POROČILO o predlogu Direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s pravili glede izdajanja računov

o predlogu Direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s pravili glede izdajanja računov (KOM(2009)0021 – C6

‑0078/2009 – 2009/0009(CNS))

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2009)0021),

–   ob upoštevanju člena 93 Pogodbe o ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6‑0078/2009),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja (KOM(2009)0665),

–   ob upoštevanju člena 113 Pogodbe o delovanju EU,

–   ob upoštevanju člena 55 svojega poslovnika,

–   ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za pravne zadeve (A7‑0065/2010),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju EU;

3.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je Parlament odobril;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to stališče posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Predgovor

Direktiva o izdajanju računov, ki je sedaj vključena v direktivo o DDV, ni povsem dosegla cilja poenostavitve, posodobitve in uskladitve pravil glede računov z obračunanim DDV. Različne možnosti, ki so na voljo državam članicam, so privedle do vse prej kot usklajenega sklopa pravil glede izdajanja računov. To se izredno jasno vidi predvsem pri pravilih za elektronsko izdajanje računov.

Predlog Komisije

Komisija želi:

•       poenostaviti zakonodajo in upravne postopke za javne organe EU in nacionalne javne organe, pa tudi za zasebno stran;

•       odpraviti pravne ovire za račune z obračunanim DDV na notranjem trgu;

•       poenostaviti obveznosti obveščanja za podjetja, kar bo zmanjšalo njihovo upravno obremenitev;

•       spodbuditi podjetja, da začnejo uporabljati stroškovno ugodno in učinkovito elektronsko izdajanje računov.

Da bi dosegla zgoraj navedeno, je cilj Komisije zmanjšati obremenitve za podjetja tako, da se uvede sklop usklajenih pravil glede izdajanja računov in s tem zmanjša manevrski prostor držav članic, ter tako, da se zagotovi, da bodo davčne uprave sprejemale elektronske račune pod enakimi pogoji kot papirne račune.

Predlog bo prinesel koristi tudi malim in srednjim podjetjem (MSP), saj bo dopuščal uporabo poenostavljenih računov, vključno s tistimi za manjše zneske, ki so še posebej pomembni za MSP, hkrati pa bo vsem državam članicam omogočal, da MSP dovolijo obračunavanje DDV ob plačilu v okviru ureditve po plačani realizaciji.

Komisija pričakuje, da se bo s tem predlogom in z odpravo pravnih ovir za pošiljanje in shranjevanje elektronskih računov povečala uporaba elektronskega izdajanja računov.

Namen predloga je tudi reševanje problema goljufij, in sicer z uvedbo strožjih pravil glede vloge računa pri odbitku DDV in z omogočanjem hitrejše izmenjave informacij o dobavah znotraj Skupnosti.

Posebni vidiki predloga

Obveznost obračuna davka za dobave znotraj Skupnosti

Komisija predlaga, da se poenostavijo pravila o obveznosti obračuna davka za dobave znotraj Skupnosti. Cilj je določiti enoten datum nastanka obveznosti obračuna davka, ki bo datum obdavčljivega dogodka, določen z datumom dobave. Z zahtevo, da se račun izda do 15. dne v mesecu po obdavčljivem dogodku, bo račun še vedno glavni dokument, ki dokazuje dobavo znotraj Skupnosti. Poleg tega se spremeni datum obveznosti obračuna davka za pridobitve znotraj Skupnosti tako, da se sklada z datumom, ki se uporablja za dobave znotraj Skupnosti.

Pravica do odbitka

Predlog povezuje pravico do odbitka z zahtevo po posedovanju računa za odbitek. S tem želi Komisija zagotoviti enako obravnavo obveznosti dobavitelja, da izda račun, in kupca, da poseduje račun, da bo lahko uveljavljal svojo pravico do odbitka.

Izdaja računa

Obstaja še nekaj dvoumnosti glede države članice, katere pravila za izdajanje računov se uporabljajo. To podjetjem povzroča določene težave. Davčni zavezanec, ki dobavlja blago ali izvaja storitve, za katere je treba plačati davek v drugi državi članici, mora upoštevati pravila za izdajanje računov v drugi državi članici, ki pa se lahko razlikujejo od pravil države članice, v kateri ima sedež. Namen predloga je problem rešiti z vzpostavitvijo sklopa usklajenih pravil za račune med podjetji (B2B), tako da bo davčnemu zavezancu, ki izda račun v državi članici, v kateri je identificiran za DDV, pravno zagotovljeno, da je račun veljaven po vsej EU.

Vsebina računa

Namen predloga je uvesti sistem z dvema vrstama računa. Prvi je račun z obračunanim DDV, ki vsebuje razširjen sklop podatkov za dobave med podjetji (B2B) in je obvezen, ko obstaja verjetnost, da bo kupec uveljavljal pravico do odbitka. Drugič pa je možnost ali v nekaterih primerih zahteva za poenostavljeni račun.

