Sklep Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o zahtevi za odvzem imunitete Elmarju Broku (2010/2283(IMM))

P7_TA(2011)0075 A7-0047/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Elmarju Broku, ki so jo nemški organi predložili dne 28. septembra 2010 in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 22. novembra 2010,

–  po zagovoru Elmarja Broka v skladu s členom 7(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije z dne 8. aprila 1965 ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964 in 10. julija 1986(1),

–  ob upoštevanju 46. člena ustave (Grundgesetz) Zvezne republike Nemčije,

–  ob upoštevanju nemškega davčnega zakonika (Abgabenordnung), zlasti oddelka 370,

–  ob upoštevanju člena 6(2) in člena 7 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A7-0047/2011),

A.  ker dejstva, navedena v obrazložitvi, pomenijo jasen primer fumus persecutionis;

B.  ker je bila vložena kazenska ovadba zoper znano politično osebo zaradi zneska in okoliščin, ki bi v primeru navadnega državljana sprožile zgolj upravni postopek;

C.  ker državni tožilec Elmarju Broku ni le poskušal iz neupravičenih in nadvse škodljivih razlogov neutemeljeno zamolčati obtožnico, ampak je tudi zagotovil, da je imel primer velik medijski odmev in je poslancu prizadejal kar največjo škodo;

D.  ker je torej očitno, da gre za primer fumus persecutionis in se zdi, da je bil postopek uveden zgolj zato, da se škoduje časti in dobremu imenu poslanca;

E.  ker bi bilo zato nadvse neprimerno odvzeti poslancu imuniteto,

1.  se odloči ne odvzeti imunitete Elmarju Broku;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje ustreznim organom Zvezne republike Nemčije.

(1) Glej zadevo 101/63 Wagner proti Fohrmannu in Krieru [1964] ECR 195 in zadevo 149/85 Wybot proti Faureju [1986] ZOdl 2391.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga (2010/2085(INI))

P7_TA(2011)0076 A7-0033/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93(2),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov in razveljavitvi Sklepa 93/465/EGS(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije 2010/15/EU z dne 16. decembra 2009 o smernicah za upravljanje hitrega informacijskega sistema Skupnosti (RAPEX) iz člena 12 in postopka obveščanja iz člena 11 Direktive 2001/95/ES (direktiva o splošni varnosti proizvodov)(4),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o izvajanju Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov (KOM(2008)0905),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Revizija direktive o splošni varnosti proizvodov: povzetek predvidenih ukrepov, ki ga je 18. maja 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

–  ob upoštevanju programa z naslovom Usklajevanje z novim zakonodajnim okvirom (Sklep št. 768/2008/ES), ki ga je 15. aprila 2010 pripravil generalni direktorat za podjetništvo in industrijo,

–  ob upoštevanju programa z naslovom Revizija Direktive 2001/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. decembra 2001 o splošni varnosti proizvodov, ki ga je 25. marca 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o razmerju med Direktivo o splošni varnosti proizvodov 2001/95/ES in določbami o nadzoru trga iz Uredbe (ES) št. 765/2008, ki ga je 2. marca 2010 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z naslovom Revizija direktive o splošni varnosti proizvodov: določitev ključnih vprašanj, ki ga je 15. septembra 2009 pripravil generalni direktorat za zdravje in varstvo potrošnikov,

–  ob upoštevanju informativnega dokumenta o nadzoru trga v državah članicah, ki ga je naročil odbor IMCO in je bil objavljen oktobra 2009,

–  ob upoštevanju informativnega dokumenta o reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga, ki ga je naročil odbor IMCO in je bil objavljen septembra 2010,

–  ob upoštevanju delavnice o reviziji direktive o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga, ki je potekala 30. septembra 2010,

–  ob upoštevanju tristranskega vrha EU-ZDA-Kitajska v Šanghaju 25. in 26. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0033/2011),

A.  ker je nujno treba zagotoviti varnost vseh proizvodov, danih na trg EU, da bi med drugim zagotovili visoko stopnjo varstva potrošnikov,

B.  ker je bil julija 2008 sprejet nov zakonodajni okvir, od 1. januarja 2010 pa se uporablja nova Uredba (ES) št. 765/2008 o nadzoru trga,

C.  ker je treba Direktivo 2001/95/ES o splošni varnosti proizvodov (v nadaljevanju: DSVP), ki na ravni Skupnosti določa varnostne zahteve za proizvode za potrošnike, pregledati in uskladiti z novim zakonodajnim okvirom, in sicer s povezovanjem, zlasti z uredbo o nadzoru trga,

D.  ker zakonodajni okvir o varnosti proizvodov in nadzoru trga sestavljajo tri plasti zakonskih aktov (DSVP, nov zakonodajni okvir in direktive o uskladitvi posameznih sektorjev), kar povzroča negotovost in zmedo na notranjem trgu,

E.  ker se stopnja nadzora trga precej razlikuje med državami članicami in ker številne države članice niso določile potrebnih virov za učinkovit nadzor trga in različno tolmačijo „proizvode, ki pomenijo resno nevarnost“, kar lahko ustvari ovire za prosti pretok blaga, izkrivlja konkurenco in ogrozi varnost potrošnikov na notranjem trgu,

F.  ker so sodelovanje med organi za nadzor trga in skupni ukrepi za nadzor trga nujni in bi jih bilo treba še okrepiti ter jim nameniti sredstva,

G.  ker uredbe v primerjavi z direktivami prinašajo jasnost, predvidljivost in učinkovitost, kot je navedeno tudi v poročilu Maria Montija,

Nadzor trga
Uvod

1.  je prepričan, da sedanji zakonodajni okvir za nadzor trga ne zagotavlja zadostne skladnosti ter ga je zato treba pregledati in nadalje uskladiti;

2.  predlaga Komisiji, naj vzpostavi skupni evropski okvir za nadzor trga glede vseh proizvodov, ki so na notranjem trgu EU ali nanj vstopajo; poziva Komisijo, naj odigra dejavnejšo vlogo pri usklajevanju dejavnosti evropskih organov za nadzor trga, carinskih organov in pristojnih organov v državah članicah;

3.   poziva države članice in Komisijo, naj namenijo primerna sredstva za učinkovite dejavnosti nadzora trga; poudarja, da lahko pomanjkljivi sistemi za nadzor trga povzročajo izkrivljanje konkurence, ogrožajo varnost potrošnikov in spodjedajo zaupanje državljanov v notranji trg; poudarja, da je zelo pomembno zavarovati zunanje meje enotnega trga, zlasti večja pomorska pristanišča, ter Komisijo in države članice poziva, naj sprejmejo ukrepe proti nezakonitim proizvodom iz tretjih držav; predlaga, da Komisija opravi celovito oceno točk za vstop proizvodov na trg EU, vključno z oceno sredstev, ki so potrebna za zagotovitev ustreznega nadzora;

4.  poziva države članice, naj usklajeno sprejmejo odvračalne kazni, vključno z velikimi globami, za gospodarske subjekte, ki namerno uvedejo nevarne ali neskladne proizvode na enotni trg; predlaga, naj bodo prepovedi proizvodov čim večkrat javno objavljene, da se poveča vidnost nadzora na mejah in nadzora trga ter da bi gospodarske subjekte odvrnili od nezakonitega poslovanja;

5.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z organi za nadzor trga in carinskimi organi še naprej sofinancira skupne ukrepe za nadzor trga;

6.  poudarja, da si morajo države članice izmenjevati najboljše prakse; poziva k skupnemu sodelovanju, združevanju znanja in izkušenj ter izmenjavi najboljših praks med organi za nadzor trga; opozarja na pomen sodelovanja med carinskimi organi in organi za nadzor trga na zunanjih mejah pri opravljanju ustreznih pregledov proizvodov, ki vstopajo v Skupnost; priznava pomemben prispevek, ki ga ima danes PROSAFE pri usklajevanju skupnih ukrepov za nadzor trga in izmenjavi preizkušenih in preverjenih praks v okviru DSVP; zato poziva Komisijo, naj preuči, pod katerimi pogoji bi lahko bil PROSAFE platforma za razširjeno usklajevanje med državami članicami za harmonizirane in neharmonizirane proizvode; meni, da je to nujno za vzpostavitev pravne osnove in zagotovitev, da bo imel PROSAFE dovolj sredstev za izpolnjevanje te naloge; poudarja, da usklajevanje prek mreže PROSAFE danes ovirajo omejena sredstva in neformalna struktura;

7.  poziva države članice EU, naj si poizvedbe in študije v zvezi z varnostjo proizvodov izmenjujejo z drugimi državami članicami; meni, da bi bilo treba vključiti referenčne številke zadevnih proizvodov, da bi drugim organom olajšali prepoznavanje, saj bi jim lahko koristilo, če bi prevedli in uporabili informacije iz študij; poziva države članice, naj svojim pristojnim organom omogočijo sprejem ukrepov za nadzor trga na podlagi rezultatov preskusov ali študij, vključno s tistimi, ki so jih predložile druge države članice, da se prepreči podvajanje dela;

8.  predlaga ustanovitev uradov za izobraževanje o varnosti proizvodov, npr. v okviru kontaktnih služb o proizvodih, ki lahko olajšajo usposabljanje in prenos informacij med gospodarskimi panogami;

9.  poziva Komisijo, naj ustanovi javno podatkovno zbirko o varnosti proizvodov za potrošnike, vključno s platformo za pritožbe, po možnosti na podlagi že obstoječih regionalnih in nacionalnih sistemov v državah članicah; meni, da bo to povečalo čezmejno ozaveščenost o nevarnih proizvodih na notranjem trgu in potrošnikom omogočilo, da pristojne organe elektronsko obvestijo o nevarnih proizvodih; meni, da bi lahko to zbirko ustvarili z razvojem obstoječih podatkovnih zbirk, kot sta Evropski sistem za nadzor trga (ICSMS) in podatkovna zbirka o poškodbah (IDB); poudarja, da mora imeti ta zbirka pravno podlago, poročanje držav članic pa mora biti obvezno; poziva k ustanovitvi sistema statističnih podatkov o nesrečah, temelječega na tej podatkovni zbirki, na podlagi katerega bi se objavljala obvezna letna poročila; poziva, da mora biti ta podatkovna zbirka javno dostopna, obenem pa je treba zagotoviti zaupnost za podjetja;

10.  poudarja, da globalizacija, vse več zunanjega izvajanja in povečevanje mednarodne trgovine pomenijo, da se na trgih po vsem svetu trguje z vedno več izdelki; meni, da je tesno sodelovanje med globalnimi regulatorji in drugimi zainteresiranimi stranmi na področju varnosti potrošniških izdelkov bistveno za obravnavanje izzivov, ki jih povzročajo zapletene dobavne verige in večji obseg trgovine;

11.  poziva Komisijo, naj okrepi mednarodno sodelovanje v okviru Mednarodnega odbora za zdravje in varnost potrošniških proizvodov (ICPSC) za izmenjavo preizkušenih in preverjenih praks ter skupno preprečevanje proizvodnje nevarnih snovi v tretjih državah, ki so namenjene izvozu na evropski enotni trg;

Revizija DSVP
Uskladitev DSVP in novega zakonodajnega okvira – nova uredba o splošni varnosti proizvodov in nadzoru trga

12.  podpira revizijo DSVP in Uredbe (ES) št. 765/2008 glede opredelitev pojmov in obveznosti za gospodarske subjekte, kot so opredeljene v Sklepu št. 768/2008/ES, pri čemer je treba preprečiti nastanek nepotrebnih upravnih obremenitev, zlasti za mala in srednja podjetja;meni, da je ena sama uredba edini način, da se za vse proizvode zagotovi enoten sistem za nadzor trga; zato poziva Komisijo, naj za vse proizvode vzpostavi en sistem za nadzor trga, temelječ na zakonodajnem aktu, ki bo zajemal tako DSVP kot Uredbo (ES) št. 765/2008; meni, da bi bilo treba ta novi zakonodajni akt pripraviti za dosego visoke ravni varnosti proizvodov in nadzora trga, pri tem pa pojasniti pravno podlago in upoštevati natančneje oblikovane določbe v obeh obstoječih zakonodajnih aktih;

13.  poziva k uskladitvi zahtev po sledljivosti v DSVP in novem zakonodajnem okviru, da bi zagotovili dosleden sistem sledljivosti brez ustvarjanja novih birokratskih ovir;

14.  poziva Komisijo, naj razmisli o razvoju natančnejših meril za ocenjevanje varnosti in tveganj zaradi neskladnosti proizvodov z zakonodajo EU;

Dodatne posebne spremembe DSVP

15.  šteje za problematično, da proizvodi ponudnikov storitev niso zajeti v sedanji DSVP, kar pomeni, da se splošne varnostne zahteve uporabljajo, kadar s proizvodom ravna potrošnik v prostorih ponudnika storitev, kadar pa z istim proizvodom ravna ponudnik storitev, pa ne; poudarja potrebo po zapolnitvi te pravne vrzeli;

16.  poziva k poenostavitvi evropske zakonodaje o varnosti proizvodov, zlasti glede ciljev „boljše priprave zakonodaje“ in „najprej pomisli na male“, ki si jih je zastavila Komisija v sporočilu „K aktu za enotni trg“, ter spodbuja vključitev določb o proizvodih, ki spominjajo na hrano, v revidirani predlog;

17.  poziva, da bi za zagotovitev varnosti najširšega obsega posebej ranljivih potrošnikov vključili navedbo invalidov (skupaj z navajanjem otrok in starejših, ki so že zajeti);

18.  poziva Komisijo, naj za proizvajalce določi obveznost pripravljanja analiz tveganja v fazi zasnove; poziva, naj se v primeru ugotovitve tveganj slednja navedejo v dokumentaciji, ta pa da na voljo javnim organom;

Nujni ukrepi Skupnosti

19.  poudarja potrebo po učinkovitejšem zakonodajnem okviru, ki bi omogočal hitre posege in zanesljive dolgoročne rešitve brez prenašanja političnih odločitev na organe za standardizacijo ali Komisijo, kadar ni jasnega niza bistvenih zahtev politike, kakršen obstaja pri usklajeni zakonodaji;

Sledljivost

20.  poudarja, da bi bilo treba proizvode, ki pomenijo resno nevarnost, čim prej trajno umakniti ali odpoklicati s trga, zagotoviti pa je treba tudi sledljivost prek celotne dobavne verige, kar zahteva zadostna sredstva za organe za nadzor trga;

21.  poudarja, da je pomembna zanesljiva sledljivost na vseh stopnjah življenjskega cikla proizvodov, obenem pa je treba zagotoviti, da se zaradi tega ne bi povečale upravne obremenitve;

22.  poudarja, kako pomembna sta sledljivost izdelkov in sledenje etiket za določitev države izvora izdelka in odgovornega proizvajalca;

23.  vztraja pri učinkovitem izvrševanju že vzpostavljenih postopkov za identifikacijo; spodbuja Komisijo, naj oceni in ovrednoti uporabo novih tehnologij, pri čemer upošteva, da bi morala biti uporaba novih tehnologij sorazmerna in ne bi smela ogrožati zasebnosti, varnosti in varstva potrošnikov;

24.  vseeno poudarja, da ne bi smeli vsiljevati ene same tehnične rešitve kot uradnega sistema/metode sledljivosti na trgu EU, in poziva k splošni sorazmernosti;

25.  poudarja potrebo po izboljšanju in nadaljnji krepitvi izmenjave podatkov v okviru sistema RAPEX v zvezi z nevarnimi proizvodi iz tretjih držav (kot sta Kitajska in Indija) in po oceni njegovih zadnjih študij;

RAPEX

26.  priznava, da je RAPEX koristno in učinkovito orodje za širjenje informacij med državami članicami o sprejetih ukrepih glede nevarnih proizvodov, vendar meni, da bi ga bilo mogoče še izboljšati;

27.  poziva Komisijo, naj strokovnjakom za varnost proizvodov, proizvajalcem, trgovinskim in potrošniškim organizacijam in nacionalnim organom omogoči dostop do vseh ustreznih informacij ob hkratnem zagotavljanju potrebne zaupnosti; poziva Komisijo, naj poveča osveščenost o sistemu RAPEX in sistemu odpoklica EU zunaj EU;

28.  pozdravlja nove smernice RAPEX, ki prispevajo k izboljšanju delovanja sistema RAPEX; poziva Komisijo, naj uskladi novo metodo ocenjevanja tveganja s tistimi, ki veljajo za usklajene proizvode, da bi tako pomagala organom za nadzor trga pri njihovem delu;

29.  poziva Komisijo, naj pojasni razvrstitev proizvodov v kategorijo „resno tveganje“ za prijave v sistem RAPEX;

30.  opozarja, da potrošniški izdelki na evropski trg vse pogosteje prihajajo iz tretjih držav; je posebej zaskrbljen, ker se vsako leto poveča število prijav v sistem RAPEX v zvezi s proizvodi kitajskega izvora, ki predstavljajo več kakor polovico vseh prijav v ta sistem, in ker kaže, da v 20 odstotkih primerov ni mogoče identificirati proizvajalca navedenih proizvodov; zato poziva k večjemu mednarodnemu prizadevanju in pozdravlja sodelovanje med EU, Kitajsko in ZDA na področju strategij za sledljivost proizvodov; pozdravlja vso podporo, usposabljanje in seminarje, ki jih organizirajo organi EU in Kitajske za izboljšanje varnosti proizvodov; poudarja, da so potrebni večletni programi za spopadanje s temi izzivi;

31.  poziva Komisijo, naj preuči uporabnost oblikovanja sistema, podobnega sistemu RAPEX-CHINA, za druge trgovinske partnerje, zlasti tiste, na izdelke katerih je opozoril sistem RAPEX;

32.  poziva Komisijo, naj v sistem RAPEX ali druge ustrezne sisteme na ravni EU vključi kazni za kršitve držav članic, da bi vsem zainteresiranim stranem zagotovili spodbude in preglednost;

Spletna prodaja in carina

33.  je zaskrbljen zaradi težav, ki jih imajo organi za nadzor trga pri ukrepanju proti nevarnim proizvodom v prodaji prek spleta;

34.  pozdravlja projekt Komisije C2013 na področju varnosti proizvodov, s katerim bo pripravila smernice za carinske preglede v EU; poziva Komisijo, naj pripravi specifična orodja za carinske organe, da se bodo spopadli z izzivi primerne kontrole uvoženih proizvodov; poziva k nadaljnji krepitvi sodelovanja med nadzornimi organi;

35.  priznava, da potrošniki prek spleta kupijo vse več izdelkov iz tretjih držav, ki niso skladni z evropskimi standardi ter zato ogrožajo varnost in zdravje potrošnikov; poziva Komisijo, naj okrepi in poenoti carinske kontrole za izdelke, ki jih potrošniki kupijo prek spleta, in nadzira trg, zlasti za tiste izdelke, ki lahko neposredno škodujejo potrošniku, kot so farmacevtski in živilski izdelki; poziva Komisijo, naj preuči morebitne rešitve tega vprašanja, da bi okrepila zaupanje potrošnikov v e-trgovino;

36.  poziva Komisijo in organe držav članic, naj zagotovijo primerno usposabljanje uradnikov, da bodo laže odkrivali proizvode, ki pomenijo nevarnost; poziva h krepitvi sodelovanja med carinskimi organi in organi za nadzor trga pred dajanjem proizvodov na trg, kar prav tako terja večletne programe;

37.  poziva Komisijo in pristojne nacionalne organe, naj nadalje razvijajo kampanje za osveščanje, namenjene potrošnikom, da bi jih seznanili s tveganjem zlasti spletnega nakupa ponarejenih proizvodov;

Standardizacija

38.  poudarja, da morajo organi za nadzor trga sistematično sodelovati v procesu priprave standardov, pomembnih za varnost, saj je to primeren način za zagotovitev, da bo njihovo znanje vključeno v proces standardizacije ter da bo doseženo boljše razumevanje standardov, s tem pa bodo dosegli tudi, da bo prostovoljna uporaba standardov prispevala k povečanju varnosti in zdravja potrošnikov, pa tudi pravne varnosti, saj bodo s tem organom držav članic omogočili, da pravilno razlagajo in uporabljajo evropske standarde;

39.  poziva Komisijo, naj poveča jasnost mandatov za standarde in razmisli o drugih naprednih načinih za izboljšanje ter integracijo nacionalnih in evropskih sistemov za standardizacijo na področjih, kjer še niso usklajeni, pri čemer bi moral biti poudarek na soudeležbi malih in srednjih podjetij, osrednje prvine sedanje strukture pa bi še vedno ohranili;

40.  poziva k izboljšanju zdaj veljavnih postopkov Komisije za določanje mandatov za pripravo evropskih standardov, da se zagotovi pravočasen odziv na nova ali nastajajoča tveganja na učinkovitejši način; poudarja pa, da bi moral nove ali spremenjene postopke pregledati tudi Parlament; poudarja, da bi moral imeti Parlament tudi pravico do nadzora nad postopki prevzemanja ali uporabe mednarodnih, neevropskih in drugih standardov;

41.  poziva evropske organizacije za standardizacijo in Komisijo, naj preučijo vse sisteme, ki bi lahko pospešili proces razvoja standardov, pri čemer zagotovijo pravilno udeležbo vseh ustreznih zainteresiranih strani, na primer uvedbo hitrega postopka ali možnosti, da Komisija objavi obstoječe evropske ali ISO referenčne standarde, razvite zunaj mandata Komisije, če se šteje, da taki standardi zagotavljajo visoko stopnjo varstva potrošnikov ali obravnavajo posebno tveganje, kot začasen ukrep, dokler ne bo na voljo trajna rešitev;

42.  poziva k izboljšanju mandatov Komisije za standardizacijo, da bi evropskim organizacijam za standardizacijo omogočili razvoj evropskih standardov, ki bodo izpolnjevali tehnične zahteve, za katere se doseže ali ocenjuje skladnost s politično odločitvijo; glede tega meni, da sta pri pripravi osnutkov potrebna boljša udeležba in sodelovanje med Evropsko komisijo in evropskimi organizacijami za standardizacijo; ob upoštevanju, da te organizacije delujejo na podlagi konsenza, meni, da je za pravilno delovanje sistema bistveno, da se vsa politična vprašanja obravnavajo na ravni oblikovanja politike, ne pa, da se prenašajo na Evropsko komisijo, organe za standardizacijo ali druge izvršilne uprave;

43.  poziva, da je treba v DSVP vključiti postopek za uradno nasprotovanje standardu, podobno kot v Sklepu št. 768/2008/ES; meni, da bi morala biti uporaba tega postopka možna tudi v času, ko standard še ni naveden v Uradnem listu Evropske unije, vendar države članice s tem ne bi smele nadomestiti bistvenega povečanja udeležbe svojih nadzornih organov v standardizacijskem sistemu;

44.  poziva Komisijo in vse zainteresirane strani, naj zagotovijo finančno vzdržnost evropskega standardizacijskega sistema, tudi z javno-zasebnimi partnerstvi in z večletnim finančnim načrtovanjem, saj je to bistveno za zagotovitev njegove učinkovitosti in uspešnosti;

45.  poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe v skladu z novim zakonodajnim okvirom, da se okrepijo potrebne revizije;

o
o   o

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 11, 15.1.2002, str. 4. (2) UL L 218, 13.8.2008, str. 30. (3) UL L 218, 13.8.2008, str. 82. (4) UL L 22, 26.1.2010, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o oceni ukrepov za obvladovanje gripe H1N1 v letih 2009 in 2010 v EU (2010/2153(INI))

P7_TA(2011)0077 A7-0035/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mednarodnega zdravstvenega pravilnika – IHR(2005)(1),

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 28. novembra 2005 o načrtovanju pripravljenosti in odziva na pandemijo influence v Evropski skupnosti (KOM(2005)0607),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Sveta z dne 30. novembra 2007 vprašanjih, povezanih z varovanjem zdravja(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o varovanju zdravja z dne 16. decembra 2008(3),

–  ob upoštevanju dokumenta o začasnih smernicah o uporabi posebnih cepiv za pandemično gripo med pandemijo H1N1 2009(4),

–  ob upoštevanju napotkov Svetovne zdravstvene organizacije iz aprila 2009 o pripravljenosti in odzivu na pandemično influenco(5),

–  ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 30. aprila 2009(6) o gripi A/okužbi z H1N1,

–  ob upoštevanju izmenjave mnenj med direktorico Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni in svojega Odbora za okolje, javno zdravje in varno hrano, ki je potekalo 4. septembra 2009,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2009 o pandemiji (H1N1) 2009(7),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o skupnem naročilu cepiva proti gripi A (H1N1)(8),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o komuniciranju z javnostjo in mediji o pandemiji (H1N1) 2009(9),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o pomoči tretjim državam pri boju proti gripi A (H1N1)(10),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o regulativnem postopku za odobritev antivirusnih zdravil in cepiv za zaščito pred pandemično gripo (H1N1) 2009(11),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 15. septembra 2009 o strategijah cepljenja proti pandemiji (H1N1) 2009(12),

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Evropske strategije za gripo A/H1N1 – spremljanje koristi in tveganja cepljenja, oktober 2009(13),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. oktobra 2009 o pandemiji (H1N1) 2009 – strateški pristop(14),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije z dne 23. novembra 2009 o varovanju zdravja v Evropski uniji in na mednarodni ravni(15),

–  ob upoštevanju ocenjevalnega poročila z dne 16. aprila 2010 o odzivu celotne EU na pandemijo H1N1 2009(16),

–  ob upoštevanju končnega poročila iz januarja 2010 o oceni Evropske agencije za zdravila(17),

–  ob upoštevanju resolucije 1749 (2010) z naslovom Obvladovanje pandemije gripe H1N1: potreba po večji preglednosti, ki jo je junija 2010 sprejela parlamentarna skupščina Sveta Evrope(18),

–  ob upoštevanju sklepov konference ali naukov iz pandemije gripe A (H1N1), ki je potekala 1. in 2. julija 2010(19),

–  ob upoštevanju priporočil Evropskega varuha človekovih pravic o Evropski agenciji za zdravila z dne 29. aprila in 19. maja 2010(20),

–  ob upoštevanju poročila z dne 25. avgusta 2010 o oceni strategij za cepiva proti pandemični gripi v celotni EU(21),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 13. septembra 2010 o izkušnjah, pridobljenih s pandemijo gripe A (H1N1) – zdravstveno varstvo v EU(22),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta osebja Komisije z dne 18. novembra 2010 o izkušnjah, pridobljenih s pandemijo gripe H1N1, in o zdravstvenem varstvu v Evropski uniji (SEC(2010)1440),

–  ob upoštevanju letnega epidemiološkega poročila o nalezljivih boleznih v Evropi 2010, ki ga je objavil Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni(23),

–  ob upoštevanju delavnice Odbora Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane o pandemiji gripe A (H1N1) – odziv držav članic in Evropske unije, ki je potekala 5. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0035/2011),

A.  ker so nacionalni in mednarodni zdravstveni organi, tudi Svetovna zdravstvena organizacija, maja 2009 izjavili, da je v tistem obdobju gripa H1N1 povzročala le lažja obolenja, vendar ni samoumevno, da se bo ta vzorec nadaljeval,

B.  ker so v skladu z mednarodnim zdravstvenim pravilnikom, ki je pravno zavezujoč instrument za države podpisnice, naloge Svetovne zdravstvene organizacije med drugim nadzor javnega zdravja, usklajevanje mednarodnih dejavnosti na tem področju in razglasitev faze virusa, ki bi lahko bil pandemičen, na podlagi 6-stopenjske lestvice,

C.  ker se faza svetovne pandemije razglasi na podlagi določb mednarodnega zdravstvenega pravilnika in v posvetovanju z drugimi organizacijami, institucijami in prizadetimi državami članicami,

D.  ker merila o opredelitvi pandemije, ki jih je Svetovna zdravstvena organizacija leta 2009 ponovno pregledala, temeljijo zgolj na širjenju virusa in ne upoštevajo resnosti obolenja, ki ga ta povzroča,

E.  ker bi morale države članice, Evropska komisija in zunanji organi, na primer Svetovna zdravstvena organizacija, pri sprejemanju odločitev v javnem zdravstvu, ki bi lahko vplivale na javno zdravje in socialno politiko v državah članicah, upoštevati virulenco izbruha gripe v prihodnosti, pa tudi širjenje virusa,

F.  ker je stopnja nepredvidljivosti glede resnosti pandemije in njenega poteka visoka ter vedno obstaja možnost, da bi se lahko v Evropi zaostrila, kot se je leta 1918 in 1968,

G.  ker so se države članice na podlagi razglasitve pandemije Svetovne zdravstvene organizacije in priporočil, ki so temu sledila, v skladu z načelom previdnosti hitro odzvale glede na razpoložljiva sredstva, da bi vzpostavile zdravstvene akcijske načrte; ker so bile ob razglasitvi najvišje stopnje nevarnosti pandemije na področju javnega zdravja ponekod sprejete nesorazmerne odločitve;

H.  ker je Svetovna zdravstvena organizacija šele avgusta 2010 razglasila prenehanje stanja pripravljenosti na pandemijo gripe H1N1 (izjava generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije z dne 10. avgusta 2010(24)),

I.  ker v skladu z načelom subsidiarnosti priprava na zdravstvena tveganja v Evropski uniji in odziv nanj spada v pristojnost držav članic; ker Lizbonska pogodba poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje, izmenjavo informacij in primerov dobre prakse v okviru Svetovne zdravstvene organizacije in obstoječih struktur EU; ker okrepljeni ukrepi Komisije za usklajevanje skupaj s podporo Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni ter Agencije za vrednotenje zdravil v okviru mednarodnega zdravstvenega pravilnika izboljšujejo učinkovitost nacionalnih ukrepov,

J.  ker se je morala farmacevtska industrija odzvati na nenadne, nujne in eksponentno naraščajoče zahteve držav članic glede dobave cepiv; ker je morala industrija zelo hitro razviti novo učinkovito cepivo proti virusu,

K.  ker so bili stroški upravljanja te krize v državah članicah visoki in bi jih morda lahko zmanjšali, če bi države članice sodelovale med seboj pa tudi z Evropskim centrom za preprečevanje in nadzor bolezni,

L.  ker je bil nakup velikih količin cepiv in protivirusnih zdravil glavni del stroškov, ki so jih imele nekatere države članice v okviru odziva na krizo, nabavni postopki pa so zbudili resne pomisleke glede spoštovanja pravil o javnih naročilih in preglednosti v nekaterih državah članicah,

M.  ker so bile znatne cenovne razlike med državami članicami, ki so imele predhodne dogovore za nakup cepiva, med drugim zaradi diferenciranih pogojev glede odgovornosti v vsakem dogovoru,

N.  ker so bile v posameznih državah članicah na sodišče vložene pritožbe zaradi korupcije in zarote državnih uradnikov po tem, ko so poleti 2009 ministrstva za zdravje sklenila pogodbe s proizvajalci cepiv proti gripi H1N1,

O.  ker po poročanjih Komisije dobavitelji cepiv ne želijo nositi vso odgovornost za cepiva, kar je morda prispevalo k manjšem zaupanju državljanov v varnost cepiv; ker je zaupanje v cepiva proti gripi H1N1 postalo vprašljivo tudi zaradi pomanjkljivega in neskladnega obveščanja javnosti o koristih in tveganjih cepljenja ter morebitnih tveganjih pandemije gripe,

P.  ker različna priporočila EU in držav članic pri opredeljevanju prednostnih skupin za cepljenje pričajo o precejšnji negotovosti in različnih mnenjih glede ustreznega odziva na gripo H1N1,

Q.  ker načrtovanje pripravljenosti na pandemijo gripe v veliki meri temelji na strategijah cepljenja; ker bi morale strategije cepljenja sloneti na treh pogojih, če naj bi bile uspešne: učinkovitost cepiva, njegovo pozitivno razmerje med tveganji in koristmi in usmerjenost na ciljne skupine,

R.  ker je potrebna preglednost glede izpolnjevanja teh pogojev,

S.  ker je bilo sedaj prikazano razmerje koristi in tveganj tega cepiva na osnovi testiranja tolerance in imunogenosti, opravljenega na podlagi njegove dejanske rabe,

T.  ker so potrebne študije o cepivih in protivirusnih zdravilih, neodvisne od farmacevtskih družb, da bi dosegli ravnotežje med zasebno in javno financiranimi študijami,

U.  ker je treba v primeru pandemije gripe v prihodnosti narediti več, da bi izboljšali učinkovitost cepiv proti gripi, zlasti za skupine z visokim tveganjem, in proti mutiranim različicam,

V.  ker je bila EU zaradi zgodnje pridobitve cepiv in strategij sistematičnega cepljenja, zlasti med najranljivejšimi skupinami, najbolje pripravljena na svetu, vendar so se pojavile znatne razlike med pripravljenostjo držav članic EU, pomanjkanje pristnega sodelovanja pa je oslabilo skupno pripravljenost EU,

W.  ker so bili omejeno sodelovanje med državami članicami, zlasti pomanjkanje skupnih javnih naročil za zdravila, pomanjkanje skupnih zalog, solidarnosti in mehanizma posredovanja med državami članicami, ter neobstoj predhodnih sporazumov o dobavi v številnih državah članicah glavni dejavniki, ki so oslabili boljšo pripravljenost EU,

X.  ker kljub temu, da je Evropski varuh človekovih pravic vztrajno zahteval od Evropske agencije za zdravila, naj objavi dokumente o raziskovalnih protokolih, kliničnih poskusih in nezaželenih posledicah zdravil, ki jih je obravnavala, ti še vedno niso javno dostopni,

Y.  ker se je z obveščanjem in sporočanjem glede gripe H1N1 v letih 2009–2010 v EU pokazala bistvena vloga medijev pri posredovanju previdnostnih ukrepov in priporočil glede javnega zdravja, pa tudi pri poudarjanju izbranih vidikov izbruha in njegovih posledic, zaradi česar se lahko spremeni javno mnenje in odziv javnih oblasti,

Sodelovanje

1.  zahteva, naj se preventivni načrti EU in držav članic za prihodnje pandemije gripe ponovno preučijo na osnovi posodobljenih ustreznih podatkov, da bi bili bolj učinkoviti in skladni ter ustrezno neodvisni in prilagodljivi ter da bi se odzvali čim hitreje na vsak primer pravega tveganja;

2.  poziva k razjasnitvi ter po potrebi ponovnem pregledu vlog, nalog, pristojnosti, omejitev, odnosov in odgovornosti ključnih akterjev in struktur za obvladovanje groženj zdravju na ravni EU – Evropske komisije, Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni, Evropske agencije za zdravila, držav članic, pa tudi neuradnih organov, kot je odbor za zdravstveno varnost, operacijski center za ukrepanje v izrednih zdravstvenih razmerah ali skupina „javno zdravje“, v katerih so visoki uradniki, ki lahko posežejo v postopek sprejemanja odločitev o ukrepanju v zdravstvenih krizah – in poziva k objavi teh podatkov;

3.  pozdravlja zavezo Komisije, da preuči možnost pregleda in dolgoročne okrepitve pravne podlage odbora za zdravstveno varnost;

4.  meni, da je treba v okviru sodelovanja med državami članicami znotraj odbora za zdravstveno varnost posebno pozornost nameniti medsektorskim pripravam;

5.  poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med državami članicami ter sodelovanje držav članic z Evropskim centrom za preprečevanje in nadzor bolezni, da bi zagotovili skladno obvladovanje tveganja pri odzivu na pandemijo v skladu z Mednarodnim zdravstvenim pravilnikom;

6.  poziva k nadaljevanju ter izboljšanju sodelovanja in usklajevanja med državami članicami, institucijami ter mednarodnimi in regionalnimi organizacijami, zlasti v zgodnji fazi izbruha virusa, da bi opredelili njegovo nevarnost in sprejeli ustrezne odločitve glede obvladovanja;

7.  meni, da je priporočljivo okrepiti mandat odbora za javno zdravje, čigar delovanje in vlogo bi bilo treba izboljšati, da bi bolje podpiral države članice pri doseganju skladnega pristopa k pripravljenosti ter odzivu na tveganja javnemu zdravju in izredne razmere mednarodne razsežnosti v skladu z mednarodnim zdravstvenim pravilnikom;

8.  poziva Svetovno zdravstveno organizacijo, naj preoblikuje opredelitev pandemije in pri tem poleg geografske razširjenosti upošteva tudi stopnjo nevarnosti virusa;

9.  poziva države članice, naj zdravstvene delavce bolj vključijo v vsako stopnjo priprave in uporabe strategij za preprečevanje pandemije in boj proti njej;

10.  poziva Evropsko unijo, naj dodeli več sredstev za raziskave ter razvoj na področju preventivnih ukrepov v javnem zdravstvu ter obenem upošteva svoj cilj, da raziskavam in razvoju nameni 3 % evropskega BDP; natančneje, poziva k povečanju naložb v boljše ocenjevanje in napovedovanje učinka virusa gripe, tako v obdobju med pandemijami kot na začetku pandemije;

11.  poziva k nenehnemu vlaganju v nacionalne epidemološke, serološke in virološke nadzorne centre;

12.  podpira uvedbo postopka, ki bi državam članicam omogočil prostovoljen skupni nakup protivirusnega cepiva in zdravil, da bi za določen proizvod dosegli denimo pravični dostop, ugodne cene in fleksibilnost glede naročanja;

13.  opozarja, da v skladu s sedanjo zakonodajo Unije o zdravilih odgovornost za kakovost, varnost in učinkovitost zdravila v zvezi z odobrenimi indikacijami nosi proizvajalec, ter poziva, naj države članice to pravilo dosledno upoštevajo v vseh pogodbah o javnih naročilih cepiv, saj gre za pomemben dejavnik za ohranjanje/ponovno pridobitev zaupanja državljanov v varnost cepiv;

14.  v okviru skupnega in odgovornega upravljanja z dobavo cepiv poziva k razmisleku o možnosti olajšanja dostopa držav v razvoju do cepiv v primeru pandemije;

Neodvisnost

15.  meni, da mora Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni delovati kot neodvisna agencija, da bi ocenil in razglasil stopnjo nevarnosti okužbe, za opravljanje vseh nalog pa mora imeti na voljo ustrezna sredstva;

16.  poziva Evropski center za preprečevanje in nadzor bolezni, naj s prispevkom Svetovne zdravstvene organizacije sodeluje pri pregledu primerov najboljše prakse v zvezi z nacionalnimi načrti pripravljenosti ter oblikuje priporočila glede primerov najboljše prakse na področjih, kot so tehnike kriznega upravljanja, strategije cepljenja in obveščanja;

17.  zahteva zagotovitev večje vigilance in popolne preglednosti pri ocenjevanju priporočenih zdravil v izrednih zdravstvenih razmerah in poročanju o teh zdravilih, zlasti v primeru prave pandemije;

18.  poudarja, da je treba neodvisno od farmacevtskih družb opraviti študije o cepivih in protivirusnih zdravilih, pa tudi o spremljanju obsega cepljenja;

19.  želi zagotoviti, da znanstveniki ne bodo imeli finančnega ali drugega interesa v farmacevtski industriji, ki bi lahko vplival na njihovo nepristranskost; poziva k oblikovanju evropskega kodeksa za opravljanje funkcije strokovnjaka na področju znanosti pri katerem koli evropskem organu, ki je zadolžen za varnost, napovedovanje in obvladovanje tveganj; zahteva, naj se vsak strokovnjak pred začetkom opravljanja svojih nalog zaveže etničnim načelom tega kodeksa;

20.  poziva, naj bodo strokovnjaki iz farmacevtskega sektorja vključeni v postopek posvetovanja, ne pa tudi v postopek odločanja;

21.  zlasti poziva Evropsko komisijo, naj s podporo Evropske agencije za zdravila izboljša postopke za pospešeno dodeljevanje dovoljenj za dajanje na trg zdravil, namenjene odzivu na zdravstvene krize, med drugim tako, da poskrbi, da bodo ta zdravila primerna za različne seve gripe, za spremenljivo stopnjo nevarnosti in za različne ciljne skupine, in sicer tako, da zagotovi ustrezne preskuse pred izbruhom pandemije, da bi zagotovila popolno oceno razmerja med koristmi in tveganji pri uporabi teh zdravil za zadevne ciljne skupine ter po potrebi oblikovala ustrezne zakonodajne predloge;

Preglednost

22.  poziva k oceni strategij cepljenja proti gripi, ki jih priporoča EU in izvajajo države članice, in sicer z vidika učinkovitosti cepiv, razmerja med koristmi in tveganji in različnih ciljnih skupin, za katere je cepljenje priporočljivo, da bi zagotovili varno in učinkovito uporabo;

23.  poziva države članice, naj Komisiji do 8. septembra 2011 posredujejo podatke o:

24.  poziva Komisijo, naj s podporo Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni in Evropske agencije za zdravila do 8. marca 2012 pripravi zbirno poročilo o podatkih iz odstavka 23 za vsako državo članico posebej in ga objavi kot pomemben prispevek k pregledu sedanjih načrtov pripravljenosti na pandemijo gripe;

25.  opozarja, da ima Evropska agencija za zdravila zakonsko obveznost omogočiti dostop do vseh dokumentov o kliničnih poskusih, raziskovalnih protokolih in neželenih učinkih zdravil, ki jih ocenjujejo njeni strokovnjaki, tudi cepiv in protivirusnih zdravil, priporočenih v okviru boja proti gripi H1N1; pozdravlja nova pravila na področju dostopa do dokumentov, ki jih je ta agencija sprejela oktobra 2010;

26.  priznava, da navzkrižje interesov pri nekaterih strokovnjakih, ki nudijo svetovanje evropskim organom javnega zdravstva, zbuja sum zlorabe vpliva in škodi splošni verodostojnosti teh organov in njihovih priporočil; meni, da se je treba izogniti vsakršnemu navzkrižju interesov;

27.  poziva k sprejetju opredelitve konflikta interesov, ki bo enotna za vse evropske organe javnega zdravstva;

28.  meni, da je na ta navzkrižja interesov treba opozoriti Evropski parlament prek notranje preiskave, ki se poveri Odboru za proračunski nadzor, da se preveri pravilno in pregledno izplačevanje plačil navedenim strokovnjakom in upoštevanje običajnih postopkov evropskih institucij, s katerimi se prepreči tako navzkrižje interesov;

29.  poziva, naj bodo objavljene izjave o interesu vseh strokovnjakov, ki nudijo svetovanje evropskim organom javnega zdravstva, tudi članov neuradnih skupin;

30.  se zaveda potrebe po jasnejšem in preglednejšem obveščanju javnosti o tveganjih in koristih; poudarja, da je treba za državljane pripraviti dosledno sporočilo, takoj ko se oceni zdravstveno tveganje; vztraja, da je zelo pomembno dosledno obveščanje držav članic o informativni vsebini sporočila (denimo o vrsti virusa, vrsti tveganja, najboljšem načinu preprečevanja ter tveganjih in koristih preventive in/ali zdravljenja);

31.  poziva k vseevropskemu strateškemu pristopu do tako imenovanih ogroženih skupin, o dostopu do njih in komunikaciji z njimi v primeru pandemije;

32.  poziva k oblikovanju zaupnega odnosa z mediji za širjenje sporočil o javnem zdravju; zahteva oblikovanje izbrane skupine razpoložljivih strokovnjakov, ki bodo lahko kadarkoli odgovorili na vprašanja novinarjev, in razpoložljivost predstavnika za stike z javnostmi;

33.  poudarja potrebo po odgovornosti strokovnjakov s področja informiranja in preudarnosti pri obravnavi sporočil z informacijami o zdravju, še toliko bolj v primeru pandemije;

34.  v zvezi s tem pričakuje, da bodo nacionalni organi zdravstvenega nadzora na bolj celovit način zbirali podatke in jih hitreje posredovali pristojnim organom EU;

35.  meni, da je bistveno, da Komisija in države članice hitro opravijo potrebne preglede, vključno z boljšimi strategijami obveščanja, da bi povečale zaupanje v ukrepe javnega zdravstva, ki služijo pripravi na pandemije in njihovo preprečevanje;

o
o   o

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Svetovni zdravstveni organizaciji in parlamentom držav članic.

