Evropska centralna banka (ECB)
Evropska centralna banka (ECB) je osrednja institucija v ekonomski in monetarni uniji in je od 1. januarja 1999 pristojna za evropsko monetarno politiko v območju evra. ECB in vse nacionalne centralne banke EU tvorijo Evropski sistem centralnih bank (ESCB). Njegov glavni cilj je ohranjati stabilne cene. ECB je od leta 2014 v sklopu enotnega mehanizma nadzora pristojna za naloge v zvezi z bonitetnim nadzorom kreditnih institucij.
Pravna podlaga
- Člena 3 in 13 Pogodbe o Evropski uniji (PEU);
- glavne določbe so zajete v členih 3(1)(c), 119, 123, 127-134, 138-144, 219 in 282-284 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);
- Protokol (št. 4) o Statutu Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in Evropske centralne banke (ECB); Protokol (št. 16) o nekaterih določbah, ki se nanašajo na Dansko; priložen PEU in PDEU;
- Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (uredba o enotnem nadzornem mehanizmu – SSM);
- Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij (uredba o enotnem mehanizmu za reševanje).
Organizacija in delovanje
V skladu s Pogodbama je glavna naloga ECB izvajanje monetarne politike v območju evra. Poleg tega so bile z uredbo o enotnem nadzornem mehanizmu novembra 2014 na ECB prenesene nekatere nadzorne funkcije za kreditne institucije.
A. Monetarna funkcija
ECB in nacionalne centralne banke vseh držav članic, vključno s tistimi, ki niso uvedle evra, tvorijo Evropski sistem centralnih bank (ESCB). Evrosistem pa vključuje le Evropsko centralno banko in nacionalne centralne banke tistih držav, ki so uvedle evro. PDEU se sklicuje na Evropski sistem centralnih bank in ne na Evrosistem, saj je bila oblikovana s predpostavko, da bodo sčasoma vse države članice sprejele evro. Za države članice, ki evra še niso sprejele (zaradi odstopanja ali izvzetja), nekatere pogodbene določbe, ki se nanašajo na Evropski sistem centralnih bank, ne veljajo, kar pomeni, da se splošna sklicevanja na Evropski sistem centralnih bank v pogodbi dejansko nanašajo predvsem na Evrosistem. Neodvisnost ECB je zapisana v členu 130 PDEU: „Pri izvajanju svojih pooblastil ter opravljanju nalog in dolžnosti po pogodbah in statutu ESCB in ECB ne smejo niti Evropska centralna banka niti nacionalne centralne banke, pa tudi noben član njihovih organov odločanja zahtevati ali sprejemati navodil od institucij, organov, uradov ali agencij Unije, vlad držav članic ali katerih koli drugih organov.“
1. Organi odločanja
Organi odločanja ECB so svet, izvršilni odbor in razširjeni svet, ki skupaj vodijo Evropski sistem centralnih bank.
a. Svet
Svet ECB sestavljajo člani izvršilnega odbora ECB in guvernerji nacionalnih centralnih bank držav članic, katerih valuta je evro, ter oblikuje monetarno politiko in potrebne smernice za njeno izvajanje. Ta organ sprejema poslovnik ECB, opravlja svetovalne funkcije in odloča o tem, kako bo Evropski sistem centralnih bank zastopan na področju mednarodnega sodelovanja. Nekatera pooblastila lahko tudi prenese na izvršilni odbor. Običajno se sestaja dvakrat mesečno in ima mesečni sistem glasovalnih pravic. Guvernerji iz držav, razvrščenih na prvih pet mest (glede na velikost gospodarstva in finančnega sektorja), si delijo štiri glasovalne pravice, preostalih 15 držav pa 11. Poleg guvernerjev nacionalnih centralnih bank imajo člani izvršilnega odbora ECB stalne glasovalne pravice.
b. Izvršilni odbor
Izvršilni odbor sestavljajo predsednik, podpredsednik in štirje drugi člani, ki jih na priporočilo Sveta in po predhodnem posvetovanju s Parlamentom in svetom ECB imenuje Evropski svet s kvalificirano večino. Mandat traja osem let in ni obnovljiv. Izvršilni odbor vodi tekoče posle ECB in izvaja monetarno politiko v skladu s smernicami in sklepi, ki jih sprejme svet ECB. Prav tako daje navodila nacionalnim centralnim bankam in pripravlja seje sveta ECB.
c. Razširjeni svet
Razširjeni svet je tretji organ odločanja ECB, vendar le, dokler bodo obstajale države članice, ki še niso uvedle evra. Sestavljajo ga predsednik in podpredsednik ECB ter guvernerji nacionalnih centralnih bank vseh držav članic. Ostali člani izvršilnega odbora lahko sodelujejo na sestankih razširjenega sveta, vendar nimajo glasovalnih pravic.
