Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, Evropske konvencije o človekovih pravicah ter Listine EU o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju svojih preteklih resolucij o Svetu Združenih narodov za človekove pravice (UNHRC), zlasti resolucije z dne 25. februarja 2010 o trinajstem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice(1) ter resolucije z dne 14. januarja 2009 o razvoju Sveta OZN za človekove pravice in vlogi EU(2), resolucije z dne 16. marca 2006 o izidu pogajanj o Svetu OZN za človekove pravice in 62. zasedanju Komisije Združenih narodov za človekove pravice (UNCHR)(3), resolucije z dne 29. januarja 2004 o odnosih med Evropsko unijo in Združenimi narodi(4), resolucije z dne 9. junija 2005 o reformi OZN(5), resolucije z dne 29. septembra 2005 o rezultatih svetovnega vrha Združenih narodov, ki je potekal od 14. do 16. septembra 2005(6), in resolucije z dne 16. decembra 2010 o letnem poročilu o človekovih pravicah po svetu v letu 2008 in politiki EU na tem področju(7),

–  ob upoštevanju svojih nujnih resolucij o človekovih pravicah in demokraciji,

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine Združenih narodov A/RES/60/251 o ustanovitvi Sveta OZN za človekove pravice (UNHRC),

–  ob upoštevanju prejšnjih rednih in izrednih zasedanj Sveta OZN za človekove pravice ter prejšnjih krogov splošnega rednega pregleda,

–  ob upoštevanju 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter enajstega kroga splošnega rednega pregleda, ki je predviden od 2. do 13. maja 2011,

–  ob upoštevanju pregleda Sveta OZN za človekove pravice v letu 2011,

–  ob upoštevanju institucionalnih sprememb zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe, zlasti ustanovitve Evropske službe za zunanje delovanje ter funkcije visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,

–  ob upoštevanju členov 2, 3(5), 18, 21, 27 in 47 Pogodbe o Evropski uniji v različici, ki izhaja iz Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju člena 110(4) Poslovnika,

A.  ker so spoštovanje, spodbujanje in varstvo univerzalnosti človekovih pravic del etičnega in pravnega reda Evropske unije ter eden od temeljev evropske enotnosti in celovitosti(8),

B.  ker bi morale Evropska unija in njene države članice zagotoviti spoštovanje človekovih pravic v svojih politikah, da bi okrepila svoj položaj in verodostojnost v Svetu OZN za človekove pravice,

C.  ker je Svet OZN za človekove pravice edinstvena platforma, specializirana za splošne človekove pravice, in poseben forum, ki se ukvarja s človekovimi pravicami v sistemu OZN; ker sta mu zaupani pomembna naloga ter odgovornost za krepitev uveljavljanja, varstva in spoštovanja človekovih pravic v svetu,

D.  ker pregled Sveta OZN za človekove pravice poteka dvotirno, saj se o statusu tega organa razpravlja v New Yorku, o postopkih pa v Ženevi; ker si morajo obenem vsi mednarodni akterji prizadevati, da bodo odpravljena dvojna merila ter da se bosta preprečili selektivnost in politizacija problematike človekovih pravic,

E.  ker se države ne morejo več izgovarjati na suverenost in nacionalno pristojnost, da bi se izognile nadzoru stanja človekovih pravic v svoji državi,

F.  ker bi morala imeti Evropska unija v Združenih narodih na splošno ter še zlasti v Svetu OZN za človekove pravice vlogo globalnega akterja in ker bi moral novi pristop, ki ga predstavlja nova Evropska služba za zunanje delovanje, pomagati Uniji, da bi bila učinkovitejša in prepoznavnejša pri skladnem, doslednem in učinkovitem sprejemanju in obravnavi globalnih izzivov,

G.  ker je bil v okviru Evropske službe za zunanje delovanje ustanovljen direktorat za človekove pravice in demokracijo,

H.  ker bo na 16. zasedanje Sveta OZN za človekove pravice v Ženevo odpotovala tudi delegacija pododbora Evropskega parlamenta za človekove pravice, kot že tudi v preteklih letih ob zasedanjih Sveta in pred tem Komisije OZN za človekove pravice, ki je bila njegova predhodnica,

1.  poudarja pomen 16. zasedanja Sveta OZN za človekove pravice ter zlasti njegovega pregleda, ki nudi edinstveno priložnost za oceno izvajanja njegovega mandata, Svetu pa daje priložnost za izboljšanje delovnih metod za bolj učinkovito in sistematično odzivanje na kršitve človekovih pravic; pozdravlja imenovanje dveh sousmerjevalcev, Maroka in Liechtensteina, za pregled Sveta OZN za človekove pravice;

