoj zvez vseevropskih storitev za računalništvo v oblaku,

—

Evropejcem pomaga, da bodo v zelo kratkem času znali uporabljati algoritme, s katerimi je mogoče obdelovati veliko količino neosebnih podatkov na enotnem trgu; spodbuja države članice, naj okrepijo vseživljenjsko izobraževanje na področju informacijske tehnologije in umetne inteligence na vseh ravneh (v šolah, na univerzah in v poklicnem življenju),

—	spodbuja akterje, naj razvijajo duh odgovornosti, etike in solidarnosti ter naj ne dopustijo, da bi s samoregulacijo in „mirnim“reševanjem sporov različno razlagali zakonodajna besedila,

—	ne zanemari uporabe regulativnega orodja,

—	spodbuja sankcije za kršitev samourejanja,

—	pripravi načrt za preverjanje, ali je v skladu z uredbo o prostem pretoku neosebnih podatkov podjetjem zagotovljena pravna varnost pri prosti uporabi njihovih podatkov,

—	opravi pregled stanja v 27 državah članicah in oceni ukrepe nacionalnih kontaktnih točk že po dvanajstih mesecih njihovega delovanja,

—	se temeljito posveti svoji vlogi obveščanja, komuniciranja in opozarjanja,

—	spodbuja države članice, naj akterje obveščajo o merilih „javne varnosti“,

—	spodbuja države članice, naj razširijo svoja območja hrambe podatkov, ki niso prenosljivi,

—	pravočasno pregleda politiko konkurence in preveri, ali je prilagojena prostemu pretoku podatkov v sedanjem smislu.

2. Uvod

2.1

EESO je seznanjen z namero Komisije, da bo podjetjem, ki jih zadeva prenos neosebnih podatkov, dajala ustrezne napotke, dokler se deležniki v letu 2020 ne bodo dogovorili o kodeksih ravnanja. Ker so podatki pogosto mešani – lahko so hkrati neosebni in osebni –, se lahko podjetja znajdejo v negotovosti, s katerimi ukrepi bi jih bilo treba zaščititi. Preden pa se obravnavajo točke, na katere je imel EESO pripombe, je treba najprej spomniti na glavna načela veljavnih predpisov.

2.2

Komisija je ugotovila, da je pomanjkanje konkurenčnosti med storitvami računalništva v oblaku v EU in s tem pomanjkanje podatkovne mobilnosti v okviru oligopolov negativno vplivalo na trg podatkov. Države članice morajo v skladu z uredbo o prostem pretoku neosebnih podatkov čim bolj zmanjšati svoje zahteve glede lokalizacije podatkov in razdrobljenost zakonodaje na tem področju, da bi spodbudile rast in sprostile inovacijske zmogljivosti podjetij.

2.3

S sprejetjem uredbe o prostem pretoku neosebnih podatkov, ki dopolnjuje splošno uredbo o varstvu podatkov, je „prosti pretok peta svoboščina“, ki se uporablja za vse podatke in se vzpostavlja v evropskih besedilih 21. stoletja (kot je to opredelila poslanka Evropskega parlamenta in poročevalka Anna-Maria Corazza Bildt). Če imetniki tega neopredmetenega blaga (če mu lahko tako rečemo) želijo, da se prenese v upravljanje gostujočim ponudnikom storitev v državah, ki niso država članica, v kateri je bilo ustvarjeno in/ali se uporablja (člen 1 uredbe o prostem pretoku neosebnih podatkov), jim mora biti to omogočeno. Tako bodo lahko lažje delovali in bodo bolj konkurenčni.

Uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov

2.4

Uredba (EU) 2018/1807 Evropskega parlamenta in Sveta (1) spodbuja prosti pretok neosebnih podatkov v Uniji, da bi razvili umetno inteligenco, računalništvo v oblaku in analizo velepodatkov. Njen člen 6 določa, da Komisija usmerja, spodbuja in olajšuje gospodarskim subjektom, ki uporabljajo neosebne podatke, pripravo samoregulativnih kodeksov ravnanja na ravni Unije.

2.5

Te smernice, ki so namenjene poklicnim uporabnikom v mikropodjetjih ter malih in srednjih podjetjih, bi jim morale olajšati razumevanje medsebojnega vpliva med to uredbo in splošno uredbo o varstvu podatkov. Komisija v ponazoritev navaja veliko primerov.

