Zavarovanje tovora

Kadar se z blagom trguje na mednarodni ravni, je zavarovanje pomemben vidik prevoza blaga. Blago je izpostavljeno tako običajnim kot izrednim tveganjem. Običajna tveganja so povezana z ravnanjem, skladiščenjem, natovarjanjem ali prevozom blaga, izredna tveganja pa lahko vključujejo nemire, stavke, terorizem itd.

Zavarovalna dokumentacija je pomembna za carinjenje. V naslednjem oddelku je več podrobnosti o različnih vrstah zavarovalne dokumentacije glede na vrsto prevoza.

Tovorno zavarovanje je sporazum o zaščiti blaga pred izgubo ali škodo, ki jo povzroči tveganje, ki ga krije polica. Zavarovalna faktura se običajno zahteva samo za carinjenje, če na trgovinski fakturi niso navedeni ustrezni podatki.

Obstaja razlika med zavarovanjem tovora in zavarovanjem odgovornosti prevoznika. Pri zavarovanju tovora sta kritje tveganj in fiksna odškodnina pogodbe odvisna od izvoznega podjetja ali posameznika.

Zavarovanje odgovornosti prevoznika pa urejajo različna pravila. Glede na prevozno sredstvo je nadomestilo omejeno s težo in vrednostjo blaga.

Standardni obseg odgovornosti prevoznika je določen v naslednjih mednarodnih konvencijah.

Cestni prevoz

Mednarodni cestni prevoz blaga ureja Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga (Konvencija CMR), podpisana leta 1956 v Ženevi.

V skladu s to konvencijo cestni prevozniki niso odgovorni za izgubo ali poškodbo blaga, če lahko dokažejo, da so izgubo ali poškodbo povzročili:

• lastno(-e) napako(-e) blaga
• višja sila (nepredvidene okoliščine)
• krivda nakladalca ali prejemnika.

Evropska unija nima predpisov o nadomestilih za cestni promet.

Železniški prevozniki

Mednarodni železniški prevoz blaga ureja Konvencija o medkrajevnem železniškem prevozu (Konvencija CIM), podpisana v Bernu leta 1980.

Železniška podjetja niso odgovorna za izgubo ali poškodbo blaga, če lahko dokažejo, da so izgubo ali poškodbo povzročili:

• lastno(-e) napako(-e) blaga
• višja sila
• krivda pošiljatelja ali prejemnika.

Evropska unija trenutno nima predpisov o odškodninah. Običajno je omejena na najvišji znesek na izgubljeni ali poškodovani bruto kilogram. V večini primerov pa podjetja verjetno ne bodo prejela ničesar, kar bi bilo blizu vrednosti njihovega blaga.

Ladijske družbe

Mednarodna konvencija o nakladnici iz leta 1968, bolj znana kot „haaška pravila“ ali „bruseljska konvencija“, določa odgovornosti ladjarskih družb pri mednarodnem prevozu blaga.

Ladjarske družbe niso odgovorne za izgubo ali poškodbo blaga, če lahko dokažejo, da je izgubo ali poškodbo povzročilo:

• lastne napake blaga in izguba teže med prevozom;
• navtična napaka posadke
• požar
• plovilo, nesposobno za plovbo
• višja sila
• stavka ali izprtje
• a na strani nakladalca
• skrite pomanjkljivosti na krovu plovila, ki jih ni bilo mogoče odkriti med strogim inšpekcijskim pregledom
• poskuse reševanja življenj ali blaga na morju.

Na ravni Evropske unije trenutno ni usklajenosti glede odškodnine, ki je običajno omejena na določen znesek na kilogram izgubljenega ali poškodovanega blaga. Ta sistem povzroča enake težave kot pri železniških nesrečah; izvoznik bo verjetno izgubil velik del vrednosti blaga.

Letalski prevozniki

Varšavska konvencija iz leta 1929 in Montrealska konvencija iz leta 1975 določata, da letalski prevozniki niso odgovorni za izgubo ali poškodbo blaga, če lahko dokažejo, da:

• prevoznik in njegovi zastopniki so sprejeli vse potrebne ukrepe, da bi se izognili škodi, ali da takih ukrepov ni bilo mogoče sprejeti (višja sila);
• je škoda nastala zaradi napake v pilotaži ali navigaciji;
• je tožeča stranka povzročila škodo ali prispevala k njej.

Standard Evropske unije za odškodnino oškodovancu ne obstaja. Odškodnina je običajno omejena na določen znesek na bruto kilogram poškodovanega ali izgubljenega blaga.

Letalski prevozniki lahko ob prevzemu tovora izrazijo posebne pridržke. Ti pridržki se zabeležijo na letalskem tovornem listu in se uporabijo kot dokaz. Vendar pa letalski prevozniki običajno zavrnejo sumljive pakete ali tiste, ki se ne ujemajo z AWB.