2.  odobrava, da so na dnevnem redu 16. rednega zasedanja med drugim poročila o pravicah ljudi, ki pripadajo nacionalnim, etničnim, verskim ali jezikovnim manjšinam ter o uveljavljanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v boju proti terorizmu, pa tudi številna srečanja o pravicah otrok;

3.  odobrava letošnje imenovanje posebnih poročevalcev za te ključne teme in je seznanjen s poročili (ki jih morajo predstaviti posebni poročevalci) o mučenju in drugem krutem, nečloveškem ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju, o svobodi vere ali prepričanja ter o položaju zagovornikov človekovih pravic; poziva države članice EU, naj se dejavno vključijo v te razprave;

4.  pozdravlja novi direktorat za človekove pravice in demokracijo ter podpira vzpostavitev delovne skupine Sveta EU za človekove pravice, ki bo vključevala strokovnjake s področja človekovih pravic iz vseh 27 držav članic EU in bo imela sedež v Bruslju, saj je Bruselj bolj primerna lokacija za spremljanje politik EU, pomagala pa bo tudi organizirati večstransko delo v razmerju do dvostranskega dela;

5.  podpira imenovanje posebnega predstavnika EU na visoki ravni za človekove pravice in ponovno poudarja potrebo po državnih strategijah za človekove pravice in demokracijo;

6.  poudarja, da mora imeti EU skupna stališča glede vprašanj, o katerih bo tekla razprava na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, in poziva države članice, naj okrepijo prakso EU o posredovanju „enega sporočila z več glasovi“, ki je v zadnjih letih dobro delovala, na primer pri pobudah EU proti smrtni kazni;

Delo Sveta OZN za človekove pravice

7.  znova poziva države članice EU, naj aktivno nasprotujejo vsem poskusom spodkopavanja koncepta univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti človekovih pravic ter spodbujajo Svet OZN za človekove pravice k enakovrednemu obravnavanju diskriminacije na kakršni koli podlagi, med drugim na podlagi spola, invalidnosti, rase ali etnične pripadnosti, spolne usmerjenosti in vere ali prepričanja;

8.  opominja na pomen medsebojne odvisnosti državljansko-političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic; zahteva, da se pravica do vode in sanitarij obravnava kot temeljna pravica za izboljšanje življenjskih razmer;

9.  je zaskrbljen, ker Svet OZN za človekove pravice pri učinkovitejšem opravljanju njegovega mandata najbolj ovira blokovska politika, ki pogosto prevlada, ter njen vpliv na izbiro držav in razmer, ki jim bo Svet namenil svojo pozornost; ponavlja stališče, da je za ugled, vpliv in verodostojnost Sveta OZN za človekove pravice ključna njegova sposobnost, da razmere v posameznih državah obravnava učinkovito, pravočasno in primerno;

10.  meni, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice bolje opremljen za obravnavo tako dolgotrajnih kot nujnih razmer, morebiti z razširitvijo „zbirke orodij“ za človekove pravice, uporabo ugotovitvenih svetov ne le v okviru zasedanj, temveč tudi v obdobjih med zasedanji, ter z organiziranjem zasedanj v drugih regijah, ne le v Ženevi; obžaluje, da Svet OZN za človekove pravice doslej v mnogih primerih ni bil sposoben nujno in pravočasno obravnavati resnih razmer na področju človekovih pravic, in sicer zaradi pomanjkanja primernih instrumentov, ter podpira zamisel o neodvisnih sprožiteljih; si dejavno prizadeva za vzpostavitev namenskih mehanizmov Sveta OZN za človekove pravice za takojšen odziv na krizne razmere na področju človekovih pravic, kakršne so na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki ter v Iranu in Belorusiji;

11.  odobrava poskuse v Svetu OZN za človekove pravice, da bi sestavili medregijsko delovno skupino za razmere v Belorusiji; nujno poziva Svet, naj da izjavo, s katero bo odločno obsodil grobe kršitve človekovih pravic v državi in zatiranje demokratične opozicije ter navadnih državljanov po predsedniških volitvah 19. decembra 2010, ter naj s tem v zvezi sprejme resolucijo;