Pri računu z obračunanim DDV je treba omeniti tri občutne spremembe sedanjih zahtev iz člena 226 direktive o DDV:

–       zahteva za dobavitelja, da na računu navede identifikacijsko številko DDV kupca;

–       druga sprememba je nadomestitev datuma dobave blaga ali opravljanja storitev z datumom nastanka obveznosti obračuna davka. Na ta način prejemnik dobave ve, v katerem obdobju lahko uveljavlja svojo pravico do dobitka.

–       tretja sprememba se nanaša na obrnjene davčne obveznosti: dobavitelj bo na računu z obračunanim DDV lahko izpustil stopnjo DDV in znesek DDV, kadar se bo dobava izvedla v drugi državi članici.

Še ena omembe vredna sprememba zadeva menjalni tečaj, ki ga je treba uporabiti za izraženje zneska DDV, ki se plača ali vknjiži v dobro v nacionalni valuti države članice, v kateri se opravijo dobava ali storitve. Komisija predlaga uporabo menjalnega tečaja, ki ga objavlja Evropska centralna banka.

Kot že navedeno, Komisija glede elektronskega izdajanja računov predlaga, da se papirni in elektronski računi obravnavajo enako.

In končno, predlog določa enotno obdobje za shranjevanje računov za EU, in sicer 6 let. To omogoča poenotenje za izmenjavo računov med državami članicami.

Nekaj vprašanj za razpravo

Poročevalec predlog na splošno ocenjuje pozitivno. Vendar pa želi člane Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (ECON) opozoriti na določena vprašanja.

Med pregledom izvirnega predloga Komisije je opazil, da bi nekateri predlagani ukrepi lahko povzročili težave določenim davčnim upravam, saj bi lahko negativno vplivali na načine izvajanja določenih vrst nadzora, posebej v manjših državah članicah. To bi lahko imelo negativne posledice za prihodke. Meni, da je pomembno najti ravnotežje med poenostavitvijo postopkov in učinkovitim nadzorom, ki ga morajo izvajati davčne uprave, pri čemer je treba upoštevati tudi vprašanje ekonomije obsega. Zato predlaga, da se državam članicam ne prepove uvedbe strogih pravil glede izdajanja računov, kot je, na primer, zahteva za registrirane trgovce na drobno, da izdajajo račune iz davčne registrske blagajne, ki jo odobrijo davčne oblasti. Z istim namenom poročevalec predlaga, da se davčnim oblastem dopusti možnost, da uvedejo dodatne formalne zahteve (npr. zaporedne številke) za poenostavljene račune.

V zvezi z zahtevo po posedovanju veljavnega računa za uveljavljanje pravice do odbitka, poročevalca skrbi, da bi takšno pravilo lahko povzročilo težave poštenim podjetjem, ki prejemajo blago ali storitve izven EU, saj dobavitelji izven EU niso nujno seznanjeni z obračunavanjem DDV v EU. Podobna vprašanja se pojavljajo v povezavi z zahtevo za izdajanje računov z obračunanim DDV za vse primere davka oproščenih dobav, glede na to, da bodo morale države članice, kjer računi za takšne dobave trenutno niso potrebni, uvesti drage sistemske spremembe za izdajanje računov.

Postavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko zahteva za uporabo dnevnega tečaja ECB pri izdaji računa v valuti, ki ni valuta države članice, v kateri se plača davek, močno obremenila podjetja.

Kar se tiče novih pravil glede izdajanja računov, poročevalec predlaga, da se kar najbolj omeji upravna obremenitev dobaviteljev, in sicer s pojasnilom, da bo v nekaterih primerih izdajanje računov podvrženo pravilom, ki veljajo v državi članici, kjer je sedež dobavitelja. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da v primeru, ko je poslovna enota dobavitelja, iz katere je bila opravljena dobava, izven Skupnosti, izdajanje računa ni podvrženo pravilom, določenim v tej direktivi. To bo zagotovo olajšalo pravilno izvajanje pravil o odbitku vstopnega DDV.

Zahteva za navedbo identifikacijske številke DDV kupca za domače dobave bi prav tako lahko pomenila dodatno obremenitev. Številne države članice trenutno namreč ne zahtevajo številke DDV kupca za takšne dobave.

In končno, za dobro delovanje sistema je bistvenega pomena, da se državam članicam, v katerih uvedba novih informacijskih tehnologij na področju obdavčevanja še ni povsem zaključena, zagotovi potrebna podpora, bodisi v okviru obstoječega programa FISCALIS ali prek drugih možnosti financiranja.

Zaključek

Poročevalec pozdravlja predlog Komisije kot opazen napredek k večji jasnosti in pravni varnosti tako za davčne zavezance kot za uprave, ki ob tem zagotavlja tudi dodatna sredstva v boju proti goljufijam na področju DDV.

za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

o predlogu Direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s pravili glede izdajanja računov
(KOM(2009)0021 – C6‑0078/2009 – 2009/0009(CNS))

Pripravljavka mnenja: Alexandra Thein

KRATKA OBRAZLOŽITEV

Ozadje

V direktivi o skupnem sistemu davka na dodano vrednost imajo pravila v zvezi z izdajanjem računov, za katere Komisija predlaga spremembe, sorazmerno majhno vlogo. Vendar je izdajanje računov temeljni element sistema davka na dodano vrednost, saj ima kot pomembno dokazilo plačila davkov za odbitek DDV ključno vlogo v poslovanju.