2.6

Kodeksi ravnanja, ki se pripravljajo, bi morali biti dokončno oblikovani med novembrom 2019 in majem 2020 (uvodni izjavi 30 in 31, člen 6(1)). V njih bodo upoštevana mnenja vseh strani. V zvezi s tem potekata dve javni posvetovanji, Komisiji pa pomagata dve delovni skupini, ki ju sestavljajo poklicni uporabniki: ena za certificiranje varnosti storitev v oblaku (CSPCERT) in druga za prenos podatkov in zamenjavo ponudnikov storitev v oblaku (SWIPO). Njuni prispevki zajemajo infrastrukturo kot storitev in programsko opremo kot storitev. Komisija bo maja 2020 predlagala, da se panoga spodbudi k pripravi vzorca pogodbenih klavzul, leta 2022 pa bo poročala Evropskemu parlamentu, Svetu in EESO o izvajanju uredbe, zlasti o uporabi „sestavljenih“ali mešanih podatkov.

3. Splošne ugotovitve

3.1

Poslanstvo Komisije: uskladitev splošne uredbe o varstvu podatkov in uredbe o prostem pretoku neosebnih podatkov.

3.1.1

Da bi uskladili uredbi, ki se dopolnjujeta, Komisija pojasnjuje, da 1) so zahteve glede lokalizacije podatkov zdaj prepovedane, 2) podatki ostajajo dostopni pristojnim organom, 3) podatki postajajo mobilni in se jih zato lahko „prenaša“. Splošna uredba o varstvu podatkov se nanaša na „prenosljivost“, uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov pa na „prenos“. Uporabniki lahko svoje podatke prenesejo iz države, v kateri so bili ustvarjeni, in jih nato po zamenjavi ponudnika storitev brez (večjih) omejitev pridobijo, hranijo, obdelujejo in analizirajo. Za razliko od „prenosljivosti“, ki je pravica posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, se „prenos“izvaja v skladu s kodeksi ravnanja in s tem v okviru samoregulativnega pristopa.

3.1.2

To je pomembna razlika med uredbama. Prva temelji na trdem pravu, druga pa na nezavezujočih instrumentih (mehko pravo), za katere je znano, da ponujajo precej manj jamstev. Po mnenju Komisije večina podatkovnih nizov vsebuje osebne in neosebne podatke, ki so neločljivo povezani, zato se imenujejo „mešani“podatki.

3.1.3

EESO pozdravlja te podporne smernice in odobrava izbrane primere ter ne namerava predlagati še drugih. Ugotavlja pa, da Komisija v smernicah za gospodarske subjekte vsebino ponazarja zgolj z različnimi primeri. EESO želi opozoriti Komisijo na kritična področja, ki bi kljub prihodnjim smernicam in kodeksom ravnanja lahko povzročala težavo uporabnikom.

3.2 Pregled načel

3.2.1 Načelo: prosti pretok podatkov

Ovire za prosti pretok neosebnih podatkov niso toliko geografske kot funkcionalne in/ali povezane s sredstvi, ki so podjetjem na voljo za uporabo informacijske tehnologije.

Uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov prepoveduje zahteve glede lokalizacije neosebnih podatkov na določenem ozemlju (člen 4). Državam članicam nalaga, da v 24 mesecih od začetka njene uporabe (maj 2021) razveljavijo vse nasprotne določbe.

Uredba dopušča izjeme, povezane z javno varnostjo. Države morajo na spletu objaviti podrobne informacije o svojih nacionalnih zahtevah glede lokalizacije. Evropska komisija lahko poda pripombe in objavi povezave do spletišč, ki so jih ustvarile države članice.

3.2.2 Izjeme od prostega pretoka

—

Organi držav članic imajo lahko dostop do prenesenih podatkov: uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov določa postopek, ki vsakemu nadzornemu organu neke države omogoča, da pridobi podatke, ki se obdelujejo v drugi državi. Določen je tudi postopek sodelovanja med državami (člena 5 in 7). EESO kljub temu zelo skrbi, da bi nekateri podatki (računovodski, finančni, pogodbeni itd.) brez možnosti lokalizacije ušli nadzoru organov držav članic. Zato opozarja Komisijo, naj ne pozabi po potrebi uporabiti regulativnega instrumenta.