12.  pozdravlja pobudo ZDA za resolucijo o Iranu; poziva države članice EU, naj močno podprejo vzpostavitev posebnega mehanizma za Iran; poziva visoko predstavnico ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj uskladita sodelovanje med EU in Združenimi državami pri skupnih vprašanjih glede človekovih pravic, pri čemer mora EU, če želi biti učinkovita in verodostojna, delovati popolnoma neodvisno;

13.  pozdravlja napotitev misije OZN za človekove pravice na visoki ravni v Tunizijo v obdobju med 27. januarjem in 2. februarjem 2011 ter močno priporoča popolno upoštevanje njenih priporočil; znova poziva k ustanovitvi neodvisne mednarodne preiskovalne komisije, ki bi raziskala vse domnevne kršitve človekovih pravic, povezane z dogodki po 17. decembru 2010;

14.  podpira napotitev misije Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v Egipt, da oceni splošne razmere na področju človekovih pravic po zamenjavi vodstva države;

15.  pozdravlja soglasno sprejetje resolucije o razmerah na področju človekovih pravic v Libiji na 15. izrednem zasedanju 25. februarja 2011, v kateri so obsojene grobe in sistematične kršitve človekovih pravic v Libiji, ter opozarja, da bi nekatere od teh kršitev utegnile soditi med zločine proti človečnosti; poziva k napotitvi neodvisne mednarodne komisije v Libijo, ki bi preiskala vse domnevne kršitve mednarodnega prava o človekovih pravicah v tej državi, ter odločno podpira njena priporočila o začasnem preklicu članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice; v zvezi s tem pozdravlja odločitev Generalne skupščine z dne 1. marca 2011 o začasnem preklicu članstva Libije v Svetu OZN za človekove pravice;

16.  podpira odpiranje regionalnih pisarn Urada visoke komisarke OZN za človekove pravice v sredozemski regiji;

17.  pozdravlja sklic 14. izrednega zasedanja o stanju človekovih pravic v Slonokoščeni obali po končanih predsedniških volitvah leta 2010, katerega pobudnici sta bili Nigerija in ZDA in na katerem so obsodili kršitve človekovih pravic ter vse strani pozvali, naj v celoti spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine ter načela pravne države; ponovno izraža podporo volilnemu izidu, ki ga je priznala OZN, in poziva vse akterje, naj priznajo izvoljenega predsednika Alassana Ouattaraja; podpira sklep Afriške unije o ustanovitvi ugotovitvenega sveta voditeljev držav, ki bi omogočil miroljubno in sporazumno rešitev povolilne krize v Slonokoščeni obali;

18.  glede na poročila posebnih poročevalcev o stanju človekovih pravic v Demokratični ljudski republiki Koreji in v Mjanmaru (Burma) znova poziva EU, naj javno podpre ustanovitev preiskovalnih komisij OZN, ki bodo ocenile kršitve človekovih pravic v teh državah in presodile, v kolikšnem obsegu te kršitve štejejo kot zločini proti človečnosti; obžaluje, ker Demokratična ljudska republika Koreja ne sodeluje s posebnim poročevalcem, in zahteva podaljšanje mandata posebnega poročevalca za Mjanmar/Burmo;

19.  nujno poziva EU, naj na naslednjem zasedanju Sveta OZN za človekove pravice proaktivno prispeva k resoluciji v zvezi s poročilom o nadaljnjem spremljanju misije za ugotavljanje dejstev o konfliktu v Gazi s strani odbora neodvisnih strokovnjakov, ter jo podpre, s katero bi zagotovili odgovornost za kršitve mednarodnega prava in podprli napotitev na generalno skupščino in mednarodne pravne mehanizme, če Izrael in Palestina ne bi spoštovala svojih obveznosti glede izvajanja preiskav v skladu z mednarodnimi standardi; nadalje poziva visoko predstavnico, naj dejavno spremlja skladnost z ugotovitvami iz nadaljnjega spremljanja poročila mednarodne misije za ugotavljanje dejstev v zvezi z incidentom s humanitarnim konvojem ter tako zagotovi spoštovanje načel odgovornosti in obveznosti; ob tem poudarja, da je treba v pridružitvenem svetu EU–Izrael in skupnem odboru EU in Palestinske uprave najprej pretresti vprašanja človekovih pravic; je zlasti zaskrbljen, ker sklepi pridružitvenega sveta EU–Izrael z dne 21. februarja 2011 ne odražajo stališča EU o tej problematiki;