(1) http://www.who.int/ihr/en/. (2) http://register.consilium.europa.eu/pdf/en/07/st15/st15789.en07.pdf. (3) http://www.consilium.europa.eu/ueDocs/cms_Data/docs/pressData/en/lsa/104770.pdf. (4) http://www.ecdc.europa.eu/en/publications/Publications/0908_GUI_Pandemic_Influenza_Vaccines_during_the_H1N1_2009_Pandemic.pdf. (5) http://www.who.int/csr/disease/influenza/pipguidance2009/en/index.html. (6) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/107492.pdf. (7) http://ec.europa.eu/health/archive/ph_threats/com/influenza/docs/com481_2009_en.pdf. (8) http://ec.europa.eu/health/archive/ph_threats/com/influenza/docs/flu_staff1_en.pdf. (9) http://ec.europa.eu/health/ph_threats/com/Influenza/docs/flu_staff2_en.pdf. (10) http://ec.europa.eu/health/archive/ph_threats/com/influenza/docs/flu_staff3_en.pdf. (11) http://ec.europa.eu/health/ph_threats/com/Influenza/docs/flu_staff4_en.pdf. (12) http://ec.europa.eu/health/communicable_diseases/diseases/influenza/h1n1/index_en.htm#fragment2 in http://ec.europa.eu/health/archive/ph_threats/com/influenza/docs/flu_staff5_en.pdf. (13) http://www.ema.europa.eu/docs/en_GB/document_library/Report/2010/01/WC500044933.pdf. (14) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/110500.pdf. (15) http://ec.europa.eu/health/preparedness_response/docs/commission_staff_healthsecurity_en.pdf. (16) http://ec.europa.eu/health/communicable_diseases/diseases/influenza/h1n1/index_en.htm#fragment2. (17) http://ec.europa.eu/health/files/pharmacos/news/emea_final_report_vfrev2.pdf. (18) http://assembly.coe.int/Mainf.asp?link=/Documents/AdoptedText/ta10/ERES1749.htm. (19) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/116478.pdf. (20) http://www.ombudsman.europa.eu/press/release.faces/fr/4940/html.bookmark in http://www.ombudsman.europa.eu/press/release.faces/fr/5251/html.bookmark. (21) http://ec.europa.eu/health/communicable_diseases/diseases/influenza/h1n1/index_en.htm#fragment2. (22) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/en/lsa/116478.pdf. (23) http://www.ecdc.europa.eu/en/publications/Publications/1011_SUR_Annual_Epidemiological_Report_on_Communicable_Diseases_in_Europe.pdf. (24) http://www.who.int/mediacentre/news/statements/2010/h1n1_vpc_20100810/en/print.html.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o imenovanju Haralda Wögerbauerja za člana Računskega sodišča (C7-0029/2011 – 2011/0801(NLE))

P7_TA(2011)0078 A7-0048/2011

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 286(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0029/2011),

–  ob upoštevanju dejstva, da se je Odboru za proračunski nadzor na seji dne 3. marca 2011 predstavil kandidat, ki ga Svet predlaga za člana Računskega sodišča,

–  ob upoštevanju člena 108 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A7-0048/2011),

A.  ker Harald Wögerbauer izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 286(1) Pogodbe o delovanju EU,

1.  odobri predlog o imenovanju Haralda Wögerbauerja za člana Računskega sodišča;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, kot tudi drugim institucijam Evropske unije in revizorskim organom držav članic.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o predlogu Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih določbah za ribolov v območju Sporazuma GFCM (Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju) (KOM(2009)0477 – C7-0204/2009 – 2009/0129(COD))

P7_TA(2011)0079 A7-0023/2011

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2009)0477),

–  ob upoštevanju člena 37 Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C7-0204/2009),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Posledice začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe za še nedokončane medinstitucionalne postopke odločanja“ (KOM(2009)0665),

–  ob upoštevanju člena 294(3) in člena 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 17. marca 2010(1),

–  ob upoštevanju člena 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A7-0023/2011),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to stališče posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta sprejeto v prvi obravnavi dne 8. marca 2011 z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih določbah za ribolov v območju Sporazuma GFCM (Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju) [Sprememba 1]

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 43(2) Pogodbe, [Sprememba 2]

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

▌ [Sprememba 3]

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(2),[sprememba 4]

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom(3), [Sprememba 5]

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Sporazum o ustanovitvi Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju („GFCM“) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum GFCM) je Svet odobril s Sklepom 98/416/ES z dne 16. junija 1998 o pristopu Evropske skupnosti h Generalni komisiji za ribištvo v Sredozemlju(4).

(2)  Sporazum GFCM zagotavlja ustrezen okvir za večstransko sodelovanje za spodbujanje razvoja, ohranitve, smotrnega upravljanja in najboljšega izkoriščanja staležev živih vodnih virov v Sredozemskem in Črnem morju na ravneh, ki so trajnostne in z majhnim tveganjem izumrtja.

(3)  Evropska unija ter Bolgarija, Grčija, Španija, Francija, Italija, Ciper, Malta, Romunija in Slovenija so pogodbenice GFCM. [Sprememba 6]

(4)  Priporočila, ki jih sprejme GFCM, so za pogodbenice obvezujoča. Ker je Unija pogodbenica GFCM, so ta priporočila zanjo obvezujoča in bi jih zato bilo treba prenesti v pravo Unije, če njihova vsebina ni zajeta v pravu Unije. [Sprememba 7]

(5)  Na letnih sejah v letih 2005, 2006, 2007 in 2008 je GFCM sprejela številna priporočila in resolucije za ribolov v območju Sporazuma GFCM, ki so bile začasno prenesene v pravo Unije z letnimi uredbami o ribolovnih možnostih(5) oziroma, v primeru priporočil GFCM 2005/1 in 2005/2, s členoma 4(3) in 24 Uredbe (ES) št. 1967/2006 z dne 21. decembra 2006 o ukrepih za upravljanje za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemskem morju(6). [Sprememba 8]

(6)  Zaradi jasnosti, poenostavitve in pravne varnosti in ker so takšna priporočila trajne narave in zato zahtevajo trajnejši pravni instrument za njihov prenos v pravo Unije, je primerno, da se ta priporočila prenesejo s pomočjo enotnega zakonodajnega akta, ki mu je prihodnja priporočila mogoče dodati s spremembami. [Sprememba 9]

(7)  Priporočila GFCM se uporabljajo za celotno območje Sporazuma GFCM, ki zajema Sredozemlje, Črno morje in sosednje vode, navedene v Prilogi II k Sklepu 98/416/ES, zato bi jih, da bi se zagotovila jasnost zakonodaje Unije , bilo treba prenesti v enotni ločeni uredbi in ne s pomočjo sprememb k Uredbi (ES) št. 1967/2006, ki zajema le Sredozemsko morje. [Sprememba 10]

(8)  Nekatere določbe iz Uredbe (ES) št. 1967/2006 bi se morale uporabljati ne le za Sredozemsko morje, temveč za celotno območje Sporazuma GFCM. Te določbe bi zato bilo treba izbrisati iz Uredbe (ES) št. 1967/2006 in jih vključiti v to uredbo.

(9)  „Zaprto območje za ribolov“, vzpostavljeno s priporočili GFCM za ukrepe prostorskega upravljanja, je po učinku enakovredno „ribolovnim zavarovanim območjem“ iz Uredbe (ES) št. 1967/2006.

(10)  Na letni seji med 23. in 27. marcem 2009 je GFCM sprejela priporočilo o vzpostavitvi zaprtega območja za ribolov v Lionskem zalivu, na podlagi znanstvenega mnenja Znanstvenega svetovalnega odbora (SAC), kot je vsebovano v poročilu z 11. seje (poročilo FAO št. 890). Primerno je, da se ta ukrep izvede s pomočjo sistema upravljanja napora.

(11)  Selektivnost nekaterih ribolovnih orodij ne more presegati določene ravni mešanega ribolova v Sredozemlju, in to je, poleg nadzora in omejitve ribolovnega napora, bistvenega pomena za omejitev ribolovnega napora na območjih, kjer se odrasle ribe v pomembnih staležih združujejo z namenom majhnega tveganja za slabše razmnoževanje, kar omogoča njihovo trajnostno izkoriščanje. Zato je priporočljivo, da se ribolovni napor na območju, ki ga preveri SAC, najprej omeji na prejšnje ravni in da se ne dovoli povišanja te ravni.

(12)  Mnenje, na katerem temeljijo ukrepi za upravljanje, bi moralo temeljiti na znanstveni uporabi zadevnih podatkov o zmogljivosti in dejavnosti ribiškega ladjevja, na biološkem statusu izkoriščenih virov ter na družbenem in gospodarskem stanju ribolova; te podatke je treba zbrati in predložiti pravočasno, tako da lahko pomožni organi GFCM pripravijo svoje mnenje.

(13)  Na letni seji leta 2008 je GFCM sprejela priporočilo o regionalnem načrtu ukrepov držav pristanišč za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu (IUU) ribolovu v območju Sporazuma GFCM. Medtem ko Uredba Sveta (ES) št. 1005/2008 z dne 29. septembra 2008 o vzpostavitvi sistema Skupnosti za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje(7) zajema vsebino tega priporočila in se uporablja od 1. januarja 2010, pa obstajajo nekateri vidiki, kot so pogostost, obseg in postopek za inšpekcijske preglede v pristaniščih, ki jih je treba v tej uredbi navesti za prilagoditev ukrepa na specifičnosti območja Sporazuma GFCM. [Sprememba 11]

(14)  Da se zagotovijo enotni pogoji za izvajanje te uredbe, se izvedbena pooblastila podelijo Komisiji. Ta pooblastila, ki ne bi smela posegati v določbe te uredbe v zvezi z delegiranimi akti in se ne bi smela uporabljati za določbe te uredbe o ukrepih držav pristanišč in o postopkih države pristanišča za inšpekcijske preglede, bi se morala izvrševati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije(8).[Sprememba 47]

(15)  Komisiji bi bilo treba podeliti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije glede vključitve prihodnjih sprememb tistih ukrepov GFCM za ohranitev, nadzor in izvrševanje, ki so že preneseni v pravo Unije, ki so predmet nekaterih izrecno opredeljenih nebistvenih elementov te uredbe in ki bodo postali zavezujoči za Unijo in države članice v skladu s pogoji Sporazuma GFCM. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni strokovnjakov – [Sprememba 13]

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina

Ta uredba določa pravila za uporabo s strani Unije ukrepov za ohranitev, upravljanje, izkoriščanje, spremljanje, trženje in izvrševanje za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva, kot jih vzpostavlja Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju (v nadaljnjem besedilu: GFCM). [Sprememba 14]

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za vse komercialne ribolovne in ribogojne dejavnosti, ki jih izvajajo ribiška plovila EU in državljani držav članic na območju Sporazuma GFCM. [Sprememba 15]

Uporablja se brez poseganja v Uredbo (ES) št. 1967/2006.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 se določbe te uredbe ne uporabljajo za ribolovne dejavnosti, ki se izvajajo izključno za namen znanstvenih raziskav ter z dovoljenjem in pod nadzorom države članice, pod zastavo katere pluje plovilo, in o katerih sta vnaprej obveščeni Komisija in države članice, v vodah katerih se raziskava izvaja. Države članice, ki opravljajo ribolovne dejavnosti za namen znanstvenih raziskav, obvestijo Komisijo, države članice, v vodah katerih se izvajajo raziskave, in Znanstvenemu, tehničnemu in gospodarskemu odboru za ribištvo o vseh ulovih, ki izvirajo iz takih ribolovnih dejavnosti.

Člen 3

Opredelitve pojmov

NALOV II

TEHNIČNI UKREPI

Poglavje I

Zaprto območje za ribolov

Oddelek I

Zaprto območje za ribolov v Lionskem zalivu

Člen 4

Vzpostavitev zaprtega območja za ribolov

Zaprto območje za ribolov se vzpostavi v vzhodnem Lionskem zalivu (omejenem z naslednjimi geografskimi koordinatami):

– 42°40„ S, 4°20“ V;

– 42°40„ S, 5°00“ V;

– 43°00„ S, 4°20“ V;

– 43°00„ S, 5°00“ V.

Člen 5

Ribolovni napor

Ribolovni napor za pridnene staleže za plovila, ki uporabljajo vlečne mreže, pridnene parangale in pelagične vlečne mreže ter pridnene mreže v zaprtem območju za ribolov, navedenem v členu 4, ne presega ravni ribolovnega napora, ki ga je vsaka država članica na tem območju uporabljala v letu 2008.

Člen 6

Reference o ribolovu

Države članice Komisiji najpozneje ...(10) v elektronski obliki predložijo seznam plovil, ki plujejo pod njihovo zastavo ter so imela v letu 2008 reference o ribolovu v območju iz člena 4 in v geografskem podobmočju 7 GFCM, kot je opredeljeno v Prilogi I. Seznam vsebuje ime plovila, njegovo številko v registru ribolovne flote iz Priloge I k Uredbi Komisije (ES) št. 26/2004 z dne 30. decembra 2003 o registru ribolovne flote Skupnosti(11), obdobje, za katerega ima plovilo dovoljenje za ribolov v območju iz člena 4, ter število dni, ki jih je plovilo v letu 2008 preplulo na geografskem podobmočju 7 in podrobneje na območju iz člena 4. [Sprememba 16]

Člen 7

Pooblaščena plovila

1.  Plovilom, ki imajo dovoljenje za ribolov na območju iz člena 4, njihova država članica izda posebno ribolovno dovoljenje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1627/94 z dne 27. junija 1994 o splošnih določbah v zvezi s posebnimi ribolovnimi kartami(12).

2.  Ribiškim plovilom, ki pred 31. decembrom 2008 nimajo evidenc o ribolovu na območju iz člena 4, se ne izda dovoljenje za ribolov na tem območju.

3.  Države članice Komisijo najpozneje ...(13) obvestijo o nacionalni zakonodaji, ki velja na dan 31. decembra 2008, v zvezi z: [Sprememba 17]

Člen 8

Varstvo občutljivih habitatov

Države članice zagotovijo, da je območje iz člena 4 zaščiteno pred vplivi drugih človekovih dejavnosti, ki ogrožajo ohranitev značilnosti območja kot območja združevanja ikrnic.

Člen 9

Obveščanje

Države članice vsako leto do 31. januarja Komisiji v elektronski obliki predložijo poročilo o ribolovnih dejavnostih, izvedenih na območju iz člena 4.

Oddelek II

Zaprto območje za ribolov za zaščito občutljivih globokomorskih habitatov

Člen 10

Vzpostavitev zaprtega območja za ribolov

Člen 11

Varstvo občutljivih habitatov

Države članice zagotovijo, da so za zaščito občutljivih globokomorskih habitatov na območjih iz odstavka 10 in zlasti ▌zaščito teh območij pred vplivi drugih ▌dejavnosti, ki bi ogrozile ohranitev značilnosti teh habitatov, zadolženi njihovi pristojni organi. [Sprememba 18]

Poglavje II

Določitev sezone, v kateri je prepovedan ribolov delfink z uporabo naprav za zbiranje rib (FAD)

Člen 12

Sezona, v kateri je ribolov prepovedan

1.  Ribolov delfink (Coryphaena hippurus) z uporabo naprav za zbiranje rib (FAD) je prepovedan med 1. januarjem in 14. avgustom vsako leto.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko država članica, če lahko dokaže, da zaradi slabega vremena ribiška plovila, ki plujejo pod njeno zastavo, niso mogla izkoristiti svojih običajnih ribolovnih dni, izgubljene dni prenese na ribolov z uporabo FAD do 31. januarja naslednjega leta. V tem primeru države članice pred koncem leta Komisiji predložijo vlogo za dodatno število dni za prenos.

3.  Odstavka 1 in 2 veljata tudi v območju gospodarjenja iz člena 26(1) Uredbe (ES) št. 1967/2006.

4.  Vloga iz odstavka 2 vsebuje naslednje podatke:

5.  Komisija sprejme odločitev glede vlog iz odstavka 2 v šestih tednih od datuma prejema vloge in o odločitvi pisno obvesti državo članico.

6.  Komisija o svojih odločitvah, sprejetih v skladu z odstavkom 5, obvesti izvršilnega sekretarja GFCM. Države članice pošljejo Komisiji vsako leto do 1. novembra poročilo o prenosu dni, izgubljenih v predhodnem letu, kot je navedeno v odstavku 2.

Člen 13

Posebno dovoljenje za ribolov

Ribiškim plovilom, ki imajo dovoljenje za ribolov delfink, se izda posebno dovoljenje za ribolov v skladu z Uredbo (ES) št. 1627/94 in se vključijo na seznam, ki vsebuje ime plovila in njegovo številko registra flote EU, ki ga zadevna država članica predloži Komisiji. Ne glede na člen 1(2) Uredbe (ES) št. 1627/94 morajo imeti plovila, s skupno dolžino manj kot 10 metrov, posebno dovoljenje za ribolov. [Sprememba 20]

Ta zahteva velja tudi za območje gospodarjenja iz člena 26(1) Uredbe (ES) št. 1967/2006.

Člen14

Zbiranje podatkov

Države članice brez poseganja v Uredbo Sveta (ES) št. 199/2008 z dne 25. februarja 2008 o vzpostavitvi okvira Skupnosti za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v sektorju ribištva in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko(14) vzpostavijo ustrezen sistem zbiranja in obdelave podatkov o ulovu in ribolovnemu naporu.

Države članice do 15. januarja vsako leto poročajo Komisiji o številu plovil, udeleženih pri ribolovu, ter o skupnem iztovarjanju in pretovarjanju delfink, ki so ga v predhodnem letu izvedla ribiška plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, v vseh geografskih podobmočjih območja Sporazuma GFCM, kakor je to določeno v Prilogi I.

Komisija podatke, ki jih je prejela od držav članic, posreduje izvršilnemu sekretarju GFCM.

Poglavje III

Ribolovno orodje
▌
[Spremembe 21, 22, 23, 24 in 25]

Člen 15

Najmanjša velikost mrežnega očesa v Črnem morju

1.  Najmanjša velikost mrežnega očesa za mreže, ki se uporabljajo za aktivnosti ribolova z vlečno mrežo, ki izkoriščajo pridnene staleže, je 40 mm; ploskve iz mrežnega materiala, katerega očesa imajo odprtino manjšo od 40 mm, se ne uporabljajo ali držijo na krovu.

2.  Do 31. januarja 2012 se bo mreža iz odstavka 1 nadomestila z mrežo s kvadratastimi očesi velikosti 40 mm na vreči ali, na podlagi ustrezno utemeljene zahteve lastnika plovila, z mrežo z rombastimi očesi velikosti 50 mm, ki mora imeti priznano selektivnost velikosti, ki je enaka ali večja od velikosti mreže s kvadratastimi očesi velikosti 40 mm na vreči.

3.  Države članice, katerih ribiška plovila izvajajo aktivnosti ribolova z vlečno mrežo, ki izkoriščajo pridnene staleže v Črnem morju, Komisiji predložijo, prvič do 1. oktobra 2011 in nato vsakih šest mesecev, seznam ribiških plovil in njihov delež od celotne nacionalne flote za ribolov s pridnenimi vlečnimi mrežami, opremljene z mrežo s kvadratastimi očesi velikosti najmanj 40 mm na vreči ali mrežo z rombastimi očesi velikosti najmanj 50 mm. [Sprememba 26]

4.  Komisija podatke iz odstavka 2 posreduje izvršilnemu sekretarju GFCM.

Člen 16

Uporaba vlečnih strgač in ribolov z vlečnimi mrežami

Uporaba vlečnih strgač in ribolov z vlečnimi mrežami pod 1000 metrov globine sta prepovedana.

NASLOV III

NADZORNI UKREPI

POGLAVJE I

REGISTER PLOVIL

Člen 17

Register plovil z dovoljenjem

1.  Vsaka država članica pošlje Komisiji pred 1. decembrom vsakega leta po običajni poti za obdelavo podatkov posodobljen seznam plovil skupne dolžine več kot 15 metrov, ki plujejo pod njeno zastavo, so registrirana na njenem ozemlju in jim z izdajo dovoljenja za ribolov dovoli loviti v območju Sporazuma GFCM. [Sprememba 27]

2.  Seznam iz odstavka 1 vsebuje naslednje podatke:

3.  Komisija pošlje posodobljen seznam pred 1. januarjem vsakega leta izvršilnemu sekretarju Generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju (GFCM), da se plovila vpišejo v register plovil GFCM, skupne dolžine več kot 15 metrov, ki lahko lovijo v območju Sporazuma GFCM (v nadaljnjem besedilu: register GFCM). [Sprememba 29]

4.  O vsaki spremembi seznama iz odstavka 1 je treba obvestiti Komisijo, ki to sporoči izvršilnemu sekretarju GFCM, po istem postopku, najmanj 10 delovnih dni, preden plovilo začne z ribolovno dejavnostjo v območju Sporazuma GFCM.

5.  Ribiška plovila EU, skupne dolžine več kot 15 metrov, ki niso na seznamu iz odstavka 1, v območju Sporazuma GFCM ne smejo loviti, obdržati na krovu, pretovarjati ali iztovarjati nobenih rib ali lupinarjev. [Sprememba 30]

6.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

7.  Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se plovilom skupne dolžine več kot 15 metrov, ki niso v registru GFCM, prepove ribolov, obdržanje na krovu, pretovarjanje ali iztovarjanje rib in lupinarjev, ujetih v območju Sporazuma GFCM.

8.  Države članice Komisiji nemudoma posredujejo vse informacije, ki kažejo na tehtne razloge, da obstaja resen sum, da plovila skupne dolžine več kot 15 metrov, ki niso v registru GFCM, lovijo ali pretovarjajo ribe in lupinarje v območju Sporazuma GFCM.

Poglavje II

Ukrepi držav pristanišča

Člen 18

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za ribiška plovila tretjih držav.

Člen 19

Predhodno obvestilo

Z odstopanjem od člena 6(1) Uredbe (ES) št. 1005/2008 ▌je rok za predhodno obvestilo najmanj 72 ur pred pričakovanim prihodom v pristanišče. [Sprememba 33]

Člen 20

Inšpekcijski pregledi v pristaniščih

1.  Ne glede na člen 9(1) Uredbe (ES) št. 1005/2008 države članice vsako leto izvedejo inšpekcijske preglede v svojih določenih pristaniščih, in sicer pri najmanj 15 % iztovarjanj ali pretovarjanj.

2.  Ne glede na člen 9(2) Uredbe (ES) št. 1005/2008 se na ribiških plovilih, ki v pristanišče države članice priplujejo brez predhodnega dovoljenja, v vsakem primeru izvede inšpekcijski pregled.

Člen 21

Nadzorni postopek

Inšpekcijski pregledi v pristaniščih poleg zahtev iz člena 10 Uredbe (ES) št. 1005/2008 izpolnjujejo tudi zahteve iz Priloge II k tej uredbi.

Člen 22

Prepoved uporabe pristanišča

1.  Države članice plovilu tretje države ne dovolijo uporabe svojih pristanišč za iztovarjanje, pretovarjanje ali predelavo ribiških proizvodov, ulovljenih na območju Sporazuma GFCM, in zavrnejo dostop do pristaniških storitev, med drugim do storitev oskrbe z gorivom in obnovitve, razen v primerih višje sile ali stiske v skladu s členom 18 UNCLOS („višja sila ali stiska“) za storitve, ki so nujno potrebne za rešitev takih razmer, če: [Sprememba 34]

2.  Odstavek 1 se uporablja poleg določb o prepovedi uporabe pristanišča iz členov 4(2), 37(5) in člena (6) Uredbe (ES) št. 1005/2008.

3.  Če je država članica prepovedala uporabo svojih pristanišč v skladu z odstavkom 1 ali 2, o tem ukrepu takoj obvesti kapitana plovila, državo zastave, Komisijo in izvršilnega sekretarja GFCM.

4.  Kadar razlogi za prepoved iz odstavka 1 ali 2 ne veljajo več, država članica svojo prepoved umakne in o tem obvesti naslovnike obvestila, izdanega v skladu z odstavkom 3.

NASLOV IV

SODELOVANJE, OBVEŠČANJE IN POROČANJE

Člen 23

Sodelovanje in obveščanje

1.  Komisija in države članice sodelujejo in si izmenjujejo informacije z izvršilnim sekretarjem GFCM, zlasti tako, da:

2.  Države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni informacijski sistemi, povezani z ribištvom, omogočajo neposredno elektronsko izmenjavo informacij o pomorski inšpekciji iz Naslova III med njimi samimi in s sekretariatom GFCM, ob upoštevanju ustreznih zahtev glede zaupnosti.

3.  Države članice sprejmejo ukrepe za elektronsko izmenjavo informacij med ustreznimi nacionalnimi agencijami in za uskladitev dejavnosti teh agencij pri izvajanju ukrepov iz poglavja II naslova III. [Sprememba 36]

4.  Države članice pripravijo seznam kontaktnih točk za namene te uredbe ter ta seznam nemudoma elektronsko posredujejo Komisiji, izvršilnemu sekretarju GFCM in pogodbenicam GFCM.

Člen 24

Poročanje o statističnih matrikah

1.  Države članice vsako leto do 1. maja izvršilnemu sekretarju GFCM predložijo podatke naloge 1.1, 1.2, 1.3, 1.4 in 1.5 statistične matrike GFCM, kot je določeno v Prilogi III.

▌ [Sprememba 37]

2.  Podatki naloge 1.3 in 1.5 se predložijo pred 1. februarjem 2011.

3.  Države članice za prenos podatkov iz odstavka 1 uporabijo sistem GFCM za vnos podatkov ali kateri koli drug ustrezen standard ali protokol za prenos podatkov, ki ga določi sekretariat GFCM in je na voljo na spletni strani: http://www.gfcm.org/gfcm/topic/16164.

4.  Države članice obvestijo Komisijo o podatkih, ki so jih predložile na podlagi tega člena.

NASLOV V

KONČNE DOLOČBE

Člen 25

Izvedbeni akti [Sprememba 48]

Komisija lahko sprejme izvedbene akte, da zagotovi enotne pogoje za izvajanje ▌te uredbe. Ti izvedbeni akti, ki ne posegajo v člen 27 te uredbe in se ne uporabljajo za določbe te uredbe o ukrepih držav pristanišča iz Poglavja II in postopkih države pristanišča za inšpekcijske preglede iz Priloge II, se sprejmejo v skladu s postopkom preverjanja iz člena 26(2). [Sprememba 49]

Člen 26

Postopek v odboru[Sprememba 50]

1.  Komisiji pomaga Odbor za ribištvo in ribogojstvo, ustanovljen v skladu s členom 30(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2371/2002. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta.[Sprememba 51]

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe 182/2011/EU. [Sprememba 52]

▌ [Sprememba 40]

Člen 27

Prenos pooblastil

Člen 28

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 27 se prenese na Komisijo za obdobje treh let od ...(15). Komisija pripravi poročilo o pooblastilu najpozneje šest mesecev pred koncem triletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet pooblastilo prekliče v skladu s členom 29.

2.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

3.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v členih 29 in 30.

[Sprememba 42]

Člen 29

Preklic pooblastila

1.  Pooblastilo iz člena 27 lahko kadarkoli prekliče Evropski parlament ali Svet.

2.  Institucija, ki je začela notranji postopek o morebitnem preklicu pooblastila, si prizadeva o tem obvestiti drugo institucijo in Komisijo v razumnem roku pred sprejetjem končne odločitve ter pri tem navede pooblastila, ki bi se lahko preklicala, in možne razloge za preklic.

3.  Z odločitvijo o preklicu pooblastil prenehajo veljati pooblastila, navedena v tej odločitvi. Odločitev začne veljati nemudoma ali na dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov. Odločitev se objavi v Uradnem listu Evropske unije.

[Sprememba 43]

Člen 30

Nasprotovanje delegiranim aktom

1.  Evropski parlament ali Svet lahko nasprotuje delegiranemu aktu v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila.

Na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta se navedeni rok podaljša za dva meseca.

2.  Če do izteka roka iz odstavka 1 niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu, se akt objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati na dan, ki je v njem določen.

Delegirani akt se lahko objavi v Uradnem listu Evropske unije in začne veljati pred iztekom navedenega roka, če sta Evropski parlament in Svet obvestila Komisijo o nameri, da delegiranemu aktu ne bosta nasprotovala.

3.  Če Evropski parlament ali Svet nasprotuje delegiranemu aktu v roku iz odstavka 1, akt ne začne veljati. Institucija, ki nasprotuje, navede razloge za nasprotovanje delegiranemu aktu.

[Sprememba 44]

Člen 31

Spremembe Uredbe (ES) št. 1967/2006

Člen 32

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

PRILOGA I

A)  Tabela geografskih podobmočij (GSA) GFCM

B)  Zemljevid GSA GFCM (GFCM, 2009)

─ Statistični razdelki FAO (rdeče) – geografska podobmočja GFCM (črno)

C)Geografske koordinate za GSA GFCM (GFCM, 2009)

PRILOGA II

Postopki države pristanišča za inšpekcijske preglede plovil

(1)  Identifikacija plovila

(2)  Dovoljenja

Inšpektorji države pristanišča preverijo, ali so dovoljenja za ribolov ali prevoz rib in ribiških proizvodov skladna z informacijami, pridobljenimi v skladu z odstavkom 1, in preverijo trajanje dovoljenj ter njihovo izvajanje v zvezi z območji, vrstami in ribolovnim orodjem.

(3)  Druga dokumentacija

Inšpektorji države pristanišča pregledajo vso zadevno dokumentacijo, vključno z dokumenti v elektronski obliki. Zadevna dokumentacija lahko vključuje ladijske dnevnike, predvsem ribolovne, ter seznam posadke, natovorne načrte in načrte ali opise skladišč za ribe, če so na voljo. Ta skladišča ali prostori za skladiščenje rib se lahko pregledajo, da se preveri, ali sta njihova velikost in konfiguracija v skladu s temi načrti ali opisi in ali je natovor v skladu z natovornimi načrti. Kjer je primerno, ta dokumentacija vsebuje tudi dokumente o ulovu ali dokumente o trgovini, ki so jih izdale katere koli regionalne organizacije za upravljanje ribištva.

(4)  Ribolovno orodje

(a)  Inšpektorji države pristanišča preverijo, ali je ribolovno orodje v skladu s pogoji dovoljenj. Orodje se lahko pregleda tudi za zagotovitev, da so lastnosti, kot so med drugim velikosti mrežnih očes (in morebitnih naprav), dolžina mrež ter velikosti trnkov, v skladu z veljavnimi pravili in da so identifikacijske označbe, ki jih uporablja plovilo, odobrene.

(b)  Inšpektorji države pristanišča lahko tudi pregledajo plovilo, da ugotovijo, ali je na njem kakršno koli ribolovno orodje, ki je spravljeno tako, da ga je težko opaziti, ali ribolovno orodje, ki je sicer nezakonito.

(5)  Ribe in ribiški proizvodi

(a)  Inšpektorji države pristanišča čim podrobneje proučijo, ali so bili ribe in ribiški proizvodi na krovu pridobljeni v skladu s pogoji iz veljavnega dovoljenja. Inšpektorji države pristanišča zato pregledajo ribolovne ladijske dnevnike in predložena poročila, vključno s tistimi, ki so bila poslana preko sistema za spremljanje plovil (VMS), kot je primerno.

(b)  Inšpektorji države pristanišča določijo količine in vrste rib na krovu tako, da pregledajo ribe v skladišču ali med iztovarjanjem. Pri tem lahko inšpektorji države pristanišča odprejo škatle, v katerih so ribe predpakirane, in prestavijo ribe ali škatle, s čimer zagotovijo, da skladišče za ribe ostane v dobrem stanju.

(c)  Ko plovilo iztovarja ribe, lahko inšpektorji države pristanišča pregledajo iztovorjene vrste in količine. Tak pregled lahko vključuje vrsto proizvoda, živo težo (količine, ki so določene v ladijskem dnevniku) in pretvorbeni faktor, ki je bil uporabljen pri preračunu predelane teže v živo težo. Inšpektorji države pristanišča lahko pregledajo tudi morebitne količine, obdržane na krovu.

(d)  Inšpektorji države pristanišča lahko pregledajo količino in sestavo celotnega ulova na krovu, vključno z vzorčenjem.

(6)  Preverjanje IUU ribolova

Uporablja se člen 11 Uredbe (ES) št. 1005/2008.

(7)  Poročanje

Po opravljenem inšpekcijskem pregledu inšpektor pripravi in podpiše pisno poročilo ter en izvod predloži kapitanu plovila.

(8)  Rezultati inšpekcijskih pregledov države pristanišča

Rezultati inšpekcijskih pregledov države pristanišča morajo vključevati vsaj naslednje informacije:

1.  Podatki o inšpekcijskem pregledu v pristanišču

–  inšpekcijski organ (ime inšpekcijskega organa ali nadomestnega organa, ki ga imenuje inšpekcijski organ),

2.  Identifikacija plovila

–  ime plovila,

–  država zastave (država, v kateri je plovilo registrirano),

3.  Dovoljenja za ribolov (dovoljenja/karte)

–  dovoljenja plovila za ribolov ali prevoz rib in ribiških proizvodov,

–  države, ki so izdale dovoljenja,

4.  Informacije o ribolovnem potovanju

–  datum, ura, cona in kraj začetka trenutnega ribolovnega potovanja,

5.  Rezultat inšpekcijskega pregleda ulova

–  začetek in konec raztovarjanja (ura in datum),

6.  Rezultati inšpekcijskega pregleda orodja

–  podrobnosti o vrstah orodja

7.  Sklepne ugotovitve

–  Sklepi inšpekcijskega pregleda, vključno z odkritjem kršitev, do katerih naj bi prišlo, ter sklic na zadevna pravila in ukrepe. Ti dokazi se priložijo poročilu o inšpekcijskem pregledu.

PRILOGA III

A)Razčlenitev ladjevja GFCM/SAC

Opis segmentov:

A Večnamenska plovila za mali priobalni ribolov brez motorja – Vsa plovila, krajša od 12 metrov (skupna dolžina) brez motorja (veter ali pogon).

B Večnamenska plovila za mali priobalni ribolov z motorjem, krajša od 6 metrov – Vsa plovila, krajša od 6 metrov (skupna dolžina) z motorjem.

C Večnamenska plovila za mali priobalni ribolov, dolga od 6 do 12 metri – Vsa plovila, dolga od 6 do 12 metrov (skupna dolžina), z motorjem, ki med letom uporabljajo različna orodja, pri čemer nobeno orodje ne prevladuje, ali ki uporabljajo orodje, ki ni vključeno v to razvrstitev.

D Plovila z vlečnimi mrežami, krajša od 12 metrov – Vsa plovila, krajša od 12 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s pridneno vlečno mrežo predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

E Plovila z vlečnimi mrežami, dolga od 12 do 24 metrov – Vsa plovila, dolga od 12 do 24 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s pridneno vlečno mrežo predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

F Plovila z vlečnimi mrežami, daljša od 24 metrov – Vsa plovila, daljša od 24 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s pridneno vlečno mrežo predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

G Plovila z zapornimi plavaricami, dolga od 6 do 12 metrov – Vsa plovila, dolga od 6 do 12 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov z zaporno plavarico predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

H Plovila z zapornimi plavaricami, daljša od 12 metrov – Vsa plovila, daljša od 12 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov z zaporno plavarico predstavlja več kot polovico ribolovnega napora, razen plovil, ki kadarkoli v letu uporabljajo potegalke za tune.

I Plovila za ribolov s parangali, daljša od 6 metrov – Vsa plovila, daljša od 6 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s parangali predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

J Plovila s pelagičnimi vlečnimi mrežami, daljša od 6 metrov – Vsa plovila, daljša od 6 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s pelagičnimi vlečnimi mrežami predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

K Plovila za ribolov tunov s potegalkami - Vsa plovila, ki kadarkoli v letu uporabljajo potegalke za tune.

L Plavajoči bagri, daljši od 6 metrov – Vsa plovila, daljša od 6 metrov (skupna dolžina), pri katerih ribolov s strgačo predstavlja več kot polovico ribolovnega napora.

M Večnamenska plovila, daljša od 12 metrov – Vsa plovila, daljša od 12 metrov (skupna dolžina), ki med letom uporabljajo različna orodja, pri čemer nobeno orodje ne prevladuje, ali ki uporabljajo orodje, ki ni vključeno v to razvrstitev.

Opomba: Za zbiranje podatkov so na voljo vse celice. Pri celicah iz zgornje tabele, ki ostanejo prazne, se šteje, da število zadevnih plovil ni pomembno. Vendar pa je priporočljivo, če je to potrebno, da se podatki v „praznih celicah“ združijo z najprimernejšo sosednjo „modro celico“.

B)Tabela za meritev ribolovnega napora(16)

C)  Naloga 1 GFCM – Operativne enote

(1) UL C 354, 28.12.2010, str. 71. (2) UL C 354, 28.12.2010, str. 71. (3) Stališče Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011. (4) UL L 190, 4.7.1998, str. 34. (5) Uredba Sveta (ES) št. 43/2009 členi 28 do 31, Uredba Sveta (ES) št. 40/2008 členi 29 do 31, Uredba Sveta (ES) št. 41/2007 člena 26 in 27, Uredba Sveta (ES) št. 51/2006 Priloga III. (6) UL L 409, 30.12.2006, str. 9. (7) UL L 286, 29.10.2008, str. 1. (8) UL L 55, 28.2.2011, str. 13. (9) UL L 358, 31.12.2002, str. 59. (10) * 20 delovnih dni po začetku veljavnosti te uredbe. (11) UL L 5, 9.1.2004, str. 25. (12) UL L 171, 6.7.1994, str. 7. (13) * 20 delovnih dni po začetku veljavnosti te uredbe. (14) UL L 60, 5.3.2008, str. 1. (15) * Datum začetka veljavnosti te uredbe. (16) Nanaša se na nominalni napor. (17) Nanašati se mora na določeno območje (z navedbo površine), da se oceni ribolovna intenzivnost (napor * km2) in da se napor poveže z izkoriščenimi skupnostmi. (18) Meritve napora, ki ne vključujejo časovne dejavnosti, se morajo nanašati na določeno obdobje (npr. na leto).