—

Enotna kontaktna točka posamezne države obravnava prošnjo skupaj z nacionalnim nadzornim organom, ki lahko zagotovi podatke, če meni, da je prošnja dopustna, ali pa jih ne zagotovi. Kontaktne točke bi morale v skladu z uredbo o prostem pretoku neosebnih podatkov pomagati akterjem, da se informirano odločijo o svojih prenosih podatkov in izbirajo ponudnike storitev po vsej Uniji ter ob vsej konkurenci.

EESO meni, da smernice ne zadoščajo za odpravo številnih negotovosti, povezanih z izvajanjem tega načela. Težko je namreč oceniti utemeljitev držav, dobronamernost gospodarskih subjektov ali pravilno delovanje kontaktnih točk.

—

Prepoved neposrednih ali posrednih zahtev glede lokalizacije podatkov, razen za upravičene primere „javne varnosti“. EESO meni, da pojem „javna varnost“, naveden v uredbi, ni dovolj natančen in da ni jasno, kaj vse zajema, kadar se nanaša na pretok podatkov in trgovanje z njimi. Zahteve glede lokalizacije podatkov so v uredbi o prostem pretoku neosebnih podatkov opredeljene kot „kakršn[a] koli obveznost, prepoved, pogoj, omejitev ali drug[a] zahtev[a], ki je določena v zakonih ali drugih predpisih države članice ali izhaja iz […] administrativne prakse“ (2), ki gospodarske subjekte zavezuje, da podatke ohranjajo na določenem ozemlju Unije. Za Sodišče Evropske unije (3) (in kot je navedeno v uvodni izjavi 19 uredbe o prostem pretoku neosebnih podatkov) javna varnost „zajema tako notranjo kot zunanjo varnost države članice“in predpostavlja obstoj „dejanske in dovolj resne grožnje, ki vpliva na enega od temeljnih interesov družbe“. Ta opredelitev se nanaša tudi na genetske podatke, biometrične podatke in podatke o zdravju. Odgovor države članice mora biti sorazmeren.

3.2.3

Glede prostega pretoka in lokalizacije podatkov Odbor meni, da:

—	se sprejeta merila lahko razlagajo na različne načine,

—	jih lahko pojasni samo sodnik za vsak primer posebej, kar bi lahko škodilo zaupanju, potrebnemu za trgovino, zlasti v primeru občutljivih podatkov; spori, ki izhajajo iz kodeksov ravnanja, bi lahko povečali razdrobljenost,

—	je sodstvo veliko počasnejše od digitalne sfere in pretoka podatkov.

EESO meni, da negotovost in zapletenost odvračata mikropodjetja ter mala in srednja podjetja.

3.2.4

EESO obžaluje, da smernice ne določajo ničesar v zvezi s pravnimi spori ali načini preverjanja, kako države članice izpolnjujejo merila javne varnosti in kako bi jih lahko po potrebi kaznovali. Izraža bojazen, da razlage v smernicah niso dovolj, da bi se lahko upravljavci mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij izognili vsem pravnim pastem v besedilih, in da zaradi negotovosti ni mogoče občutiti zaupanja in pravne varnosti, ki sta potrebna za razvoj sektorja.

3.2.5

EESO priznava, da ima sporočilo Komisije velik pomen, saj podrobno in od zgoraj navzdol opisuje stanje, ki je nastalo z uredbama, zato je še kako potrebno za mikropodjetja ter mala in srednja podjetja. EESO želi, da bi ukrepe nacionalnih kontaktnih točk in njihovo uporabo spletišča Komisije ocenili že po šestih mesecih njihovega delovanja, tako da bi bilo mogoče hitro sprejeti popravne ukrepe, če bi ugotovili pomanjkanje informacij in komuniciranja.

4. Posebne ugotovitve

4.1 O podatkih

4.1.1

Neosebni podatki načeloma vključujejo vse digitalne podatke, ki ne spadajo v področje osebnih podatkov, kot je opredeljeno v splošni uredbi o varstvu podatkov. Vključujejo lahko podatke o trgovanju, natančne kmetijske podatke, podatke o potrebah po vzdrževanju strojev, vremenske podatke itd.

