Socialni dialog

Socialni dialog je bistven element evropskega socialnega modela, saj omogoča, da socialni partnerji (predstavniki delodajalcev in delojemalcev) dejavno sooblikujejo evropsko socialno politiko in politiko zaposlovanja, na primer s sklepanjem sporazumov.

Pravna podlaga

Členi od 151 do 156 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Cilji

V skladu s členom 151 PDEU je eden od skupnih ciljev EU in držav članic tudi spodbujanje dialoga med socialnimi partnerji. Na ta način naj bi izboljšali evropsko upravljanje, saj bodo socialni partnerji vključeni v odločanje in izvajanje politik.

Dosežki

A. Razvoj (dvostranskega) socialnega dialoga na ravni EU

Po Rimski pogodbi iz leta 1957 je ena izmed nalog Komisije spodbujanje tesnega sodelovanja med državami članicami v zvezi s pravico do združevanja in kolektivnih pogajanj med delodajalci in delavci. Žal se je ta določba začela izvajati šele čez več desetletij.

Namen procesa socialnega dialoga iz Val Duchessa, ki ga je leta 1985 začel tedanji predsednik Komisije Jacques Delors, je bil, da bi v proces oblikovanja notranjega trga pritegnili socialne partnerje. Zastopali so jih Evropska konfederacija sindikatov (ETUC), Konfederacija evropskih gospodarskih združenj (UNICE) ter Evropski center delodajalcev in podjetij, ki zagotavljajo javne storitve in storitve splošnega pomena (CEEP). V tem procesu je bilo sprejetih več skupnih izjav o zaposlovanju, izobraževanju, usposabljanju in drugih socialnih temah.

Leta 1986 je bila z Enotnim evropskim aktom (člen 118b) zasnovana pravna podlaga za razvoj socialnega dialoga na ravni Skupnosti, s čimer so bili postavljeni temelji evropskega socialnega dialoga. Najprej je bil ustanovljen usmerjevalni odbor, ki je leta 1992 postal Odbor za socialni dialog – osrednji forum dvostranskega socialnega dialoga na evropski ravni. Srečuje se tri- do štirikrat letno.

Leta 1991 so združenja UNICE (zdaj BusinessEurope), ETUC in CEEP (zdaj SGI Europe) sprejela skupno izjavo, v kateri so se zavzela za obvezno posvetovanje s socialnimi partnerji glede zakonodaje na področju socialnih zadev ter za možnost, da bi se lahko socialni partnerji pogajali o okvirnih sporazumih na evropski ravni. Ta zahteva je bila izpolnjena s sporazumom o socialni politiki, ki je bil priložen maastrichtskemu protokolu o socialni politiki, in je določal ustavno priznano vlogo socialnih partnerjev v evropskem zakonodajnem procesu. Socialni partnerji so s tem dobili možnost, da na nacionalni ravni izvajajo direktive na podlagi kolektivne pogodbe.

Ko je bil sporazum o socialni politiki vključen v Amsterdamsko pogodbo (1997), je bil končno vzpostavljen tudi enotni okvir za socialni dialog v EU. Medpanožni rezultati tega procesa so bili okvirni sporazumi o starševskem dopustu (1995), delu s krajšim delovnim časom (1997) in delu za določen čas (1999), ki so se izvajali z direktivami Sveta.

Lizbonska pogodba (2009) je še poudarila vlogo socialnih partnerjev (člen 152 PDEU) in dejstvo, da je treba pospeševati dialog med njimi, seveda ob upoštevanju njihove avtonomije in različnosti.

Zaradi gospodarske in finančne krize leta 2008 se je pritisk na socialni dialog povečeval, saj so ga oslabili decentralizacija, krčenje obsega kolektivnih pogajanj in poseganje držav v plačno politiko. Komisija Jeana-Clauda Junckerja je sprejela ukrepe za soočanje s tem slabenjem in je marca 2015 na konferenci na visoki ravni napovedala „nov začetek socialnega dialoga“, in štiristranski sporazum, ki so ga junija 2016 podpisali socialni partnerji, Komisija in predsedstvo Sveta Evropske unije. Ta sporazum potrjuje temeljno vlogo evropskega socialnega dialoga pri oblikovanju politik EU, vključno z evropskim semestrom.