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni (2010/2105(INI))

P7_TA(2011)0080 A7-0036/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 17. junija 2010 in z dne 11. decembra 2009,

–  ob upoštevanju zapisnika zasedanja Sveta EU v sestavi finančnih ministrov (ECOFIN) z dne 19. oktobra 2010 in poročila Evropskemu svetu, ki je v njem naveden,

–  ob upoštevanju programa belgijskega predsedovanja, zlasti predlogov o inovativnem financiranju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2010 o davkih na finančne transakcije – izvajanje v praksi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. oktobra 2010 o finančni, gospodarski in socialni krizi(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. septembra 2010 o evropskih nadzornih organih(3), zlasti svojih resolucij z dne 22. septembra 2010 o Evropskem organu za zavarovanja in poklicne pokojnine(4), o Evropskem bančnem organu(5), Evropskem organu za vrednostne papirje in trge(6) ter makrobonitetnem nadzoru finančnega sistema in ustanovitvi Evropskega odbora za sistemska tveganja(7),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije o inovativnem financiranju na svetovni in evropski ravni (SEC(2010)0409) in sporočila Komisije o obdavčitvi finančnega sektorja (KOM(2010)0549) ter priloženega delovnega dokumenta Komisije (SEC(2010)1166),

–  ob upoštevanju predloga za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (KOM(2010)0484/5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o bančnih reševalnih skladih (KOM(2010)0254),

–  ob upoštevanju izjave G-20 s 15. novembra 2008 v Washingtonu, izjave G-20 z 2. aprila 2009 v Londonu in izjave voditeljev držav, ki so se udeležili vrha G-20 s 25. septembra 2009 v Pittsburghu,

–  ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada za leto 2010 skupini držav G-20 o obdavčitvi finančnega sektorja,

–  ob upoštevanju dokumenta svetovalnega odbora sindikatov pri OECD „Parametri davka na finančne transakcije in razkorak med viri globalnih javnih dobrin, kot jih opredeljuje OECD, 2010–2020“ z dne 15. februarja 2010,

–  ob upoštevanju poročila OECD za leto 2010 z naslovom Slon v sobi: potreba po obravnavanju dejavnosti bank,

–  ob upoštevanju študije avstrijskega inštituta za ekonomske raziskave (WIFO) „Splošni davek na finančne transakcije: motivi, prihodki, izvedljivost in učinki“ iz marca 2008,

–  ob upoštevanju dokumenta Fundacije za evropske progresivne študije „Davki na finančne transakcije: nujni, izvedljivi in zaželeni“ iz marca 2010,

–  ob upoštevanju študije Centra za raziskave ekonomske politike (CEPR) „Koristi davka na finančne transakcije“ iz decembra 2008,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z naslovom „Statistični pregled državnih pomoči – Poročilo o nedavnih dogajanjih glede krizne pomoči finančnemu sektorju“ (KOM(2010)0255),

–  ob upoštevanju študije organizacije Notre Europe z naslovom „Unija s čedalje manj ogljikovega dioksida? Za boljšo evropsko obdavčitev proti podnebnim spremembam“,

–  ob upoštevanju sklepnega dokumenta plenarnega zasedanja Generalne skupščine Organizacije združenih narodov na visoki ravni „Izpolnitev obljube: združeni v doseganju razvojnih ciljev tisočletja“ iz septembra 2010,

–  ob upoštevanju izjave s sedmega plenarnega zasedanja vodilne skupine za inovativno financiranje razvoja v Santiagu januarja 2010,

–  ob upoštevanju poročila 2010 odbora strokovnjakov v projektni skupini za mednarodne finančne transakcije za razvoj z naslovom „Globalizacija solidarnosti: argumenti za finančne dajatve“,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenj Odbora za razvoj ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A7-0036/2011),

A.  ker je doslej najhujša svetovna finančna in gospodarska kriza leta 2007 razkrila precejšnje pomanjkljivosti regulativnega in nadzornega okvira svetovnega finančnega sistema, ki ga je mogoče opisati kot skupek nereguliranih finančnih trgov, preveč zapletenih proizvodov in nepreglednih pristojnosti; ker Evropa potrebuje preglednejše in učinkovitejše finančne trge,

B.  ker so prosti trgi temelj ustvarjanja bogastva po vsem svetu ter ker tržno gospodarstvo in prosta trgovina ustvarjata bogastvo in rešujeta ljudi iz revščine,

C.  ker nenavaden porast finančnih transakcij v svetovnem gospodarstvu v zadnjih desetih letih – leta 2007 je bil njihov obseg 73,5-krat večji od nominalnega svetovnega BDP, predvsem zaradi razcveta na trgu izvedenih finančnih instrumentov – prikazuje čedalje večji razkorak med finančnimi transakcijami in potrebami realnega gospodarstva,

D.  ker je finančni trg močno odvisen od vzorcev trgovanja, kot je visokofrekvenčno trgovanje, katerih cilj je predvsem kratkoročni dobiček in ki so izpostavljeni pretiranemu finančnemu vzvodu, enemu izmed glavnih vzrokov za finančno krizo; ker je bila posledica tega prekomerno nihanje cen ter nenehno odstopanje borznih tečajev in cen blaga od njihovih osnovnih ravni,

E.  ker je sposobnost podjetij, vlad in posameznikov, da si medsebojno (s)posojajo finančna sredstva, ključen dejavnik v svetovnem gospodarstvu; ker je finančna kriza izpostavila slabe značilnosti mednarodnega kapitalskega trga; ker zaradi tega meni, da je treba vzpostaviti ravnotežje med ukrepi za ohranjanje finančne stabilnosti in sposobnostjo bank za kreditiranje gospodarstva,

F.  ker je bil na srečanjih G-20 v Washingtonu 2008 in v Pittsburghu 2009 dosežen sporazum o izvedbi reform za okrepitev finančnih trgov, regulativnih okvirov ter nadzora za zagotovitev, da bodo finančne institucije sprejele pravičen del odgovornosti za nastalo krizo,

G.  ker večji delež stroškov krize zaenkrat nosijo davkoplačevalci, katerih denar so vlade v številnih delih sveta uporabile za reševanje zasebnih bank in drugih finančnih institucij; ker je vse več pozivov, da finančne institucije in zainteresirane strani, ki so bile dolga leta deležne pretirano visokih donosov na kapital in izplačil letnih bonusov ter so uživale glavnino svetovnih dobičkov podjetij, prispevajo svoj pravičen delež za poravnavo stroškov,

H.  ker so v EU zlasti stroški reševanja poslabšali in pospešili nastop fiskalne in dolžniške krize, ki je nepričakovano obremenila javne proračune in resno ogrozila ustvarjanje delovnih mest, zagotavljanje socialne podpore in uresničevanje ciljev v zvezi z okoljem in podnebjem,

I.  ker so bile kratkoročnost in špekulacije na trgih evropskih državnih obveznic bistven negativni dejavnik v dolžniški krizi euroobmočja v letih 2009–2010 ter so izpostavile tesno povezanost med slabostmi finančnega sektorja in težavami pri zagotavljanju vzdržnosti javnih financ v obdobju pretiranih proračunskih primanjkljajev in naraščajočega javnega in zasebnega dolga,

J.  ker so neučinkovitost Pakta stabilnosti in rasti v njegovi sedanji obliki in razlike v konkurenčnosti držav članic spodbudile sedanjo razpravo o evropskem gospodarskem upravljanju, pri kateri bi se morali osredotočiti na ukrepe za okrepitev omenjenega pakta, zlasti njegovega preventivnega dela, takojšnjo uvedbo neizogibnih strukturnih reform ter usklajevanje davčne ureditve in boja proti izogibanju davkom, goljufiji in utaji davkov, da bi zagotovili davčno pravičnost in davčno obremenitev postopno prenesli z dejavnika dela na dejavnik kapitala in dejavnosti z izredno negativnimi eksternalijami,

K.  ker je kriza izpostavila potrebo po novih, pravičnih in trajnih prihodkih s široko osnovo in po izvrševanju obstoječih zakonov o davčni utaji ter izboljšanju njihove učinkovitosti, s čimer bi zagotovili učinkovito uskladitev fiskalne konsolidacije in dolgotrajne oživitve gospodarstva ter vzdržnost javnih financ, ustvarjanje delovnih mest in družbeno vključenost, ki so glavne prednostne naloge agende EU 2020,

L.  ker je prišlo zaradi nedavne krize do pomembnih proračunskih omejitev ravno v času, ko je EU začela izvajanje izredno pomembnih zavez na svetovni ravni, predvsem v zvezi s cilji na področju podnebnih sprememb, razvojnimi cilji tisočletja (RCT) in razvojno pomočjo, zlasti za prilagajanje podnebnim spremembam in ublažitev njihovih posledic za države v razvoju,

M.  ker je Evropski svet 17. junija 2010 izjavil, da bi morala EU voditi prizadevanja za vzpostavitev globalnega pristopa k uvedbi sistemov dajatev in davkov za finančne institucije, ter pozval k preučitvi in podrobnejšem razvoju vprašanja uvedbe globalnega davka na finančne transakcije,

N.  ker je že pozval Komisijo, naj izvede oceno učinka in predloži analizo pozitivnih strani davka na finančne transakcije; zato je sklenil, da bo počakal na to analizo, preden sprejme nadaljnje ukrepe,

1.   je seznanjen z delom, ki ga je doslej opravila Komisija v odziv na pozive iz Parlamenta v njegovi resoluciji z dne 10. marca 2010, naj izvede študijo izvedljivosti o davku na finančne transakcije na svetovni ravni in ravni EU; poudarja potrebo po celoviti oceni učinka ter poziva k objavi rezultatov ocene učinka in morebitnih konkretnih predlogov do poletja 2011, kot navaja sporočilo Komisije o obdavčitvi finančnega sektorja; poudarja, da je uravnotežena in temeljita študija izvedljivosti o davku na finančne transakcije na ravni EU podlaga, na kateri mora temeljiti postopek uvedbe takega davka;

2.   poudarja, da povišanje stopenj in povečanje obsega obstoječih mehanizmov obdavčitve ter nadaljnje zmanjševanje javnih izdatkov ne morejo biti zadostna ali trajna rešitev za prihodnje izzive na evropski in svetovni ravni; poudarja, da se je treba pri obravnavanju teh izzivov in obravnavanju novih sistemov financiranja osredotočiti zlasti na ustvarjanje sredstev za krepitev evropske konkurenčnosti in gospodarske rasti;

3.  poudarja, da je pravilno delujoč enotni trg najdragocenejši instrument EU v globalnem in konkurenčnem svetu ter glavno gonilo evropske rasti; poudarja, da se je treba osredotočiti na krepitev notranjega trga ter na iskanje načinov za pametnejšo porabo nacionalnih in evropskih sredstev s predstavitvijo celostne vizije proračunske reforme, ki bo vključevala tako odhodkovno kot prihodkovno stran proračuna; opozarja, da mora biti način porabe sredstev zasnovan tako, da prinaša rezultate, novi finančni instrumenti za izvrševanje proračuna pa morajo biti premišljeni, povezani in prilagodljivi;

4.  poudarja, da je odpravljanje preostalih ovir na notranjem trgu najboljši način za spodbujanje realnih in učinkovitih ukrepov za rast; ugotavlja, da študije kažejo, da bi bilo mogoče prihraniti od 200 do 300 milijard EUR na leto, če bi bile odpravljene vse ovire štirih svoboščin;

5.  opozarja na pomen ponovnega zagona enotnega trga ter poudarja, da mora EU pripraviti in učinkovito izvajati skupna pravila, da bi lahko notranji trg deloval kot vzgib za strukturno rast; poudarja, da je treba prizadevanja osredotočiti na gonilno silo evropskega gospodarstva: 20 milijonov evropskih podjetij, zlasti malih in srednjih, ki jih vodijo podjetniki in drugi ustvarjalci;

6.  poudarja, da je ena največjih prednosti Evropske unije njena velikost, ki jo je treba dodobra izkoristiti z izkoriščanjem potenciala enotnega trga in uporabo sredstev iz proračuna EU, da se izboljša prizadevanja javnega sektorja za spodbujanje vzvodov rasti;

7.  poudarja, da mora Komisija sprejeti skupni strateški okvir, ki bo orisal celovito naložbeno strategijo, ki bo cilje Evrope 2020 preoblikovala v naložbene prednostne naloge ter opredelila potrebe po naložbah glede na glavne cilje in projekte vodilnih pobud, pa tudi reforme, potrebne za povečanje učinka naložb, podprtih s kohezijsko politiko;

8.  poudarja, da je ena glavnih prednosti inovativnih finančnih instrumentov njihova dvojna korist, saj lahko hkrati prispevajo k doseganju pomembnih političnih ciljev, kot je stabilnost in preglednost finančnega trga, in zagotavljajo precejšen prihodkovni potencial; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba upoštevati tudi vplive teh instrumentov na negativne eksternalije, ki jih ustvarja finančni sektor;

Obdavčitev finančnega sektorja

9.  opozarja, da je finančna škoda zaradi utaje davkov in davčnih goljufij v Evropi ocenjena na 200 do 250 milijard EUR na leto; zato meni, da bi znižanje stopnje davčnih goljufij pomagalo zmanjšati javni primanjkljaj, ne da bi povišali davke; glede na to opozarja,da bi moralo inovativno financiranje ponovno oživiti prizadevanja držav članic, EU in mednarodne skupnosti za odpravo izogibanja davkom in goljufij ter drugih oblik nezakonitega bega kapitala, ki pomembno vplivajo na proračun;

10.  poudarja, da mora EU v obdobju po krizi prepričati državljane, da ima voljo in orodja za sprejem uravnotežene kombinacije strategije fiskalne konsolidacije in politik za spodbujanje rasti, da se zagotovi dolgoročna oživitev gospodarstva;

11.  meni, da davčna politika ostaja manjkajoča razsežnost v pristopu EU do finančnega sektorja, čeprav je bil dosežen velik napredek tako pri regulaciji kot nadzoru;

12.  pozdravlja priznanje Komisije, da je finančni sektor premalo obdavčen, zlasti zaradi tega, ker večina finančnih storitev ni obdavčena z DDV, ter poziva k inovativnim ukrepom financiranja, da bi v tem sektorju pobrali več sredstev in tako prispevali k davčni razbremenitvi delovne sile;

13.  meni, da bi lahko uvedba davka na finančne transakcije prispevala k reševanju izredno škodljivih vzorcev trgovanja na finančnih trgih, kot so nekatere kratkoročne in samodejne visokofrekvenčne transakcije, ter k omejitvi špekulacij; poudarja, da bi zato davek na davčne transakcije imel možnost, da zmanjša pretirano nihanje cen, izboljša učinkovitost trga, poveča preglednost in finančni sektor spodbudi k dolgoročnim naložbam z dodano vrednostjo za realno gospodarstvo;

14.  poudarja sedanje ocene prihodkov davka na finančne transakcije z nizko stopnjo, ki bi s široko davčno osnovo lahko omogočil donos blizu 200 milijard EUR na leto na ravni EU in 650 milijard USD na svetovni ravni; meni, da bi lahko finančni sektor s tem bistveno prispeval k stroškom krize in vzdržnosti javnih financ;

15.  opaža razvoj razprave o davku na finančne transakcije, razhajajoče se ocene izvedljivosti, uspešnosti in učinkovitosti takega davka in odpiranje razprave o davku na finančne dejavnosti, vendar opaža, da skupina G-20 doslej ni uspela spodbuditi ustreznih skupnih pobud v zvezi s tem; poziva voditelje držav G-20, naj pospešijo doseganje sporazuma o minimalnih skupnih elementih svetovnega davka na finančne transakcije in oblikujejo smernice o želeni prihodnosti teh različnih oblik obdavčevanja;

16.  se zavzema za uvedbo davka na finančne transakcije, saj bi obrzdal špekulacije in tako izboljšal delovanje trga ter prispeval k financiranju svetovnih javnih dobrin in zmanjšal javnofinančne primanjkljaje; meni, da bi morala biti uvedba davka na finančne transakcije zastavljena kar se da široko in da bi morala EU spodbujati uvedbo tovrstnega davka na svetovni ravni; če to ne bi uspelo, pa bi ga bilo treba sprva uvesti na evropski ravni; poziva Komisijo, naj čim prej pripravi študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva potrebo po konkurenčnih pogojih na svetovni ravni, in pripravi konkretne zakonodajne predloge;

17.  poudarja, da je pri preučevanju možnosti za obdavčitev finančnega sektorja na svetovni ravni in ravni EU treba upoštevati izkušnje, pridobljene z uvedbo sektorskih davkov na transakcije v državah članicah;

18.  poudarja tudi, da selitev zgolj špekulativnih transakcij v druge jurisdikcije ne bi imela veliko negativnih posledic, lahko pa bi prispevala k večji učinkovitosti trga; tudi poudarja, da ni treba obsoditi vseh dejavnosti, ki se smatrajo kot špekulativne, saj lahko nekatere oblike sprejemanja tveganja povečajo stabilnost finančnih trgov EU;

19.  poudarja, da bi na centraliziranem evropskem trgu storitve centralnega kliringa in poravnave lahko poenostavila uvedbo davka EU na finančne transakcije, ki bi bil poceni z upravnega vidika in preprosto uresničljiv; vendar opozarja, da je treba pri oblikovanju tehničnih vidikov davka na finančne transakcije upoštevati globalnost in medsebojno povezanost finančne panoge;

20.  ugotavlja, da je nedavno sporočilo Komisije prvi korak k soočanju s to temo; meni, da breme dokazovanja morebitnih prednosti in/ali slabosti uvedbe davka na finančne transakcije na ravni EU nosi Komisija in njena ocena učinka;

21.  ugotavlja, da je nedavno sporočilo Komisije napovedalo oceno učinka različnih možnosti obdavčitve finančnega sektorja, ter poziva Komisijo, naj v svoji študiji izvedljivosti obravnava tudi geografsko asimetričnost transakcij in prihodkov ter možnost stopnjevane ali diferencirane stopnje na podlagi vrste sredstev, davčnega učinka, narave vpletenega akterja ali kratkoročne in špekulativne narave nekaterih vrst transakcij; poziva Komisijo, naj uporabi vse razpoložljive raziskave;

22.  poziva Komisijo, naj v svoji študiji izvedljivosti analizira različne možnosti za davek na finančne transakcije EU in njihove učinke, vključno s koristmi za gospodarstvo in družbo, za zmanjšanje stopnje špekulativnih finančnih transakcij, ki trenutno povzročajo huda izkrivljanja trga;

23.  poudarja, da bi moral imeti davek na finančne transakcije čim širšo osnovo, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji na finančnih trgih in da transakcij ne bi potisnili v manj pregledne instrumente; zato meni, da bi morali zajeti vse transakcije s finančnimi sredstvi, kot so borzne promptne transakcije in transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti ter izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na prostem trgu (OTC); poudarja, da bi stopnjevanje davka na finančne transakcije z različnimi stopnjami za različna mesta trgovanja lahko še dodatno povečalo tržno stabilnost z oblikovanjem pozitivnih spodbud za finančne akterje, ki bi transakcije preselili od trgovanja na prostem trgu na bolj pregledna in urejena mesta;

24.  zato pozdravlja nedavne predloge Komisije o izvedenih finančnih instrumentih na prostem trgu in prodaji na kratko, ki določajo izrecne zahteve o centralnem kliringu in repozitorijih sklenjenih poslov za vse transakcije izvedenih finančnih instrumentov na prostem trgu, da bi bilo izvajanje tega davka EU na finančne transakcije s široko osnovo tehnično izvedljivo;

25.  vztraja, da je treba ugotoviti, kdo bo na koncu plačal davek, saj se breme navadno naloži potrošniku, kar v tem primeru pomeni male vlagatelje in posameznike; poudarja, da so potrebni obsežni predpisi o oprostitvah plačila in mejnih vrednostih, da bi to preprečili;

26.  pozdravlja nedavne predloge Mednarodnega denarnega sklada, ki jih podpira Komisija, za davek na bančna sredstva, s katerim bi vsem državam omogočili odmero davka v višini med 2 in 4 % BDP za financiranje mehanizmov za reševanje kriznih situacij v prihodnosti; meni, da bi morale biti dajatve za banke sorazmerne s sistemsko pomembnostjo zadevne kreditne institucije in stopnjo tveganja dejavnosti;

27.  ugotavlja, da imajo dajatve za banke, davek na finančne dejavnosti ter davek na finančne transakcije različne ekonomske cilje ter imajo različne možnosti za ustvarjanje prihodka; poudarja, da dajatve za banke ne morejo prevzeti naloge zmanjšanja finančnega špekuliranja in nadaljnje ureditve bančnih sistemov v senci, saj temeljijo na bilančnih postavkah; zato s tem v zvezi poudarja pomen, ki ga imajo mehanizmi finančnega nadzora in preglednost pri povečanju odpornosti in stabilnosti finančnega sistema;

28.  jemlje na znanje predlog MDS o davku na finančne dejavnosti in nedavno zavezo Komisije k izvedbi celovite ocene morebitnih učinkov; poudarja, da je davek na finančne dejavnosti predvsem davčno orodje, ki je usmerjeno v prihodek in osredotočeno na finančni sektor, zaradi katerega bo mogoče obdavčiti ekonomske rente in dobičke zaradi presežnega sprejemanja tveganja, zaradi česar bi bilo mogoče zaobiti izvzetje finančnega sektorja iz sistema DDV;

29.  je seznanjen z različnimi možnostmi upravljanja dodatnih prihodkov iz naslova obdavčitve finančnega sektorja na nacionalni in evropski ravni; poudarja, da je treba rešiti vprašanje, v kakšen namen bi se uporabljali prihodki, ustvarjeni z davkom na finančne transakcije, in da je treba ovrednotenje različnih možnosti in prednostno izbiro med njimi obravnavati kot bistven element v splošni razpravi o inovativnem financiranju, da bi davkoplačevalcem primerno predstavili logiko dodatne obdavčitve finančnega sektorja; poudarja, da bi se glede na njegovo globalno naravo moral prihodek, ustvarjen z globalnim davkom na finančne transakcije, uporabljati za financiranje ciljev globalne politike, kot so razvoj in zmanjšanje revščine v državah v razvoju ter boj proti podnebnim spremembam; je seznanjen s prizadevanji Komisije za povečanje proračuna EU z inovativnimi finančnimi instrumenti; je prepričan, da bi lahko za zagotovitev evropske dodane vrednosti omenjenih inovativnih finančnih instrumentov del teh prihodkov dodelili za financiranje projektov in politik EU; opozarja, da je v nedavnem sporočilu Komisije o pregledu proračuna EU obdavčitev finančnega sektorja v EU obravnavana kot možen vir lastnih sredstev; poziva institucije EU, nacionalne parlamente, deležnike EU in predstavnike civilne družbe k obsežni razpravi o izbiri glede teh politik, določitvi deleža prihodkov, ki bo dodeljen na ravni EU in nacionalni ravni, in o različnih načinih izvedbe; ugotavlja, da bi bilo treba glede upravljanja z deleži prihodkov, dodeljenih na nacionalni ravni, oceniti vse možnosti, vključno z dodeljevanjem prihodkov za utrditev javnih financ;

30.  poudarja, da je treba morebitno uvedbo teh novih davčnih orodij v finančnem sektorju analizirati v okviru obstoječega davčnega okolja tega sektorja, pri tem pa upoštevati drugotne učinke in se posebej osredotočiti na iskanje sinergij med starimi in novimi davki;

31.  je seznanjen s prizadevanji Komisije za povečanje proračuna EU z inovativnimi finančnimi instrumenti in priznava morebitne koristi doseganja učinka vzvoda z javnimi sredstvi v zvezi s financiranjem zasebnega sektorja; se kljub vsemu zaveda, da lahko uporaba namenskih družb za financiranje projektov vodi v povečanje pogojnih obveznosti; zato meni, da morajo take ukrepe spremljati popolnoma pregledno razkritje podatkov skupaj z ustreznimi naložbenimi smernicami, obvladovanjem tveganja, omejitvami izpostavljenosti, postopki nadzora in preverjanja, ki se določijo na demokratično odgovoren način;

Euroobveznice in evropske projektne obveznice

32.  ugotavlja, da se euroobveznice čedalje bolj smatrajo za skupni instrument upravljanja dolgov; je seznanjen z vsemi nedavnimi predlogi in pobudami na to temo; poziva Evropski svet in Komisijo, naj se nemudoma odzoveta na poziv Parlamenta v resoluciji z dne 16. decembra 2010(8) o stalnem kriznem mehanizmu, naj se zagotovi potrebni politični signal za preiskavo Komisije o prihodnjem sistemu euroobveznic, z določitvijo pogojev, pod katerimi bo takšen sistem ugoden za vse sodelujoče države članice in za celotno euroobmočje;

33.  podpira zamisel o izdaji skupnih evropskih projektnih obveznic za financiranje precejšnjih infrastrukturnih potreb Evrope in strukturnih projektov v sklopu agende EU 2020 ter ob upoštevanju predvidenih novih strategij EU, kot je nova strategija za razvoj energetske infrastrukture, in drugih velikih projektov; meni, da bi projektne obveznice EU zagotovile potrebna vlaganja in zadostno zaupanje, da bi večji naložbeni projekti lahko pritegnili potrebno podporo, in tako postale pomemben mehanizem za kar največji vpliv javne podpore; opozarja, da morajo ti projekti prispevati k ekološkemu preoblikovanju naših gospodarstev in utreti pot za gospodarstvo brez emisij ogljika, da bi tako Evropo postavili na trajnostno podlago;

34.  poudarja, da je treba proračun EU še bolj uporabljati za doseganje učinka vzvoda pri naložbah; poudarja, da bi morala biti standardna rešitev za projekte z dolgoročnim tržnim potencialom uporaba sredstev EU v partnerstvu z zasebnim bančnim sektorjem, zlasti prek Evropske investicijske banke (EIB) ter Evropske banke za obnovo in razvoj (EBOR);

35.  poziva Komisijo in Evropsko centralno banko, naj raziščeta morebitna moralna tveganja za države članice, povezana s financiranjem ključnih infrastrukturnih projektov s pomočjo projektnih obveznic EU oziroma euroobveznic, zlasti kadar gre za čezmejne infrastrukturne projekte;

Davek na ogljik

36.  poudarja, da bi moral sedanji model obdavčitve v celoti zajemati načelo onesnaževalec plača z uporabo ustreznih inovativnih finančnih instrumentov, da bi davčno breme postopoma prenesli na dejavnosti, ki onesnažujejo okolje, povzročajo velike emisije toplogrednih plinov ali porabljajo velike količine virov;

37.  zato podpira krepitev sistema trgovanja z emisijami in obsežno revizijo direktive o obdavčitvi energije, da bi bile emisije CO2 in energijska vsebnost glavni merili za obdavčitev energetskih proizvodov;

38.  poudarja, da imata oba instrumenta veliko dvojno korist, saj zagotavljata pomembne pobude za prehod na brezogljične ter trajnostne in obnovljive vire energije, pa tudi pomembne dodatne prihodke; vendarle opozarja, da je glavni motiv za uvedbo davka na ogljik spremeniti vedenje in proizvodne strukture, saj se bodo pričakovani prihodki znižali, ko bo proizvodnja prešla na trajnostne in obnovljive vire energije;

39.  meni, da morata davek na ogljik in revizija direktive o obdavčitvi energije določiti minimalne obvezne zahteve za vse države članice, vsaki državi članici pa prepustiti možnost, da zahteve še zaostri, če se ji zdi primerno;

40.  poudarja, da je treba določiti primerna prehodna obdobja, da bi se izognili selitvam virov CO2 in preprečili prenos velikega bremena na potrošnike z nizkimi dohodki; poleg tega meni, da je primerno določiti posebne ciljno usmerjene ukrepe v korist gospodinjstev z nizkimi dohodki ter povečati naložbe v infrastrukturo javnega sektorja in energijsko učinkovitost gospodinjstev;

41.  kljub vsemu meni, da je treba pred uvedbo takega davka na uvožene proizvode v EU temeljito preučiti možnosti za sklenitev globalnega sporazuma na ravni G-20 ali v okviru WTO in s tem preprečiti, da bi tako orodje mejne davčne izravnave po eni strani povzročilo pomanjkanje surovin, po drugi strani pa privedlo do povračilnih ukrepov tretjih držav proti izvozu iz EU;

42.  ob upoštevanju vse večjih potreb po energiji v državah v vzponu, opozarja, da mora EU nujno zagotoviti zadostne naložbe na področju preskrbe z energijo in energetske učinkovitosti, kar bo zagotovilo izboljšanje njene energetske infrastrukture in kar najbolj zmanjšalo ranljivost za tržna nihanja, ki bi lahko negativno vplivala na gospodarstvo EU in na njene cilje do leta 2020;

43.  poziva države članice, naj razmislijo o tem, da bi prihodke iz obdavčitve na področju podnebnih sprememb namenile za financiranje raziskav in razvoja ter ukrepov, katerih cilj je zmanjšanje emisij ogljika in preprečevanje globalnega segrevanja, spodbujanje energetske učinkovitosti, boj proti pomanjkanju energije ter izboljšanje energetske infrastrukture v EU in državah v razvoju; v zvezi s tem opozarja, da bi bilo treba v skladu z direktivo o sistemu trgovanja z emisijami vsaj 50 % prihodkov od tega trgovanja v okviru sistema EU za trgovanje z emisijami nameniti za financiranje ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, vključno v državah v razvoju;

44.  ugotavlja, da ponavljajoči se finančni instrumenti za ukrepe na področju energetske učinkovitosti predstavljajo inovativen način financiranja okolju prijaznih projektov; pozdravlja oblikovanje namenskih finančnih instrumentov, ki bi lahko pritegnili tudi zasebne vlagatelje (v okviru javno-zasebnih partnerstev), da bi se preostala sredstva iz uredbe o evropskem energetskem programu za oživitev uporabila v podporo energetski učinkovitosti in pobudam za obnovljive vire energije; poziva Komisijo, naj podrobno oceni učinkovitost tega instrumenta in analizira možnosti, da bi podoben pristop, vključno s pobudami v zvezi z energijo, energetsko učinkovitostjo in surovinami, v prihodnje uporabila pri neporabljenih sredstvih v proračunu EU;

45.  se zaveda pomembnosti energetske učinkovitosti ter zato poziva Komisijo in države članice k učinkovitemu izkoriščanju strukturnih skladov za povečanje energetske učinkovitosti v stavbah, zlasti v stanovanjskih stavbah; poziva k učinkovitemu izkoriščanju sredstev EIB in drugih javnih finančnih institucij ter k usklajevanju sredstev EU in držav članic ter drugih oblik pomoči, ki bi lahko s pomočjo učinka vzvoda okrepile naložbe v energetsko učinkovitost, da se dosežejo cilji EU;

46.  opozarja države članice na možnost uvedbe znižanih stopenj DDV za storitve za prenovo stanovanj in povečanje energetske učinkovitosti;

47.  meni tudi, da so varčna raba virov in inovacije na področju zelenih tehnologij ključne z vidika konkurenčnosti;

48.  glede na razvijanje in kasnejše uvajanje novega, inovativnega obdavčenja poudarja potrebo po pripravi celostne čezmejne in medsektorske ocene različnih vrst obstoječega in načrtovanega financiranja, obdavčenja in subvencioniranja okoljskih in podnebnih dejavnosti, tako imenovanega „de Larosièrjevega procesa okoljskega financiranja“, da bi tako bolje osredotočili ta nova orodja in izločili morebitna prekrivanja in/ali nasprotujoče si ukrepe;

49.  se zaveda, da bi bil davek na ogljik bolj instrument za zmanjševanje emisij kot pa dolgoročni vir prihodkov, saj bo ta vir sčasoma usahnil, če bo instrument učinkovit;

Financiranje razvoja

50.  poziva k potrditvi jamstva v višini 0,7 % BND držav članic za uradno razvojno pomoč; obžaluje, da so kljub temu, da so vse države članice ¸EU sprejele ta 0,7-odstotni cilj glede porabe, le Švedska, Luksemburg, Danska in Nizozemska v letu 2008 ta cilj dosegle ali presegle;

51.  opozarja, da kljub svetovni krizi Evropska unija kot celota, vključno s svojimi državami članicami, ostaja vodilna donatorka razvojne pomoči, ki prispeva 56 % celotnega svetovnega zneska, to pa je v letu 2009 pomenilo 49 milijard EUR, kar potrjujejo kolektivne zaveze vlad EU o doseganju uradne razvojne pomoči v višini 0,56 % bruto nacionalnega dohodka (BND) do leta 2010 oziroma 0,70 % do leta 2015;

52.  poudarja izreden pomen dobrega finančnega upravljanja v zvezi z vso razvojno in humanitarno pomočjo EU, zlasti ker morajo biti evropske institucije, ki sodelujejo v postopkih odločanja in izvajanja te pomoči, v celoti odgovorne evropskim državljanom in davkoplačevalcem;

53.  poudarja, da lahko inovativno financiranje razvoja dopolnjuje tradicionalne mehanizme razvojne pomoči in jim tako pomaga pri pravočasnem doseganju njihovih ciljev; opozarja, da se inovativni finančni instrumenti ne smejo vštevati v cilj OZN o namenitvi 0,7 % BDP za razvojno sodelovanje; poudarja, da mora inovativno financiranje razvoja spremljati raznolikost finančnih virov, da bi dosegli najvišji možen potencial prihodkov, poleg tega mora biti to financiranje povsem prilagojeno prednostnim nalogam posameznih držav, pri čemer je potrebna močna soudeležba držav; obenem poudarja, da morajo države v razvoju povečati lastna prizadevanja na področju obdavčitve, zlasti kar zadeva pobiranje davkov in preprečevanje davčnih utaj, kar je bistveno za doseganje trdne fiskalne politike;

54.  poudarja, da si je pri učinkovitem in kakovostnem zagotavljanju razvojne pomoči treba še posebej prizadevati za usklajevanje donatorjev in ureditev vodenja; meni, da bi rešitev problema razdrobljenosti pri evropski razvojni pomoči, ki povzroča neučinkovitost s finančnimi in političnimi posledicami, prinesla povečanje učinkovitosti, ki je ovrednoteno na do 6 milijard EUR na leto za države članice, in dodatno olajšala delo uprav partnerskih držav;

55.  ponovno poudarja, da bo za dosego razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015 potrebno 300 milijard USD; obžaluje dejstvo, da kljub njihovi nedavni izjavi na zadnjem srečanju OZN na visoki ravni o razvojnih ciljih tisočletja septembra 2010 večina razvitih držav še ni izpolnila svoje obljube iz leta 2005 glede povečanja razvojne pomoči, in opozarja, da bo potrebnih veliko več skupnih prizadevanj; poudarja, da ni sprejemljivo gledati na inovativne finančne mehanizme kot na spodbudo za določene države, da bi se odrekle uradni razvojni pomoči; poudarja, da je treba obveznosti uradne razvojne pomoči in inovativne finančne mehanizme obravnavati kot bistvene in dopolnilne v boju proti revščini;

56.  poudarja, da sta javni nadzor in preglednost nad inovativnimi sistemi financiranja osnovna pogoja za njihovo uvedbo, ob upoštevanju pridobljenih izkušenj iz nedavne finančne in prehrambene krize;

57.  poudarja, da je nujno treba izboljšati usklajevanje EU v zvezi z ukrepi za ustvarjanje bogastva na lokalnih trgih in da osnovna metoda spodbujanja inovativnega financiranja ne sme biti omejena na večje obdavčenje, temveč mora raziskati tudi druge poti za povečanje domačih prihodkov, ki jih je mogoče najbolje doseči s priznanjem in zaščito lastninskih pravic, kartografiranjem zemljišč in izboljšanjem poslovnega in naložbenega okolja držav v razvoju;

58.  opozarja, da so hude pandemične bolezni – AIDS, tuberkuloza in malarija – ki pestijo države v razvoju, zlasti podsaharsko Afriko, velika ovira pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja; v zvezi s tem opozarja, da je solidarnostni prispevek, ki se obračuna za letalske vozovnice, pomembno finančno orodje za reševanje zdravstvenih težav, ki ga je treba še naprej razvijati; zlasti poziva Komisijo, naj preuči dodatne finančne mehanizme za reševanje vprašanja svetovnega zdravja in olajša dostop do zdravil v revnih državah;

59.  poudarja, da bodo podnebne spremembe prizadele zlasti države v razvoju, in meni, da bo financiranje ukrepov za omilitev posledic podnebnih sprememb in zmanjšanje energetske revščine prispevalo k uresničitvi razvojnih ciljev tisočletja;

60.  pozdravlja dejstvo, da je v končni izjavi, sprejeti 22. septembra 2010 na vrhunskem srečanju OZN o razvojnih ciljih tisočletja, v zvezi z doseganjem razvojnih ciljev tisočletja prvič izrecno omenjena vloga inovativnega financiranja;

61.  poudarja uspehe, dosežene z doslej uporabljenimi inovativnimi finančnimi mehanizmi, zlasti Mednarodnim skladom za nakup zdravil (UNITAID), Mednarodno finančno pomočjo za imunizacijo in tržnimi zavezami za cepivo proti pnevmokoku, ki so doslej omogočili uporabo sredstev v višini več kot dve milijardi USD; ugotavlja, da so se tudi drugi inovativni finančni mehanizmi izkazali za učinkovite, na primer odpis dolga v zameno za okoljevarstvene ukrepe ali odpis dolga v zameno za zdravstvene storitve ali davki na gorivo za ladje in letala;

62.  opozarja, da je na vrhunskem srečanju OZN septembra 2010 o razvojnih ciljih tisočletja več evropskih voditeljev držav ali vlad odločno podprlo uporabo davka na finančne transakcije, in sedaj od njih pričakuje, da bodo v skladu s svojo zavezo odločno ukrepali;

63.  poziva države članice, ki tega še niso storile, naj se pridružijo pilotni skupini za inovativne finančne mehanizme, ustanovljeni leta 2006, in sodelujejo pri vseh obstoječih mehanizmih, tudi pri solidarnostnih prispevkih k letalskim vozovnicam;

64.  poziva Komisijo, naj predlaga izvajanje mehanizmov inovativnega razvojnega financiranja na ravni EU;

65.  poziva institucije in vlade EU, naj podrobno preučijo možnost ustanovitve svetovne loterije, ki bo namenjena financiranju ukrepov za boj proti lakoti v obliki projekta za oskrbo s hrano, kakor to predlaga Svetovni program za prehrano;

66.  meni, da z uradno razvojno pomočjo ne bo moč izkoreniniti revščine, če se skupina G-20, EU in finančne institucije ne bodo odločno zoperstavile podkupljivim upravam v državah prejemnicah; zato poudarja, da je treba nadgraditi pomoč EU, kar zadeva krepitev davčnih uprav, sodstva in protikorupcijskih agencij v državah v razvoju; poziva države članice EU, naj se borijo proti podkupovanju, ki ga izvajajo podjetja s sedežem v njihovi sodni pristojnosti, ki pa delujejo v državah v razvoju;

67.  ponovno poudarja, da iz držav v razvoju na ilegalen način, na primer prek nezakonitih kapitalskih tokov in davčne utaje, letno odteče okoli 800 milijard EUR, kar je 10-krat več od uradne razvojne pomoči, preprečitev in zmanjšanje tega pa bi lahko odločilno pripomoglo k doseganju razvojnih ciljev tisočletja; poziva EU in države članice, naj boj proti davčnim oazam, korupciji in škodljivim davčnim sistemom uvrstijo na sam vrh dnevnih redov mednarodnih forumov, da bi države v razvoju lahko povečale domače prihodke;

68.  opozarja na skupno odgovornost skupine G-20 za ublažitev posledic krize za države v razvoju, ki so jih hudo prizadeli njeni posredni učinki;

69.  poziva k spodbujanju odgovornosti s pomočjo krepitve nacionalnih nadzornih mehanizmov in parlamentarnega nadzora pomoči, da bi tako dosegli preglednost uradne razvojne pomoči; poziva EU in G-20, naj izvajajo svojo agendo o zatiranju davčnih oaz in davčne tajnosti ter spodbudijo poročanje po posameznih državah;

70.  poziva Svet in Komisijo, naj spodbujata in delujeta v smeri izvajanja inovativnih finančnih instrumentov za razvoj, kot je na primer mednarodni davek na finančne transakcije, cestnoprometne dajatve, ukrepi za boj proti tokovom nezakonitega kapitala in zmanjšanje ali omilitev stroškov za nakazila;

71.  ugotavlja, da bo gospodarska in finančna kriza mnoge države v razvoju pahnila v novo dolžniško krizo, ter poziva Komisijo in države članice, naj obnovijo prizadevanja za olajšanje dolžniškega dolga držav v razvoju;

72.  opozarja, da so države v razvoju najslabše pripravljene na boj proti podnebnim spremembam in bodo, splošno rečeno, verjetno glavne žrtve tega pojava; poziva k izvajanju finančne zaveze EU, podane v skladu s sporazumom iz Københavna in v okviru globalnega zavezništva o podnebnih spremembah; poziva EU, naj prevzame glavno vlogo pri skupnih pobudah industrijsko razvitih držav za večji in konkretnejši prispevek k razvojni pomoči tretjim državam, do katerih nosijo zgodovinsko odgovornost;

o
o   o

73.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje odboru Evropskega parlamenta za politične izzive, Komisiji, Evropskemu svetu, Evropski investicijski banki, Evropski centralni banki, Mednarodnemu denarnemu skladu in Skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.