2. Cilji in naloge
V skladu s členom 127(1) PDEU je poglavitni cilj Evropskega sistema centralnih bank ohranjati stabilnost cen, podpira pa tudi splošno ekonomsko politiko Unije, s čimer prispeva k doseganju ciljev Unije iz člena 3 PEU. Ukrepa po načelu odprtega tržnega gospodarstva s svobodno konkurenco in ob upoštevanju načel iz člena 119 PDEU. Njegove temeljne naloge so: opredelitev in izvajanje monetarne politike Unije, opravljanje deviznih poslov v skladu z določbami člena 219 PDEU, imetništvo in upravljanje uradnih deviznih rezerv držav članic ter podpiranje nemotenega delovanja plačilnih sistemov.
3. Pristojnosti in instrumenti
ECB ima izključno pravico odobriti izdajanje evrskih bankovcev. Države članice lahko izdajajo evrske kovance, pri čemer mora ECB odobriti obseg izdajanja (člen 128 PDEU). Sprejema uredbe in odločbe, ki so potrebne za izvajanje nalog Evropskega sistema centralnih bank v skladu s primarnima pogodbama in statutom ECB. Daje tudi priporočila in pripravlja mnenja (člen 132 PDEU). Z ECB se je treba posvetovati o vseh predlaganih aktih EU, ki sodijo na področje njenih pristojnosti, nacionalni organi pa se morajo z njo posvetovati glede vseh osnutkov pravnih predpisov, ki sodijo na področje njene pristojnosti (člen 127(4) PDEU). Lahko predloži mnenja o vprašanjih, o katerih je bila zaprošena za mnenje. Mnenje podaja tudi glede sklepov, s katerimi se določijo skupna stališča, ter ukrepov v zvezi z enotnim zastopanjem evro območja v mednarodnih finančnih institucijah (člen 138 PDEU). ECB ob pomoči nacionalnih centralnih bank zbira potrebne statistične podatke od pristojnih nacionalnih organov ali neposredno od gospodarskih subjektov (člen 5 statuta ECB). Statut ECB navaja različne instrumente, ki jih lahko uporabi za opravljanje svojih monetarnih funkcij. ECB in nacionalne centralne banke lahko odpirajo račune za kreditne institucije, osebe javnega prava in druge udeležence na trgu ter sprejemajo sredstva kot zavarovanje. ECB lahko izvaja operacije odprtega trga in kreditne posle ter zahteva minimalne rezerve. Svet ECB lahko z dvotretjinsko večino odloča tudi o drugih instrumentih monetarnega nadzora. Vendar člen 123 PDEU prepoveduje denarno financiranje in določa omejitev uporabe instrumentov denarne politike. ECB lahko zagotovi infrastrukturo in sprejme nadzorne ukrepe za zagotovitev učinkovitih in zanesljivih klirinških in plačilnih sistemov. Lahko tudi vzpostavlja odnose s centralnimi bankami in finančnimi institucijami v drugih državah ter z mednarodnimi organizacijami.
4. Države članice z odstopanjem ali izvzetjem
Členi od 139 do 144 PDEU navajajo posebne določbe za države članice, ki morajo v skladu s pogodbo sprejeti evro, vendar še niso izpolnile ustreznih pogojev („države članice z odstopanjem“). Nekatere pogodbene določbe, npr. o ciljih in nalogah Evropskega sistema centralnih bank (člen 127(1), (2), (3) in (5) PDEU) ter izdajanju evrskih kovancev (člen 128 PDEU), za te države članice ne veljajo, Danski pa je bilo odobreno izvzetje, zato se ji v skladu s Protokolom št. 16 k PDEU območju evra ni treba pridružiti.
B. Nadzorna funkcija
ECB je od novembra 2014 pristojna za nadzor nad vsemi kreditnimi institucijami v državah članicah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora, bodisi neposredno za največje banke bodisi posredno za druge kreditne institucije. Pri tem tesno sodeluje z drugimi subjekti v evropskem sistemu finančnega nadzora (ESFS). Evropski sistem finančnega nadzora sestavljajo ECB in pristojni nacionalni organi držav članic, ki so del območja evra. V njem lahko sodelujejo tudi pristojni organi držav članic zunaj evrskega območja. ECB neposredno nadzoruje največje banke, nacionalni nadzorniki pa še naprej spremljajo vse ostale banke.