Tudi evropski steber socialnih pravic iz leta 2017 določa, da je treba upoštevati avtonomijo socialnih partnerjev, in jim priznava pravico do kolektivnega ukrepanja ter do udeležbe pri zasnovi in izvajanju zaposlitvenih in socialnih politik, med drugim s kolektivnimi pogodbami. Komisija Ursule von der Leyen je zavezanost socialnemu dialogu večkrat potrdila v sporočilih, na primer v tistih o evropskem zelenem dogovoru in o močni Evropi za pravične prehode, ter v letni strategiji za trajnostno rast, priporočilih za posamezne države in ciljih mehanizma za okrevanje in odpornost. Komisija je februarja 2021 objavila poročilo (poročilo Andree Nahles) o krepitvi socialnega dialoga, vključeno v akcijski načrt za izvajanje evropskega stebra socialnih pravic, ki je bil predstavljen marca 2021. Maja 2021 je bila v socialni zavezi iz Porta, ki so jo podpisali Komisija, Parlament in evropski socialni partnerji, ter v izjavi Evropskega sveta iz Porta poudarjena ključna vloga socialnega dialoga.

Komisija je v skladu z akcijskim načrtom o izvajanju evropskega stebra socialnih pravic predstavila smernice za samozaposlene osebe brez zaposlenih, da bi zagotovila, da konkurenčno pravo ne bi oviralo izboljšanja delovnih pogojev s kolektivnimi pogodbami. Poleg tega je predlagala priporočilo Sveta, ki določa, kako lahko države članice na nacionalni ravni še bolj okrepijo socialni dialog in kolektivna pogajanja, ter predstavila sporočilo o krepitvi in spodbujanju dialoga na ravni EU.

Z direktivo o ustreznih minimalnih plačah v Evropski uniji se krepi uporaba kolektivnih pogajanj pri določanju plač in od držav članic, v katerih pokritost s kolektivnimi pogajanji ne dosega vsaj 80 % delavcev, se zahteva, da pripravijo akcijski načrt za njihovo spodbujanje.

B. Dosežki socialnega dialoga na ravni EU

V skladu s členom 154 PDEU se mora Komisija pred sprejetjem ukrepov na področju socialne politike posvetovati s socialnimi partnerji. Ti se nato lahko odločijo, da se bodo namesto tega o sporazumu pogajali sami. Za pogajanja imajo na voljo devet mesecev, nato pa lahko:

1. sklenejo sporazum in skupaj zaprosijo Komisijo, naj predlaga izvedbeni sklep Sveta, ali
2. sklenejo sporazum in ga sami izvajajo v skladu z lastnimi postopki in praksami ter postopki in praksami držav članic („prostovoljni“ sporazumi oziroma kasneje „avtonomni“ sporazumi) ali
3. sklenejo, da ne morejo doseči dogovora, in v tem primeru obravnavo predloga prevzame Komisija.

Člen 153 PDEU državam članicam tudi omogoča, da socialnim partnerjem poverijo izvajanje sklepa Sveta o kolektivni pogodbi, podpisani na evropski ravni.

Sektorski socialni dialog je velik napredek doživel po Sklepu Komisije leta 1998. Ustanovljenih je bilo več odborov za glavna gospodarska področja, ki so dosegli pomembne rezultate. S sklepi Sveta so bili sklenjeni in se izvajajo trije evropski sporazumi, tj. o razporejanju delovnega časa pomorščakov (1998), o razporejanju delovnega časa mobilnih delavcev v civilnem letalstvu (2000) in o določenih vidikih pogojev dela mobilnih delavcev, ki opravljajo interoperabilne čezmejne storitve v železniškem sektorju (2005). Aprila 2006 je bil podpisan prvi večsektorski sporazum, tj. sporazum o zdravstveni zaščiti delavcev z dobrim ravnanjem in uporabo kristalnega kremena ter z izdelki, ki ga vsebujejo. Sledili so drugi sektorski sporazumi, ki se izvajajo z direktivami Sveta. To so sporazum o nekaterih vidikih organizacije delovnega časa za prevoz po celinskih plovnih poteh, sporazum o preprečevanju poškodb z ostrimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju, sporazum na področju morskega ribolova ter sporazum med socialnima partnerjema v sektorju pomorskega prometa.

Za druge sporazume se je Komisija odločila, da ne bo predlagala sklepa Sveta.