(1) UL C 349 E, 22.12.2010, str. 40. (2) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0376. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0336. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0334. (5) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0337. (6) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0339. (7) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0335. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0491.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o zmanjšanju neenakosti na področju zdravja v EU (2010/2089(INI))

P7_TA(2011)0081 A7-0032/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 168 in 184 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju člena 35 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 23 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije, ki se nanaša na enakost med spoloma na vseh področjih,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ (KOM(2009)0567),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008-13)(1),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 o sklenitvi Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov s strani Evropske skupnosti(2),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora za socialno zaščito o sporočilu „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“,

–  ob upoštevanju Sklepov Sveta z dne 8. junija 2010 o „Enakosti in zdravju v vseh politikah: solidarnost na področju zdravja“,

–  ob upoštevanju poročila o drugi skupni oceni socialnih učinkov gospodarske krize in političnih odzivov, ki sta jo skupaj pripravila Odbor za socialno zaščito in Komisija,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o skupnih vrednotah in načelih v zdravstvenih sistemih Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 20. novembra 2008 o zdravju in dobrem počutju mladih,

–  ob upoštevanju končnega poročila komisije o socialnih dejavnikih zdravja (Svetovna zdravstvena organizacija, 2008),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij o sporočilu „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 1. februarja 2007 o spodbujanju zdrave prehrane in telesne dejavnosti: evropska razsežnost za preprečevanje prekomerne teže, debelosti in kroničnih bolezni(5) in svoje resolucije z dne 25. septembra 2008 o Beli knjigi o zdravstvenih vprašanjih v zvezi s prehrano, prekomerno telesno težo in debelostjo(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2008 o beli knjigi z naslovom Skupaj za zdravje: strateški pristop EU za obdobje 2008–2013(7),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A7-0032/2011),

A.  ker so univerzalnost, dostop do kakovostne oskrbe, enakopravnost in solidarnost skupne vrednote in načela, na katerih temeljijo zdravstveni sistemi v državah članicah EU,

B.  ker se EU, medtem ko ljudje v povprečju živijo dlje in so bolj zdravi od prejšnjih generacij, v okviru staranja prebivalstva sooča s pomembnim izzivom, in sicer velikimi razlikami v telesnem in duševnem zdravju, ki obstajajo in naraščajo med državami članicami EU in znotraj njih,

C.  ker je razlika v pričakovani življenjski dobi ob rojstvu med najnižjimi in najvišjimi socialno-ekonomskimi skupinami deset let za moške in šest let za ženske,

D.  ker je tudi vidik spola v zvezi s pričakovano življenjsko dobo pomembno vprašanje, ki ga je treba obravnavati v povezavi z neenakostmi na področju zdravja,

E.  ker poleg genetskih dejavnikov na zdravje vpliva predvsem način življenja ljudi, dostop do zdravstvenega varstva, vključno z zdravstvenimi informacijami in vzgojo, preprečevanjem bolezni ter zdravljenjem kratko- in dolgotrajnih bolezni; ker so v nižjih socialno-ekonomskih skupinah pogostejši slaba prehrana ter odvisnost od tobaka in alkohola, vsi pa so glavni dejavniki, ki prispevajo k številnim boleznim in stanjem, vključno z boleznimi srca in ožilja ter rakom,

F.  ker so bile v vseh državah članicah ugotovljene neenakosti na področju zdravja med ljudmi v višjih in nižjih izobrazbenih, poklicnih in dohodkovnih skupinah,

G.  ker imamo dokaze, da stopnja podhranjenosti vključuje razsežnost spola, kar nakazuje, da za podhranjenostjo bolj trpijo ženske, ta neenakost pa se še krepi navzdol po socialno-ekonomski lestvici,

H.  ker neenakosti glede na spol in starost v biomedicinskih raziskavah ter slaba zastopanost žensk pri kliničnih študijah škodujejo oskrbi bolnikov,

I.  ker je primerjalno merjenje neenakosti na področju zdravja temeljni prvi korak za učinkovito ukrepanje,

J.  ker so stopnje umrljivosti običajno višje pri ljudeh iz nizkih izobrazbenih, poklicnih in dohodkovnih skupin ter ker je mogoče ugotoviti tudi neenakosti pri razširjenosti večine posameznih bolezni in večine kroničnih nenalezljivih bolezni, oralnih bolezni in oblik duševnih bolezni,

K.  ker se uporaba tobaka pri ženskah, predvsem mladih, hitro povečuje, kar uničujoče vpliva na njihovo zdravje v prihodnosti; ker je negativni učinek kajenja pri ženskah še večji v kombinaciji z drugimi neugodnostmi,

L.  ker je Komisija ugotovila, da obstajajo zdravstvene razlike med posameznimi socialnimi sloji prebivalstva v vseh državah članicah EU (Sporočilo Komisije z dne 20. oktobra 2010 z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“); in ker Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje to socialno razslojenost kot povezavo med socialno-ekonomskimi neenakostmi in neenakostmi na področju zdravja ter dostopa do zdravstvenega varstva,

M.  ker so številni projekti in študije potrdili, da zlasti nastop prekomerne teže in debelosti zaznamujejo zgodnja neskladja, povezana s socialno-ekonomskim okoljem, ter da je stopnja pojavnosti prekomerne teže in debelosti najvišja v nižjih socialno-ekonomskih skupinah; ker bi lahko te razmere povzročile še večje neenakosti na področju zdravja in socialno-ekonomske neenakosti zaradi povečanega tveganja za bolezni, povezane z debelostjo,

N.  ker kljub socialno-ekonomskemu in okoljskemu napredku, ki je dolgoročno izboljšal splošno zdravstveno stanje ljudi, na neenakosti na področju zdravja še vedno neposredno vpliva več dejavnikov, kot so higiena, stanovanjski in delovni pogoji, podhranjenost, izobrazba, prihodek, uživanje alkohola in kajenje,

O.  ker bodo podnebne spremembe po predvidevanjih privedle do številnih možnih zdravstvenih učinkov zaradi čedalje pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov, kot so vročinski valovi in poplave, s spreminjanjem vzorcev nalezljivih bolezni ter z večjo izpostavljenostjo ultravijoličnemu sevanju; ker niso vse države EU enako pripravljene na soočenje s temi izzivi,

P.  ker neenakosti na področju zdravja niso le posledica več ekonomskih in okoljskih dejavnikov ter dejavnikov, povezanih z načinom življenja, ampak tudi težav pri dostopu do zdravstvenega varstva,

Q.  ker so neenakosti na področju zdravja povezane tudi s težavami pri dostopu do zdravstvenega varstva, tako iz ekonomskih razlogov (ne toliko pri zahtevnejših zdravljenjih, ki ga države članice ustrezno izvajajo, ampak za vsakdanje zdravljenje, kot sta zobozdravstvo in okulistična oskrba) kot zaradi slabe porazdelitve medicinskih sredstev na nekaterih območjih EU,

R.  ker sta pomanjkanje zdravstvenih delavcev v nekaterih delih EU in dejstvo, da se lahko zlahka selijo na druga območja EU, resna težava ter ker te razmere povzročajo velike neenakosti glede dostopa do zdravstvenega varstva in varnosti bolnikov,

S.  ker imajo ljudje, ki živijo na oddaljenih in otoških območjih, še naprej omejen dostop do takojšnjih in visokokakovostnih zdravstvenih storitev,

T.  ker tvorijo bolniki s kroničnimi boleznimi ali stanji posebno skupino, ki trpi zaradi neenakosti pri dostopu do diagnosticiranja in oskrbe ter socialnih in drugih podpornih storitev in je prikrajšana zaradi finančnega pritiska, omejenega dostopa do zaposlitve, družbenega diskriminiranja in zaznamovanosti,

U.  ker je nasilje nad ženskami razširjeno v vseh državah in družbenih razredih ter ima hude posledice za telesno in čustveno zdravje žensk in otrok,

V.  ker je neplodnost bolezen, ki jo priznava Svetovna zdravstvena organizacija in ki močno vpliva na zdravje žensk, in ker je raziskava o nacionalni ozaveščenosti v Združenem kraljestvu pokazala, da je več kot 94 % neplodnih žensk tudi depresivnih,

W.  ker so med državami članicami velike razlike na področju dostopa do zdravljenja neplodnosti,

X.  ker je po podatkih Eurostata stopnja brezposelnosti v 27 državah članicah EU septembra 2010 dosegla 9,6 % in ker je Odbor za socialno zaščito Sveta Evropske unije v svojem mnenju z dne 20. maja 2010 izrazil zaskrbljenost, da bo trenutna gospodarska in finančna kriza imela škodljive posledice za dostop ljudi do zdravstvenega varstva in zdravstvene proračune držav članic,

Y.  ker ima lahko trenutna gospodarska in finančna kriza resne posledice za zdravstveni sektor v več državah članicah EU, tako na strani ponudbe kot tudi povpraševanja,

Z.  ker bi lahko omejitve zaradi sedanje gospodarske in finančne krize skupaj s posledicami prihodnjega demografskega izziva, s katerim se bo Unija morala soočiti, močno oslabile finančno in organizacijsko vzdržnost zdravstvenih sistemov držav članic ter tako ovirale enak dostop do oskrbe na njihovem ozemlju,

AA.  ker lahko kombinacija revščine in drugih oblik ranljivosti, kot so otroštvo ali starost, invalidnost ali manjšinski izvor, dodatno poveča tveganje za neenakosti na področju zdravja, in ker nasprotno, bolezen lahko vodi v revščino in/ali socialno izključenost,

AB.  ker imajo zgodnja leta vseživljenjske učinke za številne vidike zdravja in dobrega počutja – od debelosti, bolezni srca in duševnega zdravja do izobrazbe, poklicne uspešnosti, ekonomskega statusa in kakovosti življenja,

AC.  ker imajo neenakosti na področju zdravja velike gospodarske posledice za EU in države članice; ker izgube, povezane z neenakostmi na področju zdravja, po ocenah znašajo približno 1,4 % BDP,

AD.  ker v številnih državah EU priseljencem brez dokumentov ni zagotovljen pravičen dostop do zdravstvenega varstva niti v praksi niti v zakonodaji,

AE.  ker se v državah članicah še vedno pojavljajo primeri, ko se člani različnih socialnih skupin (na primer invalidi) srečujejo z ovirami pri enakopravnem sprejemu v zdravstvene ustanove, zaradi česar imajo omejen dostop do zdravstvenih storitev,

AF.  ker se morajo države članice zaradi staranja prebivalstva soočiti s težavami v zvezi z odvisnostjo in povečanjem potrebe po zdravstveni negi in zdravljenju ostarelih; ker je zato treba spremeniti pristop k organizaciji zdravstvenega varstva; in ker se povečujejo neenakosti v zvezi z dostopom starejših do zdravstvenega varstva,

1.  pozdravlja ključne predloge Komisije v sporočilu z naslovom „Solidarnost na področju zdravja: zmanjšanje neenakosti na področju zdravja v EU“ za: (1) določitev pravičnejše delitve v zdravstvu za del naših skupnih ciljev za socialni in gospodarski razvoj, (2) izboljšanje baz podatkov in znanja ter mehanizmov za merjenje, spremljanje, vrednotenje in poročanje; (3) gradnjo zavezanosti, v celotni družbi, za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja, (4) izpolnjevanje potreb ranljivih skupin in (5) razvoj prispevka politik EU k zmanjšanju neenakosti na področju zdravja;

2.  poudarja, kako pomembno je, da se zdravstvene storitve zagotavljajo na način, skladen s temeljnimi pravicami; poudarja potrebo po ohranjanju in izboljševanju univerzalnega dostopa do zdravstvenih sistemov in zdravstvenega varstva po dostopnih cenah;

3.  opozarja na pomen izboljšanja dostopa do preprečevanja bolezni, spodbujanja zdravja in specializiranih zdravstvenih storitev ter zmanjšanja neenakosti med različnimi socialnimi in starostnimi skupinami ter poudarja, da bi bilo te cilje mogoče doseči z optimizacijo javne porabe za preventivno in kurativno zdravstveno varstvo ter programi, usmerjenimi na ranljive skupine;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za preprečevanje socialno-ekonomskih neenakosti, s čimer bodo nazadnje omogočile zmanjšanje nekaterih neenakosti na področju zdravstvenega varstva; poleg tega na podlagi univerzalnih vrednot človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in solidarnosti poziva Komisijo in države članice, naj se osredotočijo na potrebe ranljivih skupin, vključno s prikrajšanimi migrantskimi skupinami ter pripadniki etničnih manjšin, otrok in mladostnikov, invalidov, s posebnim poudarkom na duševnih boleznih, bolnikov z ugotovljenimi kroničnimi boleznimi in stanji, starejših, ljudi, ki živijo v revščini in tistih, ki trpijo zaradi alkoholizma in zasvojenosti z drogami;

5.  poziva države članice, naj najranljivejšim skupinam, vključno s priseljenci brez dokumentov, zagotovijo pravičen dostop do zdravstvenega varstva; poziva države članice, naj ocenijo izvedljivost podpiranja zdravstvenega varstva za nezakonite migrante, tako da zagotovijo opredelitev na podlagi skupnih načel za temeljne sestavine zdravstvenega varstva, kakor je opredeljeno v nacionalni zakonodaji;

6.  poziva države članice, naj upoštevajo posebne potrebe priseljenk v zvezi z varovanjem zdravja, zlasti glede storitev jezikovne mediacije, ki jih zagotovijo zdravstveni sistemi; ti sistemi bi morali razviti usposabljanje, ki bi zdravnikom in drugim strokovnjakom omogočalo sprejetje medkulturnega pristopa, temelječega na prepoznavanju in spoštovanju raznolikosti in občutljivosti oseb z drugih geografskih območij; prednost je treba dati tudi ukrepom in kampanjam obveščanja za boj proti pohabljanju ženskih spolnih organov, vključno s strogimi kaznimi za tiste, ki jih izvajajo;

7.  poziva Evropsko unijo in države članice, naj čim prej najdejo rešitve za boj proti diskriminaciji na podlagi narodnosti, zlasti v nekaterih državah članicah, kjer direktive Sveta 2000/43/ES, ki prepoveduje tovrstno diskriminacijo, ne izvajajo in kjer pripadnice narodnostnih manjšin niso ali so premalo socialno zaščitene oziroma nimajo dostopa do zdravstvenih storitev;

8.  poziva države članice, naj ob usklajevanju z organizacijami civilne družbe spodbujajo dostop do kakovostnega pravnega svetovanja in informacij, da pomagajo običajnemu posamezniku iz javnosti, vključno s priseljenci brez dokumentov, k boljšemu poznavanju njegovih osebnih pravic;

9.  poudarja, da lahko gospodarska in finančna kriza ter varčevalni ukrepi, ki so jih sprejele države članice, zaradi zmanjševanja proračunskih sredstev in nižjih davčnih prihodkov, zlasti na strani ponudbe, privede do znižanja stopnje financiranja javnega zdravja ter spodbujanja zdravja, preprečevanja bolezni in storitev dolgotrajne oskrbe, hkrati pa se zaradi kombinacije dejavnikov, ki prispevajo k poslabšanju zdravstvenega položaja prebivalstva na splošno, lahko poveča povpraševanje po teh storitvah;

10.  poudarja, da so neenakosti na področju zdravja v EU precejšnje breme za države članice in njihove zdravstvene sisteme ter da učinkovito delovanje notranjega trga, pa tudi odločne in po možnosti usklajene javne politike na področju preprečevanja lahko prispevajo k izboljšanju na tem področju;

11.  poudarja, da bi se morala boj proti socialno-ekonomskim dejavnikom kot so debelost, kajenje itd., dostopnost do zdravstvenih sistemov (ki jih ogrožajo nepovrnjeni stroški zdravstvenih storitev in zdravil, nezadostno preprečevanje in razdrobljenost zdravstvene demografije) ter učinkovita diagnoza obravnavati kot ključna vidika ukrepov za preprečevanje neenakosti na področju zdravja, poleg tega bi se morala tudi dostopnost in cenovna ustreznost farmacevtskega zdravljenja obravnavati kot ključni vidik zdravja ljudi; zato poziva države članice, naj zagotovijo pravilno izvajanje direktive o preglednosti (89/105/EGS) in ustrezno obravnavo sklepov iz sporočila Komisije iz leta 2008 o preiskavi farmacevtskega sektorja;

12.  poudarja, da zdravstveno varstvo ni splošno dobro ali storitev in ga ne bi smeli obravnavati tako;

13.  poziva Svet in države članice, naj ocenijo in izvajajo nove ukrepe za izboljšanje učinkovitosti izdatkov za zdravstvo, zlasti z naložbami v preventivno zdravstveno varstvo, da bi zmanjšali prihodnje dolgoročne stroške in socialno breme ter reorganizirali neuspešne zdravstvene sisteme, s čimer bi zagotovili enak dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva brez razlikovanja (zlasti do standardnih zdravstvenih storitev) v vsej EU, in spodbuja Komisijo, naj preuči uporabo obstoječih evropskih skladov, da bi še naprej spodbujala naložbe v zdravstveno infrastrukturo, raziskave in usposabljanje ter spodbujala in pospešila preprečevanje bolezni;

14.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo enak dostop do zdravstvenega varstva in možnosti zdravljenja za starejše bolnike vključen njihove zdravstvene politike in programe, ter naj si zastavijo za prednostno nalogo ustrezen dostop do zdravstvenega varstva in zdravljenja za starejše v „evropskem letu aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti (2012)“; poziva države članice, naj pospešujejo pobude za spoprijemanje s socialno osamitvijo starejših bolnikov, saj pomembno vpliva na dolgoročno zdravje bolnikov; poudarja potrebo po tem, da bi Evropska unija in države članice z ustrezno dolgoročno strategijo predvidele družbeni in gospodarski učinek staranja evropskega prebivalstva, da bi zagotovile finančno in organizacijsko vzdržnost zdravstvenih sistemov ter enakopravno in stalno oskrbo bolnikov;

15.  poziva države članice, naj izboljšajo svoje zmogljivosti za tesno spremljanje zdravstvenih in socialnih učinkov krize, ki naj poteka na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

16.  poziva Komisijo, naj podpira zbiranje izkušenj na področju spodbujanja zdravja, zdravstvene vzgoje, zdravega načina življenja, preprečevanja, pravočasnega diagnosticiranja in ustreznega zdravljenja, predvsem na področju alkohola, tobaka, prehrane, debelosti ter drog; poziva države članice, naj spodbujajo telesno dejavnost, pravilno prehrano in programe „zdrave šole“, usmerjene na otroke, zlasti na bolj prikrajšanih območjih, in izboljšajo raven osebne, socialne in zdravstvene izobraženosti, da bi spodbudile bolj zdravo ravnanje in ravnanje, povezano s pozitivnim življenjskim slogom;

17.  spodbuja vse države članice k vlaganju v socialno, izobraževalno, okoljsko in zdravstveno infrastrukturo po načelu „zdravje v vseh politikah“ ter k usklajevanju ukrepov glede kvalifikacij, usposabljanja in mobilnosti zdravstvenih delavcev, da se zagotovijo zmogljivost in vzdržnost zdravstvene infrastrukture in delovne sile na ravni EU ter na nacionalni ravni;

18.  poudarja, da neenakosti na področju zdravja v EU ne bodo odpravljene brez skupne in splošne strategije za evropske zdravstvene delavce, ki bo vključevala usklajene politike za upravljanje virov, izobraževanje in usposabljanje, minimalno kakovost in varnostne ukrepe ter registracijo strokovnjakov;

19.  poziva države članice, naj zagotovijo dostopnost informacij o zdravju, zdravem načinu življenja, zdravstvenih storitvah, možnostih preprečevalnih ukrepov, pravočasnem prepoznavanju bolezni in pravilnem zdravljenju v razumljivi obliki in jeziku, ki je vsem razumljiv, z uporabo novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, predvsem na področju spletnih zdravstvenih storitev;

20.  poziva države članice, naj podpirajo uvedbo tehnologij telemedicine, ki lahko pomembno zmanjšajo geografske razlike v dostopnosti nekaterih, zlasti specializiranih vrst zdravstvenih storitev, zlasti v obmejnih regijah;

21.  poziva države članice, naj pospešujejo javne politike, namenjene zagotovitvi pogojev za zdravo življenje vseh dojenčkov, otrok in mladostnikov, kar velja tudi za oskrbo pred zanositvijo, materinsko nego in ukrepom za podporo staršev ter zlasti nosečih in doječih žensk, da bi vsem novorojenčkom zagotovile zdrav začetek življenja in preprečile nadaljnje neenakosti na področju zdravja ter tako priznale pomembnost naložb v zgodnji otroški razvoj in pristope, ki upoštevajo vse življenje posameznika;

22.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo vse nosečnice in otroci, ne glede na status, upravičeni do socialnega varstva, ki je opredeljeno v nacionalni zakonodaji, in da ga bodo tudi dejansko prejeli;

23.  opozarja, da mora EU v skladu s Konvencijo ZN o pravicah invalidov zagotoviti invalidom pravico do zdravja najvišjega možnega standarda brez diskriminacije zaradi invalidnosti; vztraja, da je vključitev invalidnosti v vse ustrezne kazalnike za merjenje zdravja ključen korak k izpolnitvi te obveznosti;

24.  poziva EU in države članice, naj upoštevajo zdravstveno stanje žensk in vprašanje staranja (starejših žensk) kot dejavnika pri vključevanju enakosti med spoloma in naj uporabijo financiranje glede na spol v svojih zdravstvenih politikah, programih ter raziskavah, od stopnje razvoja in oblikovanja do ocene vpliva; poziva okvirne raziskovalne programe, ki jih financira EU, in javne agencije za financiranje, naj v svoje politike vključijo oceno učinka glede na spol ter naj omogočijo zbiranje in analizo podatkov, ločenih po spolu in starosti, da bi ugotovili ključne razlike med odnosom moških in žensk do zdravja in tako podprli spremembo politike, ter uvedejo in zbirajo epidemiološka orodja za analiziranje vzrokov za različno pričakovano življenjsko dobo moških in žensk;

25.  meni, da morajo Evropska unija in države članice ženskam zagotoviti lahek dostop do kontracepcijskih sredstev in pravico do varnega splava;

26.  poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi primere dobre in najboljše prakse, da bi zagotovila enotnejši dostop do zdravljenja neplodnosti;

27.  poziva Evropsko unijo in države članice, naj se osredotočijo na človekove pravice žensk, zlasti s preprečevanjem, prepovedovanjem in preganjanjem krivcev prisilne sterilizacije žensk in pohabljanja ženskih spolnih organov;

28.  poziva EU in države članice, naj nasilje moških nad ženskami v vseh oblikah priznajo kot vprašanje javnega zdravja;

29.  poziva Evropsko unijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe v zvezi z dostopom do tehnologij asistirane reprodukcije, da bi odpravili diskriminacijo žensk na podlagi zakonskega stanu, spolne usmerjenosti ali narodnostnega ali etničnega porekla;

30.  poziva države članice, naj posnemajo Svetovno zdravstveno organizacijo pri priznavanju debelosti kot kronične bolezni in tako zagotovijo dostop do programov za preprečevanje debelosti in dostop do zdravljenja, ki dokazano prinaša pozitiven zdravstveni izid osebam, ki trpijo za debelostjo in potrebujejo zdravljenje, tudi zaradi preprečevanja nastanka nadaljnjih bolezni;

31.  poziva EU in države članice, naj načelo enakosti med spoloma vključijo v ukrepe za nadzor tobaka, kot priporoča Svetovna zdravstvena organizacija v Okvirni konvenciji o nadzoru tobaka, in naj oblikujejo kampanje proti kajenju, ki bodo namenjene predvsem mladim dekletom in ženskam;

32.  poziva države članice, naj spodbujajo in podpirajo medicinske in farmacevtske raziskave bolezni, ki večinoma prizadenejo ženske, in sicer v vseh fazah njihovega življenja, ne le v njihovi rodni dobi;

33.  poziva države članice, naj rešijo vprašanje neenakosti dostopa do zdravstvenega varstva, ki vpliva na človekov vsakdanjik, na primer na področju zobozdravstva ali oftalmologije;

34.  predlaga Evropski uniji in državam članicam, naj oblikujejo skladne politike in podporne ukrepe za ženske, ki ne delajo ali so zaposlene v sektorjih, kjer nimajo osebnega zdravstvenega zavarovanja, in poiščejo načine, da tem ženskam zagotovijo zavarovanje;

35.  odločno poziva Komisijo, naj v sodelovanju z organi držav članic spodbuja zglede najboljše prakse o določanju cen in povračilu stroškov za zdravila, vključno z učinkovitimi modeli za diferenciacijo farmacevtskih cen, da bi omogočili čim boljšo cenovno ustreznost zdravil in zmanjšali neenakosti dostopnosti do zdravil;

36.  opozarja, da je sprejetje evropskega patenta z ustrezno jezikovno ureditvijo in poenotenim sistemom za reševanje sporov bistveno za ponovno oživitev evropskega gospodarstva;

37.  ugotavlja, da je opravljeno delo Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov med drugim na področju varnosti proizvodov in oglaševanja prispevalo k obravnavi določenih vidikov neenakosti na področju zdravja v EU; v zvezi s tem poudarja, da je treba tesno spremljati informacije farmacevtskih podjetij, namenjenih bolnikom, zlasti najranljivejšim in najmanj poučenim skupinam, ter da je potreben učinkovit in neodvisen sistem farmakovigilance;

38.  poziva države članice, naj svoje sisteme zdravstvenega varstva prilagodijo potrebam najbolj prikrajšanih z oblikovanjem načinov določanja cen storitev, ki jih zaračunavajo zdravstveni delavci, da bodo zagotovile dostop vsem pacientom do zdravstvenih storitev;

39.  odločno poziva Komisijo, naj si čim bolj prizadeva, da bi države članice spodbudila k temu, da pacientom nujno omogočijo povračilo stroškov in storijo vse potrebno za zmanjšanje neenakosti pri dostopu do zdravil za zdravljenje bolezenskih stanj ali bolezni, kot so osteoporoza po menopavzi in Alzheimerjeva bolezen, za katere se v nekaterih državah članicah stroški zdravljenja ne povrnejo;

40.  poudarja, da imajo poleg nacionalnih vlad v mnogih državah pomembno vlogo v javnem zdravju, spodbujanju zdravja, preprečevanju bolezni in zagotavljanju zdravstvenih storitev tudi regionalni organi, ki jih je zato treba dejavno vključiti; opozarja, da je potreben pomemben prispevek regionalnih in lokalnih uprav ter drugih deležnikov, tudi na delovnih mestih in v šolah, zlasti kar zadeva zdravstveno vzgojo, spodbujanje zdravega načina življenja, učinkovito preprečevanje bolezni in zgodnje odkrivanja in diagnosticiranja bolezni;

41.  poziva države članice, naj podprejo „lokalni zdravstveni pristop“ in zagotovijo celovito zdravstveno varstvo, ki bo na voljo na lokalni ali regionalni ravni, s čimer bodo omogočile bolnikom večjo podporo v njihovem lokalnem in socialnem okolju;

42.  spodbuja vse države članice, naj ponovno ocenijo politike o zadevah, ki bistveno vplivajo na neenakosti na področju zdravja, npr. tobak, alkohol, hrana, farmacevtski izdelki ter javno zdravje in izvajanje zdravstvenega varstva;

43.  spodbuja države članice, naj v obmejnih regijah razvijejo partnerstva, da bi si delile stroške infrastrukture in dela, hkrati pa zmanjšale neenakosti na področju zdravja, zlasti kar zadeva enak dostop do najsodobnejše opreme;

44.  poziva Komisijo, naj preuči učinke sklepov na podlagi nacionalnih in regionalnih ocen učinkovitosti zdravil in medicinskih pripomočkov na notranjem trgu, zlasti dostopa za paciente, inovacije pri novih izdelkih in medicinske prakse, ki sodijo med pomembnejše elemente, ki vplivajo na enakost na področju zdravja;

45.  meni, da bi bilo treba pri izvajanju direktive o pravicah pacientov v čezmejnem zdravstvenem varstvu (2011/24/EU) opraviti ocene učinkov, da bi čim bolj natančno izmerili njeno učinkovitost v boju proti neenakostim na področju zdravja ter zagotovili ohranitev ustrezne ravni javnega zdravja in zagotavljanja varnosti pacientov, zlasti kar zadeva geografsko porazdelitev človeških in materialnih zdravstvenih virov;

46.  ugotavlja, da je za visokokakovostno in učinkovito čezmejno zdravstveno varstvo potrebna večja preglednost informacij za javnost, paciente, regulativne organe in izvajalce zdravstvenih storitev na področju vrste vprašanj, kot so pravice pacientov, dostop do odškodnine in predpisi za zdravstvene strokovnjake;

47.  obžaluje, da direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu ni spremljal zakonodajni predlog o mobilnosti zdravstvenih delavcev, v katerem bi bilo upoštevano tveganje bega možganov v EU, zaradi katerega se v nekaterih državah članicah zaskrbljujoče povečujejo geografske neenakosti; poziva Komisijo, naj to težavo reši, po možnosti ob prihodnji reviziji direktive o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij (2005/36/ES);

48.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo veljavno direktivo o vzajemnem priznavanju poklicnih kvalifikacij (2005/36/ES); v zvezi s kompleksnostjo zdravniških kvalifikacij spodbuja Komisijo, naj pri oceni in pregledu te direktive obravnava zakonodajne vrzeli, zaradi katerih postanejo bolniki bolj izpostavljeni tveganju za poškodbe in lahko ogrozijo njihovo pravico do varnega zdravljenja; Komisijo tudi poziva, naj še dodatno razmisli o uvedbi obvezne registracije pristojnih organov v informacijski sistem notranjega trga (IMI) in izboljša obseg, v katerem lahko pristojni organi proaktivno med seboj izmenjujejo podatke o disciplinskih ukrepih zoper zdravstvene strokovnjake z vzpostavitvijo ustreznega mehanizma opozarjanja;

49.  poziva Komisijo, naj v svojem naslednjem zakonodajnem predlogu o poklicnih kvalifikacijah okrepi mehanizem za priznavanje kvalifikacij v državah članicah;

50.  poudarja, da večja inovativnost pogosto privede do večjega dostopa do zdravljenja, kar je zlasti pomembno za oddaljena območja ali podeželje;

51.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami podpira razvoj storitev telemedicine kot sredstva za zmanjševanje geografskih razlik v dostopnosti zdravstvenih storitev tako na regionalni kot na lokalni ravni;

52.  poziva Svet in Komisijo, naj v okviru strategije Evropa 2020 v večji meri priznata dejstvo, da sta telesno in duševno zdravje ter dobro počutje ključna za boj proti izključenosti, ter naj v postopke spremljanja strategije Evropa 2020 vključita primerljive kazalnike, razslojene po socialnoekonomskem položaju in stanju javnega zdravja, in upoštevata diskriminacijo na podlagi starosti, zlasti pri kliničnih preiskavah za zdravljenje, ki je primernejše za starejše;

53.  meni, da morajo EU in države članice podpreti civilno družbo in ženske organizacije, ki spodbujajo človekove pravice žensk, vključno z njihovimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami ter pravico do zdravega načina življenja in pravico do dela, da bi zagotovili, da bodo imele ženske besedo pri vprašanjih evropske in nacionalne zdravstvene politike;

54.  spodbuja države članice, naj podpirajo in gradijo zmogljivosti, mednarodne izmenjave in sodelovanje med vsemi ustreznimi deležniki v različnih sektorjih pri razvijanju in izvajanju politik za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

55.  poziva države članice, naj podpirajo in izvajajo skupni pristop k oblikovanju politik na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, s čimer se uresničuje pristop „zdravje v vseh politikah“;

56.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo skupni niz kazalnikov za spremljanje neenakosti na področju zdravja glede na starost, spol, socialnoekonomski položaj, geografsko umeščenost in tveganja, ki izhajajo iz alkoholizma in zasvojenosti z drogami, ter določijo metodologijo za presojo zdravstvenih razmer v državah članicah, katere namen bosta prepoznavanje in prednostna obravnava področij izboljševanja in najboljših praks;

57.  poudarja, da so neenakosti na področju zdravja posledica socialnih razlik, ki so povezane z življenjskimi pogoji in socialnim vedenjem, spolom in raso, stopnjo izobrazbe, neenakomerno porazdelitvijo dohodka, zdravstveno oskrbo, preprečevanjem bolezni in spodbujanjem zdravja;

58.  poudarja, da se gonilo neenakosti na področju zdravja kaže kot povišano tveganje bolezni pri osebah iz prikrajšanih socialnih skupin (revnejših), ob upoštevanju, da je tveganje še bolj poudarjeno zaradi kombinacije revščine in drugih dejavnikov ranljivosti;

59.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bosta nalogi zmanjšanja neenakosti na področju zdravstva in izboljšanje dostopa do storitev telesnega in duševnega zdravja celovito obravnavani in vključeni v sedanje pobude, kot so partnerstvo za zdravo in aktivno staranje ter platforma EU za boj proti revščini in socialni izključenosti, ter v prihodnje pobude o zgodnjem otroškem razvoju in mladinskih politikah, osredinjenih na izobraževanje, usposabljanje in zaposlitev;

60.  poziva k boljšemu usklajevanju med agencijami EU, ki morajo imeti pomembno vlogo pri preprečevanju neenakosti na področju zdravja, zlasti med Evropsko fundacijo za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer, Evropskim centrom za preprečevanje in obvladovanje bolezni ter Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu;

61.  poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri boljši uporabi odprte metode usklajevanja, da se podprejo projekti za obravnavo dejavnikov, ki vplivajo na neenakosti na področju zdravja;

62.  poziva Komisijo, naj razvije načine za sodelovanje in vključitev vseh zadevnih deležnikov na evropski ravni v pospeševanje sprejetja in širjenja dobre prakse na področju javnega zdravja;

63.  med dejavniki zdravja poudarja pomen raznolike in kakovostne prehrane in v zvezi s tem spodbuja Komisijo k večji uporabi učinkovitih programov, začetih v okviru SKP (brezplačno razdeljevanje mleka in sadja v šolah ter hrane najbolj prikrajšanim skupinam);

64.  poziva države članice, naj vzpostavijo mrežo specifičnih socialnih, zdravstvenih in svetovalnih storitev s telefonskimi linijami za pomoč v ta namen, in sicer za ženske, pare in družine, da bi se preprečilo nasilje v družini ter nudili kvalificirana strokovna pomoč in podpora za tiste, ki ju potrebujejo, v sodelovanju z drugimi organi s tega področja;

65.  poziva Komisijo, naj državam članicam pomaga k boljšemu izkoristku kohezijske politike in strukturnih skladov EU, da bi se tako podprli projekti, ki prispevajo k obravnavi socialnih dejavnikov zdravja in zmanjševanju neenakosti na področju zdravja; poleg tega poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam, da bi bolje izrabile program PROGRESS;

66.  poziva države članice, naj nehajo zmanjševati javne izdatke za zdravstvene storitve, ki so bistvene za uresničevanje visoke ravni zdravstvenega varstva žensk in moških;

67.  poziva Komisijo, naj pristop na podlagi ekonomskih in okoljskih dejavnikov zdravja ter „pravičnosti in zdravja v vseh politikah“ vključi v razvoj vseh notranjih in zunanjih politik EU, zlasti z namenom doseganja razvojnih ciljev tisočletja in še posebej dobrega zdravja mater;

68.  poziva vse države članice, naj priznajo pomen zdravja za družbo ter se pri merjenju razvoja družbe, skupnosti in posameznika ozrejo na kazalnike, ki sežejo dlje od pristopa, temelječega zgolj na BDP;

69.  poziva Svet, naj glede na socialne dejavnike zdravja in dejavnike tveganja, povezane z načinom življenja, kot so alkohol, tobak in prehrana, spodbuja prizadevanja za odpravljanje neenakosti na področju zdravja kot prednostno nalogo politik v vseh državah članicah, in sicer z ukrepi na področjih politik, kot so potrošniška politika, zaposlovanje, stanovanja, socialna politika, okolje, kmetijsto in hrana, izobraževanje, življenjski in delovni pogoji ter raziskave v skladu z načelom „zdravje v vseh politikah“;

70.  poziva Komisijo, naj podpira ukrepe, ki se financirajo v okviru sedanjega in prihodnjega akcijskega načrta za javno zdravje ter so namenjeni obravnavanju socialnih dejavnikov zdravja;

71.  poziva Komisijo, naj pripravi smernice za izboljšanje mehanizmov za spremljanje neenakosti na področju zdravja v celotni EU (med državami članicami in znotraj njih) s povečanjem zbiranja podatkov, tako da se združujejo bolj sistematične in primerljive informacije, ki dopolnjujejo obstoječe podatke o neenakostih na področju zdravja, ter z rednim spremljanjem in analizo;

72.  poziva Komisijo, naj razmisli o pripravi predloga priporočila Sveta ali katere koli druge ustrezne pobude Skupnosti, katere namen je spodbujanje in podpiranje razvoja celovitih nacionalnih strategij v državah članicah, tako na nacionalni kot na regionalni ravni, za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja;

73.   poziva Komisijo, naj v svojih poročilih o napredku oceni učinkovitost ukrepov za zmanjšanje neenakosti na področju zdravja in izboljšanje zdravja, ki sta posledica politik, povezanih s socialnimi, ekonomskimi in okoljskimi dejavniki zdravja;

74.  poziva Komisijo, naj uporablja pristop „zdravje v vseh politikah“ na EU ravni oblikovanja politik in izvede ocene učinkov, ki upoštevajo rezultate glede pravičnosti na področju zdravja;

75.  meni, da odprti, konkurenčni in pravilno delujoči trgi lahko spodbujajo inovacije, naložbe in raziskave v zdravstvenem sektorju, za kar pa je potrebna znatna finančna podpora javnim raziskavam, da bi zagotovili nadaljnji razvoj trajnostnih in učinkovitih zdravstvenih modelov ter spodbudili razvoj novih tehnologij ter njihovih načinov uporabe na tem področju (npr. telemedicina) ter skupna metodologija za ocenjevanje tehnologij v zdravstvu, kar naj bi skupaj koristilo vsakemu posamezniku, tudi tistim iz nižjih socialno-ekonomskih skupin, in upoštevalo staranje prebivalstva;

76.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo programe osveščanja državljanov in okrepijo dialog s civilno družbo, socialnimi partnerji in nevladnimi organizacijami glede zdravja in zdravstvenih storitev;

77.  meni, da je treba povečati število žensk, ki sodelujejo pri oblikovanju zdravstvenih politik ter načrtovanju programov in opravljanju storitev na zdravstvenem področju;

78.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 301, 20.11.2007, str. 3. (2) UL L 23, 27.1.2010, str. 35. (3) UL C 146, 22.6.2006, str. 1. (4) UL C 232, 27.8.2010, str. 1. (5) UL C 250 E, 25.10.2007, str. 93. (6) UL C 8 E, 14. 1.2010, str. 97. (7) UL C 9 E, 15.1.2010, str. 56.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o obdavčenju in razvoju – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (2010/2102(INI))

P7_TA(2011)0082 A7-0027/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obdavčenje in razvoj – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah (KOM(2010)0163),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2010 o učinkih svetovne finančne in gospodarske krize na države v razvoju in razvojno sodelovanje(2), deklaracije iz Monterreya (2002), konference o financiranju za razvoj v Dohi (2008), Pariške izjave (2005) in Agende za ukrepanje iz Akre (2008), kjer so bili beg kapitala in nezakoniti finančni tokovi izrecno navedeni kot glavna ovira za zbiranje domačih prihodkov za razvojne namene,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. junija 2010 o napredku pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja: vmesni pregled kot priprava na srečanje ZN na visoki ravni septembra 2010(3),

–   ob upoštevanju vrhunskega srečanja G20 v Seulu 11. in 12. novembra 2010 ter pobude za krepitev mednarodnega sodelovanja z državami v razvoju za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja plačilu davkov, ki jo je podalo nemško ministrstvo za gospodarsko sodelovanje in razvoj in se imenuje mednarodni davčni dogovor,

–  ob upoštevanju sklepov Mednarodne konference o obdavčitvi z dne 29. avgusta 2008 v Pretoriji,

–  ob upoštevanju sklepov vrhunskega srečanja skupine G20 2. in 3. aprila 2009 v Londonu,

–  ob upoštevanju stališča voditeljev po vrhunskem srečanju skupine G20 24. in 25. septembra 2009 v Pittsburghu in svoje resolucije z dne 8. oktobra 2009 o tem srečanju(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. aprila 2009 o vrhunskem srečanju skupine G20 2. aprila 2009 v Londonu(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. novembra 2007 o osnutku Uredbe Komisije o spremembi Uredbe (ES) št. 1725/2003 o sprejetju nekaterih mednarodnih računovodskih standardov v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z mednarodnim standardom računovodskega poročanja (MSRP) 8 glede razkritja poslovnih odsekov(6),

–  ob upoštevanju poročila norveške vladne komisije o davčnih oazah in razvoju iz junija 2009,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter Odbora za mednarodno trgovino (A7-0027/2011),

A.  ker je okrepitev davčnega sistema eden glavnih izzivov, s katerimi se soočajo države v razvoju pri doseganju razvojnih ciljev tisočletja,

B.  ker so davki lahko zanesljiv in trajnosten vir za financiranje razvoja, če obstaja postopno obdavčevanje, učinkovita in uspešna davčna uprava, ki spodbuja davčno disciplino, ter pregledna in odgovorna uporaba javnih prihodkov,

C.  ker se države v razvoju zaradi nezadostnih človeških in finančnih virov za pobiranje davkov, slabih upravnih zmogljivosti, korupcije, pomanjkanja legitimnosti političnega sistema, neenakomerno porazdeljenih dohodkov in slabega davčnega upravljanja soočajo s pomembnimi izzivi pri povečanju davčnih prihodkov,

D.  ker glavne oblike nezakonitih finančnih tokov in bega kapitala vključujejo zlasti prirejanje cen pri transakcijah med državami za privabljanje neposrednih tujih naložb (FDI - Foreign Direct Investment), kroženje kapitala zaradi izkoriščanja davčnih ugodnosti (round-tripping), prejemanje dvojnega plačila (double-dipping), prenos velikih količin gotovine, nepregledne in neugodne investicijske protokole ter tihotapljenje,

E.  ker off-shore centri in davčne oaze omogočajo nezakonit beg kapitala, ki skupaj znaša 1 trilijon USD; ker so ti nedovoljeni denarni odlivi v grobem enaki desetkratniku pomoči, ki jo države v razvoju prejemajo za zmanjšanje revščine in gospodarski razvoj,

F.  ker davčne oaze, ki ponujajo predpise o tajnosti in registracijo navideznih sedežev ter nično davčno stopnjo, da privabljajo kapital in dohodke, ki bi morali biti obdavčeni v drugih državah, ustvarjajo škodljivo davčno konkurenco,

G.  ker je davčna konkurenca povzročila prenos davčnega bremena na delavce in gospodinjstva z nizkimi dohodki ter sprožila škodljivo zmanjšanje sredstev za javne storitve v revnih državah,

H.  ker davčne goljufije v državah v razvoju povzročajo letno izgubo davčnih prihodkov, ki desetkrat presega razvojno pomoč iz razvitih držav,

I.  ker so možnosti za spodbujanje zbiranja domačih prihodkov dodatno oslabljene zaradi globalne liberalizacije mednarodnih trgov, kar povzroča nadomestitev davčnih prihodkov z drugimi domačimi prihodki; ker raziskave Mednarodnega denarnega sklada kažejo, da so bogate države uspele nadomestiti zmanjšanje davka na dohodek kot glavni vir prihodka z drugimi viri prihodkov, zlasti z DDV, pa so najrevnejše države v najboljšem primeru nadomestile le za približno 30 % izgubljenih davkov na dohodek(7),

J.  ker ugotovitve načrtnega pregleda mednarodnega davčnega dogovora kažejo, da je treba dodatno uskladiti donatorje na področju obdavčitve in razvoja,

K.  ker obstoj velikega neformalnega sektorja v gospodarstvu ovira zbiranje notranjih virov,

L.  ker se v veliko državah v razvoju razmah potrošnih dobrin ne more začeti, ker ne prejemajo ustreznega deleža nadomestil za rudnine, do katerega so upravičene,

M.  ker veliko držav v razvoju ne doseže niti najnižje davčne ravni, ki bi bila potrebna za financiranje javnih storitev in mednarodnih obveznosti, kot je zmanjšanje revščine,

N.  ker so davki vir dohodka, ki je potencialno stabilnejši in bolj trajnosten od pomoči ter boljše spodbuja prevzemanje odgovornosti zadevnih držav,

O.  ker zaradi poročanja na konsolidirani osnovi pogosto nastajajo težave pri opredelitvi podjetij, ki jih je treba obdavčiti, in pri določanju prave davčne stopnje zaradi njihove zapletene korporativne strukture in porazdelitve gospodarske dejavnosti med njimi,

P.  ker tako imenovani oderuški skladi, ki imajo pogosto sedež v davčnih oazah, vse pogosteje kupujejo dolgove držav v razvoju po izjemno nizki ceni in potem vložijo tožbo za prvotni znesek dolga (pogosto z obrestmi in kazenskimi taksami) ter s tem precej zmanjšajo možnosti držav v razvoju za delovanje na podlagi lastnih dodatnih davčnih prihodkov,

Q.  ker ni zakonov, ki določajo zgornjo mejo dobička, ki ga lahko ustvari oderuški sklad s sprožitvijo tožbe zoper države v razvoju za izterjavo neplačanega dolga, in ker ni regulativnih struktur, ki bi razkrile, kdo so oderuški skladi in tudi koliko so plačali za ta dolg, ki je bil pred tem obravnavan kot dolg brez vrednosti,

R.  ker so v veliko državah v razvoju za podjetja določene različne stopnje davka na dohodek, ki ne temeljijo le na dohodku in dividendah, temveč tudi na poslovnih sektorjih, kar pomeni, da je sektorska dodelitev virov izkrivljena zaradi različnih davčnih stopenj,

S.  ker je treba davčno disciplino opredeliti kot poskus plačevanja na pravem mestu ob pravem času, kar pomeni, da ekonomsko bistvo izvršenih transakcij sovpada s krajem in obliko poročanja o njih za davčne namene,

Pomen davkov za doseganje razvojnih ciljev tisočletja

1.  se strinja s Komisijo, da so učinkoviti in pošteni davčni sistemi bistveni za zmanjšanje revščine, dobro vodenje in izgradnjo države;

2.  pozdravlja pobudo Komisije za okrepitev zmogljivosti dobrega upravljanja v davčnih zadevah na področju razvoja in meni, da obstaja potreba po regulativnem okviru, ki bi bil namenjen podpori mednarodnemu sodelovanju v davčnih zadevah, preglednosti, razvoju javnega in zasebnega sektorja in gospodarski rasti;

3.  poudarja, da v državah v razvoju delež davkov v razmerju do BDP znaša med 10 % in 20 %, v razvitih državah pa je ta delež od 25 % do 40 %; regrets that too little support has been given so far by donors to tax-related assistance; v tem okviru pozdravlja predlog Komisije za zagotovitev večje podpore državam v razvoju, da se jim zagotovita pomoč pri davčnih reformah in krepitvi davčne uprave v zvezi z Evropskim razvojnim skladom za države AKP, instrumentom za razvojno sodelovanje, Evropskim instrumentom sosedstva in partnerstva ter podpora nacionalnim nadzornim organom, parlamentom in nedržavnim akterjem;

4.  ugotavlja, da bi morali nameniti večjo pozornost prizadevanju za krepitev zmogljivosti v državah v razvoju in jim tako pomagati pri učinkoviti uporabi izmenjave informacij ter učinkovitemu preprečevanju davčnih utaj z njihovo lastno notranjo zakonodajo;

Težave držav v razvoju ob zvišanju prihodkov od davkov

5.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so za davčne sisteme v mnogih revnih državah še vedno značilne zelo ozko opredeljene davčne osnove, oprostitve davčnih obveznosti za izbrane, davčno mirovanje za podjetja, kar močno spodbuja izogibanje davkom, saj lahko obdavčena podjetja stopijo v poslovni odnos s podjetji, ki so oproščena davkov, zaradi prenosa dobička, ogromni prihodki od naravnih virov, ki se neevidentirano porabljajo; velik pretok nezakonitega kapitala, povezan z ogromnimi davčnimi utajami;