4.1.2

Podatki, ki jih zbirajo javne službe, kot so bolnišnice, službe za socialno pomoč ali davčne službe, so lahko zelo blizu osebnih podatkov pacientov ali davčnih zavezancev. Podjetja, ki jih uporabljajo, morajo poskrbeti, da ne omogočajo identifikacije oseb ali tega, da bi bilo podatke potem, ko postanejo anonimni, mogoče ponovno identificirati. Za mikropodjetja ali mala in srednja podjetja to lahko pomeni, da bi morala izvajati postopke, ki so preveč zamudni in predragi. Ker uredbi (splošna uredba o varstvu podatkov in uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov) skupaj zagotavljata prosti pretok vseh podatkov v EU, kadar so „neločljivo povezani“, se pravna zaščita iz splošne uredbe o varstvu podatkov uporablja za vse mešane podatke (uvodna izjava 8 in člen 2(2) Uredbe (EU) 2018/1807). Poleg prve omejitve prostega pretoka neosebnih podatkov, povezanih z javno varnostjo, obstaja tako še omejitev, povezana s samo naravo podatkov. To je osrednje vprašanje, ki ga Komisija obravnava v svojem sporočilu, v katerem večkrat omenja bližino osebnih in neosebnih podatkov: „mešani podatkovni nizi predstavljajo večino podatkovnih nizov“(točka 2.2), lahko so „neločljivo povezani“(točka 2.2), „nobena od uredb podjetij ne zavezuje k ločevanju podatkovnih nizov“(točka 2.2).

4.1.3

Podjetje se mora vprašati, ali so neosebni podatki, ki jih obdeluje, „neločljivo povezani“z osebnimi podatki, in jih zaščititi, če to ugotovi. Podjetjem ni lahko oblikovati zunanjega upravljanja (out management). Splošna opredelitev mešanih podatkov se ne zdi mogoča, prekrivanje med uredbama pa verjetno povzroča prekrivanje tudi z drugimi besedili, ki se nanašajo na zakonodajo o podatkih, na primer v zvezi z intelektualno lastnino: pretok neosebnih podatkov je dovoljen, če pa se ti podatki ponovno uporabijo v nekem delu, zanje ne veljajo več enaka pravila. EESO meni, da so povezave med različnimi besedili zelo krhke. V sodni praksi se je že zahtevalo, da se neločljiva povezanost podatkov preuči glede na „razumno“merilo. EESO ugotavlja, da Komisija v sporočilu očitno ni mogla navesti vseh možnih primerov, da bi pomagala akterjem, in da je ustvarjeno stanje naklonjeno predvsem velikim podjetjem. EESO priporoča Komisiji, naj poskrbi, da se v praksi osebni podatki sčasoma ne bodo šteli za neosebne podatke in da bo področje uporabe splošne uredbe o varstvu podatkov ostalo nespremenjeno kljub srednjeročni združitvi obeh uredb z namenom, da bi bolje zaščitili podatke, ne pa povečali trgovanja z njimi.

4.2 O prenosljivosti, prenosu, obdelavi in hrambi podatkov

Prenosljivost podatkov je treba po splošni uredbi o varstvu podatkov urediti z uredbo (člen 20), po uredbi o prostem pretoku neosebnih podatkov pa s samoregulacijo. EESO obžaluje, da lahko nastane precejšna pravna negotovost, ki bi lahko zaradi številnih pravnih tveganj škodovala mikropodjetjem ter malim in srednjim podjetjem. EESO meni, da se lahko neosebni podatki kot blago, ki je seveda neopredmeteno, a v prostem pretoku, uvažajo in izvažajo. V zvezi s tem bi bila zanimiva razprava o njihovem lastništvu. Pri tem je treba poudariti, da dejanska vrednost ni v samih podatkih, temveč v njihovi množičnosti. Zato Odbor meni, da politika konkurence morda ni primerna za to vrsto trga. Sprašuje se, kako bodo nastale razmere povečale produktivnost mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij. V sporočilu Komisije to ni pojasnjeno.

4.3 O ponudnikih storitev

4.3.1

EU nima velikih gospodarskih subjektov niti „evropskega“oblaka, kar EESO že dolgo časa obžaluje. Učinek obsega, za katerega se vsi prizadevajo, je v rokah zelo velikih ameriških računalniških podjetij in nekaterih kitajskih podjetij. Tako se celo velike uprave držav članic nagibajo k temu, da bi jim zaupale in nanje prenesle upravljanje svojih podatkov (primer Francije).

4.3.2

EESO meni, da bi morali Evropejci ustvariti partnerske ekosisteme in zagotoviti prenos podatkov med platformami. Komisija bi lahko poleg tega, kar predlaga v sporočilu, pomagala mikropodjetjem ter malim in srednjim podjetjem pri razvoju ustreznih virov, kot je to storila za storitve splošnega pomena v okviru projekta vseevropske zveze storitev za računalništvo v oblaku iz leta 2018 za opravljanje storitev splošnega gospodarskega in negospodarskega pomena (storitev na zahtevo, Faas – Function as a service) in kot to načrtuje pri mreži vozlišč za digitalne inovacije (A network of Digital Innovation Hubs, web/Commission/DIHs/januar 2019).