Frizerski sektor je neuspešno pozval Svet, naj sprejme sklep o izvajanju sporazuma o zdravju in varnosti v frizerskem sektorju. Nekatere države članice so sklepu takrat nasprotovale, sektor pa je nato junija 2016 podpisal nov evropski okvirni sporazum na isto temo in zahteval njegovo izvajanje s sklepom Sveta. Komisija je sklenila, da bo najprej opravila sorazmerno oceno učinka, preden bo predlagala sklep Sveta. Socialna partnerja sta v odprtem pismu predsedniku Junckerju nasprotovala temu, da bi se postopek ocene učinka uporabil za upravičenje dejstva, da sporazum ni bil posredovan Svetu. Komisija je v začetku leta 2018 obvestila socialna partnerja, da ne bo predlagala sklepa Sveta, temveč bo raje podprla avtonomno izvajanje sporazuma z akcijskim načrtom. Decembra 2019 sta se socialna partnerja iz frizerskega sektorja s Komisijo le dogovorila o sklopu dejavnosti v podporo izvajanju sporazuma.

Komisija je marca 2018 socialne partnerje na centralni ravni držav obvestila, da Svetu ne bo predlagala, da bi se njihov sporazum iz leta 2015 o pravicah do obveščenosti in posvetovanja izvajal kot direktiva (2.3.6.). Po pravnem sporu, ki ga je sprožila Evropska zveza sindikatov javnih uslužbencev (EPSU), je Sodišče Evropske unije 24. oktobra 2019 razsodilo, da je Komisija zaradi svoje pravice do pobude upravičena do proste odločitve, ali naj bodo sporazumi s socialnimi partnerji pravno zavezujoči v vseh državah članicah EU ali ne. Zveza EPSU se je na odločitev pritožila, vendar neuspešno.

Po drugi zgoraj navedeni možnosti je bil tako sporazum o delu na daljavo (2002) prvi, ki se je začel izvajati kot avtonomni sporazum. Sledili so drugi tovrstni sporazumi o stresu, povezanim z delom, in evropskem dovoljenju za voznike, ki opravljajo čezmejne storitve interoperabilnosti (2004), o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu (2007), o vključujočih trgih dela (2010), o aktivnem staranju in medgeneracijskem pristopu (2017) ter o digitalizaciji (2020).

V drugih primerih socialni partnerji niso dosegli dogovora. Pogajanja o okvirnem sporazumu o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela so se maja 2001 končala brez dogovora. Komisija je marca 2002 predlagala direktivo, ki je temeljila na soglasju med socialnimi partnerji in je bila nazadnje sprejeta leta 2008. Podobno je Komisija, potem ko so socialni partnerji odklonili sodelovanje v pogajanjih, leta 2004 predlagala revizijo direktive o delovnem času. Parlament, Komisija in Svet leta 2009 niso mogli doseči dogovora, naslednji pogajalski proces med evropskimi socialnimi partnerji pa je bil zaradi razhajanj pri obravnavanju dežurstva decembra 2012 prekinjen. Komisija je leta 2013 ponovno začela postopek pregleda in ocene učinka, leta 2015 je opravila javno posvetovanje in leta 2017 objavila poročilo o izvajanju ter razlagalno sporočilo. Nekateri vidiki, ki so se nanašali na delovni čas, so bili kasneje vključeni v druge pravne akte, kot sta direktiva o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja in direktiva o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih, ter v spremembo uredbe o času vožnje.

C. Tristranski socialni dialog

Vključevanje gospodarskih in socialnih deležnikov je imelo že od začetka evropskega povezovanja pomembno vlogo pri oblikovanju evropske zakonodaje. To potrjuje tudi obstoj Posvetovalnega odbora za premog in jeklo ter Evropskega ekonomsko-socialnega odbora. Od leta 2003 se tristranskega socialnega vrha za rast in zaposlovanje udeležujejo visoki predstavniki aktualnega in dveh naslednjih predsedstev Sveta EU, Komisije in socialnih partnerjev, ki si prizadevajo za čim bolj tekoče posvetovanje. Vrh se organizira najmanj dvakrat letno pred spomladanskim in jesenskim zasedanjem Evropskega sveta.

Na vrhu socialnih partnerjev v Val Duchessu januarja 2024 so Komisija, belgijsko predsedstvo Sveta in evropski socialni partnerji podpisali novo tristransko izjavo za uspešen evropski socialni dialog, s katero so obnovili zavezanost udeležencev krepitvi socialnega dialoga na ravni Unije. Izjava se osredotoča na pomanjkanje znanj in spretnosti ter delovne sile in ponovno potrjuje vlogo socialnih partnerjev. Predvideva tudi oblikovanje funkcije odposlanca za evropski socialni dialog, ki bo kontaktna točka za socialne partnerje, in vzpostavlja pakt za socialni dialog, ki naj bi bil sklenjen do začetka leta 2025.