6.  poudarja, da davčnih prihodkov ne bi smeli obravnavati kot nadomestilo za tujo pomoč, ampak kot sestavni del javnih prihodkov, ki omogočajo razvoj teh držav;

7.  poudarja, da so učinkoviti, progresivni in pravični davčni sistemi bistveni za razvoj, saj prispevajo k financiranju javnih dobrin, izgradnji držav in dobremu upravljanju, da mora biti cilj revnih držav nadomestiti odvisnost od tuje pomoči s samozadostnostjo na davčnem področju ter da utaja in izogibanje plačilu davkov ovirata izpolnitev razvojnih ciljev;

8.  obžaluje, da davčne oaze slabijo demokratično vodenje, omogočajo večji donos gospodarskih kaznivih dejanj, spodbujajo iskanje koristi (rent-seeking) in povečujejo nepravično razdelitev dohodkov od davkov; poziva EU, naj si prizadeva, da bo boj proti davčnim oazam in korupciji na vrhu programa mednarodnih finančnih in razvojnih institucij;

9.  opozarja, da države v razvoju zaradi davčnih utaj izgubljajo veliko finančnih sredstev in da je boj proti davčnim oazam ena od ključnih prednostnih nalog EU, da bi državam v razvoju učinkovito olajšali dostop do njihovih davčnih prihodkov; opozarja, da je treba v zvezi s tem sprejeti ustrezne ukrepe na evropski in mednarodni ravni v skladu z zavezami, sprejetimi zlasti v okviru skupine G20;

10.  opozarja, da bodo pozitivni učinki sporazumov o gospodarskem partnerstvu vidni šele srednje- do dolgoročno, medtem ko prinaša znižanje carinskih tarif izgubo prihodkov že na kratek rok;

11.  poudarja, da je dodatno pozornost treba nameniti težavam, s katerimi se srečujejo države v razvoju pri povečanju notranjih dohodkov v globalnem okviru: mnoge oprostitve so odobrene velikim domačim in tujim gospodarskim družbam, da bi tako privabili naložbe; poziva EU, naj pomaga državam v razvoju pri razvoju davčnih sistemov, ki jim bodo omogočili, da bodo imele koristi od procesa globalizacije;

12.  poudarja, da imajo najrevnejše države težave z nadomeščanjem padca davkov na dohodek, ki je posledica sedanje globalne liberalizacije trgovine, z drugimi vrstami notranjih virov, kar bi v najboljšem primeru nadomestilo približno 30 odstotkov izgub davka na dohodek;

13.  poudarja, da davčne oaze s povečanjem konkurence pri privabljanju mobilnega kapitala posegajo v suverenost držav v razvoju, da bi obdavčile dohodek od kapitala kot sredstvo za razširitev davčne osnove, saj imajo te države že zdaj skromnejšo davčno osnovo od bogatih držav;

14.  opozarja, da nesorazmeren dostop do informacij, ki je posledica predpisov o tajnosti v davčnih oazah, zmanjšuje učinkovitost mednarodnih finančnih trgov, saj vodi v višje premije za tveganje in s tem povečuje stroške posojil za bogate in revne države;

15.  se zaveda, da bo kvalitativno in kvantitativno izboljšanje pri uporabi domačih prihodkov držav v razvoju dolgoročno obrodilo sadove; poziva Evropsko unijo k ohranitvi svoje ponudbe za pomoč v vseh oblikah, kolikor se bo državam v razvoju zdela potrebna za financiranje njihovega lastnega razvoja;

Podpiranje učinkovitih, uspešnih, poštenih in vzdržnih davčnih sistemov

16.  znova poudarja, da sta dobro upravljanje in kakovost institucij najpomembnejši gonili gospodarskega razcveta; zato poziva Komisijo, naj pomaga davčnim organom, sodstvu in protikorupcijskim agencijam v državah v razvoju pri njihovem prizadevanju za oblikovanje progresivnega in trajnostnega davčnega sistema, ki bo sčasoma prinesel koristi pri upravljanju zaradi večje verodostojnosti in odgovornosti, ter naj učinkovito vključi načelo dobrega upravljanja davčnih zadev v načrtovanje, izvrševanje in spremljanje državnih in regionalnih strateških dokumentov; poziva države članice, naj uresničijo svoje zaveze o davčni pomoči ter naj se borijo proti podkupovanju, ki ga izvajajo podjetja s sedežem na območjih v njihovi jurisdikciji, svoje dejavnosti pa izvajajo v državah v razvoju; priporoča, naj Komisija v proračunski postopek vključi nacionalne parlamente držav v razvoju, zato da se krepijo harmonični odnosi in spodbuja večja preglednost tega postopka;

17.  opozarja, da dobrega upravljanja v davčnih zadevah ni mogoče izvažati ali vsiljevati od zunaj ter da se mora vsaka država odločiti o svoji davčni politiki; v tem okviru poziva Komisijo in nacionalne vlade, naj ne postavljajo ovir, ampak naj sodelujejo z vsemi državami, ki bi se odločile za skladno in pošteno povečanje davkov, kar bi vplivalo na tuja podjetja, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, zlasti na področju izkoriščanja primarnih virov, ki so pomemben vir blagostanja v državah v razvoju;

18.  poziva Komisijo, naj v ustrezne sporazume, sklenjene med EU in tretjimi državami, vključi klavzulo o upravljanju v davčnih zadevah, vključno z nadzorom njenega izvajanja;

19.  opozarja, da zmanjšanje carinskih virov, ki izhaja zlasti iz sporazumov o gospodarskem partnerstvu z Evropsko unijo, negativno vpliva na finančne vire, ki so neposredno na voljo državam v razvoju; v zvezi s tem in za nadomestitev teh izgub poziva Komisijo, naj v okviru morebitne pomoči pri izboljšanju nacionalnih davčnih sistemov spodbuja države v razvoju k temu, da bi dajale prednost neposrednim progresivnim davkom pred posrednimi davki, zlasti davki na potrošnjo, ki zaradi svoje narave najbolj prizadenejo ljudi z nizkimi dohodki;

20.  poziva, naj se v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu (SGP) sistematično izvajajo ukrepi za podporo davčnim reformam, zlasti v obliki materialne (informacijski sistemi) in organizacijske pomoči (pravno usposabljanje in usposabljanje na davčnem področju uslužbencev davčne uprave), če država v razvoju zaprosi zanjo; poudarja, da so za afriške države, ki še vedno ne prejemajo dolgoročne pomoči na davčnem področju, potrebna posebna prizadevanja;

21.  ponovno poudarja, da je treba povečati skladnost med razvojno in trgovinsko politiko Evropske unije; opozarja, da Evropska unija kot celota, vključno z državami članicami, ostaja vodilna donatorica razvojne pomoči s 56-odstotnim svetovnim deležem in absolutno vrednostjo pomoči 49 milijard EUR v letu 2009, čeprav je kriza verjetno zaostrila nestanovitnost cen osnovnih proizvodov in povzročila zmanjšanje dotoka kapitala in pomoči državam v razvoju; poudarja, da bi v zvezi s tem morala biti prednostna naloga držav v razvoju vzpostavitev učinkovitega sistema obdavčenja za zmanjšanje odvisnosti držav v razvoju od zunanje pomoči in drugih nepredvidljivih zunanjih finančnih tokov;

22.  poziva k skladnosti med finančno podporo EU, zagotavljanjem dostopa do trgov EU določenim državam in njihovo ravnjo sodelovanja, ob upoštevanju načel dobrega upravljanja na davčnem področju;

23.  pozdravlja regionalno pobudo za sodelovanje na davčnem področju, da se državam v razvoju omogoči razprava o vlogi obdavčenja pri oblikovanju države in gradnji zmogljivosti ter izmenjava najboljše prakse na področju davčne uprave;

24.  opozarja, da je glavni izziv revnih držav razširitev davčne osnove; poudarja, da je padec davkov na dohodek (med drugimi dejavniki) povzročil uvedbo davka na porabo (DDV ali energetski davek); meni, da DDV sicer omogoča razširitev davčne osnove v gospodarstvih z velikimi neformalnimi sektorji, vendar nediskriminatorna narava DDV najmočneje prizadene revno prebivalstvo; meni, da mora razvojna pomoč EU dati prednost pobudam za izboljšanje učinkovitosti in preglednosti davčnih sistemov, na primer z odkrivanjem načinov, kako bi države v razvoju z neposrednim ali posrednim obdavčevanjem lahko razširile svojo davčno osnovo/davek od dohodka;

25.  opozarja, da mora biti cilj širjenja trgovinske izmenjave z državami v razvoju spodbuditev trajnostne gospodarske rasti in razvoja teh držav; ugotavlja, da odprava carin pomeni posledično izgubo carinskih prihodkov in jo je treba torej bolje nadzorovati, biti mora bolj progresivna in potekati sočasno z izvajanjem davčnih reform, ki omogočijo uporabo prihodkov iz nadomestnih virov (DDV, davek na premoženje, davek na dohodek);

26.  zaskrbljeno ugotavlja, da so med leti 1991 in 2004 afriško celino vsako leto zapustile milijarde dolarjev; zlasti poudarja, da so ti odlivi ocenjeni na 7,6 % letnega BDP regije, zaradi česar so afriške države neto upniki držav donatork; meni, da bosta uradna razvojna pomoč in odpis dolga, ki ju zagotavljajo razvite države, učinkovita le, če bodo G20, OECD in EU v enaki meri sprejeli konkretne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da davčne utaje ne bodo spodkopavale davčne osnove v državah v razvoju; v zvezi s tem poziva ZN in OECD, naj v tesnem sodelovanju z Afriškim forumom o davčnih upravah nadaljujeta svoje delo na tem področju;

27.  vztraja pri tem, da morajo ustrezni načini za oblikovanje nadomestnih virov za zbiranje prihodkov nuditi podporo in ne smejo odvračati od inovacij, podjetništva in ustanavljanja malih in srednjih podjetij, ki krepijo lastništvo in lokalni razvoj;

28.  poudarja, da utegnejo biti upravni stroški, zlasti za večstopenjski sistem DDV, previsoki za države v razvoju, katerih davčni organi niso opremljeni s potrebnimi finančnimi in človeškimi viri, zato jih je treba natančno pregledati; verjame, da je treba biti v takih primerih pri izbiri trošarin izjemno previden ter natančno izbrati nekaj vrst blaga, predvsem na podlagi tega, da njihova poraba negativno vpliva na družbo, povpraševanje po njih pa ponavadi ni prožno (tobak, alkohol ipd.); v primeru omejitve prav tako zahteva, da se opredeli in obdavči tista podjetja, ki bi utegnila biti odgovorna za večje davčne dohodke (na primer podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem surovin);

29.  poudarja, da je pomembna zahteva, ki jo je treba izpolniti za povečanje neposredne obdavčitve, vključitev neformalnega sektorja v formalno gospodarstvo ter izboljšanje poslovnega okolja;

30.  poudarja, da globalno davčna konkurenca bolj prizadene države v razvoju, saj večji delež njihovih prihodkov od davka črpajo iz kapitala, za pobiranje drugih davkov pa imajo malo možnosti; ugotavlja, da je treba v primeru upada prihodkov zaradi konkurence razširiti davčno osnovo ali se v celoti vzdržati konkurence, če je to ustrezno in če dejavnike, kot so dobro upravljanje, pravna varnost in preprečevanje nacionalizacije, ogroža konkurenca pri pritegovanju neposrednih tujih naložb; poudarja, da države z nizkimi prihodki potrebujejo zmogljivost za učinkovita pogajanja z večnacionalnimi družbami, da bi si od dobička družb zagotovile ustrezen delež, ter opozarja, da bi morale imeti dovolj političnega prostora za uvedbo ukrepov za nadzor kapitala, saj je pravica za zbiranje in prerazporejanje davčnih prihodkov eno od osrednjih meril suverenosti in zakonitosti držav ter predpogoj za dobro upravljanje;

31.  poudarja, da je francoska vlada naročila raziskave na temo političnih pobud za obdavčevanje, a da je potrebnih še več ukrepov; zato poziva Komisijo, naj preuči, ali bi lahko z različnimi pristopi k prenosu pomoči, npr. subvencije proti posojilom, pomagala pri omejevanju ali izravnavanju morebitnih negativnih učinkov pomoči na povečanje prihodkov in ali proračunska podpora in s tem povezane izboljšave v preglednosti in učinkovitosti upravljanja javnih odhodkov dolgoročno prispevajo k večji pripravljenosti državljanov za plačevanje davkov;

32.  ugotavlja, da je bilo premalo pozornosti posvečene temu, kako lahko vlade z davčno politiko zmanjšajo neenakosti v prihodkih in blaginji z zmanjšanjem sedanjih razlik med spoloma, ko gre za davčne obveznosti;

33.  v davčnih sistemih držav v razvoju zahteva osredotočanje na načela nevtralnosti, enakosti in enostavnosti s pomočjo:

34.  je prepričan, da mora Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj opredeliti nove smernice v zvezi s transfernimi cenami, kar je nepogrešljivo za boj proti praksam nekaterih multinacionalk, ki svoje dobičke prenašajo v države z ugodnejšo davčno politiko, in da se zagotovi plačilo davkov v državah, vključno z državami v razvoju, v katerih so ta dobiček ustvarile;

35.  meni, da je nujno potreben sistem obdavčenja z nizko stopnjo za osebe z nizkimi in srednjimi dohodki, ki temelji na širši davčni osnovi in izključuje vse oprostitve ter diskrecijske davčne ugodnosti, zlasti za dejavnosti pridobivanja mineralnih surovin; poudarja, da so potrebna javna vlaganja v projekte, ki imajo pozitiven lokalni učinek na gospodarstvo, družbo in okolje, pri čemer se nikakor ne sme omogočiti davčnega dampinga;

Prizadevanja za pregledno, kooperativno in pošteno mednarodno davčno okolje
Manipulacija tržnih cen

36.  poudarja, da manipulacija tržnih cen najbolj očitno spodbuja nezakonite finančne odlive; poziva Komisijo, naj prispeva k izboljšanju strokovnega znanja javnosti o teh vprašanjih v državah v razvoju in si prizadeva za konkretne predloge, s katerimi bo zagotovila, da bodo države G20, OECD, ZN in STO razmislile o širši določitvi meril in metod za preprečevanje manipulacije tržnih cen, med katere spadajo metode primerljivega donosa ZDA, ki so se pri ugotavljanju nepravilnih cenitev transakcij izkazale za obetavne;

37.  poziva k boju proti nezakoniti manipulaciji transfernih cen in k pregledu svetovnih predpisov na področju davkov, ki presegajo metode primerljivega donosa, saj morda obstajajo obetavnejše nadomestne možnosti, s katerimi bi bilo mogoče učinkoviteje obravnavati težavo manipulacije cen; poudarja, da morajo EU, G20 in WTO svoja prizadevanja v splošnem osredotočiti na pristope, ki se zanašajo na neodvisno tržno načelo, ki pravi, da morajo za davčno relevantne transakcije veljati enaki pogoji kot za transakcije med neodvisnimi podjetji;

38.  poziva EU, naj se v okviru G20 in OECD zavzema za načelo samodejne izmenjave informacij o davčnih zadevah v skladu z direktivo EU o obdavčitvi prihrankov kot načinom za zajezitev nezakonitih finančnih tokov v države, kjer velja davčna tajnost;

39.  poziva k uvedbi davka na finančne transakcije, saj bi prihodki iz tega vira izboljšali delovanje trga z zmanjšanjem špekulacij ter prispevali k financiranju svetovnih javnih dobrin, kot so razvoj in spopadanje s podnebnimi spremembami, ter zmanjšali javnofinančne primanjkljaje; poziva Komisijo, naj čim prej izdela študijo izvedljivosti, pri tem pa upošteva konkurenčne pogoje na svetovni ravni in po potrebi pripravi konkretne zakonodajne predloge;

40.  predlaga vključitev posebne določbe o dobrem upravljanju na davčnem področju v pregled sporazuma iz Cotonouja;

41.  poziva države članice EU, naj v okviru dvostranskih programov pomoči sprejmejo podobne ukrepe;

Ekstraktivne industrijske panoge

42.  poziva k razvoju pobud za spodbujanje večje preglednosti nad prihodki iz naravnih virov, med drugim s konvencijo OECD o boju proti podkupovanju in pobudo za preglednost v ekstraktivnih industrijah (EITI); pozdravlja sprejetje predlogov sprememb o preglednosti in „krvavih rudninah“ iz Konga k reformi finančne ureditve ter poziva Komisijo, naj poda podobno zakonodajno pobudo brez zmanjšanja odgovornosti vlad držav v razvoju ali nalaganja čezmernega upravnega bremena podjetjem, saj je v državah v razvoju to že bilo predmet kritik interesnih skupin in bi lahko imelo nasprotne učinke od želenih;

43.  poudarja, da je treba vztrajati pri izkoriščanju naravnih virov, da bi posamezni državi pomagali pri izpolnitvi širših družbenih in gospodarskih ciljev; kar za vlade držav v razvoju pomeni začrtati vizijo (če želijo tudi v sodelovanju z mednarodnimi interesnimi skupinami in strokovnjaki) o tem, kako sektor virov ustreza gospodarski prihodnosti države; meni, da je za nekatere države morda najboljša uporaba danih virov v tem, da jih pustijo v zemlji za črpanje v prihodnosti, za druge pa je morda primernejše hitro črpanje, saj pomenijo prehodni vir domačih prihodkov, s katerim lahko ustvarijo prihodke za vzdrževanje naložb, potrebnih za rast in izpolnjevanje nujnih človeških potreb;

44.  poudarja, da bi morale biti države v razvoju enakopravni partnerji pri razpravi in sprejemanju novih pobud v sektorju črpanja naravnih virov; poudarja, da mora nova ureditev na tem področju dobiti obliko splošnih mednarodnih standardov, da bi preprečili nastanek dodatnega mozaika predpisov, ki bi imeli z vidika vlad, davčnih uprav in mednarodnih podjetij nasproten učinek od predvidenega;

45.  poudarja, da predlogi Komisije in pobude nevladnih organizacij za preglednost v sektorju ekstraktivnih industrijskih panog, npr. listina o naravnih virih, načela Equator in smernice za vlagatelje podjetja Critical Resource dejansko koristijo podjetjem; omogočajo pravno varnost ter trajnostna dolgoročna partnerstva in delujejo kot varovalo pred ponovno nacionalizacijo, ponovnim odprtjem pogajanj ali izključitvijo; ugotavlja tudi težave, ki jih je treba obravnavati, na primer dejstvo, da bi bila podjetja morda primorana razkriti poslovno občutljive podatke, zaradi česar bi se znašla v konkurenčno podrejenem položaju, ali to, da nekateri sporazumi z vladami temeljijo na tajnih informacijah;

46.  ugotavlja, da bi bilo treba rente od izkoriščanja naravnih virov zmeraj obravnavati kot začasen način povečanja javnofinančnih prihodkov; poudarja, da uspeh pri obdavčitvi virov pogosto prinaša prednosti pri neposrednih davkih, na primer davkih na dohodek podjetij, ter pri nedavčnih prihodkih, na primer nadomestilih;

47.  poudarja, da je veliko držav, ki prejemajo rento od naravnih virov, zlasti nafte in mineralov, premalo motiviranih, da bi bile odgovorne, odzivne ali učinkovite; ponovno poudarja, da so za boj proti gospodarskemu kriminalu nujni močni institucionalni in demokratični nadzorni mehanizmi; še posebej poziva Komisijo, naj okrepi razvojno pomoč na področju oblikovanja pogodb o vprašanjih črpanja naravnih virov med večnacionalnimi podjetji in državami v razvoju;

48.  poziva Komisijo in Svet, naj se z zagotavljanjem finančnih sredstev in sodelovanjem v upravnih organih bolj vključita v pobudo za preglednost v ekstraktivnih industrijah;

49.  opozarja, da je kakovost računovodskega poročanja bistvena za učinkovit boj proti davčnim utajam; meni, da je za ekstraktivne industrijske panoge izjemno pomembno poročanje po državah; vendar opozarja, da bi bilo enako koristno tudi za vlagatelje v vse sektorje, s čimer bi prispevali k splošnemu dobremu upravljanju; zato poziva Komisijo, naj se zavzema za to, da se v mednarodni standard računovodskega poročanja IASB vključi zahteva, da vse večnacionalne korporacije svoje prihodke in plačane davke poročajo po državah; opozarja, da je takšna zahteva v skladu s potrebo po izboljšanju družbene odgovornosti večnacionalnih podjetij; poziva Komisijo, naj vključi poročanje po državah v spremembo direktiv o računovodstvu;

50.  zahteva, da se za čezmejne družbe uvedejo obveznosti finančnega poročanja po posameznih državah, vključno z dobički pred in po uvedbi davka, in tako povečata preglednost in dostop davčnih uprav do pomembnih podatkov; meni, da bi EU, zato da se zagotovi enotna pokritost vseh sektorjev in vseh družb, morala uvesti to načelo pri naslednjih pregledih direktive o preglednosti in računovodskih direktiv EU, medtem ko bi Komisija na mednarodni ravni morala izvajati pritisk na Upravo za mednarodne računovodske standarde (IASB), da bi ta hitro izdelala ustrezen celovit standard; ponovno poziva Komisijo, naj Parlamentu v naslednjih šestih mesecih poroča o izidu javnih razprav in razprav z Upravo za mednarodne računovodske standarde (IASB);

51.  poudarja, kako pomembno je poročanje po posameznih državah, in zahteva, da se okrepijo pogajanja na tem področju;

Boljše usklajevanja donatorjev

52.  je seznanjen z ugotovitvami raziskave mednarodnega davčnega dogovora, da je treba dodatno uskladiti donatorje na področju davkov in razvoja; poziva Komisijo, naj v skladu s tem sprejme pobude in okrepi svojo podporo večstranskim in regionalnim pobudam, kot sta Afriški forum o davčnih upravah in Interameriški center davčnih uprav;

Izboljšanje mednarodne strukture za boj proti davčnim oazam

53.  poudarja, da s konvencionalno uradno razvojno pomočjo ne bo mogoče izkoreniniti revščine po svetu, če v okviru G20, OECD in EU ne bodo sprejeti drzni ukrepi, s katerimi bi zatrli davčne oaze in škodljive davčne strukture;

54.  ugotavlja, da so se finančna središča z ugodnimi davčnimi sistemi na vrhunskem srečanju G20 z dne 2. aprila 2009 zavezala k standardom OECD za preglednost in izmenjavo informacij; kljub temu ugotavlja, da škodljive strukture davčnih oaz še vedno prevladujejo; ponovno poziva k ukrepom za boj proti davčnim oazam, ki bodo presegli okvir OECD zaradi njegovih številnih pomanjkljivosti; v zvezi s tem ponovno izraža zaskrbljenost nad dejstvom, da mednarodni standardi OECD predvidevajo izmenjavo informacij na zahtevo in da ni samodejne izmenjave informacij v skladu z direktivo o obdavčitvi prihrankov; enako kritizira dejstvo, da OECD vladam dovoljuje, da se izognejo črnemu seznamu zgolj s tem, da obljubijo, da bodo upoštevale načela izmenjave informacij, ne da bi zagotovile, da bodo ta načela dejansko prenesle v prakso; prav tako meni, da je zahteva o sklenitvi sporazumov z 12 drugimi državami za odstranitev s črnega seznama samovoljna, saj ni povezana s kakovostnimi kazalniki, ki bi omogočali objektivno presojo izpolnjevanja prakse dobrega upravljanja;

55.  poudarja, da se vsako leto kar 800 milijard EUR iz držav v razvoju porazgubi v davčnih oazah in nezakonitih finančnih tokovih; ugotavlja, da bi utegnila biti večja preglednost finančnega procesa odločilen korak na poti do zmanjševanja revščine in znatnega ustvarjanja bogastva;

56.  meni, da se mora samodejna izmenjava informacij odvijati v vseh okoliščinah; v zvezi s tem pozdravlja predlog Komisije o upravnem sodelovanju na področju davkov, da bi razširili sodelovanje med državami članicami na vse vrste davkov, odpravili bančno tajnost in uvedli samodejno izmenjavo podatkov kot splošno pravilo;

57.  je zadovoljen, ker so nekatere države članice podpisale Konvencijo Sveta Evrope in OECD o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah, in poziva 17 držav članic, ki tega še niso storile, naj podpišejo to konvencijo;

58.  poziva EU, naj okrepi prizadevanja in sprejme konkretne ukrepe, na primer sankcije v primeru utaje davkov in nezakonitega bega kapitala; zahteva, da Svet v tesnem sodelovanju s strokovno skupino ZN za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah preuči možnost večstranskega mehanizma za samodejno izmenjavo davčnih informacij;

59.  poziva Komisijo, naj sprejme strožja merila za opredelitev davčnih oaz in naj si prizadeva za mednarodno zavezujoč večstranski sporazum o samodejni izmenjavi davčnih podatkov, vključno za sklade in fundacije, v katerem bi bili za primere nespoštovanja navedeni protiukrepi; poziva Komisijo, naj države v razvoju podpre pri njihovem boju proti nezakonitim odlivom in begu kapitala, saj so glavna ovira za uporabo domačih prihodkov za razvojne namene; opozarja Komisijo zlasti na stališče Evropskega parlamenta z dne 24. aprila 2009 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2003/48/ES o obdavčevanju dohodka od prihrankov v obliki plačil obresti(8) in na ukrepe, priporočene za boj proti davčnim oazam;

60.  izraža zaskrbljenost, ker davčni sporazumi niso ugodno vplivali na porazdelitev prihodkov od davkov; ugotavlja, da metoda, po kateri se pravica do obdavčitve določi po načelu države sedeža in ne države izvora, prispeva k favoriziranju davčnih oaz; meni, da je treba preučiti pravičnost davčnih sporazumov, ki omogočajo zagotavljanje primarne pravice do obdavčenja v državi izvora, kjer se dejansko izvaja dejavnost;

61.  obžaluje, da skupina G20 še ni predstavila jasnega časovnega načrta in konkretnih sankcijskih mehanizmov za učinkovit boj proti davčnim oazam; poziva k sprejetju mednarodne konvencije, ki bo vključevala sankcije za nekooperativne jurisdikcije in finančne institucije, ki sodelujejo z davčnimi oazami, da bi se odpravile škodljive davčne strukture; poziva EU, naj sprejme podobne ukrepe, kot je zakon ZDA za odpravo zlorabe davčnih oaz, in naj preuči možnost odvzema dovoljenja za opravljanje bančnih storitev finančnim ustanovam, ki uporabljajo davčne oaze;

62.  meni, da bi morala EU na evropski in mednarodni ravni zagotoviti tudi skladnost pri izvajanju standardov na področju bonitetnega nadzora, davkov ter pranja denarja;

63.  poziva k mednarodnemu razkritju struktur oderuških skladov, da se jih odkrije in prepove njihovo delovanje;

64.  poziva, naj se v okviru sporazumov o gospodarskem partnerstvu uvede mehanizem za neodvisen nadzor, ki bo ocenjeval neto davčni učinek odprave carin sočasno z doseženim napredkom na področju davčnih reform v vsaki državi posebej; poziva k uvedbi določbe, ki predvideva obvezen splošni pregled vsakega sporazuma o gospodarskem partnerstvu v obdobju od tri do pet let in omogoča spremembo določb vsakega sporazuma v prid izkoreninjenju revščine, trajnostnemu razvoju in regionalnemu povezovanju; poziva k obveznemu pregledu napredka posameznih držav pri izvajanju davčnih reform ali učinkovitem pobiranju davkov v skladu z najnovejšimi različicami vzorčne konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj o davku na dohodek in kapital;

65.  poudarja, da morajo v državah v razvoju zlasti pri davčni in proračunski politiki sodelovati tudi davčne uprave (če niso del ministrstva za finance) na način, ki ne spodbuja rivalstva in zavisti, pač pa neguje naravo dobrih odnosov in dobrega upravljanja v davčnih zadevah;

66.  poziva k vzpostavitvi ali institucionalni izboljšavi (če so že vzpostavljeni) tako imenovanih (delno) neodvisnih davčnih organov prek ustreznega sistema nadzora in ravnovesij, s čimer bi preprečili zlorabo davčnih organov;

67.  v zvezi s tem poudarja, da je visok status in neodvisnost pri upravljanju neodvisnih davčnih organov treba uravnati s pluralistično ureditvijo upravljanja, s katero se zagotovi, da;

68.  meni, da mora razvoj učinkovitega sistema obdavčenja v državah v razvoju postati bistveni del njihovih javnih financ; meni, da bi morala nova politika vlaganj EU v države v razvoju prispevati k vzpostavitvi okolja, ki bo bolj naklonjeno tujim in domačim zasebnim naložbam, ter pogojev za učinkovitejšo mednarodno pomoč; opozarja, da se mora politika vlaganj EU osredotočiti na razvoj malih in srednjih podjetij, tudi z zagotavljanjem mikrokreditov, ter spodbujati inovacije, učinkovitost javnih služb, javno-zasebna partnerstva in prenos znanja, da bi pospešili rast;

o
o   o

69.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 29. (2) UL C 4 E, 7.1.2011, str. 34. (3) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0210. (4) UL C 230 E, 26.8.2010, str. 1. (5) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 94. (6) UL C 282 E, 6.11.2008, str.323. (7) Na primer študija Baunsgaard & Keen (2005), navedena v poročilu MDS z dne 15. februarja 2005, z naslovom „Posledice trgovinske reforme na dohodke“, kjer MDS meni, da ima mnogo držav z nizkimi dohodki ter nekatere države s srednjimi dohodki težave pri nadomeščanju davka od dohodka. (8) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 488.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o kmetijstvu EU in mednarodni trgovini (2010/2110(INI))

P7_TA(2011)0083 A7-0030/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju naslova III tretjega dela ter naslovov II in V petega dela Pogodbe o delovanju EU,

–  ob upoštevanju načela o zahtevah po dobrem počutju živali iz člena 13 v naslovu II prvega dela Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju sporazumov Svetovne trgovinske organizacije (STO), zlasti sporazuma o kmetijstvu, ki je bil dosežen v urugvajskem krogu in začel veljati 1. januarja 1995,

–  ob upoštevanju deklaracije, sprejete na četrti ministrski konferenci STO, ki je potekala od 9. do 14. novembra 2001 v Dohi, sklepa generalnega sveta STO z dne 1. avgusta 2004 in deklaracije, sprejete na šesti ministrski konferenci STO, ki je potekala od 13. do 18. decembra 2005 v Hongkongu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. aprila 2006 o oceni pogajalskega kroga iz Dohe po ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije v Hongkongu(1),

–  ob upoštevanju revidiranega osnutka modalitet za kmetijstvo, ki ga je 6. decembra 2008 razposlal vodja pogajanj o kmetijstvu pri STO,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju med Združenimi državami Amerike in Evropsko komisijo z dne 15. maja 2009 glede uvoza govejega mesa živali, ki niso dobivale nekaterih hormonov za pospeševanje rasti, in glede povečanih dajatev za nekatere proizvode Evropskih skupnosti v Združenih državah,

–  ob upoštevanju sporazumne rešitve spora med Kanado in Evropsko unijo z naslovom „Evropske skupnosti – ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehnoloških proizvodov“, ki je bila sprejeta 15. julija 2009,

–  ob upoštevanju sporazuma, ki so ga 15. decembra 2009 parafirale EU in države Latinske Amerike in ki določa pogoje za zaključek nerešenih sporov o ureditvi uvoza banan v EU (ženevski sporazum),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. decembra 2009 o možnostih za razvojno agendo iz Dohe po sedmi ministrski konferenci Svetovne trgovinske organizacije(2),

–  ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU in Marokom z dne 17. decembra 2009 o sporazumu glede ukrepov za liberalizacijo proizvodov iz kmetijstva in ribištva,

–  ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU, Perujem in Kolumbijo z dne 1. marca 2010 o podpisu večstranskega sporazuma,

–  ob upoštevanju sporazumne rešitve spora med Republiko Argentino in Evropsko unijo z naslovom „Evropske skupnosti – ukrepi, ki vplivajo na odobritev in trženje biotehnoloških proizvodov“, ki je bila sprejeta 18. marca 2010,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25.marca 2010 o politiki kakovosti kmetijskih proizvodov: katera strategija je prava?(3),

–  ob upoštevanju sklepov pogajanj med EU in Srednjo Ameriko z dne 19. maja 2010 o trgovinskem stebru pridružitvenega sporazuma,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o prihodnosti skupne kmetijske politike po letu 2013(4),

–  ob upoštevanju sporazuma o prosti trgovini med EU in Južno Korejo, ki je bil podpisan 6. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Mercosurjem za sklenitev pridružitvenega sporazuma,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Kanado za sklenitev celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Indijo za sklenitev sporazuma o prosti trgovini,

–  ob upoštevanju tekočih pogajanj med EU in Ukrajino za sklenitev pridružitvenega sporazuma,

–  ob upoštevanju svoje študije z naslovom „Pregled pogajanj STO o kmetijstvu po neuspehu pogovorov iz leta 2008“ (Stocktake of the WTO Agricultural Negotiations after the Failure of the 2008 Talks), objavljene junija 2009,

–  ob upoštevanju priročnika z naslovom „Geografske označbe in sporazumi TRIPs: deset let pozneje. Načrt za zaščito imetnikov geografskih označb v drugih članicah STO“ (Geographical Indications and TRIPs: 10 Years Later. A roadmap for EU GI holders to get protection in other WTO Members), ki ga je dala pripraviti Komisija,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 15. septembra 2010 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (KOM(2010)0484),

–  ob upoštevanju vprašanja liberalizacije carin za Pakistan iz člena 1 predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uvedbi nujnih avtonomnih trgovinskih preferencialov za Pakistan (KOM(2010)0552),

–  ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja Organizacije združenih narodov,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenj Odbora za mednarodno trgovino in Odbora za razvoj (A7–0030/2011),

A.  ker je EU še vedno največja uvoznica kmetijskih proizvodov na svetu, saj se je vrednost uvoza v preteklem desetletju skoraj podvojila in sedaj znaša skoraj 20 % vsega svetovnega uvoza,

B.  ker se delež EU v svetovnem kmetijskem izvozu znižuje zaradi hitrejše rasti drugih ključnih kmetijskih trgovinskih partneric; ker je v letih 2007–2009 izvoz končnih izdelkov znašal 68 % skupne vrednosti izvoza EU, medtem ko je bil ta delež pri polizdelkih 23 % in pri osnovnih proizvodih 9 %, ker so cene na svetovnem trgu eden od dejavnikov, ki Uniji povzročajo težave pri izvozu proizvodov, saj so na splošno cene nizke, proizvodni stroški v Uniji pa višji,

C.  ker je trgovinski primanjkljaj EU v kmetijstvu leta 2008 dosegel rekordnih 7 milijard EUR; ker se je trgovinski primanjkljaj EU z Mercosurjem, na primer, od leta 2000 več kot podvojil, tako da vrednost uvoza kmetijskih proizvodov iz Mercosurja v EU zdaj znaša 19 milijard EUR, vrednost izvoza iz EU v Mercosur pa zgolj 1 milijardo EUR,

D.  ker je EU največja uvoznica kmetijskih proizvodov iz držav v razvoju, uvaža namreč več kot ZDA, Japonska, Kanada, Avstralija in Nova Zelandija skupaj; ker približno 71 % celotnega kmetijskega uvoza EU izhaja iz držav v razvoju, in sicer po zaslugi pobude „vse razen orožja“ za najmanj razvite države, splošnega sistema preferencialov in sporazumov o gospodarskem partnerstvu,

E.  ker bi osnutek modalitet za kmetijstvo Svetovne trgovinske organizacije za leto 2008 od EU zahteval dodatno popuščanje v primerjavi z že tako velikodušno ponudbo EU iz oktobra 2005,

F.  ker bo zagotavljanje skladnosti politike za razvoj (SPR) pri kmetijstvu in trgovini vplivalo tudi na uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja št. 1 (izkoreninjenje skrajne revščine in lakote) in 8 (globalno partnerstvo za razvoj), vključno z določbami za bolj pravična trgovinska pravila in dostop do trga,

G.  ker je EU že močno zmanjšala domačo podporo kmetijstvu, ki je izkrivljala trg, medtem ko ključne trgovinske partnerice tega niso storile, zlasti ZDA, ki so z zakonom o kmetijstvu iz leta 2008 ohranile in v nekaterih primerih celo okrepile svoje instrumente,

H.  ker je EU enostransko močno znižala svoja izvozna nadomestila, saj je njihov delež v proračunu SKP padel z 29,5 % leta 1993 na samo 1,2 % leta 2009, delež izvoznih nadomestil v vrednosti kmetijskega izvoza pa je padel s 25 % leta 1992 na zgolj 0,9 % v letu 2009; ker nekatere ključne trgovinske partnerice še naprej izdatno uporabljajo druge oblike izvoznih spodbud,

I.  ker ZDA v okviru spora o hormonih v govedini ohranjajo sankcije proti EU in so celo napovedale njihovo kolobarjenje, tako da bodo zajele druge kmetijske proizvode EU, da bi povečale njihov učinek (t. i. vrtljiva zakonodaja); ker je EU z memorandumom o soglasju odobrila uvozno kvoto s stopnjo dajatve nič za 20 000 ton govedine,

J.  ker ZDA pri STO spodbijajo pravila EU o higieni in trženju perutnine,

K.  ker je EU s Kanado in Argentino dosegla sporazumno rešitev spora o gensko spremenjenih organizmih; ker so ZDA podale zahtevo o splošnih povračilnih ukrepih,

L.  ker je bila odločba odbora STO za sladkor med glavnimi dejavniki, ki so spodbudili reformo sektorja sladkorja EU v letu 2006, in ker ta odločba še vedno močno vpliva na trgovino s sladkorjem; ker skupna ureditev trga za sladkor spoštuje vse trgovinske obveznosti EU; ker se je EU, prej druga največja izvoznica sladkorja, v treh letih preobrazila v drugo največjo neto uvoznico, s tem pa so največ pridobile države v razvoju (najmanj razvite države in države AKP),

M.  ker je bil z reformo sektorja sladkorja iz leta 2006 dosežen cilj povečane konkurenčnosti, znižanja cen sladkorja in znižanja kvote za proizvodnjo sladkorja za približno 30 %; ker je po drugi strani reforma privedla do zaprtja 83 od 189 tovarn v sedemindvajseterici EU in neposredne izgube 16 500 delovnih mest na podeželju, 140 000 kmetov pa je moralo opustiti pridelovanje sladkorne pese,

N.  ker je svetovni trg sladkorja eden od najbolj nestanovitnih trgov osnovnih kmetijskih proizvodov, na katerem prevladuje ena sama država (Brazilija); ker proizvodnja sladkorja v EU zagotavlja zanesljivo preskrbo na svetovnem trgu in redno notranjo preskrbo evropskih državljanov z visokokakovostnimi in trajnostnimi proizvodi,

O.  ker EU z obveznostmi, ki naj bi začele veljati konec leta 2010, spodbuja trajnostno proizvodnjo obnovljive energije; ker EU že uvaža več kot 25 % celotne porabe bioetanola za gorivo, v kar ni vštet bioetanol, uvožen v obliki mešanice z namenom izogibanja uvoznim dajatvam; ker mora Komisija v skladu s členom 23(5)(a) direktive o obnovljivih virih energije (Direktiva 2009/28/ES(5)) zagotoviti ravnotežje med domačo proizvodnjo bioetanola in uvozom,

P.  ker bo novembra 2010 potekalo 4. zasedanje konference pogodbenic Okvirne konvencije WHO za nadzor nad tobakom; ker je bila sprožena javna razprava o morebitni reviziji direktive o tobačnih izdelkih (Direktiva 2001/37/ES(6)); ker so številne članice STO sprožile vprašanje skladnosti kanadskega zakona C-32 s Sporazumom o tehničnih ovirah v trgovini, saj omenjeni zakon v bistvu uvaja prepoved vseh tradicionalnih mešanih tobačnih izdelkov, razen tistih, ki uporabljajo izključno virginijski tobak, edino vrsto tobaka, ki se goji v Kanadi in iz katere se proizvajajo kanadski tobačni izdelki,

Q.  ker mora EU pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov spoštovati ravnotežje med liberalizacijo trga in zaščito gospodarskih sektorjev ter med pravicami zaposlenih in potrošnikov,

R.  ker morajo trgovinski sporazumi EU s tretjimi državami zaščititi evropske sektorje v krizi, zlasti pridelovalce sadja, zelenjave in žitaric ter živinorejce, ki so se jim zelo znižali prihodki, ter jim nuditi dejanske možnosti za izvoz,

S.  ker EU s sklepanjem mednarodnih trgovinskih sporazumov ne sme ovirati malih kmetov, ki v svojih regijah bistveno prispevajo k prehranski varnosti,

T.  ker si mora EU pri sklepanju mednarodnih trgovinskih sporazumov prizadevati za boljši nadzor spoštovanja človekovih pravic ter socialnih in okoljskih standardov,

U.  ker je za sklenitev trgovinskih sporazumov, ki jih izpogaja Komisija, potrebno soglasje Parlamenta,

Skladnost med kmetijsko in skupno trgovinsko politiko EU

1.  meni, da ima kmetijski sektor EU jasno dodano vrednost za evropsko gospodarstvo in strateško vlogo v okviru strategije EU 2020 pri spopadanju z gospodarskimi, socialnimi in okoljevarstvenimi izzivi, s katerimi se sooča EU; poudarja potrebo po zagotavljanju skladnosti med kmetijsko, trgovinsko in razvojno politiko EU;

2.  poudarja, da zunanja trgovinska politika ne sme ogroziti možnosti EU pri ohranjanju močnega kmetijskega sektorja in zagotavljanju zanesljive preskrbe s hrano ob vse večji nestanovitnosti trga; poziva Komisijo, naj se v vseh forumih, zlasti v STO, zavzame za multifunkcionalno vlogo kmetijstva EU (vključno z njegovo pomembno vlogo pri zaposlovanju in ohranjanju vitalnosti podeželja) in za evropski agroživilski model, ki je strateški sestavni del evropskega gospodarstva;

3.  obsoja Komisijin pristop, ki vse prepogosto popušča pri kmetijstvu, da bi industrijskim proizvodom in storitvam utrla večji dostop do trga tretjih državah; poziva Komisijo, naj v interesov industrijskega in storitvenega sektorja ne postavlja več pred interese kmetijstva;

4.  poziva Komisijo, naj predlaga pristop, ki bo uravnotežil domačo proizvodnjo in uvoz, pri tem pa naj upošteva vsak kmetijski sektor, razvoj večstranskih in dvostranskih trgovinskih sporazumov ter okoljevarstvene, socialne in varnostne standarde, standarde dobrega počutja živali v EU ter spoštovanje človekovih pravic;

5.  poudarja, da mora Komisija v zvezi s kmetijskim sektorjem opraviti presojo vpliva, ki jo je treba objaviti pred začetkom pogajanj ter predlaganimi posodobitvami v skladu z novimi stališči, ki se pojavijo med pogajanji; poudarja potrebo po pravilnem in preglednem postopku posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti v Parlamentu in Komisiji; opozarja, da je bil v sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo vključen nacionalni svetovalni organ in ugotavlja, da bi to lahko bil precedens za sodelovanje vključenih strani in interesnih skupin v prihodnjih trgovinskih sporazumih;

6.  poudarja, da morajo presoje vplivov preučiti posebnosti vsake od vrst osnovnih proizvodov, kot so trg govejega mesa, in upoštevati segmentacijo trga; poudarja dejstvo, da so prejšnje presoje vplivov podajale le splošne podatke; zato poziva Komisijo, naj zagotovi podrobne ocene vplivov, v katerih se bodo upoštevali učinki na posebne segmente trga, ki izhajajo iz odpiranja kmetijskih trgov EU trgovinskemu združenju Mercosur;

7.  meni, da se o dodatnem odpiranju trga EU za uvoz kmetijskih proizvodov ne bi smelo odločati, ne da bi se kmetom zagotovila nadomestila za njihove izgube;

8.  poudarja, da finančna nadomestila ne morejo izravnati negativnih posledic opuščanja kmetijske proizvodnje EU, ki zagotavlja varno in kakovostno hrano ter je nujna za razvoj podeželja EU in varovanje podeželske pokrajine pred opuščanjem zemljišč in odseljevanjem s podeželja; zato poudarja potrebo po ohranjanju pogojev, ki bodo kmetom omogočali obstoj in pošten dohodek v vseh državah članicah in s tem omogočili oživitev kmetijstva v Evropi glede na bistveno vlogo SKP v okviru EU;

9.  opozarja, da morajo proizvajalci EU izpolnjevati najvišje standarde glede kakovosti, higiene proizvodov, trajnostnih načinov pridelave, zdravja rastlin, zdravja in dobrega počutja živali, sledljivosti, nadzora ostankov pesticidov, veterine in aditivov;

10.  poudarja, da morajo proizvodni postopki tretjih držav za izvoz v EU zagotoviti evropskim potrošnikom enaka jamstva glede zdravja, varnosti hrane, dobrega počutja živali, trajnostnega razvoja in minimalnih socialnih standardov, kot veljajo za proizvajalce v EU; poudarja, da je to edini način za zagotovitev, da lahko proizvajalci iz EU enakopravno konkurirajo tretjim državam, in vztraja, da je potreben strožji nadzor uvoza na mejah ter večji nadzor nad proizvodnimi in tržnimi pogoji, ki ga mora Urad za prehrano in veterinarstvo izvajati na ozemlju držav, ki izvažajo v EU, da bi se zagotovila skladnost s standardi EU;

11.  v zvezi z uvozom poudarja potrebo po doslednem izvajanju pravil o izvoru in mehanizmov za preprečevanje tristranske trgovine;

12.  odločno poziva Komisijo, naj glede na ogromen izvozni potencial in potencial za stabilizacijo svetovnega trga visokokakovostnih agroživilskih proizvodov EU proaktivno spodbuja ofenzivne kmetijske interese EU ter naj evropskim proizvodom omogoči dostop do trgov v tretjih državah; poudarja tudi, da je treba pospešiti programe spodbujanja; ugotavlja, da so ti ukrepi skladni s pravili STO, saj sodijo v sklop „zelene škatle“;

13.  meni, da so najbolj oddaljene regije sestavni del ozemlja Unije in morajo zato tudi zanje veljati trgovinski sporazumi v celoti; poudarja, da znižanje carinskih tarif ogroža njihovo šibko gospodarstvo, ki temelji v glavnem na kmetijstvu, katerega proizvodi so podobni zlasti proizvodom njihovih latinskoameriških partnerjev; opozarja, da člen 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije omogoča prilagajanje skupnih politik geografskim in ekonomskim pogojem v regijah; poziva torej Komisijo, naj pri pogajanjih upošteva posebnosti najbolj oddaljenih regij, da ne bo ogrožen njihov razvoj;

Kmetijstvo v večstranskem trgovinskem sistemu
Razvojna agenda iz Dohe

14.  meni, da je EU v želji, da doseže uspešen izid razvojne agende iz Dohe, predložila izjemno velikodušno ponudbo za kmetijstvo, ki je ni mogoče povečati, vendar druge razvite države in napredne države v razvoju niso do danes pokazale enake prizadevnosti;

15.  opozarja, da reforma skupne kmetijske politike leta 2003 in njen pregled leta 2008 z napovedjo verjetnega izida pogajalskega kroga iz Dohe kažeta na resnost zavez EU glede reform, medtem ko se od trgovinskih partnerjev EU še vedno pričakuje, da ravnajo enako;

16.  poziva Komisijo, naj se strogo drži svojega pogajalskega mandata, ki ji ga je podelil Svet in v katerem je najnovejša reforma SKP določena kot skrajna meja, in sicer samo v primeru enakovrednih koncesij s strani trgovinskih partneric; Komisijo poziva tudi, naj ne poda nobenih predlogov, ki bi vnaprej določali odločitve o prihodnosti SKP po letu 2013;

17.  poudarja vlogo netrgovinskih vprašanj v razvojni agendi iz Dohe; meni, da je pri pogajanjih v kmetijskem sektorju treba zagotoviti ravnotežje med gospodarsko razsežnostjo trgovine in negospodarskimi vrednotami, kot so družbene vrednote, skrb za okolje, zdravje ljudi ter zdravje in dobro počutje živali.