4.4 Varnost podatkov (4)

4.4.1

Na notranji ravni nacionalni gospodarski subjekti (5) preverijo naravo svojih podatkov, ki jih bodo prenesli, in jih zavarujejo. Zahteva glede lokalizacije je ustrezala varnostnim predpisom, ki jih je bilo mogoče preveriti v skladu z nacionalno zakonodajo. Kljub splošni uredbi o varstvu podatkov in uredbi o prostem pretoku neosebnih podatkov standardi glede računalniške varnosti niso enaki v vseh državah EU. Odbor meni, da bi bilo treba v zvezi s tem prek nacionalnih kontaktnih točk in v različnih jezikih zagotoviti zanesljive informacije mikropodjetjem ter malim in srednjim podjetjem, pa tudi zasebnim in javnim službam.

Na zunanji ravni EESO ni prepričan, da lahko podjetja zunaj EU spoštujejo kodekse ravnanja in pridobijo podatke potem, ko jih njihovi imetniki nadalje prenesejo, in izraža bojazen, da bo sčasoma težko ločiti posamezne odgovornosti.

Priporoča Komisiji, naj pomaga evropskim akterjem, da bodo lahko v zelo kratkem času uporabljali algoritme, ki bodo omogočali obdelavo velikih količin neosebnih podatkov na enotnem trgu.

4.4.2

Vprašanje fizične lokacije strežnikov in njihove varnosti se bo še naprej reševalo s trgovinskimi in diplomatskimi pogajanji med posameznimi državami. To vprašanje je bistvenega pomena. Kljub temu, da je upravljanje podatkov v deljeni pristojnosti med državami članicami in EU, bi bilo soočanje z zelo velikimi računalniškimi podjetji in njihovimi referenčnimi državami lahko tvegano, če bi se države članice odločile, da se pogajajo posamezno.

4.4.3

EESO predlaga, naj Komisija pojasni svoje sporočilo o obveznostih ponudnikov storitev v zvezi s hrambo neosebnih podatkov, uporabljenimi metodami, fizičnimi lokacijami, načrtovanim ali dovoljenim rokom hrambe in uporabo po obdelavi, saj ti element pogojujejo njihovo varnost in so lahko pomembni za evropska podjetja v svetovni konkurenci.

4.5 O kodeksih ravnanja

4.5.1

Od maja 2019 se akterji, na katere se nanaša uredba o prostem pretoku neosebnih podatkov (predvsem uporabniki in ponudniki storitev v oblaku), spodbujajo, naj svoj kodeks ravnanja pripravijo v 12 mesecih. Po mnenju Komisije bi bilo treba upoštevati najboljše prakse, pristope k certifikacijskim shemam in komunikacijske načrte. Delovni skupini SWIPO in CSPCERT bosta prispevali strokovno znanje.

4.5.2

Komisija se sklicuje na to, kar je bilo storjeno za splošno uredbo o varstvu podatkov (sporočilo, str. 19). Ta se opira na mnenje Evropskega odbora za varstvo podatkov (6), kar bi lahko storili tudi za uredbo o prostem pretoku neosebnih podatkov. Združenja predstavnikov različnih gospodarskih panog lahko pripravijo svoj kodeks ravnanja, pri čemer morajo pristojnim organom dokazati, da njihov osnutek nacionalnega ali nadnacionalnega kodeksa izpolnjuje posebne zahteve panoge, olajšuje izvajanje uredbe in vzpostavlja učinkovite mehanizme za nadzor nad spoštovanjem kodeksa.

4.5.3

Še preden je začela veljati splošna uredba o varstvu podatkov, so glavni ponudniki infrastrukture na zahtevo (IaaS) in programske opreme na zahtevo (SaaS) pripravili svoje kodekse ravnanja, v katerih so opredelili načine izvajanja in tako odpravili nejasnosti, na katere so opozarjali poklicni uporabniki (7); vključili so tudi mala in srednja podjetja, saj so menili, da se številna med njimi raje odločijo za samopotrjevanje kot za zelo drago certificiranje.