1. Nadzorni odbor
Nadzorni svet sestavljajo predsednik, podpredsednik, štirje predstavniki ECB (ni nujno, da se njihove naloge neposredno nanašajo na monetarno funkcijo ECB) in po en predstavnik nacionalnega pristojnega organa vsake države članice, ki sodeluje v enotnem nadzornem mehanizmu. Evropski parlament mora potrditi predsednika in podpredsednika, ki ju imenuje ECB. Nadzorni svet sprejema odločitve z navadno večino in je notranji organ, zadolžen za načrtovanje, pripravo in izvajanje nadzornih funkcij, prenesenih na ECB. Pripravlja dokončne osnutke nadzornih sklepov in jih predloži svetu ECB. Ti sklepi so sprejeti, če jih svet ECB v določenem časovnem okviru ne zavrne. Če se država članica, ki ni v območju evra, ne strinja z osnutkom sklepa nadzornega sveta, se uporabi poseben postopek, zadevna država članica pa lahko celo zaprosi za prekinitev tesnega sodelovanja.
2. Cilji in naloge
Naloge ECB kot bančnega nadzornika vključujejo izdajanje in odvzemanje dovoljenj kreditnim institucijam, zagotavljanje skladnosti z bonitetnimi zahtevami, izvajanje nadzornih pregledov in sodelovanje v dopolnilnem nadzoru finančnih konglomeratov. Prav tako mora obravnavati sistemska in makrobonitetna tveganja.
3. Pristojnosti in instrumenti
ECB ima v vlogi nadzornika preiskovalna pooblastila (zahtevanje informacij, splošne preiskave in inšpekcijski pregled na kraju samem) in posebna nadzorna pooblastila (npr. izdajanje dovoljenj kreditnim institucijam). Pooblaščena je za nalaganje upravnih sankcij, od kreditnih institucij pa lahko tudi zahteva, da vzdržujejo večje kapitalske rezerve.
C. Druge funkcije
Na ECB se dodatne naloge prenesejo tudi z drugimi pravnimi podlagami. S pogodbo o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost (ki velja od septembra 2012) so bile na ECB prenesene nekatere naloge v zvezi z dodeljevanjem finančne pomoči, zlasti ocenjevanje in analiziranje. V skladu z ustanovitvenima uredbama Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB), ki je pristojen za makrobonitetni nadzor finančnega sistema v EU, ECB temu odboru zagotavlja sekretariat in predsednik ECB je obenem tudi predsednik ESRB. ECB ima posvetovalno vlogo pri ocenjevanju načrtov za reševanje kreditnih institucij v skladu z direktivo o sanaciji in reševanju bank ter uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje. V okviru enotnega mehanizma za reševanje ocenjuje, ali določena kreditna institucija propada oziroma bo verjetno propadla, in o tem obvesti Komisijo in enotni odbor za reševanje.
Vloga Evropskega parlamenta
Predsednik ECB Parlamentu poroča o monetarnih zadevah na podlagi dialoga o monetarni politiki, ki poteka vsako četrtletje. ECB prav tako pripravi letno poročilo o denarni politiki, ki se predstavi v Parlamentu, ki nato o tem poročilu sprejme resolucijo. Poslanci lahko na ECB naslovijo vprašanja za pisni odgovor. Junija 2023 sta ECB in Evropski parlament podpisala izmenjavo pisem med obema institucijama o strukturiranju teh praks in drugih neformalnih dogovorih za interakcijo na področju centralnega bančništva. S Parlamentom se tudi posvetuje v postopku imenovanja članov izvršilnega odbora ECB.
Zaradi novih nadzornih pristojnosti ECB zanjo veljajo tudi dodatne zahteve v zvezi z odgovornostjo v skladu z uredbo o enotnem nadzornem mehanizmu. Praktični vidik izvajanja teh obveznosti je opredeljen v medinstitucionalnem sporazumu med Parlamentom in ECB. Določbe glede odgovornosti vključujejo navzočnost predsednika nadzornega sveta na sejah Odbora za ekonomske in monetarne zadeve, odgovarjanje na vprašanja, ki jih poda Parlament ter, na zahtevo, zaupne ustne razprave s predsednikom in podpredsednikom pristojnega odbora. ECB tudi pripravi letno poročilo o nadzoru, ki ga Parlamentu predstavi predsednik nadzornega sveta.
Giacomo Loi / Maja Sabol