20.  pozdravlja izjavo visoke komisarke OZN za človekove pravice med njenim prvim obiskom na zasedenem palestinskem ozemlju in v Izraelu, zlasti pa njeno odločno sporočilo, ki ga je posredovala ob kritiki izraelske politike o gradnji naselij, namreč da mednarodno pravo o človekovih pravicah in mednarodno humanitarno pravo ne moreta biti predmet pogajanj; poudarja pomen mirne demokratizacije Bližnjega vzhoda;

21.  obžaluje, da ima sedanja praksa prostovoljnega jamstva zelo raznolike in neustrezne rezultate, medtem ko merila za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice, ki jih je generalna skupščina določila z resolucijo št. 60/251, zahtevajo polno sodelovanje s tem organom; zato znova poudarja, da bi bilo treba za vse članice poleg dolgoročne in trdne zavezanosti človekovim pravicam kot minimalni prag za članstvo določiti stalno veljavno vabilo za posebne postopke; poudarja pomen dejansko konkurenčnega okolja v volilnem procesu; poziva k opustitvi možnosti, da bi regionalne skupine predstavljale vnaprej določene sklope kandidatk za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice;

22.  poziva države članice EU in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj se dejavno posvetijo pregledu Sveta OZN za človekove pravice leta 2011, da bi okrepili spoštovanje njegovega mandata; poudarja, da bi moral biti Svet OZN za človekove pravice mehanizem zgodnjega opozarjanja in preprečevanja, za kar bi morali uporabljati posebne postopke; znova poudarja potrebo po preglednem in celovitem revizijskem postopku, ki bi upošteval stališča nevladnih organizacij, civilne družbe in vseh drugih zainteresiranih strani; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pododbor Evropskega parlamenta za človekove pravice obvešča o poteku pregleda;

23.  ponovno izraža svoje stališče, da bi bilo treba s pregledom ohraniti neodvisnost Urada visoke komisarke za človekove pravice, ter nasprotuje vsem poskusom spremembe statusa tega urada, saj bi to lahko negativno vplivalo na financiranje in posledično tudi na njegovo neodvisnost; pozdravlja nedavno imenovanje pomočnika generalnega sekretarja OZN za človekove pravice, ki vodi pisarno Urada visoke komisarke za človekove pravice v New Yorku; meni, da bo nova pisarna prispevala k okrepitvi stikov, dialoga in preglednosti med Generalno skupščino OZN in drugimi organi OZN, vključno z Varnostnim svetom in Uradom visoke komisarke za človekove pravice; poudarja potrebo po zagotovitvi zadostnih finančnih sredstev, da bodo lahko regionalne in področne pisarne Urada visoke komisarke za človekove pravice nadaljevale svoje delo na terenu;

24.  vztraja, da je treba ohraniti in okrepiti posebne postopke ter Svetu OZN za človekove pravice zajamčiti možnost, da posamezne kršitve človekovih pravic rešuje z resolucijami in mandati za posamezne države; poudarja pomen nedeljivosti človekovih pravic ne glede na to, ali gre za socialne, ekonomske, kulturne, državljanske ali politične; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je mehanizem za pritožbe (edinstven splošen mehanizem za pomoč žrtvam) dal pičle rezultate glede na veliko število vlog, naslovljenih nanj; poudarja, da je treba to vprašanje obravnavati v okviru pregleda Sveta OZN za človekove pravice;

Splošni redni pregled

25.  priznava, da ima splošni redni pregled dodano vrednost, saj v njem sodelujejo vse vlade, obenem pa so vse članice OZN deležne enake obravnave in nadzora, čeprav morajo države na to prostovoljno pristati in se obvezati, da bodo ukrepale v skladu s priporočili; opozarja, da bodo v okviru tega mehanizma do decembra 2011 pregledane vse države članice Združenih narodov;

26.  vztraja, da je v Svetu OZN za človekove pravice nujno treba ohraniti prostor za civilno družbo, da bi povečali sodelovanje civilne družbe v tem dialogu in nevladnim organizacijam omogočili nove priložnosti, da vzpostavijo dialog s posameznimi državami;

27.  podpira večje sodelovanje nevladnih organizacij v splošnem rednem pregledu s tem, da se lahko njihova pisna priporočila predložijo v obravnavo delovni skupini in da sodelujejo pri odločitvah te skupine;

28.  je seznanjen s tem, da splošni redni pregled državam omogoča, da se zavežejo k izvajanju svojih obveznosti glede človekovih pravic in spremljanju sklepov organov za spremljanje pogodb in posebnih postopkov;