4.5.4

EESO pri uredbi o prostem pretoku neosebnih podatkov podpira sektorski pristop, če se ne zdi primerno, da bi uporabili rešitev, ki bi bila enaka za vse. V splošni uredbi o varstvu podatkov je naveden neizčrpen seznam postavk, ki jih morajo zajemati kodeksi ravnanja (člen 40(2)), zlasti kar zadeva poštene in pregledne postopke, varnost prenosa podatkov in reševanje sporov. Akterje bi bilo treba v njihovem lastnem interesu in da bi okrepili zaupanje potrošnikov v evropski pristop, spodbujati, da bi na tem gradili in razvijali duh odgovornosti, etike in solidarnosti, zlasti prek smernic, ki se nanašajo na umetno inteligenco. Odbor med drugim želi poudariti, da priporoča Komisiji, naj ne dopusti, da bi s samoregulacijo in „mirnim“reševanjem sporov različno razlagali besedila. Narediti bi bilo treba vse za konsolidacijo teh besedil, s čimer bi se oblikovala pravila, ki bi veljala za vse, kar bi Komisija navedla v svojih načrtih za obveščanje in komuniciranje.

5. O oceni

Komisija bo redno ocenjevala učinek prostega pretoka, izvajanje uredbe, odpravo omejevalnih ukrepov držav članic in učinkovitost kodeksov ravnanja. EESO meni, da bi bilo treba povabiti tudi predstavnike civilne družbe, da bi izrazili svoje stališče o tem (8). Da bi se družba kot celota počutila varno in bi imela zaupanje v te nove digitalne prakse, morajo tako Unija kot države članice odpraviti negotovosti glede prava, ki se uporablja, zaupnosti, hrambe in obnovitve podatkov brez izgube, jamstev izvedljivosti in dobronamernosti akterjev ter finančnih jamstev. Neločljiva povezanost podatkov, ki so hkrati osebni in neosebni, vzbuja zaskrbljenost in EESO se sprašuje, ali je glede na velik delež teh podatkov v primerjavi z vsemi podatki samoregulacija resnično edina rešitev. Priporoča, da se pravila iz splošne uredbe o varstvu podatkov srednjeročno uporabljajo za vse podatke in vse podatkovne tokove, razen za „prave“neosebne podatke.

V Bruslju, 25. septembra 2019

Predsednik

Evropskega ekonomsko-socialnega odbora

Luca JAHIER

(1) UL L 303, 28.11.2018, str. 59.

(2) Uredba (EU) 2018/1807, člen 3(5).

(3) Glej sporočilo COM(2019) 250, opombe na dnu strani 11, ter sodbo v zadevah C-331/16 in C-366/16: K. proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie in H. F. proti Belgische Staat: „42. V zvezi s pojmom ‚javna varnost‘ iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ta pojem pokriva tako notranjo kot zunanjo varnost države članice (sodba z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, EU:C:2010:708, točka 43). Notranja varnost je lahko ogrožena zlasti z neposredno grožnjo za mir in fizično varnost prebivalstva zadevne države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 22. maja 2012, I, C-348/09, EU:C:2012:300, točka 28). Zunanja varnost pa je lahko ogrožena zlasti s tveganjem resnih motenj v zunanjih odnosih te države članice ali mirnem sožitju med narodi (glej v tem smislu sodbo z dne 23. novembra 2010, Tsakouridis, C-145/09, EU:C:2010:708, točka 44).“

(4) UL C 227, 28.6.2018, str. 86.

(5) UL C 218, 23.7.2011, str. 130.

(6) Evropski odbor za varstvo podatkov, smernice 1/2019 za kodekse ravnanja, 12. 2. 2019, https://edpb.europa.eu/our-work-tools/public-consultations/2019/guidelines-12019-codes-conduct-and-monitoring-bodies-under_sl.

(7) CISPE – Cloud Infrastructure Services Providers in Europe (ponudniki infrastrukturnih storitev v oblaku v Evropi).

(8) UL C 487, 28.12.2016, str. 92; UL C 62, 15.2.2019, str. 292.