Pravila, ki trenutno veljajo za izdajanje računov, vodijo k nepotrebnim upravnim obremenitvam in se v praksi večinoma niso izkazala kot uspešna. Številne pritožbe gospodarskih subjektov so spodbudile Komisijo, da je pravila za izdajanje računov ponovno pregledala. Da bi se podjetjem olajšalo čezmejno poslovanje, so predvidena poenostavljena pravila in delna uskladitev. Poleg tega je treba upoštevati tehnološki napredek, s tem da se predlaga ukinitev razlikovanja med elektronsko posredovanimi računi na eni strani in papirnimi računi na drugi. Kot pomembno dokazilo plačila davkov ima izstavljanje računov ključno vlogo tudi za davčno upravo, zato predlog Komisije predvideva enostavnejše ukrepe za boj proti goljufijam v zvezi z davkom na dodano vrednost.

Stališče pripravljavke mnenja

Pripravljavka mnenja podpira motive in cilje predloga Komisije. Nepotrebne upravne obremenitve prinašajo stroške podjetjem ter zavirajo rast in inovacije. Predlagani ukrepi bodo prispevali predvsem k enostavnejšemu poslovanju malih in srednjih podjetij.

Zlasti podpira načrtovano odpravo zahtev za elektronske račune glede elektronskega podpisa ali elektronske izmenjave podatkov EDI. Enako obravnavanje elektronskih in papirnih računov bo v prihodnosti vodilo do širše uporabe elektronskega izstavljanja računov in s tem podjetjem omogočilo znatno zmanjšanje stroškov. Pripravljavka mnenja meni, da zgolj elektronski podpis ali elektronska izmenjava podatkov EDI ne zagotavljata ustrezne zaščite pred davčnimi goljufijami. Prvič, račun ni edini dokument, ki omogoča podatke o tem, da je bila storitev dejansko opravljena. Drugič, številna podjetja so v svoje poslovanje že vključila varnostne ukrepe, da bi zagotovila varen elektronski prenos podatkov. Tretjič, goljufij ni mogoče preprečiti niti s sedanjimi višjimi zahtevami. In nenazadnje, le s pregledom podjetja se lahko potrdi, ali so davčne transakcije pravilne.

Pripravljavka mnenja izraža kritiko, da Komisija v zvezi z napovedanimi mogočimi prihranki v višini 18 milijard EUR ni vnaprej predložila obširne ocene učinka, v kateri bi pojasnila osnovo za izračun zneska prihrankov. Zato meni, da je Komisija s tem ravnala v nasprotju s svojimi smernicami o pripravi ocene učinka iz januarja 2009.

Prav tako meni, da ni mogoče sprejeti predlaganega preoblikovanja besedila člena 249. Ta v sedaj veljavni različici določa, da imajo dostop do elektronskih oblik hranjenja podatkov davčnega zavezanca lahko le oblasti v tisti državi članici, v kateri ima davčni zavezanec sedež. To velja tudi, če davčni zavezanec svojo davčno dokumentacijo hrani v državi članici, v kateri nima sedeža. Za izjemne primere, v katerih je davčni zavezanec davčno zavezan zunaj države članice, v kateri ima sedež, se mora ta država članica pri preiskovanju sumljivih primerov zanašati na vzajemno pomoč. Tako mora ostati tudi v prihodnje.

Vendar bi bil po predlogu Komisije v prihodnosti elektronski dostop do podatkov mogoč tudi v teh izjemnih primerih. Tako bi na primer nemška davčna uprava lahko imela elektronski dostop do podatkov podjetja s sedežem v Belgiji, če bi bilo to podjetje davčni zavezanec v Nemčiji. S tem bi se prvič omogočilo, da bi imela država članica elektronski vpogled v davčne transakcije podjetja s sedežem v drugi državi članici. Težko si je predstavljati, kako bi bil mogoč elektronski dostop do nekaterih podatkov, ne da bi bili pri tem vidni drugi podatki, ki niso povezani z davčnimi transakcijami.

Čeprav ni mogoče zanikati, da se je treba učinkovito boriti proti goljufijam, to ne more upravičiti tako obsežnih čezmejnih pooblastil za poseganje v gospodarske svoboščine podjetij. Potrebno je ustrezno ravnovesje med bojem proti goljufijam na eni strani in varstvom podatkov na drugi strani. Komisija prav tako ni utemeljila, zakaj je potreben tako obsežen poseg.

PREDLOGI SPREMEMB

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor, da v svoje poročilo vključi naslednje predloge sprememb:

POSTOPEK