29.  ponovno potrjuje, da bi se priporočila morala bolj usmeriti na rezultate, neodvisne strokovnjake in nacionalne ustanove za človekove pravice pa poziva, naj dejavneje sodelujejo pri splošnem rednem pregledu, da bi zagotovili, da je slednji resnično učinkovit mehanizem za nadaljnje ukrepanje; meni, da bi strokovnjaki, ki bi opazovali proces pregleda ter bi pri sprejemanju končnega poročila predstavili povzetek in analizo, v tem procesu prispevali neodvisno strokovno znanje;

30.  obžaluje, da prvi krog pregleda v nekaterih državah ni izpolnil pričakovanj, da bo to pregleden, neselektiven in nekonflikten proces; v zvezi s tem priznava vlogo držav članic EU pri prizadevanjih, da bi se presegel blokovski način razmišljanja; spodbuja države članice EU, naj zagotovijo tehnično pomoč za lažje uresničevanje priporočil;

31.  poziva države članice EU, naj še naprej sodelujejo v pregledu Sveta OZN za človekove pravice, naj poskrbijo za to, da med prvim in drugim krogom splošnega rednega pregleda ne bo vrzeli, ter naj zagotovijo, da se bo drugi krog osredotočil na izvajanje in nadaljnje spremljanje priporočil; se strinja s stališčem, da bi morale države, kjer se izvaja splošni redni pregled, odločno ukrepati v skladu z vsakim priporočilom in časovnim razporedom za uresničevanje priporočil delovne skupine; ugotavlja, da bi lahko predložitev vmesnega poročila o stopnji uresničevanja pripomogla k temu procesu;

Posebni postopki

32.  ponovno izjavlja, da so posebni postopki osrednji del instrumentov OZN za človekove pravice ter da verodostojnost in učinkovitost Sveta za človekove pravice glede zaščite človekovih pravic temelji na sodelovanju s posebnimi postopki in njihovem popolnem izpolnjevanju; v zvezi s tem poudarja, da je bistvena krepitev neodvisnosti in interakcije posebnih postopkov s Svetom;

33.  obsoja poskuse, da bi omajali neodvisnost posebnih postopkov, s tem ko bi vlade postavili v vloge nadzornika; poudarja, da bi kakršen koli nadzor politiziral sistem ter škodil njegovi učinkovitosti;

34.  ponovno poudarja, da so posebni postopki o razmerah v posameznih državah bistven instrument za izboljšanje položaja človekovih pravic na terenu; poudarja, da splošni redni pregledi ne morejo nadomestiti mandatov za posamezne države zaradi ključnih elementov, na katerih slonijo, kot sta periodičnost in strokovnost;

35.  poziva države članice EU, naj pri pregledu stopijo v bran celovitosti in odgovornosti Sveta OZN za človekove pravice ter naj poleg sprejetja izbirnih meril in preglednejšega procesa imenovanj na podlagi poklicne preteklosti, znanja, kvalifikacij in izkušenj kandidatov podprejo tudi oblikovanje mehanizma nadaljnjega spremljanja v zvezi z izvajanjem priporočil iz posebnih postopkov; pozdravlja predlog nevladnih organizacij, da bi bilo treba okrepiti zmožnost posebnih postopkov za zgodnje opozarjanje, in sicer z mehanizmom, ki bi jim omogočal začeti postopek samodejne preučitve v Svetu OZN za človekove pravice;

Udeležba EU

36.  pozdravlja udeležbo EU na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, ki jo bo zastopala visoka predstavnica/podpredsednica Komisije;

37.  vztraja, da morajo Evropska služba za zunanje delovanje, predvsem delegacije EU v Ženevi in New Yorku, povečati doslednost, prepoznavnost in verodostojnost ukrepanja EU v Svetu OZN za človekove pravice z nadaljnjim razvojem medregijskega dometa in sodelovanja, zlasti pa z lobiranjem v zmernih državah v vseh skupinah;

38.  ponavlja svoje stališče o konceptu „razžalitve ver“ in četudi priznava, da se je treba v celoti posvetiti težavi z diskriminacijo verskih manjšin, meni, da vključitev tega koncepta v protokol o dodatnih standardih glede rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in vseh oblik diskriminacije ni primerna; pozdravlja prireditev, ki jo je delegacija EU pripravila ob robu glavnega dogajanja v obeležitev 25. obletnice vzpostavitve funkcije posebnega poročevalca za svobodo veroizpovedi ali prepričanja; poziva EU, naj si z glavnimi pobudniki resolucije in drugimi akterji prizadeva najti alternativo resoluciji o razžalitvi vere, ki jo nameravajo predstaviti;