PRILOGA

Naslednji amandmaji, ki jih je plenarna skupščina zavrnila, so prejeli vsaj četrtino oddanih glasov (člen 59(3) poslovnika):

Točka 4.1.3

Spremeni se tako:

Podjetje se mora vprašati, ali so neosebni podatki, ki jih obdeluje, „neločljivo povezani“ z osebnimi podatki, in jih zaščititi, če to ugotovi. Podjetjem ni lahko oblikovati zunanjega upravljanja (out management). Splošna opredelitev mešanih podatkov se ne zdi mogoča, prekrivanje med uredbama pa verjetno povzroča prekrivanje tudi z drugimi besedili, ki se nanašajo na zakonodajo o podatkih, na primer v zvezi z intelektualno lastnino: pretok neosebnih podatkov je dovoljen, če pa se ti podatki ponovno uporabijo v nekem delu, zanje ne veljajo več enaka pravila. EESO meni, da so povezave med različnimi besedili zelo krhke. V sodni praksi se je že zahtevalo, da se neločljiva povezanost podatkov preuči glede na „razumno“ merilo. EESO ugotavlja, da Komisija v sporočilu očitno ni mogla navesti vseh možnih primerov, da bi pomagala akterjem, in da je ustvarjeno stanje naklonjeno predvsem velikim podjetjem. EESO priporoča Komisiji, naj poskrbi, da se v praksi osebni podatki sčasoma ne bodo šteli za neosebne podatke in da bo področje uporabe splošne uredbe o varstvu podatkov ostalo nespremenjeno kljub srednjeročni združitvi obeh uredb z namenom, da bi bolje zaščitili podatke, ne pa povečali trgovanja z njimi.

Točka 5

Spremeni se tako:

Komisija bo redno ocenjevala učinek prostega pretoka, izvajanje uredbe, odpravo omejevalnih ukrepov držav članic in učinkovitost kodeksov ravnanja. EESO meni, da bi bilo treba povabiti tudi predstavnike civilne družbe, da bi izrazili svoje stališče o tem. Da bi se družba kot celota počutila varno in bi imela zaupanje v te nove digitalne prakse, morajo tako Unija kot države članice odpraviti negotovosti glede prava, ki se uporablja, zaupnosti, hrambe in obnovitve podatkov brez izgube, jamstev izvedljivosti in dobronamernosti akterjev ter finančnih jamstev. Neločljiva povezanost podatkov, ki so hkrati osebni in neosebni, vzbuja zaskrbljenost in EESO se sprašuje, ali je glede na velik delež teh podatkov v primerjavi z vsemi podatki samoregulacija resnično edina rešitev. Priporoča, da se pravila iz splošne uredbe o varstvu podatkov srednjeročno uporabljajo za vse podatke in vse podatkovne tokove, razen za „prave“ neosebne podatke.

Točka 1.1, tretja alineja:

Spremeni se tako:

EESO priporoča Komisiji, naj:

[…];

—

[…].

Obrazložitev

Splošna uredba o varstvu podatkov in Uredba (EU) 2018/1807 imata različno pravno podlago, in sicer člen 16 PDEU o temeljni pravici posameznika do varstva osebnih podatkov oziroma člen 114 PDEU o približevanju zakonodaje. Ta člena dopuščata EU različen manevrski prostor za ukrepanje na področju zasebnega gospodarstva (kar je razlog za to, da EU v prvem primeru ukrepa z zelo strogo in podrobno uredbo, v drugem primeru pa je izbrala samourejanje kot najprimernejše, sorazmerno sredstvo ukrepanja). Zato ta instrumenta ni mogoče pravno združiti.

Rezultat glasovanja

Za	:	54
Proti	:	84
Vzdržani	:	18

		ISSN 1977-1045
Uradni list Evropske unije		C 14

Slovenska izdaja	Informacije in objave	Letnik 63 15. januar 2020

Vsebina		Stran
	I Resolucije, priporočila in mnenja
	MNENJA
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
2020/C 14/01	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Evropski steber socialnih pravic – ocena začetka izvajanja in priporočila za naprej (mnenje na lastno pobudo)	1
2020/C 14/02	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Izvajanje globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah na podlagi vrednot EU (mnenje na lastno pobudo)	24
2020/C 14/03	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Ustvarjanje sinergij med različnimi načrti za krožno gospodarstvo (mnenje na lastno pobudo)	29
2020/C 14/04	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – 10 let vzhodnega partnerstva: razmislek o dosežkih in oblikovanje prihodnje politike partnerstva (mnenje na lastno pobudo)	34
2020/C 14/05	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Mednarodna trgovina in turizem – svetovna agenda za trajnostni razvoj (mnenje na lastno pobudo)	40
2020/C 14/06	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Digitalizacija, umetna inteligenca in pravičnost – Kako okrepiti položaj EU v globalni tekmi za prihodnja znanja in spretnosti ter hkrati zagotoviti socialno vključenost (raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)	46
2020/C 14/07	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Povzetek stroškov in koristi naložb v varnost in zdravje pri delu (raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)	52
2020/C 14/08	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Spreminjajoči se svet dela in dolga življenjska doba/staranje prebivalstva – Pogoji za aktivno udeležbo starejših delavcev v novem svetu dela (raziskovalno mnenje na zaprosilo finskega predsedstva)	60
2020/C 14/09	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Socialna razsežnost ribištva (raziskovalno mnenje)	67