18.  obžaluje, da ni bil dosežen nikakršen napredek pri vzpostavitvi večstranskega registra za vina in žgane pijače ter tudi ne pri zaščiti geografskih označb za vse kmetijske izdelke; opozarja, da so ti elementi nepogrešljivi za vsestransko sprejemljiv izid pogajanj o kmetijstvu; vztraja, da je treba na večstranski in dvostranski ravni bolj spodbujati vodilna načela evropske politike o kakovosti kmetijski proizvodov;

19.  opozarja, da je EU že močno zmanjšala domačo podporo kmetijstvu, ki je izkrivljala trg, ter poziva ostale trgovinske partnerice, naj se trdno zavežejo, da bodo storile enako;

20.  opozarja na zavezo članic STO, dano na ministrski konferenci v Hongkongu leta 2005, da bodo odpravile vse oblike izvoznih subvencij ter hkrati uvedle pravila za vse izvozne ukrepe z enakovrednim učinkom, zlasti izvozna posojila, državna podjetja za trgovino s kmetijskimi proizvodi in regulacijo pomoči v hrani;

21.  meni, da bi bilo treba splošno znižanje carinskih tarif oceniti glede na ponudbo EU v zvezi s stebroma domače podpore in izvozne konkurence ter da bi moralo biti odvisno od možnosti ohranitve posebne zaščitne klavzule, od posebnega izvzetja iz pravil za poenostavitev tarif ter od zadostne prožnosti pri izračunavanju znižanja tarif in označevanju občutljivih proizvodov; meni, da je predlagani mehanizem označevanja občutljivih proizvodov usodno oslabljen zaradi obveznosti o bistveni razširitvi tarifne kvote;

22.  poudarja, da je treba na pogajanjih o razvojni agendi STO iz Dohe zagovarjati načelo enotnega sprejetja zavez; poudarja, da se sedaj že nekaj časa pojavlja težnja, da se pogajanja osredotočajo na omejeno število pogajalskih področij, vključno s kmetijstvom, na katerih ima EU v glavnem defenzivne interese, na drugih pogajalskih področjih pa je bilo doseženega le malo napredka, kar lahko ogrozi pogajalski položaj EU; poleg tega poudarja, da je zaradi tega težko oceniti uspešnost celotnega kroga pogajanj;

23.  znova poudarja, da bi bilo treba državam v razvoju zakonito dovoliti izvajanje politik, ki ustvarjajo domačo dodano vrednost;

24.  poudarja, da so se zaradi nestanovitnosti cen povečale težave v zvezi s podhranjenostjo na svetovni ravni, kakor ugotavlja Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, in da večja liberalizacija svetovne trgovine s kmetijskimi proizvodi, ki jo spodbujajo sporazumi Svetovne trgovinske organizacije, doslej ni omogočila, da bi zajezili nevarnost lakote v svetu; poudarja, da mora Evropska unija prispevati tudi k zanesljivi preskrbi s hrano na svetovni ravni;

Reševanje sporov pri STO

25.  ugotavlja, da sporazum o trgovini z bananami rešuje dvajsetleten, tehnično najzahtevnejši, ter politično najobčutljivejši in najpomembnejši spor v STO, da je pomemben korak v smer utrditve večstranskega trgovinskega sistema, ki temelji na pravilih, in da bi hkrati lahko pomembno prispeval k rešitvi vprašanj v zvezi s tropskimi proizvodi in preferenciali na pogajanjih v STO;

26.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo rešitev spora o hormonih v govedini vključevala ustavitev sankcij proti proizvodom EU, hkrati pa zagotovila, da bo govedina, uvožena v EU, skladna z zahtevami EU;

27.  v zvezi s sporom o klorirani perutnini meni, da bi bil uvoz takšnih proizvodov v EU v nasprotju z zahtevo javnosti v EU po varnih proizvodih ter z osnovnim evropskim modelom za prehranjevanje;

28.  poziva Komisijo, naj odločno zagovarja režim EU za odobritev in trženje gensko spremenjenih organizmov pred nasprotovanji v STO;

Kmetijstvo v večstranskih, medregionalnih in dvostranskih trgovinskih odnosih

29.  meni, da je zaključek večstranskih pogajanj prednostna naloga EU; meni, da morajo dvostranski trgovinski sporazumi koristno dopolnjevati večstranske procese, tako da spoštujejo enake delovne razmere, skupne okoljske predpise in standarde za varnost hrane, ki že veljajo v Evropski uniji, in se izogibajo spodbujanju zgolj programov za trajnostni razvoj. opozarja, da ima EU pomembne ofenzivne interese na področju kmetijstva, zlasti glede visokokakovostnih predelanih proizvodov; meni, da lahko dvostranski trgovinski sporazumi z glavnimi trgovinskimi partnerji uspešno zastopajo izvozne interese agroživilske industrije EU in zagotovijo znatne gospodarske koristi;

30.   poziva, naj uvoženi kmetijski proizvodov v EU evropskim potrošnikom zagotovijo enaka jamstva glede varstva potrošnikov, dobrega počutja živali, varovanja okolja in minimalnih socialnih standardov, kot jih določajo evropske proizvodne metode, in opozarja na čvrsto stališče Parlamenta o tej problematiki; poziva Komisijo, naj v dvostranske trgovinske sporazume vključi klavzule, ki bi za tretje države določale, da morajo spoštovati enake sanitarne in fitosanitarne pogoje kakor evropski proizvajalci; meni, da morajo ti sporazumi določati vsaj izpolnjevanje mednarodnih obveznosti in standardov;

31.  da ne bi „plačevali dvakrat“, najprej na dvostranski, potem pa še na večstranski ravni, poudarja, da je treba podpreti koncept „sporazuma za en žep“, po katerem bodo ugodnosti iz dvostranskih sporazumov vezane na končni izid pogajanj iz Dohe;

32.  poudarja pomen doslednega izvajanja preferencialnih pravil o poreklu; poziva k pregledu vseh trgovinskih preferencialov, ki jih je Evropska unija dodelila državam v vzponu, ki so članice skupine G-20;

33.  meni, da je treba sprejeti ukrepe za preprečevanje nepravilne prakse v agroživilski trgovini, kot je tristranska trgovina, v kateri država izvozi svojo proizvodnjo v EU in izrabi preferenčni dostop na trg, nato pa svoje potrebe pokrije z uvozom proizvodov iz tujine; meni, da koncesije za dostop na trg EU, ki jih EU ponuja v trgovinskih sporazumih s tretjimi državami, ne smejo preseči dejanskih proizvodnih in izvoznih zmogljivosti zadevnih držav, da bi se preprečile take nepravilnosti;

34.  poziva Komisijo, naj odločno zagovarja vključitev geografskih označb kot bistvene sestavine trgovinskega sporazuma za boj proti ponarejanju; obžaluje, da bodo naši trgovinski partnerji v okviru trgovinskih pogajanj, ki so se pred nedavnim končala ali so v teku, zaščitili le „kratek seznam“ geografskih označb EU; poudarja, da morajo v skladu s strategijo „Globalna Evropa“ dvostranski sporazumi z določbami vrste „OMC+“ zvišati raven mednarodne zaščite geografskih označb; poudarja potrebo po pravilnem in preglednem postopku posvetovanja z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti v Parlamentu in Komisiji;

35.  opozarja, da sporazum o prosti trgovini z Južno Korejo omogoča priznavanje številnih geografskih kazalnikov (GI); poziva k nadaljnjim prizadevanjem, da se to omogoči tudi v prihodnjih trgovinskih sporazumih; ugotavlja, da sta lahko zaščita in priznavanje geografskih kazalnikov v tretjih državah zelo koristna za kmetijsko-živilski sektor EU;

36.  ugotavlja, da bi po besedah Komisije sporazum o prosti trgovini med EU in Južno Korejo izvoznike EU razbremenil 380 milijonov EUR v obliki dajatev letno z odpravo dajatev na 99 % kmetijskega izvoza EU;

37.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da trgovinski sporazumi ne bodo ogrozili sistema EU za vhodne cene sadja in zelenjave, obenem pa ohrani trenutni razpored uvoza; Komisijo kljub temu poziva, naj čim prej uvede spremembe, potrebne za izboljšanje delovanja sistema;

38.  zlasti poudarja, da zapleten sistem za vhodne cene, ki velja za uvoz paradižnika iz Maroka, povzroča težave; zato poziva Komisijo, naj nemudoma sprejme ustrezne spremembe;

39.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi sporazuma EU-Maroko; poudarja, da je evropski trg skoraj v celoti odprt za uvoz iz Maroka, za nekatere kmetijske proizvode pa še vedno veljajo kvote na izvoz iz EU, vključno s pomembnimi proizvodi, kot je pečkato sadje;

40.  obžaluje, da na pogajanjih o kmetijskem poglavju pridružitvenega sporazuma z Marokom niso bila dana jamstva glede spoštovanja preferenčnih uvoznih kvot ali vhodnih cen, ki veljajo za maroški izvoz;

41.  poziva Komisijo, naj spoštuje svoje obveze glede sektorja sladkorja EU ter odpravi sistematične koncesije za sladkor v dvostranskih in večstranskih trgovinskih pogajanjih; v zvezi s tem upošteva pobude v sektorju sladkorja, ki povečujejo njegovo konkurenčnost, hkrati pa izboljšujejo njegovo okoljsko trajnost in s podeljevanjem preferenc državam AKP in najmanj razvitim državam prispevajo k razvojni agendi EU;

42.  poudarja, da bodo dodatna dvostranska dovoljenja za dostop na trg sladkorja EU za tretje države (recimo države iz Latinske Amerike in Ukrajino) destabilizirala trg sladkorja EU in zmanjšala preferenčno obravnavo najmanj razvitih držav in držav AKP; je še bolj zaskrbljen, ker takšne ugodnosti, ko jih prejmejo države neto uvoznice, spodbujajo izmenjevalne mehanizme; poziva Komisijo, naj bodo sladkor in izdelki iz sladkorja, vključno z etanolom, še naprej izključeni iz dvostranskih pogajanj;

43.  poziva Komisijo, naj bo pozorna na izogibanje uvoznim dajatvam za etanol, saj v EU vstopajo čedalje večje količine etanola v obliki mešanic z zelo nizko uvozno dajatvijo;

44.  poziva Komisijo, naj v sporazumih o območju proste trgovine med EU in državami z velikimi zmogljivostmi v kmetijski proizvodnji in izvozu (npr. Mercosour) zagotovi simetrične tarifne koncesije;

45.  podpira ponovni začetek pogajanj o izjemno pomembnem pridružitvenem sporazumu EU-Mercosur, ki bi vplival na 700 milijonov ljudi in ki bi bil najambicioznejši dvoregijski sporazum na svetu, ter zato poudarja, da je treba Parlament vključiti v vse faze pogajanj;

46.  meni, da je nesprejemljivo, da se je Komisija ponovno začela pogajati z Mercosurjem brez objave podrobne ocene učinka in brez ustrezne politične razprave s Svetom in Parlamentom; zahteva, naj se izdela študija o posledicah, ki jih bodo ta pogajanja imela na kmetijsko proizvodnjo in evropske regije, ter naj se o njej razpravlja pred kakršno koli izmenjavo tarifnih ponudb med Unijo in Mercosurjem; opozarja, da so pogajanja za kmetijstvo pomembna, zato jih je treba povezati s pogajalskim krogom iz Dohe; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj pogajanj z Mercosurjem ne konča pred zaključkom pogajalskega kroga STO, kot to določa njen mandat; poziva Komisijo, naj Svet in Evropski parlament pravočasno obvešča o poteku pogajanj z Mercosurjem in naj v prihodnje pred začetkom trgovinskih pogajanj o tem obvesti Svet in Parlament;

47.  je globoko zaskrbljen zaradi učinka, ki bi ga lahko imel morebitni pridružitveni sporazum z Mercosurjem na celoten kmetijski sektor EU, če sklepamo po prošnji Mercosurja iz marca 2006 po dostopu do kmetijskega trga EU, v katerem so bile zahteve, ki so precej obsežnejše od že tako izdatne ponudbe EU iz leta 2004; zato meni, da je treba koncesije pregledati tako, da se bodo zaščitili interesi naših kmetov;

48.  meni, da stališče novih držav članic ni bilo upoštevano v pogajanjih med EU in Mercosurjem ki so potekala v skladu z mandatom Sveta iz leta 1999;

49.  ugotavlja, da imajo kmetijska gospodarstva v državah Mercosurja precej nižje stroške proizvodnje, vključno s stroški zemljišč, delovne sile in drugimi kapitalskimi stroški, in da proizvajalcem iz držav Mercosurja ni treba izpolnjevati enakih standardov v zvezi z okoljem, dobrim počutjem živali, varnostjo hrane in fitosanitarnimi ukrepi kot proizvajalci iz EU; poudarja, da je treba doseči uravnotežen rezultat za obe strani tako, da se med pogajanji v celoti upoštevajo njegove posledice in vplivi, zlasti na okoljska in socialna vprašanja; poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka posledic, ki bi jih takšen sporazum lahko imel za kmetijski sektor;

50.  meni, da raven povezanosti trgov v carinski uniji Mercosur trenutno ne zagotavlja zadostnega pretoka uvoženega blaga v regiji; meni, da sporazum brez določb o popolnem in dejanskem pretoku kmetijskih izdelkov iz EU na območju Mercosurja nima dejanske dodane vrednosti;

51.  obžaluje, da je državam, ki izvažajo banane v EU, Komisija nedavno podelila tarifne koncesije; poziva k pregledu pomoči, ki jo prejemajo evropski proizvajalci iz programov pomoči za najbolj oddaljene regije (POSEI), da bi se proizvajalcem nadomestila škoda zaradi vplivov, ki jih ima to znižanje tarif na cene na trgu EU; vendar meni, da je treba na podobnih trgovinskih pogajanjih v prihodnje upoštevati interese proizvajalcev iz Unije in držav AKP, da ti sektorji, ki zaposlujejo mnogo ljudi, ne bodo oslabljeni;

52.  poudarja, da vrsta poročil Urada za prehrano in veterinarstvo poudarja, da brazilska govedina ne izpolnjuje proizvodnih in potrošniških standardov EU za varnost hrane, identifikacijo in sledljivost živali, zdravja živali in nadzora bolezni;

53.  opozarja Komisijo na različna poročila, ki jih je objavila Brazilska nacionalna agencija za sanitarni nadzor (Anvisa), o vsesplošni uporabi pesticidov v Braziliji, ki so prepovedani v EU in skoraj povsod po svetu, ki opozarjajo na to, da je njihova uporaba zelo nevarna za zdravje;

54.  je zelo zaskrbljen zaradi politike, ki jo trenutno izvaja Argentina, saj omejuje uvoz prehrambenih izdelkov, ki konkurirajo domači proizvodnji, kar je kršitev obveznosti WTO; poudarja, da argentinski neavtomatični sistem uvoznih dovoljenj slabo vpliva na izvoz EU tudi brez teh ukrepov; poziva Komisijo, naj sprejme vse potrebno, da se bodo ukrepi, ki nasprotujejo duhu pogajanj o sporazumu med EU in Mercosurjem, dejansko prenehali izvajati;

55.  je zaskrbljen zaradi popuščanja v evro-sredozemskih sporazumih glede sadja in zelenjave; opozarja na to, da mora komplementarni proizvodni koledar držav na jugu in severu Sredozemlja še naprej voditi liberalizacijo kmetijskih izmenjav v okviru Unije za Sredozemlje;

56.  poudarja, da mora tobačne proizvode urejati strog regulativni okvir, zakonska ureditev sestavin v tobačnih proizvodih na ravni EU in na mednarodni ravni pa mora slediti sorazmernemu in na tveganjih temelječemu pristopu, ki bo zasnovan na znanstvenih dokazih; svari pred kakršnimi koli neznanstvenimi prepovedmi sestavin, kar bi lahko imelo resne socialno-ekonomske posledice za pridelovalce (orientalskega in burley) tobaka v EU, ne bi pa koristilo javnemu zdravju;

57.  poziva Komisijo, naj na pogajanjih o trgovinskih sporazumih EU, tudi s Kanado in Ukrajino, upošteva interese državljanov EU in ohrani odprtost ter Parlament redno obvešča o napredku pogajanj; obžaluje, da Komisija Parlamenta doslej še ni obvestila o pogajanjih za prostotrgovinski sporazum med EU in Kanado, čeprav so se začela že oktobra 2009; zato poziva Komisijo, naj Parlament in pristojne odbore izčrpno obvešča o vsakem nadaljnjem krogu pogajanj; poleg tega je zaskrbljen, da bi morebiti Komisija v pogajanjih popuščala, zlasti na področjih odprtja trga, gensko spremenjenih organizmov, mleka, varstva intelektualne lastnine in označevanja porekla ter poziva Komisijo, naj ne pristane na koncesije, ki bi lahko negativno vplivale na evropsko kmetijstvo;

58.  je zaskrbljen zaradi možnosti koncesij za žita v okviru pogajanj z Ukrajino, saj je ukrajinska proizvodnja zelo konkurenčna, Ukrajina pa je že največji uporabnik kvot z znižanimi dajatvami za žita (pšenica in ječmen), namenjenih tretjim državam; poziva torej Komisijo, naj omeji svojo ponudbo v tem sektorju.

59.  ponovno potrjuje, da je trgovina s kmetijskimi proizvodi pomembna za gospodarski razvoj in zmanjšanje revščine v državah v razvoju; poziva EU, naj državam AKP pomaga pri prilagajanju na čedalje večjo svetovno konkurenco;

60.  poziva Komisijo, naj to resolucijo upošteva pri pripravi in vodenju njene prihodnje trgovinske strategije;

o
o   o

61.  naroči predsedniku, da to resolucijo pošlje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 293 E, 2.12.2006, str. 155. (2) UL C 286 E, 22.10.2011, str. 1. (3) UL C 4 E, 7.1.2011, str. 25. (4) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0286. (5) UL L 140, 5. 6. 2009, str. 16. (6) UL L 194, 18.7.2001, str. 26.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem? (2010/2111(INI))

P7_TA(2011)0084 A7-0026/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. novembra 2010 z naslovom „Skupna kmetijska politika proti letu 2020: odziv na prihodnje izzive, povezane s hrano, naravnimi viri in ozemljem (KOM(2010)0672),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2010 z naslovom Drugi časovni načrt za TSE. Strateški dokument o transmisivnih spongiformnih encefalopatijah za obdobje 2010–2015 (KOM(2010)0384),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 93/355/EGS(1) z dne 8. junija 1993 o sklenitvi Memoranduma o soglasju glede nekaterih oljnic med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike v okviru splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT), v katerega je vključen sporazum Blair House Agreement, ki določa zgornjo mejo za proizvodnjo oljnic in stročnic v Evropski uniji ter posebne tarife za te pridelke,

–  ob upoštevanju poročila z naslovom „Evaluation of Measures applied under the Common Agricultural Policy to the protein crop sector“ (Ocena ukrepov, izvedenih za sektor stročnic v okviru skupne kmetijske politike(2)), ki ga je Komisiji novembra 2009 predložila organizacija LMC International,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EGS) št. 1431/82 o določitvi posebnih ukrepov za grah, bob in sladko lupino(3), Uredbe Sveta (ES) št. 1251/1999 o uvedbi sistema podpore za pridelovalce nekaterih poljščin(4), ki sta določili posebne ukrepe v zvezi s stročnicami ter uvedli maksimalno zajamčeno površino, Uredbe Sveta (ES) št. 1782/2003(5) in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009(6), zlasti členov 76 do 78 te uredbe, ki predvidevajo postopno odpravo posebne podpore za stročnice, ter Uredbe Komisije (ES) št. 1121/2009(7), ki je podrobno določila pravila v zvezi s premijami za stročnice,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 767/2009(8) o dajanju krme v promet in njeni uporabi,

–  ob upoštevanju člena 68 Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009, ki državam članicam dovoljuje, da dodelijo podporo za stročnice na svojem ozemlju, in ki ga uporabljajo predvsem Francija, Španija, Poljska in Finska,

–  ob upoštevanju študije generalnega direktorata Evropske komisije za kmetijstvo in razvoj podeželja iz leta 2007 z naslovom „Economic Impact of Unapproved GMOs on EU Feed Imports and Livestock Production“,

–  ob upoštevanju priporočil o vlogi raziskav ter lokalnih znanj in vedenj, vključno z vlogo stročnic, ki so zapisana v poročilu o svetovni preskrbi s hrano z naslovom Mednarodna ocena znanja, znanosti in tehnologije v kmetijstvu (International Assessment of Agricultural Knowledge, Science and Technology – IAASTD), ki so jo izvedli Program ZN za razvoj, Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo ter Svetovna banka,

–  ob upoštevanju študij na pobudo Odbora Evropskega parlamenta za kmetijstvo in razvoj podeželja, ki so bile predstavljene na delavnici 11. oktobra 2010,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2008 o trajnostnem kmetijstvu in bioplinu: potreba po spremembi zakonodaje EU(9),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A7-0026/2011),

Osnovna dejstva o pomanjkanju beljakovin: ponudba, povpraševanje in mednarodna trgovina

A.  ker se trenutno stročnice v EU gojijo le na 3 % ornih zemljišč Unije in ker se s proizvodnjo stročnic zagotovi le 30 % stročnic, potrebnih za živinsko krmo v EU, pri čemer se v zadnjem desetletju to pomanjkanje še povečuje,

B.  ker v nekaterih državah članicah vsako leto ostajajo velika območja neobdelanih kmetijskih površin, s čimer se trati njihov proizvodni potencial,

C.  ker je to pomembno pomanjkanje v proizvodnji stročnic z zgodovinskega vidika povezano s preteklimi mednarodnimi trgovinskimi sporazumi, zlasti z Združenimi državami Amerike, v skladu s katerimi je lahko EU zaščitila svojo proizvodnjo žit v zameno za dajatev prost uvoz stročnic in oljnic v EU (splošni sporazum o tarifah in trgovini GATT in sporazum Blair House iz leta 1992); ker je bilo to povezano z velikim napredkom v zmogljivosti pri proizvodnji stročnic in uporabi novih tehnologij zunaj EU, zaradi česar so bili evropski kmetje, za katere pridelava stročnic ni bila ekonomsko zanimiva, manj konkurenčni,

D.  ker je 70 % (42 milijonov ton v letu 2009) z beljakovinami bogatih surovin, zlasti sojine moke, uvoženih predvsem iz Brazilije, Argentine in ZDA; ker je približno 60 % tega uvoza (26 milijonov ton) stranskih proizvodov iz pridobivanja rastlinskega olja in se uporablja za moke, zlasti za sojino moko za živinsko krmo,

E.  ker evropska industrija krmnih mešanic zaradi nizke proizvodnje stročnic vsako leto porabi le 2 milijona ton stročnic, medtem ko bi jih po svojih ocenah lahko porabila okrog 20 milijonov letno,

F.  ker temu uvozu ustreza približno 20 milijonov hektarjev obdelovalnih površin zunaj EU ali več kot 10 % orne zemlje EU in ker tej proizvodnji ni treba upoštevati enako strogih okoljskih in zdravstvenih predpisov ter predpisov o gensko spremenjenih organizmih, kot jih mora evropska proizvodnja,

G.  ker pojav novih kupcev za dobavitelje iz Južne Amerike, zlasti Kitajske, ki imajo nižje zahteve od Evropske unije glede proizvodnih pogojev in slabo pregledno strategijo oskrbe, lahko srednjeročno oslabi stabilnost trgov in oskrbo Unije,

H.  ker je ves živinorejski sektor EU občutljiv na nihanja cen in izkrivljanje razmer v trgovini ter je odvisen od cenovno dostopnih in visokokakovostnih uvoženih stročnic; ker konkurenčnost sektorja spodkopavajo dodatni stroški uvoza stročnic za krmo, ki so nastali, ker EU nima tehnične rešitve za sedanjo politiko ničelne tolerance do sledi nedovoljenih gensko spremenjenih organizmov,

I.  ker pomanjkanje uvoza soje in koruze živinorejskemu sektorju in sektorju krmil EU nalaga dodatne stroške ter ogroža ekonomsko upravičenost domače proizvodnje mesa,

J.  ker je zaradi majhnega deleža v EU pridelanih krmnih metuljnic (lucerna, detelja, turška detelja ...) in stročnic (grah, soja, volčji bob, krmni bob, grašica ...) število raziskovalnih programov na področju stročnic v EU padlo s 50 v letu 1980 na 15 v letu 2010 in ker se zanemarjata usposabljanje in pridobivanje praktičnih izkušenj v zvezi z domačo proizvodnjo stročnic, posledica tega pa je nizka stopnja inovacij in proizvodnje semen, ki so prilagojena regionalnim razmeram v EU,

K.  ker je EU zelo odvisna od sojinih semen in koruze, ki se uvažajo iz tretjih držav, in ker bi vsaka prekinitev dobave teh proizvodov zaradi najmanjše prisotnosti nedovoljenih gensko spremenjenih organizmov imela velike stroškovne posledice za evropsko industrijo krme,

L.  ker ima raziskovalna politika možnosti za uspeh le na srednji ali dolgi rok, kar pa trenutno ne velja za stročnice,

M.  ker bi se lahko izgubilo znanje kmetov o sonaravnih praksah, ki z uravnoteženim kolobarjenjem posevkov in ustrezno rabo travinja povezujejo poljedelstvo in živinorejo, in ker posledično stročnice iz domače proizvodnje niso dovolj kakovostne za krmne mešanice v različnih živinorejskih sektorjih,

N.  ker je zaradi trajnostnega vključevanja stročnic v pridelovalne sisteme treba v kratkem času izboljšati prihodke od te proizvodnje, zlasti s posebno podporo SKP,

Osnovne ugotovitve o prednostih zmanjševanja pomanjkanja beljakovin

O.  ker bi lahko ponovna vzpostavitev ravnovesja med ponudbo in porabo žit, stročnic in oljnic v EU prinesla velike gospodarske koristi za kmete ter prehrambeno industrijo in industrijo krme, hkrati pa bi se izboljšala pestrost zdrave in kakovostne prehrane za potrošnike, če bi se v okviru prihajajoče reforme SKP v celoti soočili z vsemi izzivi, ki jih je v svojem sporočilu izpostavila Komisija,

P.  ker bi bilo treba za spodbujanje porabe žit, stročnic in oljnic za prehrano ljudi uporabiti vse možnosti, ki jih ponujajo različni ukrepi za promocijo, in jih v okviru sistema za kakovost kmetijskih proizvodov za geografske ali tradicionalne proizvode še bolj zaščititi in s tem pomagati pri ohranjanju lokalnih in regionalnih živil iz teh surovin,

Q.  ker proizvodnja stročnic v kontekstu podnebnih sprememb lahko prispeva k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov, in sicer zaradi asimilacije in fiksacije dušika v tleh (do 100 kg N/ha na mesec) in posledičnega zmanjšanja porabe sintetičnih dušikovih gnojil, ki vsebujejo dušikov oksid, katerega moč segrevanja je 310 krat večja od ogljikovega dioksida,

R.  ker je program EU „GL-pro“ pokazal znatno zmanjšanje emisij CO2 (10-15 %) ter zmanjšanje proizvodnje ozona, če se vsaka štiri leta v kolobarjenje vključi gojenje stročnic,

S.  ker prispeva večji delež pridelave stročnic na ornih zemljiščih v okviru okrepljenih sistemov kolobarjenja posevkov z vidika rodovitnosti tal k bolj uravnoteženemu skladiščenju hranil, manjši kislosti tal, boljši odpornosti proti boleznim in boljši strukturi tal (vključno z energijsko učinkovitejšo obdelavo tal), zmanjšanju uporabe pesticidov ter večji biotski raznovrstnosti, ugodni za opraševanje,

T.  ker je število kultur v kolobarjenju dejavnik za zmanjšanje nevarnosti pojava bolezni in širjenje plevela ter posledično potrebe po uporabi pesticidov in ker lahko pri kolobarjenju večjega števila kultur višji odstotek stročnic na ornih zemljiščih prispeva k 10 % zmanjšanju porabe energije,

U.  ker lahko z vidika upravljanja vode zlasti proizvodnja živinske krme iz stročnic – npr. trajnih travno-deteljnih mešanic ali mešanic žit in stročnic – in trajna pokritost tal znatno zmanjšata odtekanje hranil, zlasti nitratov in fosfatov, v podzemno vodo,

V.  ker bo z vidika kmetijske biotske raznovrstnosti uporaba stročnic, ki so prilagojene podnebnim razmeram v Evropi, npr. fižola, soje, graha, leče, volčjega boba, čičerike, lucerne, detelje, facelije (Phacelia spp), navadne nokote (Lotus corniculatos) in navadne turške detelje, bistveno stabilizirala in povečala raznovrstnost kmetijske pridelave,

W.  ker je treba z vidika proizvodnje beljakovin in varnosti svetovne preskrbe s hrano doseči boljše ravnotežje med proizvodnjo rastlinskih in živalskih beljakovin, zlasti glede na količino porabljene energije, vode in zunanjih vložkov za potrebe intenzivne proizvodnje živalskih beljakovin v primerjavi s proizvodnjo stročnic za prehrano ljudi, ravnotežje v prehrani na svetovni ravni pa mora ostati glavno vodilo,

X.  ker številne politike EU vplivajo na pomanjkanje beljakovin v EU in ker mora Komisija preučiti tudi vprašanje proizvodnje gensko spremenjenih organizmov na evropskem ozemlju in zunaj njega, razvoj biogoriv in ponovno oceno popolne prepovedi živalskih beljakovin v živalski prehrani,

Y.  ker je mogoče kakovost domačih krmnih mešanic razen z uporabo avtohtonih stročnic izboljšati tudi z uporabo stranskih proizvodov oljnic, kot so soja, sončnice in oljna ogrščica,

Z.  ker uporaba krmnih metuljnic ali stročnic namesto uvoženih beljakovin, ki so predvsem sojine pogače, lahko povzroči pomembne spremembe v vzrejnih metodah ter prispeva k izboljšanju kakovosti kmetijskih proizvodov (od standardnih proizvodov k certificiranim proizvodom s spremembo specifikacij) in zvišanju prihodkov proizvajalcev,

AA.  ker je bila prepoved uporabe živalskih beljakovin v krmi uvedena po krizi z bovino spongiformno encefalopatijo, da bi preprečili vsako okužbo s transmisivno spongiformno encefalopatijo; ker bi bilo treba to prepoved odpraviti le na podlagi znanstvenih ugotovitev zadostnih previdnostnih ukrepov in nadzora; ker bi bilo treba na podlagi teh pogojev razmisliti o predelanih živalskih beljakovinah iz klavničnih odpadkov za proizvodnjo krme za monogastrične živali (prašičje meso in perutnina), pod pogojem da sestavine izhajajo iz mesa, ki je bilo odobreno za prehrano ljudi, in da se v celoti izvaja in nadzira prepoved recikliranja znotraj iste živalske vrste in prisilnega kanibalizma,

Osnovne ugotovitve glede sporočila Komisije: priprava terena za priporočila in zahteve

AB.  ker je v sporočilu Komisije z dne 17. novembra 2010 jasno poudarjena potreba po povečanju proizvodnje stročnic v okviru bolj celovitega sistema kolobarjenja posevkov,

AC.  ker različne študije Organizacije za kmetijstvo in prehrano, Komisije in pristojnih organov v državah članicah kažejo, da bi lahko z boljšo rabo stročnic v kmetijstvu EU zagotovili bolj zanesljivo oskrbo z živinsko krmo, npr. z izvajanjem okoljskih ukrepov v kmetijstvu,

AD.  ker je proizvodnja stročnic za kmete koristna na več področjih: pri proizvodnji krme na kmetijah, pri čemer se uporabljajo mešani posevki, kot so žita in stročnice, pri proizvodnji beljakovin za prehrano ljudi ter pri vseh oblikah trajnostnega kmetovanja,

AE.  ker lahko države članice trenutno ponudijo posebno podporo za proizvodnjo stročnic v okviru kmetijsko-okoljskih programov in ukrepov v skladu s členom 68 za izboljšanje kakovosti proizvodnih sistemov in hrane,

AF.  ker je treba poleg gojenja žit in koruze za proizvodnjo krme in energije podpirati uporabo razširjenih sistemov kolobarjenja posevkov, mešane rastlinske pridelave na kmetijah ter travno-deteljnih mešanic, ker lahko prinaša velike okoljske in kmetijske koristi, saj je mogoče z gojenjem stročnic v okviru sistema kolobarjenja preprečiti bolezni in spodbujati obnovo tal, ugodno vplivati na populacije opraševalcev in varovati podnebje,

AG.  ker bo večja donosnost žit v Srednji Evropi sprostila obdelovalne površine v vsej Evropi ter omogočila uporabo nadaljnjih površin po vsej Evropi za gojenje kultur, zlasti beljakovinskih,

AH.  ker so se je z nedavnim povečanjem gibljivosti cen kmetijskih surovin povečali resni pomisleki glede konkurenčnosti evropske živinoreje in njene močne odvisnosti od uvoza stročnic; ker EU potrebuje resničen načrt strateškega razvoja za stročnice in njihovo posebno vlogo pri odzivanju na nove izzive skupne kmetijske politike (podnebne spremembe, boljše upravljanje naravnih virov); ker so za zmanjšanje pomanjkanja beljakovin tudi potrebna velika prizadevanja za izboljšanje raziskav in gojenja ter ukrepi za krepitev ustrezne infrastrukture za pridelavo, skladiščenje in predelavo stročnic; ker bi se tudi stranski proizvodi pri proizvodnji oljnic in biogoriv lahko šteli za krmo, če se upoštevajo stroga pravila, s katerimi se zagotovi, da se previdnostno načelo dosledno uporablja in da ni tveganj za zdravje živali in ljudi,

AI.  ker je treba problematiko ničelne tolerance pri uvozu živil nadalje obravnavati in pripraviti izvedljive osnutke rešitev,

AJ.  ker so poti kmetijskih in industrijskih proizvodov povezane na več načinov in ker so nekateri stranski izdelki proizvodnje biogoriv primerni za živila,

1.  poziva Komisijo, naj srednje- do dolgoročno pregleda svojo politiko v zvezi z beljakovinami in zagotovi, da bodo med njenimi zakonodajnimi predlogi za reformo skupne kmetijske politike tudi ustrezni in zanesljivi novi ukrepi in instrumenti za podporo kmetov pri izboljševanju sistemov kolobarjenja, da bi znatno zmanjšali sedanji pomanjkanje beljakovin in gibljivost cen;

2.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu hitro predloži poročilo o možnostih za povečanje domače proizvodnje stročnic v EU z novimi političnimi instrumenti (upošteva naj tudi uporabo oljnic in njihovih stranskih proizvodov ter možnosti za nadomeščanje uvoza), morebitnimi vplivi na prihodke kmetov, učinki z vidika ublažitve podnebnih sprememb, učinki z vidika biotske raznovrstnosti in rodovitnosti tal ter možnostmi za zmanjšanje potrebnega zunanjega vnosa mineralnih gnojil in pesticidov;

3.  poziva Komisijo, naj poroča o učinku pravila ničelne tolerance za gensko spremenjene organizme, ki niso dovoljeni v Evropi, v uvoženi krmi in pri tem zlasti preuči uvedbo mejnih vrednosti in njihovo praktično uporabo;

4.  poziva Komisijo, naj ohrani skupno organizacijo trga za sušeno krmo do leta 2013, da bi temu bistvenemu sektorju zagotovili nadaljnje preživetje, kar je zelo pomembno za proizvodnjo beljakovin v krmi za živinorejski sektor;

5.  poziva Komisijo, naj podpre raziskave na področju gojenja in dobave semen stročnic v EU, vključno z njihovim prispevkom k obvladovanju bolezni, in pripravi predloge za raziskave in razvoj načinov za izboljšanje kmetijskih svetovalnih služb in v okviru razvoja podeželja za storitve za usposabljanje kmetov na področju uporabe kolobarjenja posevkov, mešane rastlinske pridelave in tehničnih pripomočkov za proizvodnjo krme na kmetijah;

6.  poziva Komisijo, naj v okviru spodbujanja razvoja podeželja predlaga ukrepe, s katerimi bi se spodbudilo povečanje števila živali visoke biološke vrednosti in z visokim proizvodnim potencialom ter širjenje dobre prakse pri uvajanju optimalnih načinov krmljenja, da bi zagotovili čim učinkovitejšo uporabo stročnic, gojenih za krmo;

7.  poziva Komisijo, naj predlaga okvir za ukrepe na področju razvoja podeželja, ki uvajajo boljše decentralizirane strukture za proizvodnjo živinske krme na podlagi lokalnih in regionalnih sort poljščin, shranjevanje teh sort ter selekcijo in razvoj semen;

8.  poziva Komisijo, naj opravi presojo vpliva obstoječih uvoznih tarif in trgovinskih sporazumov v zvezi z različnimi oljnicami in stročnicami ter Parlamentu in Svetu predloži natančno pravno študijo o sedanjem vplivu sporazumov Blair House na proizvodnjo stročnic v Evropi;

9.  poziva Komisijo, naj zagotovi nemoteno preskrbo s sojo na trgu EU tako, da predvidi tehnične rešitve za nizko prisotnost gensko spremenjenih organizmov v stročnicah za živila in krmo, uvoženih v EU; opozarja, da pomanjkanje soje iz uvoza povzroča živinoreji in panogi krme v EU dodatne stroške in ogroža gospodarsko vzdržnost domače proizvodnje mesa;