Vloga Evropskega parlamenta

Parlament meni, da je socialni dialog bistven element tradicije držav članic. Parlamentarni Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve socialne partnerje na ravni Unije večkrat povabi, naj predstavijo svoja stališča. Z Lizbonsko pogodbo je Parlament dobil pravico do obveščenosti o izvajanju kolektivnih pogodb, sprejetih na ravni Unije (člen 155 PDEU), in o pobudah Komisije za podpiranje sodelovanja med državami članicami (člen 156 PDEU), vključno z vprašanji glede pravice do združevanja in kolektivnih pogajanj.

Parlament je v resoluciji iz marca 2014 in nato še v resoluciji iz februarja 2017 pozval k večji vlogi socialnih partnerjev v novem procesu gospodarskega upravljanja. V tem smislu je v svoji resoluciji iz aprila 2018 Komisijo in države članice pozval, naj izboljšajo konkretno podporo za resničen socialni dialog, ki naj bi presegal zgolj posvetovanje. Zatem je aprila 2019 v svoji resoluciji o direktivi o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih ter v resoluciji o predlogu o ustanovitvi Evropskega organa za delo znova poudaril, da je treba vedno spoštovati neodvisnost socialnih partnerjev, njihovo vlogo, da delujejo kot predstavniki delavcev in delodajalcev, ter različnost nacionalnih sistemov, ki urejajo odnose med delodajalci in delojemalci. V resoluciji iz decembra 2021 je spomnil tudi na temeljno vlogo socialnih partnerjev in socialnega dialoga ter Komisijo in države članice pozval, naj se skupaj s socialnimi partnerji zavežejo, da bodo do leta 2030 pokritost s kolektivnimi pogajanji povečale na 90 %.

Od izbruha krize zaradi covida-19 Parlament poudarja, da je za uspešno izvajanje načrta EU za okrevanje potreben ustrezen socialni dialog na vseh ravneh, kar ponazarjata resoluciji iz oktobra 2020 in marca 2021. V njih je poudarjeno, da so socialni dialog in kolektivna pogajanja najpomembnejši instrument, s katerimi lahko delodajalci in sindikati določijo poštene plače in delovne pogoje, močni sistemi kolektivnih pogajanj pa krepijo odpornost držav članic v času gospodarskih kriz. Parlament je znova pozval, naj se okrepi zmogljivost socialnih partnerjev in naj se ti bolje vključijo v evropski semester, pa tudi, naj se priporočila za posamezne države v prihodnje razširijo tako, da bodo vključevala tudi rezultate v zvezi z vključevanjem socialnih partnerjev v mehanizme določanja plač. Predlagal je, da bi bilo treba razmisliti o poštenih pogojih za podjetja, ki želijo pridobiti javna sredstva. Spoštovati morajo kolektivna pogajanja in udeležbo ali sodelovanje delavcev pri sprejemanju odločitev v podjetju.

Parlament je v resoluciji iz februarja 2023 o Evropskem svetu delavcev poudaril, da se morajo okrepiti evropski sveti delavcev in njihova zmožnost uveljavljanja pravic do obveščenosti in posvetovanja, njihovo število pa se mora povečati. Poleg tega je znova pozval Komisijo, naj pripravi predlog za revizijo direktive o Evropskem svetu delavcev iz leta 2009, da bi pojasnili njene cilje, opredelitve in postopke ter okrepili pravico predstavnikov delavcev do obveščenosti in posvetovanja, zlasti v postopkih prestrukturiranja. Tak predlog je bil predstavljen januarja 2024, zakonodajalca pa o njem še razpravljata.

Parlament je v resoluciji iz junija 2023 pozval države članice, naj pregledajo in razveljavijo vso nacionalno zakonodajo, ki preprečuje kolektivna pogajanja, ter Komisijo pozval, naj uveljavi socialno klavzulo iz obstoječe direktive o javnem naročanju. Komisijo in države članice je pozval še, naj se s socialnimi partnerji posvetujejo o ekoloških zadevah in pravičnem prehodu kot standardni praksi v celotnem ciklu oblikovanja politik.

Za več informacij o tej temi obiščite spletišče Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve.

 

Samuel Goodger / Monika Makay

05-2024