39.  podpira medregionalno izjavo o pravicah lezbijk, homoseksualcev, biseksualcev in transseksualcev, ki bo predstavljena;

40.  ponovno izraža podporo dejavni udeležbi EU v delu Sveta OZN za človekove pravice že vse od njegove ustanovitve, in sicer s pobudami ali podporo za resolucije, uradnimi izjavami ter udeležbo v interaktivnih razgovorih in razpravah; priznava zaveze EU glede obravnavanja razmer v različnih državah v okviru Sveta OZN za človekove pravice in poudarja, da je treba te zaveze odločno uresničevati;

41.  podpira skupno pobudo EU in skupine latinskoameriških in karibskih držav (GRULAC) za resolucijo o otrocih, ki živijo in delajo na ulici;

42.  poziva države članice EU, naj si z vsemi močmi prizadevajo ohraniti vse mandate za posebne postopke, zlasti pa poziva k obnovitvi mandata posebne poročevalke OZN za položaj zagovornikov človekovih pravic;

43.  obžaluje, da je pogost stranski učinek prizadevanj EU za soglasje zmanjševanje njenih ambicij, in meni, da bi se morala odločneje zavzemati za resolucije o posameznih državah in jih odločneje vlagati;

44.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da EU ni zmožna učinkovito uveljaviti svojega vpliva v širšem sistemu OZN; poudarja, da mora biti Svet OZN za človekove pravice prednostna naloga EU, ki mora bolje usklajevati države članice, in poziva Svet, naj sprejme smernice, s katerimi bo olajšal usklajevanje in odločanje v tem kontekstu, in naj se v prizadevanju, da bi presegli blokovsko razmišljanje v Svetu OZN za človekove pravice, povezuje v koalicije oziroma naveze z najpomembnejšimi regionalnimi partnerji in zmernimi državami;

45.  na praktični ravni opozarja, da je pomembno imeti v Ženevi in New Yorku večjo, dobro financirano delegacijo EU; poudarja, da mora biti dogajanje v Ženevi in New Yorku sestavni del zunanje politike EU, pri kateri naj bo v ospredju izboljšanje notranje usklajenosti, ob tem pa tudi poudarja, da morata biti dvo- in večstranska raven dobro usklajeni;

46.  obžaluje, da je bila preložena resolucija, ki jo je EU septembra 2010 predložila generalni skupščini OZN, da bi okrepila svoj položaj, tako da bi bil skladen z novo institucionalno ureditvijo po Lizbonski pogodbi; opozarja, da bi okrepljeni status EU omogočil, da bi jo zastopal stalen predstavnik (predsednik Evropskega sveta in/ali visoki predstavnik) ter da bi nastopala enotno, kar bi povečalo prepoznavnost in vpliv EU kot globalnega akterja; vztraja, da si mora posebna delovna skupina pri Evropski službi za zunanje delovanje v tesnem sodelovanju z državami članicami EU še naprej prizadevati za sprejetje te resolucije;

47.  pooblašča svojo delegacijo na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice, naj posreduje pomisleke iz te resolucije; delegacijo poziva, naj o svojem obisku poroča pododboru za človekove pravice, in meni, da mora Evropski parlament nujno še naprej pošiljati svoje delegacije na zasedanja Sveta OZN za človekove pravice;

48.  ponovno poziva države članice EU, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic v svoji notranji politiki, da se bodo izognile dvojnim merilom, pa tudi zaradi tekočega procesa pristopanja EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah, saj bi bil v nasprotnem primeru položaj EU v Svetu OZN za človekove pravice bistveno omajan;

o
o   o

49.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje visoki predstavnici/podpredsednici Komisije, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, predsedujočemu 64. generalni skupščini, predsedniku Sveta Združenih narodov za človekove pravice, visoki komisarki OZN za človekove pravice ter delovni skupini EU–OZN, ki jo je ustanovil odbor za zunanje zadeve.

(1) UL C 348 E, 21.12.2010, str. 6. (2) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 71. (3) UL C 291 E, 30.11.2006, str. 409. (4) UL C 96 E, 21.4.2004, str. 79. (5) UL C 124 E, 25.5.2006, str. 549. (6) UL C 227 E, 21.9.2006, str. 582. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0489. (8) Členi 2, 3(5) in 6 Pogodbe o Evropski uniji.