10.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami razmisli o tem, da bi v svoje zakonodajne predloge za reformo skupne kmetijske politike in širše vključila spodbujanje kolobarjenja s stročnicami kot previdnostni ukrep za preprečevanje bolezni poljščin in prispevek k boljšim kmetijskim praksam in novim izzivom, kot so prehranska varnost, podnebne spremembe, upravljanje virov itd.;

11.  poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe, ki bodo ustvarili takšne pogoje na trgu, ki dajejo prednost lokalni proizvodnji pred uvozom, in ki bodo zadovoljili potrebe krmne industrije, vključno z uvedbo modelov kratkih dobavnih verig brez gensko spremenjenih organizmov in certificirano proizvodnjo; priznava, da lokalno in bližnje kmetijstvo bolj koristita okolju;

12.  poziva Komisijo, naj Parlamentu in Svetu predloži zakonodajni predlog, s katerim se dovoljuje uporaba predelanih živalskih beljakovinah iz klavničnih odpadkov za proizvodnjo krme za monogastrične živali (prašičje meso in perutnina), pod pogojem da sestavine izhajajo iz mesa, ki je bilo odobreno za prehrano ljudi, in da se v celoti izvaja in nadzira prepoved recikliranja znotraj iste živalske vrste in prisilnega kanibalizma;

13.  poziva Komisijo, naj uvede poseben okvirni program za decentralizirane raziskave v kmetijstvu in razvoju podeželja ter izboljša evropsko in mednarodno sodelovanje, vključno s programi usposabljanja na kmetijah za izboljšanje gojenja stročnic, ki so prilagojene lokalnim razmeram, in to napravi za inovativno področje v številnih državah članicah;

14.  poziva Komisijo, naj predlaga celovit in usklajen politični pristop k izvajanju kmetijsko-okoljskih standardov glede uvoza gensko spremenjenih stročnic pri živilskih proizvodih, ki so v prodaji v EU;

15.  poziva Evropsko komisijo, naj vzpostavi mehanizem spremljanja izvora stročnic, uvoženih v Evropsko unijo, s katerim se bo še posebej pokazalo, ali se v državi porekla uporablja trajnostni način kmetovanja, kot je sprememba rabe zemljišč, trajnostna raba vode in uporaba kmetijskih tehnologij; poudarja, da je treba zato opravljati tudi redne preglede na kraju samem;

16.  poziva Komisijo, naj razmisli o tem, da bi v svoje zakonodajne predloge o reformi skupne kmetijske politike vključila zagotavljanje pomoči za kmete, ki gojijo stročnice v sistemih kolobarjenja, ki prispevajo k zmanjšanju toplogrednih plinov in pomanjkanja beljakovin ter izboljšujejo obvladovanje bolezni in rodovitnost tal;

17.  poziva Komisijo, naj na podlagi pobud predlaga spodbujevalne ukrepe, s katerimi bi pospešili izkoriščanje neobdelanih površin, kar bi lahko znatno prispevalo k zmanjšanju pomanjkanja beljakovin v EU;

o
o   o

18.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 147, 18.6.1993, str. 25. (2) http://ec.europa.eu/agriculture/eval/reports/protein_crops/index_en.htm (3) UL L 162, 12.6.1982, str. 28. (4) UL L 160, 26.6.1999, str. 1. (5) UL L 270, 21.10.2003, str. 1. (6) UL L 30, 31.1.2009, str. 16. (7) UL L 316, 2.12.2009, str. 27. (8) UL L 229, 1.9.2009, str. 1. (9) UL C 66 E, 20.3.2009, str. 29.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2010 (2010/2138(INI))

P7_TA(2011)0085 A7-0029/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in druge alineje člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter člena 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju stockholmskega programa(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost(2), Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu(3) in Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi(4),

–  ob upoštevanju letnih poročil Komisije o enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji za leta 2000, 2001, 2002, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008 (KOM(2001)0179, KOM(2002)0258, KOM(2003)0098, KOM(2004)0115, KOM(2005)0044, KOM(2006)0071, KOM(2007)0049 in KOM(2008)0010),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. decembra 2009 o enakosti žensk in moških – 2010 (KOM(2009)0694),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (prenovitev)(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/41/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. julija 2010 o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, in razveljavitvi Direktive Sveta 86/613/EGS(6),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta št. 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES (Besedilo velja za EGP)(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom „Boljše ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem: močnejša podpora za usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja“ (KOM(2008)0635),

–  ob upoštevanju Direktive 89/552/EGS o televiziji brez meja,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 z naslovom „Uresničevanje barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok“ (KOM(2008)0638),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 „Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015“ (KOM(2010)0491),

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979 in pekinških izhodišč OZN za ukrepanje,

–  ob upoštevanju evropskega pakta za enakost med spoloma, sprejetega na zasedanju Evropskega sveta 23. in 24. marca 2006,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske komisije o razlikah v plačah med ženskami in moškimi, ki ga je svetovalni odbor za enake možnosti žensk in moških sprejel dne 22. marca 2007,

–  ob upoštevanju tematskega dokumenta komisarja Sveta Evrope za človekove pravice o človekovih pravicah in spolni identiteti (2009),

–  ob upoštevanju poročila Agencije za temeljne pravice o homofobiji, transfobiji in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete (2010),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o oceni rezultatov načrta za enakost med ženskami in moškimi 20062010 in priporočilih za naprej(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. marca 2007 o načrtu za doseganje enakosti med ženskami in moškimi (2006–2010)(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 3. septembra 2008 o enakosti med ženskami in moškimi – 2008(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije 15. decembra 2010 o vplivu oglaševanja na vedenje potrošnikov(15),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0029/2011),

A.  ker je enakost med ženskami in moškimi temeljno načelo Evropske unije, priznano v Pogodbi o ustanovitvi Evropske unije ter v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah; ker še vedno obstaja precejšnja neenakost med ženskami in moškimi,

B.  ker je Evropsko unijo prizadela gospodarska in finančna kriza, ki je uničujoče vplivala na zaposlovanje tako žensk kot moških, zlasti pa na ekonomski položaj žensk, in ki grozi, da bo dolgoročno prizadela predvsem ženske,

C.  ker enakost med ženskami in moškimi pozitivno vpliva na produktivnost in gospodarsko rast ter pomaga izboljšati udeležbo žensk na trgu dela, kar prinaša veliko socialnih in ekonomskih koristi,

D.  ker so za primerjavo posledic krize na ženske in moške potrebni statistični podatki, ločeni po spolu, ker bi k temu lahko pomembno prispeval Evropski inštitut za enakost spolov in ker potrebujemo podatke, da bi lahko ocenili, kakšne posledice ima revščina za zdravje žensk, zlasti starejših, saj je pomembno zagotavljati zaščito zdravja žensk,

E.  ker je stopnja brezposelnosti žensk pogosto podcenjena zaradi velikega deleža žensk, ki so ekonomsko neaktivne (dve tretjini od 63 milijonov neaktivnega prebivalstva, starega od 25 do 64 let) ali zaposlene s krajšim delovnim časom,

F.  ker je stopnja zaposlenosti na podeželskih območjih nižja; ker poleg tega veliko žensk ni vključenih na uradni trg dela in zato niso registrirane kot brezposelne ali zabeležene v statističnih podatkih o brezposelnosti, zaradi česar imajo posebne finančne in pravne težave glede materinskih pravic in odsotnosti z dela zaradi bolezni, pridobitve pokojninskih pravic in dostopa do socialnega varstva ter težave v primeru ločitve; ker so podeželska območja prikrajšana zaradi pomanjkanja visokokakovostnih možnosti za zaposlitev,

G.  ker so ženske na trgu dela prikrajšane zaradi pogostejšega zaposlovanja s krajšim delovnim časom ali z neprostovoljnimi pogodbami za določen čas, zlasti pa z nižjim plačilom kot moški; ker se ta razlika odraža na področju pokojnin, zaradi česar je tveganje revščine med ženskami večje kot med moškimi,

H.  ker razlike v plačah, ki jih prejemajo ženske in moški, v Evropski uniji v povprečju še vedno znašajo 18 odstotkov, v nekaterih državah pa celo presegajo 25 odstotkov (v eni od držav članic celo 30 odstotkov), in ker se kljub vsem prizadevanjem in doseženemu napredku razlika v plačilu zmanjšuje zelo počasi,

I.  ker materinstvo ne bi smelo zavirati poklicne kariere žensk in ker statistični podatki jasno kažejo, da ženske z otroki delajo manj ur dnevno kot tiste brez otrok, v nasprotju z očeti, ki delajo več ur dnevno kot moški brez otrok,

J.  ker je Evropski svet v Barceloni marca 2002 države članice pozval, naj do leta 2010 zagotovijo varstvo za vsaj 90 odstotkov otrok, starih od treh let do šoloobvezne starosti, in za vsaj 33 odstotkov otrok, mlajših od treh let, vendar v mnogih državah še vedno ni dovolj javno financiranih ustanov za varstvo otrok, kar ima še posebej negativne posledice za prikrajšane družine,

K.  ker je stopnja zaposlenosti žensk povezana z njihovimi družinskimi odgovornostmi; ker več kot 20 milijonov Evropejcev (od tega dve tretjini žensk) skrbi za odrasle vzdrževane osebe, kar jim preprečuje, da bi onemogoča, da bi se zaposlili s polnim delovnim časom; ker bi to dejstvo lahko še zaostrilo posledice staranja prebivalstva,

L.  ker je dostop do storitev otroškega varstva in pomoči pri oskrbi starejših in drugih vzdrževanih oseb bistven za zagotavljanje enakega vključevanja žensk in moških na trg dela ter v izobraževanje in usposabljanje,

M.  ker so ženske bolj obremenjene z odgovornostjo za gospodinjsko delo kot moški, to delo pa ni ocenjeno v denarnem smislu, njegova vrednost pa tudi ni priznana, čeprav je delo doma, ki vključuje oskrbo otrok, bolnih ali starejših, težko in neplačano,

N.  ker je treba odpraviti spolne stereotipe v izobraževanju, zaradi katerih se otroke pogosto usmerja v šolske in univerzitetne programe, ki tradicionalno štejejo za moške oziroma ženske; ker je treba zagotoviti diverzifikacijo izbire šolanja in poklicev,

O.  ker je število žensk in deklet, ki se odločajo za naravoslovje, zlasti matematiko, še vedno zelo majhno, kar povzroča resno sektorsko segregacijo,

P.  ker lahko kriza poveča razlikovanje žensk in moških v sektorjih in poklicih, ki se ne zmanjšuje, temveč se v nekaterih državah le še povečuje,

Q.  ker je v strategiji EU 2020 poudarek na ekološkem preoblikovanju, sektorjih obnovljivih virov energije, znanosti ter tehnološko intenzivnim zelenim delovnim mestom za novo trajnostno gospodarstvo; ker sta aktivno vključevanje in ponovno vključevanje žensk v trg dela bistvena za doseganje cilja 75 odstotne zaposlenosti žensk in moških,

R.  ker na splošno diplomira več žensk kot moških (58,9 % pridobljenih diplom), vendar so plače žensk še vedno v povprečju 18 % nižje od plač moških, ženske pa so tudi slabše zastopane na odgovornih mestih v podjetjih, javni upravi in političnih organih,

S.  ker lahko mreža žensk na vodilnih mestih v gospodarstvu in politiki, ki je bila vzpostavljena junija 2008, prispeva k boljšemu ravnovesju med spoloma na vodilnih delovnih mestih,

T.  ker pot do uspešnega zagotavljanja enakosti med moškimi in ženskami v naših družbah vodi prek boljše politične zastopanosti žensk na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni; ker je v nekaterih državah članicah delež ženskih predstavnic v parlamentu manj kot 15-odstoten,

U.  ker so se pozitivni ukrepi za ženske izkazali za bistvene pri zagotavljanju njihove popolne vključenosti v trg dela in v družbo na splošno,

V.  ker zaradi prekinjene poklicne poti, nižje plače in pokojnine revščina bolj ogroža ženske kot moške; ker se v evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti ni namenilo dovolj pozornosti temeljnim vzrokom za revščino,

W.  ker bo leto 2011 posvečeno prostovoljstvu, zato je treba poudariti potencialne koristi spodbujanje načela enakosti med moškimi in ženskami v programih za prostooljce,

X.  ker so pripadnice manjšin, zlasti Romke, redno izpostavljene večplastni in presečni diskriminaciji in so prikrajšane ne le v primerjavi s pripadnicami večine, temveč tudi v primerjavi z moškimi pripadniki manjšin, tveganje socialne izključenosti pa je pri njih še zlasti visoko,

Y.  ker je nasilje nad ženskami kršitev njihovih temeljnih pravic, ki nima geografskih, ekonomskih, kulturnih ali socialnih meja in predstavlja temeljno oviro za enakost; ker se ocenjuje, da je 20-25 % žensk v Evropi v času njihovega življenja žrtev fizičnega nasilja; ker je psihološko nasilje lahko enako uničujoče kot fizično nasilje,

Z.  ker je Evropski parlament večkrat pozval k uvedbi evropskega leta boja proti nasilju nad ženskami,

AA.  ker se ženske srečujejo z različnimi oblikami diskriminacije in so bolj ranljive, ko gre za socialno izključenost, revščino in skrajne kršitve človekovih pravic, kot je trgovina z ljudmi, zlasti če ne pripadajo večinski družbi,

1.  opozarja, da je kriza najprej prizadela sektorje, v katerih prevladuje moška delovna sila, kot so gradbeništvo in industrija, nato pa se je razširila na druge, kjer je delovna sila bolj mešana, zaradi česar se je povišala stopnja brezposelnosti žensk; poudarja, da so se plače najbolj znižale v storitvenih sektorjih, v katerih prevladujejo ženske, ter v sektorjih, ki so financirani v okviru državnega proračuna in v katerih je zaposlenih največ žensk, zato ženske prejemajo manjše pokojnine, starejše ženske pa so tako izpostavljene večjemu tveganju revščine;

2.  je seznanjen, da v državah, kjer so moški in ženske obravnavani enakopravno na trgu dela, to ugodno učinkuje na gospodarski in družbeni razvoj, zato v kriznem času ne bi smeli opustiti politik enakosti spolov, ter da kljub izrečenemu namenu držav članic in Komisije še niso bili doseženi dosledno enaki pogoji; poudarja, da se je zaradi recesije še povečal trend, ki je bil stalnica v zadnjem desetletju, namreč osiromašenje, brezposelnost in negotovo zaposlovanje žensk, ki se pojavlja v veliko večjem obsegu kot pri moških, s tem pa se povečuje feminizacija revščine v Evropski uniji;

3.  poudarja, da je cilj Lizbonske strategije vključiti 60 % delovno sposobnih žensk v trg delovne sile, medtem ko naj bi se prizadevanja na demografski ravni osredotočila na spodbujanju večje rodnosti zaradi reševanja izzivov v prihodnosti;

4.  poudarja, da ima z vidika gospodarske rasti prisotnost žensk na trgu dela ugoden učinek; opaža, da statistični podatki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj kažejo, da so ženske prispevale četrtino letne rasti med leti 1995 in 2008;

5.  poudarja, da se pri izgubi delovnega mesta ženske soočajo z večjim tveganjem, da se ne bodo ponovno zaposlile;

6.  poziva k določitvi ciljev za udeležbo žensk v dejavnostih ali sektorjih ali na ravneh, iz katerih so bile prej izključene in v katerih so še vedno nezadostno zastopane, in sicer z ukrepi za obveščanje in spodbujanje delodajalcev, da zaposlujejo in podpirajo ženske, zlasti v omenjenih sektorjih in kategorijah;

7.  poudarja, da je treba veliko več pozornosti nameniti ustreznosti ženskih pokojnin, saj zaposlene ženske pogosteje prekinjajo delo kot moški, da bi skrbele za otroke in bolne ali starejše družinske člane, zaradi družinskih obveznosti pa so pogosteje kot moški zaposlene s skrajšanim delovnim časom ali opravljajo negotovo delo;

8.  poziva, naj se učinki krize na ženske izmerijo na podlagi natančnih statistik, kjer bodo kazalniki, ločeni po spolu, redno posodobljeni in ponovno ocenjeni; dodaja, da bi morale take statistike omogočiti bolj osredotočen odziv na ciklične in strukturne težave zaposlovanja, z namenom, da bi premagali krizo in spodbujali širjenja dobrih praks;

9.  je kritičen, ker so načrti za oživitev gospodarstva osredotočeni na sektorje dela, v katerih prevladujejo moški; poudarja, da večja podpora delovni prihodnosti moških kot žensk, povečuje in ne zmanjšuje neenakosti spolov; poudarja, da je treba politike za enakost spolov vključiti v nacionalne, evropske in mednarodne načrte za oživitev gospodarstva, ki so potrebni za spopad s krizo;

10.  poudarja, da so stopnje zaposlenosti za moške in ženske na podeželskih področjih nižje in da so tisti, ki živijo na teh področjih, prikrajšani zaradi pomanjkanja kakovostnih možnosti za zaposlitev; res je tudi, da veliko žensk ne sodeluje na uradnem trgu dela in zato niso prijavljene kot brezposelne, zaradi česar se srečujejo s finančnimi in pravnimi težavami, ko gre za pravico do porodniškega dopusta, bolniškega dopusta in pridobitve pokojninskih pravic;

11.  poudarja, da je sedanja gospodarska kriza neugodno vplivala na delavce; je seznanjen, da so številne ženske kljub temu, da se je raven izobraženosti v zadnjih letih zelo dvignila in da je med univerzitetnimi diplomanti več žensk kot moških, prisiljene sprejeti drugorazredna mesta, ki so slabše plačana;

12.  poudarja, da so ženske prekomerno zastopane v negotovih oblikah zaposlitve, v neprostovoljnem delu s krajšim delovnim časom in med osebami, ki so soočene z revščino, zato poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo politike za doseganje cilja EU-2020 o revščini in socialni vključenosti usmerjene v ženske sorazmerno z njihovim deležem med ljudmi, ki se soočajo z revščino;

13.  opozarja, da neenakost med ženskami in moškimi ostaja, in to kljub povečani udeležbi žensk na trgu dela; poudarja, da je treba gospodarsko in finančno krizo videti kot priložnost za nove in inovativne predloge na področju zaposlovanja, plač, delovnega časa in zastopanosti na odgovornih mestih;

14.  poudarja pozitivni učinek enakosti med ženskami in moškimi na gospodarsko rast; poudarja, da je bilo na podlagi več študij izračunano, da bi se BDP povečal za 30 %, če bi bile stopnje zaposlenosti, zaposlenosti s skrajšanim delovnim časom in produktivnosti pri ženskah podobne kot pri moških;

15.  opozarja, da je treba pri snovanju politik zaposlovanja upoštevati razvoj novih sektorjev, ki bi lahko potencialno omogočali veliko novih delovnih mest, na primer okoljski sektor in nove tehnologije; v tej zvezi poudarja, da imajo ženske v teh sektorjih pomembno vlogo; poziva države članice, naj spodbujajo mlada dekleta, da ne zanemarjajo teh področij; spodbuja Evropsko komisijo, naj zagotovi nenehno obveščanje o novih možnostih;

16.  poziva države članice, naj se na prehod na trajnostno gospodarstvo odzovejo tako, da s pomočjo Komisije ženske spodbujajo – z okrepitvijo sedanjih ukrepov – k sodelovanju v poklicnem usposabljanju kot del vseživljenjskega učenja, s poudarkom na malih in srednjih podjetjih, ter tako izboljšajo zaposljivost delavk;

17.  poziva k spodbujanju dostopa žensk do večjih možnosti izobraževanja, poklicnega usposabljanja in zaposlovanja v netradicionalnih sektorjih in na višjih ravneh odgovornosti;

18.  poziva Komisijo, naj spodbuja dialog s socialnimi partnerji glede vprašanj, kot so preglednost plač, pogoji za ženske v pogodbah za krajši delovni čas in za določen čas ter spodbujanje udeležbe žensk v zelenih in inovativnih sektorjih;

19.  opozarja, da imajo lahko družbe, ki delujejo na področju socialne ekonomije (fundacije, vzajemne družbe, zadruge) osrednjo vlogo pri oživitvi gospodarstva in da so v njih večinoma zaposlene ženske; poziva države članice, naj pri snovanju svojih politik za oživitev gospodarstva resno upoštevajo take organizacije;

20.  poudarja potrebo po tem, da se razvije pravni koncept solastništva, ki bi zagotovil polno priznavanje pravic žensk v kmetijskem sektorju, ustrezno zaščito v smislu socialne varnosti in priznanje za njihovo delo, ter po spremembi uredbe o Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja ,da bo mogoče, tako kot v okviru Evropskega socialnega sklada, v naslednjem programskem obdobju 2014–2020 izvajati pozitivne ukrepe za ženske (to je bilo mogoče v prejšnjih obdobjih, v sedanjem pa ne), saj bodo ti bistveno prispevali k zaposlovanju žensk na podeželskih območjih;

21.  poudarja, da je odprava razlike v plačah prednostna naloga, zato obžaluje, da se Evropska komisija ni dovolj potrudila za ponovno sprožitev ta razprave na evropski ravni, zlasti z revizijo veljavne zakonodaje o izvajanju načela enakega plačila za moške in ženske za enako delo, kot je Evropski parlament zahteval v svoji resoluciji z dne 18. novembra 2009;

22.  poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja za preprečevanje ločevanja po spolu na trgih dela in se zoperstavijo pojavu, da so ženske pogosto zastopane v slabše plačanih poklicih, in sicer tako, da fante in dekleta v šoli pritegnejo v ves spekter poklicnih dejavnosti in povečajo možnosti usposabljanja za ženske ter jim tako omogočijo, da se v svojem poklicnem življenju prilagodijo na spremembe na trgu dela; je globoko zaskrbljen zaradi nepravičnih razmer, saj po več kot pol stoletja, kar pogodbe Skupnosti vključujejo načelo enakega plačila za enako delo, morajo državljanke EU v povprečju delati 418 dni, da zaslužijo toliko kot moški v koledarskem letu;

23.  vztraja, da se je treba boriti proti razlikovanju pri plačah z ukrepi, kot je pregled veljavne direktive, priprava sektorskih načrtov z določenimi cilji, ki bi lahko vključevali zmanjšanje plačnih razlik za 0.5 odstotka do leta 2020, s ciljem, da se odpravi posredno in neposredno razlikovanje, spodbujanje kolektivnih pogajanj, usposabljanje svetovalcev na področju enakosti, ukrepe na področju neenakostim spolov pri neplačanem delu in uvedbo načrtov za enakost v družbah in na drugih delovnih mestih; meni, da mora postati preglednost pravilo pri določanju plač, kar bo okrepilo pogajalski položaj delavk;

24.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj uvedejo ukrepe za odpravo sedanjega paradoksa, ko so ženske kljub boljši izobrazbi še vedno manj plačane kot moški; poudarja, da je treba za optimalno gospodarsko rast in dejanski trajnostni razvoj v celoti izkoristiti poklicne možnosti žensk;

25.  poudarja, da sta ločeni dohodek in dobro plačana zaposlitev žensk bistvena za njihovo ekonomsko neodvisnost ter večjo enakost med ženskami in moškimi v družbi kot celoti;

26.  poziva države članice, naj v nacionalnih pokojninskih sistemih uveljavljajo načelo enakosti spolov v zvezi s starostjo in plačilom;

27.  poziva države članice EU, naj ustrezno izvajajo zakonodajo o enakem plačilu za enako delo, ter poziva Komisijo, naj izreče sankcije za države članice, ki tega ne upoštevajo;

28.  poudarja, da enakost spolov ni samo vprašanje raznolikosti in socialne pravičnosti: je tudi pogoj za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja, zaposlovanja, konkurenčnosti in socialne kohezije, določenih s strategijo EU -2020; zato poziva Komisijo, naj okrepi enakopravnost spolov v vseh delih strategije EU -2020, zlasti z upoštevanjem posebnosti spolov, ter pripravi posebne ukrepe in cilje za enakost spolov v vseh ukrepih za izboljšanje evropske strategije zaposlovanja;

29.  poziva Komisijo, Svet in države članice, naj dajejo prednost zavezujočim predlogom namesto nezavezujočim strategijam in političnim dokumentom na področju enakosti spolov;

30.  meni, da morajo Komisija in države članice razviti orodja za usposabljanje in izvajanje, da bodo lahko vse zainteresirane strani na področjih, za katera so pristojne, ustrezno upoštevale vidik, ki temelji na enakih možnostih za ženske in moške, vključno z oceno posebnega vpliva politik na ženske in moške;

31.  poudarja, da je treba oblikovati kvantitativne in kvalitativne in kazalnike ter statistične podatke, razčlenjene po spolu, ki bodo zanesljivi, primerljivi in pravočasno razpoložljivi, ter jih uporabljati za spremljanje vključevanja načela enakosti spolov v vse politike;

32.  meni, da mora biti ena od prednostnih nalog boj za odpravo revščine, in sicer z revizijo temeljnih makroekonomskih, monetarnih in socialnih politik ter politik trga dela, ki so krive za revščino, da se zagotovi ekonomsko in socialno pravičnost za ženske; meni, da je treba ponovno preučiti metode za določitev tveganja revščine in da je treba oblikovati strategije za spodbujanje pravične razdelitve dohodka, zagotovitev minimalnega dohodka, plačila in dostojnih pokojnin, ustvarjanje več visokokakovostnih delovnih mest, ki spoštujejo pravice žensk, zagotovitev dostopa do visokokakovostnih javnih storitev za vse ženske in dekleta ter izboljšanje socialnega varstva in ustreznih javnih služb, zlasti jasli, vrtcev, domov za dnevno varstvo, občinskih centrov in centrov za dejavnosti med prostim časom ter storitev v podporo družinam;

33.  pozdravlja začetek vseevropske kampanje Komisije, ki bo prispevala k odpravi razlik v plačilu med ženskami in moškimi; kljub temu ugotavlja, da razlika v plačilu med moškimi in ženskami ostaja, zato poziva, naj se na evropski ravni razmisli o boju proti stereotipom glede specifično moških in ženskih vlog; zato poudarja, da je treba okviru boja proti spolnim stereotipom in zlasti proti ponižujočemu prikazovanju organizirati kampanje za povečevanje ozaveščenosti na šolah, delovnih mestih ter v medijih; poudarja, da morajo kampanje nameniti pozornost vlogi moških pri zagotavljanju pravične razdelitve družinskih odgovornosti ter usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja;

34.  meni, da je zaradi demografskih sprememb nujno, da se sprosti potencial žensk in poveča njihovo zaposlenost, da se doseže cilj 75 % stopnje zaposlenosti za ženske in moške, stare med 20 in 64 let, kot je to opredeljeno v strategiji EU 2020; meni, da bi morali imeti ljudje hkrati možnost svobodne odločitve, ali bodo imeli otroke, in da je pravična usklajenost med poklicnim in zasebnim življenjem ključni pogoj za spodbujanje vključevanja žensk na trg dela;

35.  poziva k pripravi konkretnih predlogov za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, zlasti na področju pomoči pri oskrbi vzdrževanih oseb in varstvu otrok;

36.  poudarja, da morajo Komisija in države članice nujno spodbujati, podpreti in okrepiti vlogo žensk v socialni ekonomiji, saj je treba upoštevati visoko stopnjo zaposlenih žensk v tem sektorju in pomen storitev, ki jih socialna ekonomija nudi za spodbujanje poštene usklajenost med poklicnim in zasebnim življenjem;

37.  poziva Evropsko komisijo, naj poskrbi, da bodo države članice pravilno prenesle različno evropsko zakonodajo, ki ureja usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, s prilagoditvijo delovnih pogojev med moškimi in ženskami;

38.  opaža, da lahko zaposlovanje s krajšim delovnim časom neugodno vpliva na posameznika, na primer z zaviranjem poklicne poti, kar vodi v revščino v starosti ali pa je osebi zaradi manjših prejemkov potrebna dodatna pomoč države za preživetje ali v primeru bolezni in brezposelnosti;

39.  poudarja, kako pomembne so kampanje obveščanja za zagotovitev nevtralnosti glede spola v tradicionalno moških ali ženskih poklicih ali dejavnostih; v zvezi s tem tudi poziva države članice, naj sprožijo razpravo o vlogi jezika pri ohranjanju stereotipov, zlasti zaradi feminizacije ali maskulinizacije nekaterih nazivov poklicev;

40.  poziva javne in zasebne ustanove, naj v notranja pravila in predpise vključijo načrte za zagotovitev enakosti, vključno s strogimi kratko-, srednje- in dolgoročnimi cilji, ter naj vsako leto ocenijo, kako se ti cilji uresničujejo;

41.  poziva k pripravi konkretnih predlogov za usklajevanje poklicnega, družinskega in zasebnega življenja s spodbujanjem večje delitve poklicnih, družinskih in družbenih odgovornosti med moškimi in ženskami, zlasti na področju pomoči vzdrževanim osebam in varstva otrok;

42.  poziva države članice, naj podpirajo zaposlovanje prikrajšanih skupin nosečnic ali mater, ki same skrbijo za domače obveznosti in spodbujajo zagotavljanje zaposlitev za to skupino, ki so dostojne, stalne in skladne z resnično usklajenostjo med poklicnim in zasebnim življenjem;

43.  meni, da je treba za boljše usklajevanje dela in oskrbe izboljšati možnosti dopusta, povezanega z otroki, zato poziva Svet k hitremu sprejetju skupnega stališča o stališču Parlamenta z dne 20. oktobra 2010(16) o reviziji Direktive Sveta 92/85/EGS;

44.  poziva države članice, naj uvedejo in/ali okrepijo otroško varstvo, na primer otroške jasli in vrtce, ter ustanove za starejše in druge vzdrževane osebe, ter s tem zagotavijo cenovno dostopne in kakovostne storitve, ki so združljive z delom za poln delovni čas, kar največjemu številu ljudi; meni, da so take zmogljivosti za starše zelo pomembne in bi jim olajšale dostop na trg dela;

45.  poudarja, da je družina temelj naše družbe in je neločljivo povezana z razširjanjem vrednot in solidarnim sožitjem; poudarja, da je uvedba prožnega delovnega časa in možnosti dela na daljavo, pa tudi podaljšanje varstva otrok in profesionalizacija oskrbe starejših na domu pomemben korak naprej pri usklajevanju poklicnega in družinskega življenja ter za okrepitev enakega vključevanja žensk in moških na trg dela ter v izobraževanje in usposabljanje; obžaluje pomanjkanje ustreznih ureditev dopustov, starševskih dopustov in prožnega delovnega časa za oba starša, kar ženskam pogosto onemogoča, da bi dejavno sodelovale na trgu dela ali da bile zaposlene za poln delovni čas; meni, da je zato potrebna tudi sprememba korporativne kulture glede imenovanja in zaposlovanja žensk; zato poziva Svet, Komisijo in države članice, naj preprečijo zniževanja ugodnosti ali socialnih storitev na področju varstva otrok, oskrbe za starejše in ranljive osebe zaradi gospodarske in finančne krize;

46.  opozarja Komisijo in države članice, da je treba sprejeti pozitivne ukrepe za ženske in moške, zlasti za omogočanje vrnitve na delo po obdobju, ki so ga posvetili družini (vzgoja otrok in/ali skrb za bolne ali invalidne sorodnike), spodbujati politike vključevanja in ponovnega vključevanja na trg dela in torej ponovno finančno neodvisnost;

47.  vztraja, da ima izobraževanje velik pomen in osrednjo vlogo pri vzgoji otrok v duhu enakosti med ženskami in moškimi že od zgodnjih let ter za sprejemanje različnih kultur ter razumevanje in učinka diskriminacije in predsodkov; poziva države članice, naj za učence skozi celotno šolanje izvajajo izobraževalne programe, a tudi programe osveščanja o vrednotah iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 23;

48.  poudarja, da je treba mladim omogočiti svobodo pri izbiri poklica; opozarja, da je pomembno, da učitelji ne usmerjajo učencev samodejno na poklicno pot na podlagi spolnih stereotipov ter da se obširno predstavijo mnogovrstne poklicne priložnosti;

49.  poziva države članice, naj s programi ozaveščanja zagotovijo, da v izobraževanju ne bodo dekleta samodejno usmerjana na področja in v kariere, ki so tradicionalno feminizirane;

50.  poudarja potrebo po okrepitvi prizadevanj na evropski ravni za izboljševanje zastopanosti žensk v politiki; spodbuja sodelovanje žensk v vseh evropskih institucijah, zlasti na odgovornih mestih; poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja na nacionalnih, regionalnih in občinskih ravneh; poziva k zavezujočim ciljem, da bi zagotovili enako zastopanost žensk in moških; v zvezi s tem ugotavlja, da uporaba kvot ugodno vpliva na zastopanost žensk; zato poudarja, da uporaba volilnih kvot pozitivno vpliva na zastopanost žensk;

51.  opominja, da samo v 3 odstotkih velikih podjetij najvišje organe odločanja vodijo ženske; zato poudarja primer Norveške, ki od leta 2003 uspešno uporablja politiko kvot za zagotovitev paritetne sestave upravnih odborov podjetij, njenemu zgledu pa zdaj sledita Španija in Francija; poziva države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe, na primer kvote, za boljšo zastopanost žensk v velikih podjetjih, ki kotirajo na borzi, in v upravnih svetih podjetij na splošno, zlasti tistih z javnim kapitalom;

52.  poudarja, da bi morali socialni partnerji v državah članicah uvesti zakonsko predpisane načrte za enakost v podjetjih ali sektorjih ter spremljati njihovo izvajanje, le tako bi se lahko uprli nepravičnemu obravnavanju spolov pri zaposlovanju,

53.  poudarja, da morajo države članice sprejeti ukrepe, zlasti prek zakonodaje, da določijo zavezujoče cilje za zagotavljanje enakopravnosti moških in žensk pri zasedanju odgovornih položajev v podjetjih, javnih upravah in političnih telesih;

54.  poziva države članice, naj najdejo podjetja, ki spodbujajo enakost med moškimi in ženskami ter dobro usklajevanje med poklicnim, družinskim in zasebnim življenjem, ter širijo najboljše prakse, zlasti prek gospodarskih zbornic;

55.  pozdravlja splošno razpravo o povečanju deleža žensk na vodilnih mestih v poslovnem svetu in predlaga uvedbo prostovoljnih kvot, ki naj temeljijo na razmerju med spoloma znotraj delovne sile;

56.  poziva, naj se na nacionalni in evropski ravni sprejmejo ukrepi za spodbujanje podjetništva med ženskami, in sicer z vzpostavljanjem struktur usposabljanja ter poklicnega in pravnega svetovanja ter s poenostavitvijo dostopa do javnega in zasebnega financiranja;

57.  spodbuja redno izmenjavo informacij in izkušenj med zainteresiranimi stranmi, ki spodbujajo enakost spolov, da bi dobre prakse izvajali v celotni družbi, in sicer na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter tako v zasebnem kot javnem sektorju;

58.  poziva države članice in Evropsko komisijo, naj posebno pozornost namenijo skupinam ranljivih žensk: invalidnim in starejšim ženskam, priseljenkam, lezbijkam, biseksualkam in transseksualkam ter pripadnicam manjšin ter slabo usposobljenim ali neusposobljenim ženskam, ki so odgovorne za vzdrževane družinske člane, ki tvorijo posebne skupine oseb, za katere je potrebno uvesti ukrepe, ki bodo prilagojeni njihovim razmeram; poziva Komisijo, naj razširi namen evropskega leta prostovoljstva 2011, da bo vključeval, spodbujanje enakosti med moškimi in ženskami;

59.  poziva Komisijo, naj podpre države članice pri povečevanju zaposlitvenih možnosti za prikrajšane ženske kot so priseljenke, pripadnice etničnih manjšin, invalidne ženske in matere samohranilke, in sicer tako, da izboljša njihov dostop do izobraževanja in poklicnega usposabljanja, s čemer se bodo povečale njihove možnosti za ekonomsko samostojno življenje; opozarja na večplastno razlikovanje priseljenk zaradi spola, etnične ali rasne pripadnosti in v mnogih primerih, starosti;

60.  poziva nacionalne, regionalne in lokalne organe, ki so odgovorni za enakost, naj sprejmejo celovite pristope, s katerimi bodo izboljšali odziv na primere večplastnega razlikovanja; prav tako poudarja, da morajo ti organi nuditi usposabljanje sodnikom, porotnikom in splošnemu osebju, da bodo lahko opredelili, predvideli in reševali primere večplastnega razlikovanja;

61.  opozarja, da so invalidne ženske pogosto izpostavljene razlikovanju v družbenem, kulturnem, političnem in poklicnem življenju; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo konkretne predloge za izboljšanje njihovega položaja;

62.  poziva Komisijo in države članice, naj pri izvajanju evropske strategije za vključevanje Romov namenijo posebno pozornost Romkam;

63.  ugotavlja, da so transseksualci po poročilih Agencije za temeljne pravice še vedno prepogosto odrinjeni na rob družbe in izpostavljeni nasilju ter se srečujejo z visoko ravnijo stigmatizacije, izključenosti in nasilja; odločno spodbuja Evropsko komisijo in države članice, naj upoštevajo priporočila agencije, da zagotovijo večjo in preglednejšo zaščito pred razlikovanjem na podlagi spolne identitete;

64.  zagovarja dostop žensk in moških do informacij o reproduktivnem zdravju in poudarja, da morajo imeti ženske enake pravice in možnosti kot moški, da uporabljajo storitve na tem področju; poudarja, da morajo ženske imeti nadzor nad svojimi spolnimi in reproduktivnimi pravicami, zlasti z lahkim dostopom do kontracepcije in splava; poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe za povečanje ozaveščenosti moških o svoji odgovornosti v spolnih in reproduktivnih zadevah;

65.  opozarja, da je nasilje nad ženskami med poglavitnimi ovrami pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi; poziva Komisijo, naj začne s pripravo predloga splošne direktive o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in boju proti njemu, tako telesnemu, spolnemu in psihološkemu nasilju, vključno s trgovino z ženskami;

66.  pozdravlja prizadevanja na ravni Unije in nacionalnih ravneh za boj proti nasilju nad ženskami, vendar poudarja, da to še vedno ostaja velik nerešen problem, ter poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev dostopa do podpornih storitev, namenjenih preprečevanju nasilja na podlagi spola in zaščiti žensk pred takim nasiljem ne glede na njihov pravni status, raso, starost, spolno usmerjenost, etnično pripadnost ali vero; pozdravlja začetek razprave o tej vrsti nasilja, zlasti z izdajo evropske odredbe o zaščiti in direktivo o trgovini z ljudmi; poziva prihodnja predsedstva Unije, naj to nadaljujejo; poudarja, da morata Svet in Komisija sprejeti dogovor, dosežen v Evropskem parlamentu o evropski odredbi o zaščiti, da bi lahko direktiva čim prej začela veljati;

67.  ponovno poziva Komisijo, naj v naslednjih štirih letih določi evropsko leto boja proti nasilju nad ženskami; v zvezi s tem poudarja, da bo to povečalo ozaveščenost evropskih državljanov in vlade spodbudilo za boj proti nasilju nad ženskami;

68.  poudarja, da je treba izvesti obsežno razpravo, ki bo zajemala vse države EU in pri kateri se bo uporabljala skupna metodologija, za določitev dejanskega obsega problema; poudarja pomembno delo, ki ga mora na tem področju opraviti evropski observatorij za nasilje na podlagi spola, ki bo pripravil visokokakovostne statistične podatke v podporo ukrepom politike za boj proti tej družbeni nadlogi;

69.  poziva države članice, naj zagotovijo boljše usposabljanje osebja v zdravstvenem sektorju, socialnih službah, policiji i sodstvu ter sodelovanje med njimi, ter vzpostavijo strukture, ki bodo usposobljene za obravnavo vseh oblik nasilja nad ženskami, vključno z redkimi oblikami hudega fizičnega in psihološkega nasilja, kot so napadi s kislino;

70.  poudarja, da morajo države članice ter regionalne in lokalne oblasti sprejeti ukrepe za vračanje žensk, ki so bile žrtev nasilja na podlagi spola, na trg delovne sile, in sicer z uporabo instrumentov, kot sta Evropski socialni sklad in program PROGRESS;

71.  poudarja, da je treba izboljšati sisteme, ki pomagajo ženskim organizacijam in civilni družbi na splošno, da sodelujejo v procesih za vključevanje vidika spola ter se jih udeležujejo;

72.  poudarja, da je treba vidik spola in boj proti nasilju na podlagi spola vključiti v zunanjo politiko in politiko razvojnega sodelovanja Evropske unije;

73.  poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja države članice, da si v medijih na splošno ter zlasti v oglaševalskem in promocijskem materialu prizadevajo za prikazovanje podobe žensk, ki spoštuje njihovo dostojanstvo, različne vloge in identiteto;

74.  poziva Komisijo in proračunski organ, naj pri pripravi proračunov in novega večletnega finančnega okvira EU upoštevata vidike spola; spodbuja države članice, naj pri pripravi nacionalnih proračunov sledijo temu vzoru;

75.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

(1) Dokument Sveta Evropske unije št. 5731/10 z dne 3. marca 2010. (2) UL L 180, 19.7.2000, str. 22. (3) UL L 303, 2.12.2000, str. 16. (4) UL L 373, 21.12.2004, str. 37. (5) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (6) UL L 180, 15.7.2010, str. 1. (7) UL L 68, 18.3.2010, str. 13. (8) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 23. (9) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 35. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0231. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0232. (12) UL C 301 E, 13.12.2007, str. 56. (13) UL C 295 E, 4.12.2009, str. 35. (14) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 21. (15) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0484. (16) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0373.