	III Pripravljalni akti
	Evropski ekonomsko-socialni odbor
2020/C 14/10	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Boljše pravno urejanje: pregled stanja in ohranjanje naše zavezanosti (COM(2019) 178 final)	72
2020/C 14/11	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (COM(2019) 208 final – 2019/0101 (COD))	78
2020/C 14/12	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002, da se zagotovi finančna pomoč državam članicam za kritje velikega finančnega bremena zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije brez dogovora (COM(2019) 399 final – 2019/0183 (COD))	84
2020/C 14/13	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Učinkovitejše odločanje na področju socialne politike: opredelitev področij za okrepljen prehod na glasovanje s kvalificirano večino (COM(2019) 186 final)	87
2020/C 14/14	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Dokument za razpravo – Za trajnostno Evropo do leta 2030 (COM(2019) 22 final)	95
2020/C 14/15	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu – Učinkovitejše in bolj demokratično odločanje v okviru energetske in podnebne politike EU (COM(2019) 177 final)	105
2020/C 14/16	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Letalska strategija za Evropo: Ohranjanje in spodbujanje visokih socialnih standardov (COM(2019) 120 final)	112
2020/C 14/17	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o pooblastilu Nemčiji, da spremeni svoj obstoječi dvostranski sporazum o cestnem prevozu s Švico, da se dovoli kabotažo pri opravljanju mednarodnih avtobusnih prevozov potnikov v obmejnih regijah obeh držav (COM(2019) 221 final) Predlog sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o pooblastilu Italiji, da se pogaja in sklene sporazum s Švico, ki dovoljuje kabotažo pri opravljanju mednarodnih storitev avtobusnega prevoza potnikov v obmejnih regijah obeh držav (COM(2019) 223 final)	118
2020/C 14/18	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Smernice k uredbi o okviru za prosti pretok neosebnih podatkov v Evropski uniji (COM(2019) 250 final)	122
2020/C 14/19	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1309/2013 o Evropskem skladu za prilagoditev globalizaciji (2014–2020) (COM(2019) 397 final – 2019/0180 (COD))	129
2020/C 14/20	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2017/2403 glede dovoljenj za ribolov za plovila Unije v vodah Združenega kraljestva in ribolovnih operacij ribiških plovil Združenega kraljestva v vodah Unije (COM(2019) 398 final – 2019/0187(COD))	130
2020/C 14/21	Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) 2019/501 in Uredbe (EU) 2019/502 glede obdobij njune uporabe (COM(2019) 396 final – 2019/0179 (COD))	131

Zaprosilo	Svet Evropske unije, 13.9.2019 Evropski parlament, 16.9.2019
Pravna podlaga	člena 175(3) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za ekonomsko in monetarno unijo ter ekonomsko in socialno kohezijo
Sklep predsedstva	24.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	144/0/6

Zaprosilo	Evropski svet, 23.5.2019 Evropski parlament, 17.7.2019
Pravna podlaga	člen 91 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	11.9.2019
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	110/0/1

Zaprosilo	Evropski parlament, 16.9.2019 Svet, 13.9.2019
Pravna podlaga	člena 175(3) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	posvetovalna komisija za spremembe v industriji
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25. in 26. september 2019
Št. plenarnega zasedanja	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	112/0/3

Zaprosilo	Evropski parlament, 16.9.2019 Svet Evropske unije, 16.9.2019
Pravna podlaga	člena 43(2) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25. in 26.september 2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	123/0/4

Zaprosilo	Evropski svet, 13.9.2019 Evropski parlament, 16.9.2019
Pravna podlaga	člen 91(1) in člen 100(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije
Pristojnost	strokovna skupina za promet, energijo, infrastrukturo in informacijsko družbo
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	25.9.2019
Plenarno zasedanje št.	546
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	115/0/3