Resolucija Evropskega parlamenta 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji (2010/2162(INI))

P7_TA(2011)0086 A7-0031/2011

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 8, 151, 153 in 157 Pogodbe o delovanju EU,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih določb o socialnih pravicah in enakosti med moškimi in ženskami,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta Organizacije združenih narodov o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju deklaracije in akcijskega programa, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah v Pekingu 15. septembra 1995,

–  ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, ki jih je Organizacija združenih narodov opredelila leta 2000, zlasti cilja št. 1 (izkoreninjenje skrajne revščine in lakote) in cilja št. 3 (spodbujanje enakosti med spoloma),

–  ob upoštevanju resolucije št. 1558 (2007) parlamentarne skupščine Sveta Evrope o feminizaciji revščine,

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)(1),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1098/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o evropskem letu boja proti revščini in socialni izključenosti (2010)(2),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 283/2010/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marca 2010 o evropskem mikrofinančnem instrumentu Progress za zaposlovanje in socialno vključenost(3),

–  ob upoštevanju osnutkov sklepov Sveta z dne 30. oktobra 2007 o pregledu izvajanja pekinških izhodišč za ukrepanje s strani držav članic in institucij EU – Kazalniki revščine med ženskami (13947/07),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 3. oktobra 2008 o uresničevanju barcelonskih ciljev glede varstva predšolskih otrok (KOM(2008)0638),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o enakosti med ženskami in moškimi za leto 2010 (KOM(2009)0694),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije, ki je bil priložen poročilu Komisije o enakosti med ženskami in moškimi za leto 2010 (SEC(2009)1706),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o strategiji za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2010–2015 (KOM(2010)0491),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Komisije, ki je bil priložen sporočilu Komisije o strategiji za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2010–2015 (SEC(2010)1079) in (SEC(2010)1080),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (KOM(2010)2020,

–  ob upoštevanju poročila Evropske fundacije za zboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound) z dne 24. marca 2010 o drugem evropskem pregledu kakovosti življenja: družinsko življenje in delo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 18. novembra 2008 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za moške in ženske(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o enakosti žensk in moških v Evropski uniji – 2009(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o vidikih enakosti spolov pri gospodarskem nazadovanju in finančni krizi(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o oceni rezultatov načrta za enakost med ženskami in moškimi 2006–2010 in priporočilih za naprej(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. septembra 2010 o vlogi žensk v starajoči se družbi(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. oktobra 2010 o negotovem položaju delavk(11),

–  ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A7-0031/2011),

A.  ker bi v skladu z omenjenim Sklepom 1098/2008/ES dejavnosti v okviru evropskega leta boja proti revščini in socialni izključenosti morale upoštevati različna tveganja in razsežnosti revščine in socialne izključenosti, ki jih doživljajo ženske in moški; ker 85 milijonov Evropejcev živi pod pragom revščine in ker se ocenjuje, da 17 % vseh žensk v 27 državah EU živi v revščini; ker se je povrhu tega v zadnjih desetih letih število žensk, ki živijo v revščini, nesorazmerno povečalo v primerjavi s številom revnih moških; ker revščina staršev pogosto vodi v revščino otrok in ima resne posledice za njihovo življenje,

B.  ker se Evropska unija spopada z veliko gospodarsko, finančno in socialno krizo, ki še posebej zapostavlja ženske tako na trgu dela kot tudi v njihovem zasebnem življenju, saj je zanje bolj verjetno, da je njihovo delovno mesto negotovo in da bodo postale presežne delavke, ter manj verjetno, da imajo socialno zavarovanje; ker povrhu tega v obdobjih gospodarske recesije ljudje, ki jim grozi revščina, med katerimi je večina žensk, postanejo še bolj ogroženi, zlasti skupine, ki so že tako v marsičem prikrajšane,

C.   ker bodo varčevalni ukrepi, ki se izvajajo po vsej EU, škodljivo vplivali zlasti na ženske, ki prevladujejo v javnem sektorju bodisi kot zaposlene ali kot prejemnice storitev,

D.  ker je bolj proti revščini eden od petih merljivih ciljev Komisije, predlaganih za strategijo EU 2020; ker bi integrirana smernica št. 10 te strategije (spodbujanje socialne vključenosti in boja proti revščini) spodbudila k sprejetju nacionalnih politik za zaščito žensk, zlasti pred tveganjem revščine, kar bi zagotovilo zanesljivost dohodkov za enostarševske družine ali starejše ženske,

E.   ker je enakost med spoloma orožje za boj proti revščini med ženskami, saj pozitivno vpliva na produktivnost in gospodarsko rast ter vodi k večji udeležbi žensk na trgu delovne sile, kar prinaša številne socialne in gospodarske koristi,

F.   ker je povprečna stopnja zaposlenosti žensk 59,1 %, ker od leta 2000 povprečen razkorak med plačami med spoloma ostaja velik, saj je v letu 2010 znašal 18 % v EU kot celoti in več kot 30 % v nekaterih državah članicah, in ker je načelo enakih možnosti za moške in ženske eno izmed temeljnih načel evropskih pogodb; ker ima po spolu ločen trg dela neposredne posledice za ženske,

G.   ker je v 16 državah članicah tveganje skrajne revščine za ženske veliko večje od tveganja skrajne revščine za moške,

H.   ker zaposlitev sama po sebi ne nudi ustrezne zaščite pred skrajno revščino; ker je predvsem zaradi razlikovanja med ženskami in moškimi na poklicnem področju več žensk kot moških zaposlenih na slabše plačanih delovnih mestih, pri čemer niti plačilo prispevkov za socialno varnost pogosto ne nudi zaščite pred skrajno revščino,

I.   ker dlje časa ko ljudje živijo v revščini z zelo nizkim dohodkom, večje je tveganje, da se bodo znašli v položaju dolgotrajnega ekonomskega pomanjkanja in socialne izključenosti; ker zato ukrepi za boj proti revščini ne smejo biti namenjeni le pomoči ljudem, ki že živijo v skrajnem ekonomskem pomanjkanju, ampak morajo prispevati tudi k takojšnjemu preprečevanju in odpravi dejavnikov, ki povzročajo skrajno ekonomsko in socialno pomanjkanje državljanov, zlasti žensk,

J.  ker so v zvezi s časom, ki se porabi za neplačano delo in dnevno vključenost v dejavnosti oskrbe, znatne razlike po starosti in spolu; ker opravljajo ženske največ neplačanega dela,

K.  ker je vsesplošni dostop do cenovno dostopnih visokokakovostnih pomožnih storitev, med njimi varstvo otrok in ustanove za starejše in druge vzdrževane osebe, pomemben za enako sodelovanje moških in žensk na trgu dela in kot sredstvo za preprečevanje in zmanjševanje revščine,

L.  ker so starejši ljudje bolj izpostavljeni tveganju revščine kot ostalo prebivalstvo in je ta stopnja leta 2008 pri prebivalcih EU-27, starih 65 let ali več, znašala 19 %, ker so starejše ženske še posebej ogrožene, saj njihova pravica do pokojnine pogosto izhaja iz njihovega zakonskega stanu (zakonske pravice ali pravice preživelih oseb) in ker imajo redko ustrezne pokojninske pravice zaradi prekinitev poklicne poti, razlik v plačilu in drugih dejavnikov, iz česar izhaja, da so ženske v večji meri žrtve stalne in skrajne revščine kot moški (tveganju revščine je izpostavljenih 22 % žensk, starih 65 let ali več, v primerjavi s 16 % moških),

M.  ker so ženske, zlasti na podeželju, pogosteje del sive ekonomije kot moški, saj niso zabeležene na uradnem trgu dela ali imajo kratkoročne pogodbe o zaposlitvi, kar povzroča posebne težave v zvezi z njihovimi socialnimi pravicami, vključno s pravicami med nosečnostjo, porodniškim dopustom in dojenjem, pridobitvijo pokojninskih pravic in dostopom do socialne varnosti,

N.  ker je zaradi revščine večje tveganje za na spolu temelječe nasilje, ki je velika ovira za enakost med spoloma; ker nasilje v družini pogosto ne povzroči le izgube delovnega mesta, bolezni in brezdomstva, ampak lahko tudi potisne ženske v krog revščine; ker je poleg tega trgovina z ljudmi sodobna oblika suženjstva, ki v velikem obsegu prizadene ženske in dekleta in je bistvena sestavina, ki je obenem pogojena z revščino in prispeva k njej,

O.  ker je nasilje nad ženskami v vseh pojavnih oblikah ena najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic, ki ne pozna geografskih, ekonomskih ali socialnih omejitev; ker je to resna težava v Uniji, kjer je približno 20 do 25 % žensk v svoji odrasli dobi žrtev fizičnega nasilja, več kot 10 % pa spolnega nasilja,

P.  ker so invalidke žrtve diskriminacije v družinskem okolju in izobraževanju, njihove zaposlitvene možnosti so omejene, socialni prejemki, ki jih dobivajo, pa jim v večini primerov ne pomagajo iz revščine; ker bi morale države članice zaradi tega invalidkam zagotavljati posebno oskrbo, ki jo potrebujejo, da bi lahko uživale svoje pravice, in predlagati ukrepe za lažje vključevanje teh žensk v družbo prek dodatnih programov pomoči,

Q.   ker ženske vse bolj nosijo breme revščine ali jih revščina ogroža, zlasti ženske s posebnimi potrebami, kot so invalidke, starejše ženske in matere, ki same skrbijo za otroke (zlasti matere samohranilke in vdove z vzdrževanimi otroki), in skupine, ki so najbolj izpostavljene izključenosti, kot so Romke, katerim sta v skladu s tradicijo izključno prepuščena gospodinjenje in nega, zaradi česar predčasno opustijo šolanje in se ne zaposlijo, ter priseljenke; ker je treba ustvariti ustrezne delovne razmere, vključno z zagotavljanjem pravic, kot so dostojna plača, porodniški dopust in delovno okolje brez diskriminacije, saj so za te ženske bistvenega pomena,

R.  ker je program Progress namenjen podpiranju učinkovitega izvajanja načela enakosti med spoloma in spodbujanju vključevanja načela enakosti med spoloma v politike EU; ker je program izjemnega pomena za boj proti feminizaciji revščine,

S.  ker je pričakovana življenjska doba žensk približno šest let daljša kot za moške, saj statistični podatki za leto 2007 v EU-27 kažejo, da moški živijo 76 let, ženske pa 82 let; ker to zelo vpliva na revščino žensk, zlasti ker imajo ženske večje težave kot moški pri dostopu do socialne varnosti in pokojninskih sistemov,

Feminizacija revščine

1.  meni, da sta preprečevanje in zmanjševanje revščine žensk pomembni sestavini temeljnega načela družbene solidarnosti, h kateremu je Evropska unija zavezana, kakor je določeno v členu 3 Pogodbe o Evropski uniji, ki predpisuje enakost med ženskami in moškimi, socialno pravičnost in varstvo ter boj proti socialni izključenosti in diskriminaciji;

2.  se zaveda, da „feminizacija revščine“ pomeni, da je pojavnost revščine pri ženskah večja kot pri moških, da je revščina pri ženskah resnejša kot pri moških in da se revščina pri ženskah povečuje;

3.  poudarja, da je po kazalniku za stopnjo tveganja revščine, ki ga je pripravil Eurostat, v letu 2008 revščina v Evropski uniji ogrožala skoraj 85 milijonov oseb, in da bi se v skladu s kazalnikom materialne deprivacije ta številka lahko dvignila na 120 milijonov oseb; meni, da lahko zaradi sklepa Sveta o kazalnikih revščine pride do nejasnosti pri skupnem cilju zmanjševanja revščine, ki je, da se do leta 2020 iz revščine in izključenosti pomaga 20 milijonom ljudi (23,5-odstotno zmanjšanje po kazalniku stopnje tveganja revščine, ki ga je pripravil Eurostat, toda zgolj 16,7-odstotno po kazalniku materialne deprivacije); poudarja, da je med ljudmi, ki živijo v revščini, večina žensk, kar je posledica brezposelnosti, občasnega dela, nizkih plač, pokojnin, ki ne dosegajo življenjskega minimuma, in vse bolj nedostopnih kakovostnih javnih storitev;

4.  poudarja, da neenakost med spoloma preprečuje zmanjševanje revščine ter ogroža obete za gospodarski in človekov razvoj;

5.  poziva države članice, naj načelo enakosti med spoloma vključijo v vse politike zaposlovanja in posebne ukrepe, s čimer bi izboljšali dostop do zaposlitve, preprečili, da bi v negotovih oblikah zaposlitve prevladovale ženske, povečali trajnostno udeležbo in spodbudili napredovanje žensk v zaposlitvenem sektorju, z odpravljanjem neposrednih in posrednih vzrokov pa bi tudi zmanjšali ločevanje po spolu na trgu dela;

6.  opozarja, da revščina žensk ni le posledica nedavne gospodarske krize, temveč tudi različnih dejavnikov, kamor sodijo stereotipi, razlike v plačilu med spoloma, težave zaradi neusklajenosti med družinskim in poklicnim življenjem, daljša pričakovana življenjska doba žensk in na splošno, različne oblike diskriminacije na podlagi spola, katerih žrtve so predvsem ženske;

7.  opominja, da je Komisija leto 2010 razglasila za evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, da bi potrdila in okrepila politično zavezanost Unije temu, da se dejansko bori proti revščini in prizna temeljne pravice ljudi, ki živijo v revščini in so žrtev socialne izključenosti, da bi ti zaživeli dostojno življenje in bili polno vključeni v družbo;

8.  opominja, da evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti 2010 ne sme biti le medijska kampanja, temveč bi moralo dodatno spodbujati večdimenzionalne politike boja proti revščini in naprednejše kazalnike revščine; zato Komisijo poziva, naj poda kritičen pregled novih ukrepov, ki so jih za premagovaje revščine in socialne izključenosti sprejele države članice;

9.  meni, da bi si bilo treba na evropski in nacionalni ravni še naprej zelo prizadevati za napredek na področju enakosti med spoloma, in sicer s strategijami, ki bi temeljile na smernicah Komisije o enakosti moških in žensk, na evropskem paktu Sveta Evrope za enakost med spoloma in na okviru za delovanje na področju enakosti med spoloma, ki so ga oblikovali evropski socialni partnerji;

10.  poudarja, da je enakost med spoloma eden od predpogojev za trajnostno rast, zaposlovanje, konkurenčnost in socialno kohezijo;

11.  poziva Komisijo in Svet, naj zahteve Parlamenta iz resolucij z dne 15. novembra 2007 o pregledu stanja družbene realnosti(12), z dne 9. oktobra 2008 o spodbujanju socialne vključenosti in boja proti revščini, vključno z revščino otrok, v EU(13), z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela in z dne 20. oktobra 2010 o vlogi minimalnega dohodka v boju proti revščini in spodbujanju vključujoče družbe v Evropi(14) ustrezno upoštevata pri oblikovanju politik in ukrepov za naslednjo fazo odprte metode koordinacije o socialnem vključevanju in socialnem varstvu, strategije za socialno vključevanje in vodilne pobude Evropa 2020 za boj proti revščini in socialni izključenosti ter v proces te priprave pritegneta vse zainteresirane strani;

12.  se je seznanil s sporočilom Komisije o strategiji za enakost med ženskami in moškimi za obdobje 2010–2015; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj sprejmejo vidik spolov kot ključno sestavino vseh skupnih politik in nacionalnih programov za izkoreninjenje revščine in boj proti socialni izključenosti;

13.  pozdravlja pobudo Komisije za evropsko platformo za boj proti revščini; poziva Komisijo in države članice, naj v okviru te platforme promovirajo razsežnost spolov;

14.  poziva Komisijo, naj v skladu z omenjeno pobudo za evropsko platformo za boj proti revščini okrepi evropsko strategijo na področju socialnega vključevanja in varstva ter naj poveča napore za izboljšanje položaja staršev samohranilcev, da bodo lahko živeli dostojno;

15.  poudarja, da v nekaterih državah članicah zaradi gospodarske krize še vedno naraščata brezposelnost in socialna stiska, ki pa mlade in starejše, moške in ženske ter njihove družine prizadeneta različno, zato Evropsko unijo in države članice poziva, naj z ustreznimi ukrepi okrepijo svojo zavezanost izkoreninjanju revščine in preprečevanju socialne izključenosti, zlasti revščine med ženskami in njenih neposrednih posledic za družinsko življenje, saj skrajna revščina in socialna izključenost pomenita kršitev človekovih pravic, trpi pa ju vsaj vsak šesti evropski državljan; poziva Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo najbolj ranljivim skupinam (enostarševske družine, družine s tremi ali več otroki, invalidi, etnične manjšine, zlasti Romi, osebe, ki živijo v najbolj prikrajšanih mikroregijah, osebe z zmanjšano delovno zmožnostjo in mladi brez delovnih izkušenj); meni, da je za spodobno življenje potreben dostop do izobrazbe in trga dela, pa tudi soudeleženost v družbi; poziva Evropsko unijo in države članice, naj poskrbijo, da bodo sprejeti ukrepi za odpravo revščine med otroki in da bodo otroci v življenju imeli enake priložnosti;

16.  poudarja, da vključevanje žensk na trg dela v zadnjih desetletjih ne pomeni le večjega neposrednega učinka recesije na ženske, ampak tudi na dohodke gospodinjstev, na katere bo bistveno vplivala izguba delovnih mest pri ženskah; poudarja, da je mogoče pričakovati, da se bo brezposelnost žensk zaradi napovedanih proračunskih omejitev v javnem sektorju nesorazmerno povečevala, saj se ženske nesorazmerno zaposlujejo na področju izobraževanja, zdravja in socialnih storitev;

17.  spodbuja Komisijo in države članice, naj uveljavijo kazalnike o ženskah in revščini, ki so se razvili v zvezi s pekinškimi izhodišči za ukrepanje in kot sredstvo za spremljanje učinka širše socialne, gospodarske in zaposlitvene politike na zmanjšanje revščine; poziva države članice, naj poiščejo ustreznejše metode za merjenje revščine med ženskami;

18.  poziva Komisijo in države članice, naj v nacionalnih poročilih in v letnem skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti navedejo sistematične podatke in informacije, ločene po spolu;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo nove posamezne kazalnike v zvezi z ženskami in revščino kot sredstvo za spremljanje učinka širših socialnih, gospodarskih in zaposlitvenih politik na ženske in revščino;

20.  poudarja, da se je potrebno ob obsežnem posvetovanju z Evropskim parlamentom in ob upoštevanju mnenj socialnih partnerjev in civilne družbe dogovoriti o spremljanju izvajanja listine o ženskah, da se spodbudijo mehanizmi za doseganje enakosti med spoloma na vseh vidikih socialnega, gospodarskega in političnega življenja;

21.  posebno pozornost namenja potrebi po nadaljnjih raziskavah in analizah v zvezi s pojavom „feminizacije revščine“; poziva Komisijo in Eurofound, naj sodelujeta z Evropskim inštitutom za enakost spolov in sprožita ciljno usmerjene raziskave, da med drugim ocenita učinke svetovne krize za ženske;

22.  poziva države članice, naj poskrbijo, da bodo imeli vsi posamezniki, zlasti mladi in starejši, dostop do osnovne oskrbe;

23.  poziva države članice, naj starejšim ženskam z obolenji, značilnimi za njihova leta, omogočijo dostop do preventivnega in diagnostičnega zdravljenja, saj je to orodje za boj proti družbeni izključenosti in revščini;

24.  poziva države članice, naj izboljšajo dostopnost zdravstvenega varstva za priseljenke z boleznimi, ki so posledica drugačnih prehranjevalnih navad ali obredov; zato poziva Komisijo in države članice, naj določijo zdravstvene politike, ki bodo odpravljale in preprečevale prakse, ki so nevarne zdravju žensk in povzročajo družbeno izključenost in revščino;

25.  poziva države članice, naj poskrbijo za to, da se bodo politike enakosti spolov in načela Evropske unije uporabljala na vseh lokalnih in nacionalnih ravneh;

26.  opominja, da je treba z bojem proti revščini in socialni izključenosti nadaljevati znotraj Evropske unije in zunaj nje, da se izpolni zaveza Evropske unije in držav članic o izpolnitvi razvojnih ciljev tisočletja do leta 2015;

Boj proti revščini žensk s politiko dela in socialne varnosti

27.  poziva države članice, naj sprejmejo posebne programe za spodbujanje dejavne vključitve ali ponovne vključitve žensk na trg dela in za možnosti vseživljenjskega usposabljanja, ki bi nudilo spretnosti in kvalifikacije, kot na primer večji vpliv in moč, samozavest in zmogljivosti, ki so potrebne v luči strategije EU 2020, v kateri so poudarjeni projekti in programi za ekološko preoblikovanje, tj. sektor obnovljivih virov energije, znanost in tehnološko intenzivna zelena delovna mesta za novo trajnostno gospodarstvo; poziva, da naj se za to, da se ne bi zaostrila negotovost žensk na trgu dela, pri odpuščanju delavcev upoštevajo družinske obveznosti, glede na to, da imajo ženske v številnih primerih skrbništvo nad otroki;

28.  opozarja na precejšne razlike med ženskami na podeželju in v urbanih območjih glede dostopa do usposabljanja, zaposlovanja in kakovosti dela; pripisuje velik pomen pravici vseh žensk, zlasti najmlajših in najranljivejših, da s poklicnim usposabljanjem in univerzitetnim študijem pridejo do ustrezne izobrazbe, zato države članice in Komisijo poziva, naj te skupine podprejo z učinkovitim sistemom aktivnih politik in ustreznih ukrepov usposabljanja in jim tako omogočijo, da se hitro prilagajajo na zahteve trga dela;

29.  poudarja, da socialno varstvo, politike trga dela in socialna politika s stabiliziranjem trga delovne sile in porabe pomembno prispevajo k omilitvi in skrajšanju recesije in da sistem socialnega varstva vpliva na stabilizacijo prihodkov in odhodkov;

30.  meni, da je aktivna politika zaposlovanja (na primer usposabljanje na delovnem mestu, poklicno izobraževanje in usposabljanje) zelo pomembna za preprečevanje revščine in je proces, v katerem imajo socialni partnerji osrednjo vlogo; meni tudi, da je proaktivna politika zaposlovanja (npr. delovne izkušnje za mlade, zaščitene delavnice in delovna mesta) pomembna tudi za ravnotežje na trgu dela in dostop do njega ter za ohranjevanje zaposlitve prikrajšanih skupin ljudi;

31.  poudarja, da je treba vzpostaviti pregleden zakonodajni okvir za nestandardne oblike zaposlitve, da bi zagotovili ustrezne delovne pogoje in dostojno plačilo, saj je zaposlitev gonilna sila v boju proti revščini;

32.  meni, da je vključitev žensk na trg dela ključna za boj proti revščini in socialni izključenosti; poudarja, da je treba podpirati ustvarjanje novih delovnih mest, pospešiti dodatno izobraževanje in usposabljanje za ženske, ki živijo na robu revščine, in okrepiti posredovanje zaposlitev;

33.  priznava neposredno povezavo med ekonomskimi razlikami in odvisnostjo žensk ter neenakosti med moškimi in ženskami, ki še vedno obstajajo v zvezi z dostopom do izobraževanja, družinskimi obveznostmi in splošnim vzdrževanjem družine, ter obžaluje, da še vedno obstajajo razlike v plačah med spoloma, ki imajo negativne učinke;

34.  poudarja, da se ženske v primeru brezposelnosti težje ponovno zaposlijo, hkrati pa so pri zaposlovanju v bolj neugodnem položaju, saj pogosteje nimajo izbire in morajo sklepati nezanesljive pogodbe ali pogodbe za krajši delovni čas oziroma še naprej prejemajo neenako plačilo;

35.  poudarja, da je posebna raziskava Eurobarometra o enakosti spolov v EU v letu 2009 pokazala, da je potreba po zmanjšanju razlike v plačilu med ženskami in moškimi v Evropi splošno priznana;

36.  poziva Komisijo in države članice, naj kot del strategije EU 2020 sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za odpravo neenakosti med spoloma na področju zaposlovanja; močno spodbuja, da bi se kot cilj določilo znižanje razlike v plačah med spoloma za 1 % vsako leto, da se doseže cilj zmanjšanja za 10 % do leta 2020 in zagotovi polna plača za ženske med zakonsko določenim porodniškim dopustom v skladu s priporočilom Parlamenta v resoluciji z dne 20. oktobra 2010(15), saj bo to prispevalo k odpravi neenakosti med spoloma na področju zaposlovanja; poleg tega poudarja, da so potrebni pozitivni ukrepi za boljšo zastopanost žensk v političnih, gospodarskih in korporativnih organih odločanja;

37.  ugotavlja, da imajo podjetnice omejene možnosti za pridobitev posojil, kar je velika ovira za njihov poklicni razvoj in ekonomsko neodvisnost, prav tako pa je v navzkrižju z načelom enake obravnave;

38.  poziva oblikovalce politik, naj tako na ravni EU kot na nacionalni ravni svoje odzive v okviru politik, namenjene omejitvi negativnih posledic gospodarske krize, oblikujejo na podlagi analize trga dela, ki upošteva različnost spolov, ter sistematičnih ocen in vrednotenj učinka za enakost spolov;

39.  poziva Komisijo, naj z uporabo pristopa po spolu nadaljuje s pobudami za priznanje sektorja sive ekonomije in količinsko opredelitev vrednosti „ekonomike življenja“, v skladu s projektom „Preseganje meja BDP“, ki ga je sprožila; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno socialno varstvo za ženske in moške, ki skrbijo za bolne, ostarele ali invalidne sorodnike, in starejše ženske, ki prejemajo še posebej skromno pokojnino;

40.  poziva Komisijo, naj opravi revizijo obstoječe zakonodaje na področju uporabe načela enakega plačila za moške in ženske, k čemur je pozval Parlament v svoji resoluciji z dne 18. novembra 2008(16) (zakonodajna pobuda, ki poziva Komisijo, naj do konca leta 2009 predloži ustrezen predlog);

41.  poudarja, da je treba nujno izvesti reformo makroekonomske in socialne politike ter politike trga dela z namenom zagotavljanja ekonomske in socialne pravičnosti do žensk, znova pretehtati metode za opredeljevanje stopnje revščine, razviti strategije za spodbujanje pravične delitve prihodkov, zagotavljati minimalne dohodke ter dostojne plače in pokojnine, ustvariti več kakovostnih delovnih mest, kjer bodo ženske uživale pripadajoče pravice, ženskam in dekletom omogočiti, da bodo izkoristile kakovostne javne storitve, ter izboljšati socialno varnost in lokalne storitve, kot so jasli, vrtci in druge oblike predšolskega izobraževanja, dnevni centri, lokalni centri za prostočasne dejavnosti in pomoč družinam ter „medgeneracijski centri“, ki morajo biti enako dostopni ženskam in moškim ter mladim in starejšim osebam, njihov odpiralni čas pa prilagojen običajnemu delavniku;

42.  poziva države članice, naj odprejo svetovalne centre za odkrivanje in boj proti izkoriščanju delavk, ki je eden glavnih razlogov za revščino in družbeno izključenost;

43.  poziva države članice, naj ob upoštevanju načel enakega obravnavanja in nediskriminacije razmislijo o možnosti, da bi kot orodje za boj proti tveganju revščine revidirale sisteme socialnega varstva z namenom individualizacije pravic v okviru pokojninskih in socialnih shem, s čimer bi izničili „prednost hranitelja“, zagotavljanja enakih pokojninskih pravic;

44.  poudarja, da enakost med moškimi in ženskami pozitivno vpliva na gospodarsko rast; poudarja, da je bilo v okviru več študij izračunano, da bi se v primeru, če bi bile stopnje zaposlenosti, zaposlenosti s skrajšanim delovnim časom in produktivnosti žensk podobne stopnjam moških, BDP povečal za 30 %, kar ne bi koristilo samo gospodarstvu kot celoti, temveč bi zmanjšalo tudi tveganje za številne ženske, da prestopijo prag revščine;

45.  poziva Komisijo in Svet, naj nemudoma začneta z izvajanjem strategije za prepolovitev revščine otrok do leta 2012 in prekinitev spirale revščine, saj je zelo nevarno, da bi se vztrajna revščina s staršev prenesla na otroke, kar bi lahko znatno poslabšalo njihove možnosti za boljše življenje; zato poudarja, da je treba posamezne otrokove pravice vključiti v vse politike in ukrepe Unije za spremljanje in oceno prizadevanj za odpravo revščine otrok, da se opredelijo in razvijejo prednostne dejavnosti, okrepi zbiranje podatkov in zagotovi nadaljnji razvoj skupnih kazalnikov na ravni EU; meni, da je treba v zvezi s tem staršem samohranilcem nujno omogočiti lažji vstop ali vrnitev na trg dela in sprejeti ustrezne socialne ukrepe za reševanje težav enostarševskih družin, hkrati pa je treba zagotoviti konkretno podporo velikim družinam; meni, da morajo biti posebne pozornosti in podpore deležni otroci iz revnih gospodinjstev, kjer nihče ne dela in vlada revščina, da bi se v prihodnosti izognili revščini;

46.  poziva ustrezne nacionalne organe, naj pregledajo svojo politiko priseljevanja, zlasti zaradi odpravljanja strukturnih zaprek, ki migrantom onemogočajo polno udeležbo na trgu dela, naj zbirajo podatke o tem, ali se izboljšuje stanje glede diskriminacije ranljivih skupin, in naj ocenijo posledice zmanjševanja sredstev za dostopanje do zdravstva, izobraževanja in socialnega varstva;

47.  je seznanjen s sklepom Sveta z dne 17. junija 2010, da se državam članicam pusti, da na podlagi enega ali več od treh kazalnikov, ki jih je potrdil Svet, v sodelovanju z regijami določijo nacionalne cilje za zmanjševanje števila ljudi, ki jih ogrožata revščina in izključenost; meni, da bi utegnile države članice, ki uporabljajo samo kazalnik gospodinjstva brez delovno aktivnih članov, prezreti vprašanja, kot so revščina zaposlenih, energetska revščina, revščina staršev samohranilcev, revščina otrok in socialna izključenost; spodbuja države članice, naj svobode, ki jo imajo pri izbiri kazalnikov, ne izkoriščajo za to, da bi si v boju proti revščini zastavljale manj ambiciozne cilje; opozarja na težave, s katerimi se srečujejo milijoni evropskih upokojencev, ki prejemajo prenizke pokojnine, da bi lahko krili stroške, povezane s starostjo, zlasti visoke stroške zdravil in zdravstvene nege; vztraja, da mora biti osnovna, srednje in visokošolska izobrazba najbolj ranljivih skupin prednostni cilj, za katerega mora vsaka država članica določiti cilje;

48.  poudarja, da morajo glede na to, da bi bilo treba enakovredno in polno udeležbo v gospodarskem, političnem in družbenem življenju šteti za individualno pravico, politike aktivnega vključevanja v družbo uporabljati celosten pristop k odpravljanju revščine in socialne izključenosti, zlasti z zagotavljanjem popolnega dostopa do kakovostnih socialnih storitev in storitev v splošnem (ekonomskem) interesu vseh;

49.  poudarja, da je treba kot del boja proti revščini, revščini otrok in socialni izključenosti na nacionalni ravni oblikovati ustrezne politike vključevanja pri zaposlovanju in usposabljanju, skupaj s posebno davčno ureditvijo za enostarševske družine;

50.  poudarja, da je treba na nacionalni in evropski ravni sprejeti ukrepe za preprečevanje diskriminacije na trgu dela in pri plačni politiki;

51.  poziva Komisijo, naj podrobno prouči prepreke za socialno udeležbo, kot so energetska revščina, finančna izključenost in oviran dostop do informacijske in komunikacijske tehnologije;

52.  poudarja, da je za uspešen boj proti revščini potrebno usklajevanje politik za boj proti brezposelnosti in socialni izključenosti na vseh upravnih ravneh;

53.  poziva države članice, naj omogočijo lažji dostop do programov izobraževanja in usposabljanja za priseljence in pripadnike etničnih manjšin, kar jim bo omogočilo udeležbo na trgu dela;

Usklajevanje družinskega in poklicnega življenja žensk, ki živijo v revščini ali so izpostavljene nevarnosti revščine

54.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki so potrebni za spodbujanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, da se ženskam, ki so izpostavljene nevarnosti revščine, omogoči, da sledijo svoji poklicni poti z zaposlitvijo s polnim delovnim časom, ali da imajo dostop do zaposlitve s krajšim delovnim časom ali druge prilagodljive organizacije dela, in sicer tudi z uporabo skrajšanega delovnega časa, katerega izbira je spremenljiva, v obdobjih, ko delujejo kot negovalke;

55.  poudarja, da v revščini živi tretjina enostarševskih družin v Evropi;

56.  poziva države članice, naj v okviru omenjenega postopka revizije Direktive Sveta 92/85/EGS sprejmejo potrebne ukrepe za preprečevanje odpuščanja delavk med nosečnostjo in materinstvom; poziva države članice, naj dejavno ukrepajo, da bi preprečile diskriminacijo nosečnic na trgu delovne sile in zagotovile, da materinstvo ne bo krnilo pravice delavk do pokojnine in da na višino teh pokojnin ne bo vplivalo dejstvo, da so odšle na porodniški dopust;

57.  opominja države članice, da je zagotovitev ustreznega otroškega varstva temeljni element enakosti med spoloma na trgu dela; obžaluje, da še zdaleč niso doseženi cilji Evropskega sveta v Barceloni leta 2002 v zvezi z varstvom predšolskih otrok, po katerih naj bi do leta 2010 zagotovili varstvo za najmanj 90 % otrok v starosti od treh let do začetka šolske obveznosti ter za najmanj 33 % otrok, mlajših od treh let; poziva Svet in države članice, naj izpolnijo in obnovijo svoje zaveze za uresničitev barcelonskih ciljev glede razpoložljivega, cenovno dostopnega in visokokakovostnega varstva otrok ter razvijejo nove cilje glede oskrbe vzdrževanih oseb; zato poziva države članice, naj izboljšajo dostopnost otroškega varstva, zlasti s finančnimi ukrepi, in javne zmogljivosti varstva za predšolske otroke, podjetjem pa nudijo spodbude za nudenje varstva v podjetjih;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo ciljno usmerjene ukrepe, da ženskam v slabih življenjskih razmerah zagotovijo pravičen dostop do javnih zdravstvenih sistemov – zlasti do osnovnega zdravstvenega varstva (vključno z zaščito mater in otrok), kot ga opredeljuje Svetovna zdravstvena organizacija, – ter tudi do ginekološke in porodničarske nege, primerne nastanitve, pravosodja, izobraževanja, usposabljanja, vseživljenjskega učenja, športa in kulture, da bi preprečile predčasno opustitev šolanja in olajšale nemoten prehod s šolanja na trg dela;

59.  poziva države članice, naj razvijejo ustrezne ukrepe, s katerimi bodo nudile podporo najstniškim materam, ki pogosto težko najdejo zaposlitev ter živijo v revščini, pogosto zaradi nizke stopnje izobrazbe in družbenih predsodkov;

Boj proti revščini med starejšimi ženskami

60.  meni, da je tveganje revščine večje za ženske kot moške, zlasti v starosti, saj sistemi socialne varnosti temeljijo na načelu stalne plačane zaposlitve; poudarja, da v nekaterih primerih ženske zaradi prekinitev v zaposlitvi ne izpolnjujejo te zahteve in so kaznovane zaradi diskriminacije na trgu dela, zlasti zaradi razlike v plači, porodniškega dopusta in dela s krajšim delovnim časom ali zato, ker so delo opustile ali prekinile, da bi se posvetile družinskim obveznostim, ali ker so brez plačila in socialnega varstva delale v soprogovem podjetju, zlasti v sektorjih trgovine ali kmetijstva; poziva vlade držav članic, naj priznajo pomen vzgoje otrok in zagotovijo, da bo to obdobje upoštevano pri pokojninah, s čimer bi ženskam zagotovili polne pokojnine; državam članicam priporoča, naj poskrbijo za ustrezne pokojnine za ženske;

61.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za zagotovitev pravičnega dostopa žensk do socialne varnosti in pokojninskega sistema, ob upoštevanju višje povprečne pričakovane življenjske dobe žensk, ter naj zagotovijo, da je načelo enakega obravnavanja žensk in moških dosledno uveljavljeno v shemah pokojninskega zavarovanja, da bi tako zmanjšale razlike v pokojninah moških in žensk;

62.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno socialno varnost za ženske, ki skrbijo za bolne, ostarele ali invalidne sorodnike, in za starejše ženske, ki prejemajo še posebej nizko pokojnino;

Učinek na spolu temelječega nasilja in tveganje revščine

63.  poudarja, da je nasilje nad ženskami, ki zadeva žrtve in storilce ne glede na starost, izobrazbo, dohodek ali družbeni položaj, še vedno velika težava na ravni Evropske unije in ima vse večji učinek na tveganje odrinjenosti na obrobje, revščine in socialne izključenosti, saj predstavlja oviro za finančno neodvisnost žensk, njihovo zdravje in dostop do trga dela in izobraževanja; znova poziva Komisijo, naj določi evropsko leto boja proti nasilju nad ženskami;

64.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za ustrezno evidentiranje, analizo in študijo dejavnikov, ki povzročajo nasilje v družini, da se lahko takoj oblikujejo politike za preprečevanje in odpravo posledic takega nasilja, na primer nudenje zatočišča brezdomnim ženskam, ki so žrtve nasilja v družini;

65.  poudarja, da je treba evropska prizadevanja za izkoreninjenje trgovine z ljudmi in spolnega izkoriščanja okrepiti s tesnejšim pravosodnim in policijskim sodelovanjem; odločno poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za odpravo običajnih ali tradicionalnih škodljivih oblik vedenja in praks, vključno s pohabljanjem ženskih spolnih organov, zgodnjimi in prisilnimi porokami ter zločini iz časti;

66.  poziva države članice, naj oblikujejo nacionalne načrte za boj proti vsem oblikam nasilja nad ženskami, če jih še nimajo, zagotovijo stalno in sistematično spremljanje napredka za doseganje najvišjih standardov zakonodaje na področju boja proti nasilju moških nad ženskami, in primerno financirajo pomoč in zaščito za žrtve nasilja kot način preprečevanja in zmanjševanja revščine;

67.  poleg tega priznava, da je iskanje ustreznih rešitev za odpravo revščine pri ženskah morda tudi način za zmanjševanje nasilja na podlagi spola, saj so revne ženske izpostavljene večjemu tveganju zlorabe;

68.  poudarja, da je pomembno, da države članice ter regionalne in lokalne oblasti z uporabo instrumentov, kot sta Evropski socialni sklad in program PROGRESS, pomagajo pri ponovnem vključevanju žensk, žrtev nasilja na podlagi spola, na trg delovne sile;

69.   poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, vezane na spol, za obravnavo vprašanj, ki niso povezana le z dohodkovno revščino, ampak tudi s kulturnim, družbenim in političnim udejstvovanjem ter družbenimi omrežji;

Socialni dialog in civilna družba v boju proti revščini žensk

70.  poudarja pomen strukturiranega socialnega dialoga v boju proti revščini žensk; v zvezi s tem poudarja, da je treba izboljšati sisteme za udeležbo ženskih organizacij, drugih nevladnih organizacij in zainteresiranih strani ter civilne družbe nasploh ter za sodelovanje z njimi;

71.  meni, da bi moral biti namen pristnega dialoga pripadnikom najbolj prikrajšanih skupin omogočiti, da skupaj z nacionalnimi upravami in upravo EU izmenjajo stališča in prispevajo k odpravi skrajne revščine s pomočjo konkretnih primerov najboljše prakse na tem področju na evropski ravni;

72.  poziva Komisijo, naj ohrani finančna sredstva, ki jih lahko porabijo organizacije civilne družbe za boj proti revščini žensk in za omilitev njenih učinkov;

Zagotavljanje financiranja kot sredstvo za boj proti revščini

73.  poudarja pomen strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada, kot ključnih orodij za pomoč državam članicam v boju proti revščini in socialni izključenosti; poziva države članice k večjemu številu sofinanciranih ukrepov za povečano podporo storitev, kot so ustanove za varstvo otrok ter ustanove za starejše in vzdrževane osebe, med drugim s preizkušanjem novih oblik in načinov javno-zasebnega organizacijskega in finančnega sodelovanja; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo dodeljena sredstva porabljena pošteno in primerno;

74.  opozarja, kako pomembno je pravno opredeliti solastništvo, da bi s tem zagotovili polno priznavanje pravic žensk v kmetijskem sektorju, njihovo primerno zaščito na področju socialne varnosti ter priznavanje njihovega dela; prav tako poudarja, da je treba spremeniti uredbo o Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja(17), da bodo v programskem obdobju 2014–2020, podobno kot v okviru Evropskega socialnega sklada, možni proaktivni ukrepi v podporo ženskam, kar je bilo mogoče v prejšnjih obdobjih, v sedanjem pa ni, to pa bo ugodno vplivalo na zaposlenost žensk na podeželju;

75.  pozdravlja ustanovitev evropske mikrofinančne ustanove za zaposlovanje in socialno vključenost; v tem okviru poziva k specifično oblikovanim ukrepom, zlasti tehnični pomoči in spremljanju, ki bi bili usmerjeni k zagotavljanju večjega dostopa in večje razpoložljivosti mikrofinanc za ženske, ki se pri vstopu na trg dela srečujejo s težavami ali ki se želijo samozaposliti ali ustanoviti svoja mikropodjetja;

o
o   o

76.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter parlamentom in vladam držav članic.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23. (2) UL L 298, 7.11.2008, str. 20. (3) UL L 87, 7.4.2010, str. 1. (4) UL C 233 E, 28.9.2006, str. 130. (5) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 21. (6) UL C 212 E, 5.8.2010, str. 23. (7) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 35. (8) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0231. (9) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0232. (10) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0306. (11) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0365. (12) UL C 282 E, 6.11.2008, str. 463. (13) UL C 9 E, 15.1.2010, str. 11. (14) Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0375. (15) Stališče Evropskega parlamenta z dne 20. oktobra 2010 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (P7_TA(2010)0373). (16) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 21. (17) Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) (UL L 277, 21.10.2005, str. 1).

Izjava Evropskega parlamenta z dne 8. marca 2011 o obnovitvi vizumske vzajemnosti – solidarnost s češkimi državljani, ki so v neenakopravnem položaju, potem ko je Kanada zanje enostransko uvedla vizume

P7_TA(2011)0087 P7_DCL(2010)0089

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 123 Poslovnika,

A.  ker je Kanada julija 2009 enostransko uvedla vizume za državljane Češke republike, ki so sedaj v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi državljani EU, in ker Kanada kljub večkratnim pozivom ni sporočila datuma ukinitve teh vizumov,

B.  ker bi nadaljnja zamuda pri ukinitvi neenakopravnega statusa za češke državljane lahko ogrozile bodočo ratifikacijo celovitega gospodarskega in trgovinskega sporazuma med EU in Kanado,

C.  ker Češka republika ne more avtomatsko uvesti vizumov za kanadske državljane,

D.  ker Komisija in Svet v tej zadevi ne ukrepata dovolj odločno,

1.  poziva Komisijo in Svet, naj okrepita politični pritisk na Kanado, da bo določila čimprejšnji datum za ukinitev vizumov za češke državljane in odpravila druge kršitve vizumske vzajemnosti za bolgarske in romunske državljane;

2.  poudarja, da je mogoče pričakovati povračilne ukrepe EU, če kršitev vzajemnosti ne bo kmalu odpravljena;

3.  poziva Komisijo, naj namesto dvostranskih sporazumov vzpostavi nov mehanizem, ki bo zagotavljal popolno vizumsko vzajemnost za vse države članice in po katerem bi vse države članice takoj ponovno uvedle vizumske zahteve za državljane države, ki ni članica EU in bi kršila vizumsko vzajemnost;

4.  naroča svojemu predsedniku, naj to izjavo skupaj z imeni podpisnikov(1) posreduje Komisiji, Svetu in parlamentom držav članic.

(1) Seznam podpisnikov je objavljen v Prilogi 2 k zapisniku z dne 8. marca 2011 (P7_PV(2011)03-08(ANN2)).